Detektivske prigode Fokusa in Kolumne: Skrivnost izropane grobnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V deželi medenjakov
Jana Bauer
Spisano: Škodnik Ana
Viri: Detektivske prigode Fokusa in Kolumne: Skrivnost izropane grobnice (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Potovanje v Egipt[uredi]

Na Pelargonijevo ulico številka sedem, v hišo na zelenem griču, je zjutraj s hitro pošto prispelo pismo. Iz tujine. Iz Egipta, če smo natančni. Poštar je pritisnil na enega od petih zvoncev na steni. Vsako od stikal je krasil isti napis: MLINOVI. Masivna hrastova vrata so se počasi odprla. Na pragu se je pojavila deklica. Bila je drobna, črnih las in tako prodornega pogleda, da je ob njem večina ljudi povesila oči. Poštar pa se je nasmehnil in rekel:

„Dobro jutro, Kolumna. "

„Dobro jutro, gospod, " je prijazno odvrnila deklica. Prevzela je priporočeno pošiljko, podpisala zanjo in pokimala v pozdrav. Šele ko ji je poštar obrnil hrbet, sta njeni dolgi temni kitki izginili za težkimi vrati. Hiša na Pelargonijevi sedem je bila najbolj zanimiva hiša v ulici. V njej je bilo vsega najmanj desetkrat preveč. Že pred vhodom sta čepela ogromna lesena afriška slona. Na omarici v hodniku so se drenjali brazilski boben za dež, zaprašen kip Bude iz Indije, škatla v obliki telefonske govorilnice iz Londona, figurice plešočih opic iz Burme, palice za odganjanje duhov iz Papue Nove Gvineje, miniaturni Eifflov stolš, kupljen v Gvetemali, in porcelanasta krava neznanega izvora. Čez debele perzijske preproge vseh vzorcev in barv se je proti dnevni sobi vila dolga vrsta lesenih ruskih babušk. Na stenah se je trlo slik. Brez dvoma je bilo v hiši več namiznih svetilk, kot ste jih kdaj videli, in okrasnih šatuljic, kolikor jih nikoli ne boste. Sedemindvajset termoforjev je poležavalo naokoli. Mizice, tudi teh ni bilo malo, so bile polne reklamnih katalogov. In kuhinja – no, kuhinja je bila sploh poglavje zase. V kopalnici je bilo v kozarec natlačenih enajst zobnih krtačk, čeprav so v hiši živeli le štirje, zobe pa sta si redno umivala samo dva: sedemletni Fokus Mlin in njegova šest let starejša sestra Kolumna Mlin. Otroka, ki sta sredi vse te šare živela z mamo in očetom, z gospo in gospodom Mlin. Kolumna se je vrnila v kuhinjo.

„No? " je hotel vedeti Fokus, ki je ravno zajtrkoval. Kolumna je povohala pismo in ga odložila na mizo. Rekla ni nič. Na ovojnici so se svetile debele rdeče črke URGENT! Kdor koli je to napisal, je verjetno hotel,, da Kolumna pismo prebere takoj. Kolumna, vajena nujnih in skrivnostnih pisem, pa se ni zganila.

je živčno žvečil kosmiče. "Ga ne boš odprla? "

„Plazilci, recimo kače, krokodili in kuščarji, lahko brez hrane zdržijo tedne in mesece, " je z mirnim glasom spregovorila Kolumna in z žlico zajela nekaj zdrave godlje iz kosmiče in sadja. »Ko pa se jim ponudi priložnost, si privoščijo obilen obrok. "

„Oh, " je zavzdihnil Fokus in poklapano sedel nazaj za mizo. Zelo dobro je vedel, da nima nobenega smisla kričati, zahtevati ali izsiljevati. Na silo pri Kolumni nisi dosegel ničesar, pa naj je poskušala mama ali oče ali predsednik države. Nestrpnosti ni trpela, niti za hip ne. Poleg tega je Kolumna res znala vztrajati, še zlasti, kadar je šlo za zdravo godljo iz kosmičev in sadja. Ko sta pojedla – Fokus že dolgo ni jedel kosmiče s tako vnemo -, je Kolumna končno odprla pismo.

„Zanimivo, " je rekla, ko je prebrala prvo vrstico. In: »Zelo zanimivo, " ko je prebrala preostanek pisma. Fokus je pod mizo nemirno bingljal z nogami.

„Mislim, da bomo morali v Egipt, " je končno rekla in mu podala modro ovojnico s sporočilom. Draga gospodična Kolumna Mlin, je v angleščini sporočala drobna pisava, govori se, da ste najboljša detektivka na svetu. Zaradi ropa nacionalnega pomena vas prosim, da nemudoma priletite v Kairo. S spoštovanjem, Ana Jordan.

Sledil je utečen postopek. Kolumna je poslala elektronsko sporočilo gospodu Petaču, uredniku časopisa, pri katerem je delal njen oče. Prosila ga je za običajno uslugo. Mlinove bo moral poslati v Egipt.

„Piramide, grobnice, rop,« si je Fokus tiho ponavljal. »Kako razburljivo!« Prava stvar za pustolovca, kar je nameraval postati takoj, ko odraste. Razganjalo ga je od radovednosti in najraje bi šel kar pripravit kovčke. Kolumna ga je strogo pogledala. "Umiri se! Hočeš, da oče in mama kaj posumita? "

Pravzaprav si je zaželela,, da bi starša opazila bratovo razburjenje in ji vsaj enkrat zastavila vprašanje: »Kolumna, za božjo voljo, od koga so vsa ta nujna pisma, ki jih poštar kar naprej prinaša zate? " Koza mladička prepozna celo po glasu. Mlinova otroka nista imela te sreče. Kadar koli je Kolumna telefonirala domov, je gospa Mlin vprašala, kdo kliče. Včasih pa je dodala še: "Katera Kolumna? "

Tudi gospod Mlin se za Fokusa in Kolumno ni menil prav dosti. Posvečal se je svojemu novinarskemu delu, zdelo se mu je veliko pomembnejše. Gospa Mlin se je strinjala, da je delo gospoda Mlina pomembnejše od njunih otrok. Nikakor pa ne od nakupovanja! Morda takšni starši ne bi smeli imeti otrok. Vendar potem ne bi bilo Fokusa. Pa tudi Kolumne ne. In če ne bi bilo Kolumne, bi se svet Fokusa zdel naravnost grozen. Kolumna je bila Fokusova najboljša in edina sestra. Pripovedovala mu je pravljice, naučila ga je brati in pisati. Povedala mu je, kaj je prav in kaj ne. Ob desetih je iz spalnice pritavala gospa Mlin. Komaj se je zrinila mimo kavčev in omar v dnevni sobi. Poleg tega je vsaka omara imela svoj predalnik, vsak kavč pa svoja fotelja. Gospa Mlin se je ugreznila v enega od njih, prižgala televizor in preklopila na reklame.

Gospod Mlin je seveda mislil, da potujejo zaradi njegovega novinarskega dela. Tudi gospa Mlin je bila istih misli. Še sanjalo se jima ni, da v resnici potujejo zaradi Kolumne; zaradi njenih ostroumnih možganov in detektivskih sposobnosti. Gospod in gospa Mlin sploh nista vedela, da njuna štirinajstletna hči sama zasluži večino družinskega denarja. Da iz njenega žepa prihaja ogromna plača gospoda Mlina. Pojma nista imela, kako visoko gospod Petač, urednik časopisa, o katerem gospod Mlin meni, da je navaden tepec, ceni Kolumno. Nista vedela, da gospod Petač preprosto pošlje gospoda Mlina tja, kamor kličejo Kolumno. Tudi oče se je končno pojavil, a še preden si je utegnil odrezati kos mastne salame, je že zvonil telefon.

„Nikoli nimam miru!" je zatogotil, se zrinil med zofami do hodnika in dvignil slušalko.

„Egipt! " je zagodrnjal, ko je odložil telefonsko slušalko. "Petač hoče članek o faraonih! "

„Egipt! " je vzkliknila mama in se pognala k najbližjemu računalniku; tudi teh je bilo v hiši nekaj. Kot pred vsakim potovanjem je tudi tokrat preverila, kdaj so tam razprodaje in kje so glavne nakupovalne ulice. Gospod in gospa Mlin sta socialni službi obljubila, da bosta sama poskrbela za izobrazbo svojih otrok, zato Fokusu ni bilo treba guliti šolskih klopi, pa tudi Kolumni ne. Morda se zdi, da je bil Fokus ob takšnih starših velik teleban. No, kdor tako misli, se strašno moti!

Bilo je lepo jesensko jutro, ko so se odpravljali na letališče. Kolumna in Fokus sta že debelo uro sedela vsak na svojem kovčku na hodniku. Z gospo in gospodom Mlin pa je bilo drugače.

„Kje je moja zelena srajca?« je vpil oče.

„Kaj sprašuješ mene," je tečnarila mama, "Kolumno vprašaj, ona vedno pospravlja stvari v tej hiši." Gospod Mlin je pridivjal po stopnicah.

„Kolumna!« je vzkliknil ves zasopel, kajti mudilo se je in taksist pred vrati je že tretjič potrobil. Kolumna je brez besed vstala, odšla v očetovo spalnico, je zavzdihnila zaradi nereda, ki sta ga spet naredila mati in oče, na hitro malo pospravila, se vrnila v hodnik ter sedla nazaj na kovček zraven Fokusa.

„Se veseliš, da boš videla piramide?" so Fokusu žarele oči. "Pa grobnice faraonov? In rop, o katerem govori tisto pismo?"

„Seveda," je odvrnila Kolumna, potem pa se tiho in zamišljeno zastrmela predse.

„Ampak?« je čez čas vprašal Fokus,, ko je videl sestrine potrte oči.

„Ampak včasih si želim, da bi imela psa."

„Psa?" se je začudil Fokus. »S psom ne bi mogli potovati. In kdo bi skrbel zanj, ko nas ne bi bilo?"

„Prav zato!" je odvrnila Kolumna. »Potem bi ostali doma. Ti bi šel v šolo. Osem let imaš, pa nobenega pravega prijatelja."

„Saj imam tebe!" je vzkliknil Fokus.

„Vse bolj postajam tvoja mama," je rekla Kolumna.

„To ni res," se je razjezil Fokus. "Če bi bila moja mama, ne bi skrbela zame." Kolumna se je nasmehnila.

„Mame običajno to počnejo, veš," je rekla nežno, »take iz normalnih družin."

„Tudi ti si odrasla brez prijateljev, pa ti čisto nič ne manjka. Svoje službe ne moreš kar pustiti." Kolumna je zavzdihnila, potem pa rekla: "Kar se prijateljev tiče, imam Angeliko. In tokrat gre z nami v Egipt. Potrebovala jo bom."

"Angelika gre z nami?" se je začudil Fokus. Zaslutil je težave. Tista skodrana punca mu ni bila všeč. Niti malo ne. "Saj je ne bodo pustili."

Kolumna se je skrivnostno nasmehnila in rahlo privzdignila levo obrv. Njun pogovor je prekinil grozen hrup. Strašen trušč se je valil navzdol po stopnicah. Bila je mama. Hotela je pritovoriti tri ogromne kovčke naenkrat. Dva sta ji ušla iz rok in zlezla po stopnicah. Kolumna je zadnji trenutek zgrabila Fokusa in ga stisnila v kot. Malo je manjkalo, pa bi bilo po njima. Težka mamina prtljaga je zadela Fokusov kovček in ga zmaličila. Pokrov je odletel stran. Njegove obleke so ležale po celem hodniku.

„Še zdaj nista gotova?" je vzkliknila gospa Mlin, ko je videla raztresene cunje. "Se sploh zavedata, kako pozni smo že?"

„Gremo," je prihitel gospod Mlin, jadrno odprl vrata in začel tlačilti ženine kovčke v taksi. Mama si je popravila rdeč čipkast klobuček in sedla v avtomobil. Fokusu je šlo na jok.

„Hej, vidva, ne gresta?" ju je priganjal oče.

„Vedno ju je treba čakati," je zavzdihnila mama.

Kolumna je odprla svoj kovček, vzela iz njega pol svojih stvari in vanj hitro zložila najnujnejša Fokusova oblačila. Na poti do letališča je mama prelistavala nov katalog nakupovalnega centra, očka pa je komentiral dogajanje na cesti in priganjal šoferja.

„Kreten!" je zavpil, kadar se je pred taksi vrinilo kako vozilo. "Saj to ni res!" je vzkliknil, kadar se je na semaforju prižgala rdeča luč.

Letalo so ujeli tako rekoč za rep. Po letališki stavbi je iz zvočnika nervozen ženski glas prosil, naj se gospod Konrad Mlin, gospa Veronika Mlin, Fokus Mlin, Kolumna Mlin in Angelika Kovač nemudoma zglasijo pri prijavnem pultu. Kolumna se je ozrla naokoli.

„Kje je Angelika?"

„Tam," je vzkliknil Fokus, ko je ob steni zagledal objokano gmoto ljudi.

„Pomiri se, babica," je bilo slišati dekliški glas. »ne, ne bom jedla hrane domačinov, mama, obljubim,« je zatrjeval. »Konzerve tunine brez konzervansov, ki si mi jih dala v prtljago, bodo dovolj za tri tedne. Stric Peter, očka in dedek, nehajte že jokati!"

„Angelika," je vzkliknila gospa Mlin, ko je zagledala sosedovo deklico. "Kam pa ti potuješ? "

„Z nami gre, mama," je rekla Kolumna. "Trikrat sem ti že povedala."

„Malo sem pozabila," se je mama nasmehnila gospe Kovačevi. "Vsi ti artikli, ki bodo doma na razprodaji, medtem ko me ne bo, me spravljajo ob pamet."

„Pozabili ste?" je napol zahlipala Angelikina mama. Angelika se ji je pravočasno iztrgala iz rok in stekla za Mlinovimi.

„Uh," je rekla, ko so vsi skupaj hiteli proti letalu. "Bala sem se, da ne bomo nikoli odšli."

„Kako pa, da greš lahko z nami?" je vprašal Fokus.

„Šolski psiholog je to toplo priporočil mami,« je pojasnila Angelika, »učitelji pa so zbrali denar za letalsko karto. "

„Verjetno se jim smiliš, ker nikamor ne smeš," je menil Fokus.

„Ne," je odvrnila Angelika. »Sumim, da bi se me rabi znebili."

Vkrcali so se v debel trup jeklenega ptiča. Stevardesa jih je opozorila, naj si pripnejo varnostne pasove in kmalu zatem je letalo zahrumelo ter se počasi odlepilo od tal. Fokusu je ob tem vedno znova zabrbotalo v trebuhu, in šele ko se je letalo zravnalo, si je oddahnil. Potem je opazoval Angelikino živahno brbljanje.

Angelikino življenje je bilo, milo rečeno, zelo čudaško. Ni smela gledati televizije, zaradi sevanja. Zaradi zob ni smela jesti čokolade. Za vsako kapljo, ki ji je prilezla z nosa, jo je mama odpeljala naravnost na urgenco. Na šolske izlete ni hodila. K tabornikom je niso pustili. Morda se zdi takšno življenje neznosno, a Angelika se mu je privadila. Časa je imela na pretek, zato se je učila. Govorila je dvaintrideset jezikov in brala osem različnih pisav, tudi japonsko, arabsko in kitajsko. Po štirih urah so se izkrcali iz jeklenega trupa. V letališki avli je mrgolelo kot na mravljišču. Potniki vseh ras in barv so se prerivali med hotelskimi uslužbenci, ki so prežali svoje usluge.

„Dvajset egipčanskih funtov!" se je gospod Mlin končno pogodil za ceno. Suhljati taksist z zadovoljnim izrazom jih je odpeljal na železniško postajo.

„Ujeti moramo vlak, ki pelje v Luksor," je zamomljal gospod Mlin in se živčno presedel. "Fant, kako so ti sedeži neudobni. Naravnost idealni, da ti uničijo hrbtenico," je grenko zavzdihnil.

„Luksor?" ga je gospa Mlin debelo pogledala. "Mislila sem, da si bomo najprej ogledali bazar. Hotela sem kupiti nekaj srebrnine in prevleke za blazine."

„To lahko storiš tudi potem," je odvrnil oče. Skobacali so se iz zaprašenega taksija ter v gosjem redu, vsak s svojo prtljago, izginili v pokrito stavbo železniške postaje. "Najprej si bomo ogledali grobnico na jugu, potem pa se bomo vrnili v Kairo in si ogledali še piramide v Gizi."

„Hvala lepa za piramide, lahko si jih nekam zatakneš!" je zanergala gospa Mlin, potem pa trmasto obmolknila. Bila je užaljena! Vlak za Luksor je odpeljal čez dvajset minut in v tem času ni mogla kupiti niti sesirjenega mleka. Bila je skrajno jezna. Seveda najprej na gospoda Mlina, ki jih je več čas samo priganjal. Pa na Kolumno in Fokusa, čeprav še sama ni vedela, zakaj.

Jezna je bila tudi na Angeliko. Trapasta deklica je poznala indijske številke, ki so jih uporabljali v Egiptu, in je poiskala številko perona, s katerega bo odpeljal vlak. Torej nobene možnosti, da bi ga zamudili in bi lahko odšla po nakupih. Gospa Mlin se je nato trdno odločila, da se bo preostalih devetnajst minut, kolikor jih je še ostalo do odhoda vlaka, smilila sama sebi. Medtem se je Fokus nestrpno oziral, da bi videl, od kod se bo pojavila ženska, ki je potrebovala Kolumnino pomoč. Bo nosila dolgo temno obleko in ruto, tako kot večina žensk na postaji? Ali pa bo čisto zakrita in ji bodo izza črne tančice žarele samo oči?


Glavna postaja glavnega mesta[uredi]

Čeprav se je september že spogledoval z oktobrom, je v Kairu, glavnem mestu Egipta, vročina še vedno kot kaka stara inštruktorica matematike neusmiljeno grizla za vrat. Ljudje so brbotali naokoli, člani družine Mlin in Angelika Kovač pa so posedali vsak na svojem kovčku ter si z mokrimi robci brisali potne obraze. Vsi razen Kolumne. Ta je v dolgi rjavi srajci in prav takih lanenih hlačah stala na robu perona in ni imela nobene težave z vročino. Ko sta starša Mlin pred mnogo leti po pomoti poslala Kolumno v šolo na kitajsko goro Tai, je bila to najboljša napaka, ki sta jo kdaj zagrešila. Res je šolnina znašala samo dvesto dolarjev in res Kolumne niso učili slovnice, pa vendar! Za borih dvesto dolarjev so jo v treh letih naučili presneto veliko zanimivih reči. Poleg najrazličnejših borilnih veščin je obvladala tudi ohlajanje telesa z mislimi, branje z obraza in govorico telesa.

Zato je drobcen sopihajoč Arabec mišjega videza, s kratkimi brčicami pod ozkim nosom in z redkimi kodri pod plešo, takoj pritegnil Kolumnino pozornost. Živčno je vil roke in zaskrbljeno povešal ramena. Kolumna je vedela, da se boji gospodarja. Mišji mož, imenoval se je Gamal, se je ustavil na prvem peronu, pred vlakom, ki je bil namenjen v Aleksandrijo, nekoč mogočno prestolnico slavne kraljice Kleopatre.

„Oprostite, se morda pišete Mlin?" si je z živčnimi kretnjami s čela otiral znoj in upajoče zrl v bledolične tujce, ki so drug za drugim odkimavali. Kolumna ga je opazovala, kako se kot prestrašena živalca zaganja v turiste na sosednjem peronu.

„V imenu usmiljenega, milostnega boga,« je gospod Gamal zadihano planil k neki družini. »Recite, da ste Mlinovi!" Do odhoda vlaka za Luksor je ostalo še deset minut. Gospod Mlin je z običajno mrakobnim izrazom zamorjenega ježa verižno kadil in praznil že tretjo skodelico grenke egiptovske kave. Medtem je Gamal begal sem in tja, prekladal noge, se spotikal in bil na robu solz.

„Gospodična Jordan me bo ubila, če jih ne pripeljem. Usmili se me, Vsemogočni!" potem je obstal sredi množice potnikov, med brkatim načelnikom postaje in kavarno, v kateri se je gospod Mlin namenil po že četrto grenko kavo. Obupano, kot miš v pasti, je pogledal navzgor v streho postaje in vprašal: "Ali mi to šteješ v slo, o, dobri, usmiljeni Alah, da sem se zadržal v družbi prijateljev in šiše? Ti, ki vse vidiš, ali ne veš, kako malokrat pridem v Kairo? Poznam ljudi, ki v kavarni na vogalu prečepijo vse dni. Prisežem, vse božje dni! In jaz? Še nisi slišal, dobri bog, kako gospodarica vpije, kje si, Gamal, ti us presneta? In kako gospodar rohni nad mano kot gromka strela? Gamal sem, Gamal tja, Gamal levo, Gamal desno." Tako je ubogi Gamal govoril bogu, preden ga je pognalo naprej, da se je komaj izognil gospodu Mlinu, ki se je odpravil nazaj na peron. Ker Kolumna nesrečnega šoferja niti za trenutek ni izpustila iz oči, je moral Fokus iz gole vljudnosti prenašati Angeliko, ki je neumorno klepetala.

Gospa Mlin pa je imela drugačne težave. Kadar se podajaš v neznane kraje, je dobro preveriti, kaj se v določeni deželi spodobi in kaj ne. Gospe Mlin se to ni zdelo pomembno. Moški v turbanih in v spalnih srajcah, za katere je Angelika trdila, da jim rečejo galabeja in so v Egiptu nekaj takega kot pri nas trenirka, so strmeli v njene razgaljene noge in dekolte. Ženske – gospa Mlin še ni videla toliko neokusno oblečenih in do vratu zapetih žensk z naglavnimi rutami – so jo gledale zlovoljni in mrko. Pogledi gizdavih mladeničev naoljenih las in režečih nasmehov pa so se tako rekoč prilepili nanjo.

„Draga gospa Mlin, ali še niste slišali za kuturne razlike?" je sočutno vprašala Angelika. "V muslimanskih državah se ne spodobi tako razkazovati kolen in ramen. Imeli vas bodo za lahkoživko."

„Ha!" je pihnila gospa Mlin, v eni sami uri že drugič užaljena. »Gotovo je, da mi vse te ženske zavidajo Guccijevo najnovejšo kreacijo, za katero sem odštela res čedno vsoto. In še tako zabit človek, draga moja Angelika, v Guccijevi obleki ne more zgledati prostaško.« Potem se je še enkrat ozrla po obrazih, ki so bili prikovani nanjo, in si skušala prekratko rdeče krilo potegniti čez kolena.

„Ali Egipčani ne častijo boga Ra, pa Ozirisa in drugih, ki so naslikani v grobnicah?" je bil presenečen Fokus.

„Bister pa ravno nisi, kaj?" si je Angelika z našobljenimi ustnicami od blizu ogledovala Fokusa. "Kaj še nisi slišal za Alaha? Muslimane? Mohameda? A ti sploh kaj bereš? Da nisi eden tistih otrok, ki si stvari težko zapomnijo?" Potem pa je tako sunkovito odmaknila glavo, da so njeni zlati kodri poskočili, kot bi bili iz elastike. "Prelen si!" je zavpila.

„Tako je. Sploh se ničesar ne naučiš, ker si prelen!" Fokus je nemočno zmajal z glavo, do besede pa ni prišel.

„Kolumna, kdo vendar šola tvojega brata?" je še naprej mlela zoprna punčara. Kolumna se je nasmehnila in rekla: »Ravno sem pomislila, da bi ga lahko, medtem ko potujemo, učila ti."

„Kolumna! " je Fokusa pognalo s kovčka, na katerem je občepel.

„Zakaj ne," se je namuznila Angelika, "to bo pravi izziv. Za začetek ga bo treba odvaditi lenobe, nezanimanja, površnosti, raztresenosti, sanjavosti, brbljanja" In medtem ko je Fokus tiho obupoval zaradi nesrečne usode, se je Gamal tako globoko zamislil nad besedo BOKRA, da gospoda Mlina, ki se je vračal s peto skodelico črne kave, še opazil ni. Če se v Egiptu s prijatelji dogovarjate za zmenek v kavarni ob sedmih, kjer boste v miru pokadili šišo, tisto brbotajočo vodno pipo, hkrati pa dodate besedo BOKRA, to pomeni, da se boste sešla ob sedmih ali ob osmih ali ob desetih.

„O, Alah," je spet zamomljal Gamal, "saj mi ne šteješ v zlo, da tujci ne poznajo besede BOKRA? In so se po pristanku letala kot pobezljani osli odkurili naprej?" Niti sanjalo se mu ni , kakšni so videti ti tujci. Res bi jih moral pričakati na letališču s papirjem, na katerega je z veliki črkami nakracal MLUNOVI, a zdaj je bilo prepozno in bledolični turisti so se mu zdeli drug drugemu podobni kot jajce jajcu. V zmešnjavi je bilo dobro le to, da je na letališču delal mož sestre matere njegove sestrične, in ta mu je povedal, da so neki tujci ravnokar najeli taksi do železniške postaje.

„Fokus!"je spet vzkliknila Angelika. "Se ti vsaj malo sanja, kakšno srečo imaš?" Fokus se je naježil, potem pa vprašal: "Zakaj?"

„Zakaj?!" je zlatolasa deklica ošabno dvignila krompirjast nos. "Za razliko od nekaterih otrok, dragi moj Fokus, ki jih pamet soli trop polizobraženih učiteljev, boš, prijatelj moj, zapomni si to, imel dostop do pravega znanja. P-r-a-v-e-g-a! Pa veš zakaj?"

„Zakaj?"je vprašal Fokus in zla slutnja mu je vnovič stisnila srce.

„Ker je znanje v knjigah, ne pa na fakulteti, kamor si jo naša matematkarca, bog ji pomagaj, verjetno hodila lakirat nohte. Da stare za geografijo sploh ne omenjam. Ne bi me čudilo, prisežem, če bi nekoč začela trditi, da je Zemlja ploščata. Samo pomisli, Fokus, lahko se boš učil od jutra do večera. In učila te bom JAZ."

„Kolumna!" je v obupu vzkliknil Fokus. Vlak za Luksor se je pripravljal, da odpelje. Gospod Mlin je ugasnil cigareto in se skozi množico z rdečimi dateljni otovorjenih ljudi prebil do vsega site gospe Mlin.

„Gremo!" je rekel in zgrabil dva velika kovčka.

„Ta vonj," je rekla Kolumna, ko je ubogi Gamal končno pritaval na njihov peron. Iz žepa je potegnila modro kuverto. Za zaznavanje vonjev je bila Kolumna posebno nadarjena. Seveda ne takih po svinjski pečenki ali prepotenih nogavicah, ki jih brez večjih težav vsakdo zavoha. Ne, Kolumna se je pri starih kitajskih mojstrih naučila razločevati vonjave, ki jih ljudje nosimo s sabo, pa se jih sploh ne zavedamo. Še enkrat je iz hlačnega žepa potegnila modro ovojnico s sporočilom, ki ga je poslala gospodična Jordan, in jo povohala. Brez dvoma, pismo je nosilo isti vonj kot moški, ki je na peronu iskal tujce. Vlak za jug je preteče zažvižgal.

„Ste gluhi?"se je zadrl gospod Mlin proti Angeliki, ki je Fokusu zavzeto razlagala začetke egipčanske civilizacije. Kolumna ni izgubljala časa, stekla je proti Gamalu in treščila vanj.

„Oprostite," je rekla in se nasmehnila.

„Se morda pišete Mlin?" je živčno vprašal Gamal, še preden jo je utegnil pozdraviti. Kolumna je prikimala.

„Moj oče se ravnokar vkrcava na vlak," ga je opozorila. „Saj sem vedel, da si usmiljen!" je gospod Gamal dvignil glavo proti stekleni strehi, potem pa stekel k vlaku.


V dvorcu El Kafirjevih[uredi]

„Kdo pravite, je gospodična Jordan?“ je zakričal gospod Mlin, da bi preglasil trušč vlaka in gozameče množice.

„Predsednica Organizacije za zaščito egiptovske nacionalne dediščine, mumij in podobnega,“ je že tretjič ponovil Gamal. Vlak za Luksor, kjer si je gospod Mlin nameraval ogledati grobnice, je krenil, a družina Mlin ni bilo na njem. Mlinovi in Angelika so se odpeljali v velikem, zračno hlajenem džipu skozi vročo puščavsko pokrajino. In medtem ko je džip drvel po razbeljenem asvaltu in se je v dvorcu El Kafirjevih kuhala slastna večerja, je minevala petnajsta obletnica poroke gospe in gospoda Mlin. Užaljena gospa in zadrti gospod Mlin se tega seveda nista zavedala. V nasprotju z življenjem čebel so njuna leta minevala hitro in nekoristno. Čebele morajo za kozarec medu obiskati pet milijonov cvetov. Gospa in gospod Mlin sta večino cvetov v svojem življenju spregledala.

Po nekajurni vožnji so se iz sipkega peska prikazali zaobljeni zidovi.

„Dverec El Kafirjevih,“ je utrujeno naznanil šofer. Potrobil je. Težka okovana vrata so se začela počasi odpirati. Gospoda Mlina je stisnilo pri srcu. V grlu se mu je naredil cmok. Bil je še bolj mrk kot navadno, kajti napadla ga je strašna misel. Misel, da gospodična Jordan sploh ne obstaja in so vsi skupaj pravkar postali žrtve ugrabitve skrajne teroristične organizacije. Zahtevali bodo odkupnino, je premleval sam pri sebi. Vlada ne bo plačala. Nikoli ne plačajo, je grenko pomislil. Šofer je zapeljal v notranjost. Kmalu je bilo jasno, zakaj trdnjava stoji na tako čudnem kraju, da ga je gospod Mlin zaman iskal po zemljevidu.

„Oaza!“ je vzkliknila Angelika.

Petintrideset dateljnovih palm in deset starih oljk je raslo ob jezercu znotraj obzidja. Debeli zidovi so oazico ljubosumno varovala pred peščenimi viharji in drugimi puščavskimi nadlogami. Ogromna vrata so se zamolklo zaprla. In zapahnila. Gamal je pokimal proti starcu s turbanom. Izza modre tkanine je v Mlinove strmelo dvoje temnih nezaupljivih oči. Družina se je skobacala iz avta. Dvorec, oaza in mogočno stopnišče, ki se je z leve in desne dvigalo proti sobanam, so se vsem razen gospodu Mlinu zdeli veličastni. Seveda tudi gospa Mlin ni rekla nič. Še vedno je bila strahotno užaljena. Vseeno ji je bilo za pokrajino, oazo in celo za teroriste. Eno je bilo namreč gotovo. Nakupovalnega centra v tej pučavi ne bo!

„Pozdravljeni tam spodaj,“ je rekel raskav glas z vrha stopnic. „Večerja že čaka.“ Potem se je iz teme izluščila suhljata postava belke. Njeni košati lasje so bili speti v lisičji rep in prav take barve. Oči je imela okrogle kot sova. Obraz bel, izraz hladen, nos pa kot bi ga ukradla kakemu priškrtnjenemu orlu.

„Ana Jordan?“ je pol v obupu, pol z olajšanjem izrazil gospod Mlin. V navalu veselja ji je poljubil roko, čeprav se je čemeren, kot je bil, le redko spuščal v takšne osladnosti. A dejstvo, da jih je namesto teroristov pričakala bledikava Angležinja, ga je razveselilo kot že dolgo nič.

Zanimivo, je pomislila Kolumna. Še nikoli ni na človeškem obrazu videla toliko sovjih potez. Poleg tega je gospodično obdajal rahel vonj po koloradskih hroščih. Vonj, ki ponavadi ni prinesel nič dobrega. Gospodična je s pogledom ostro premerila otroke.

„So vsi?“ se je naposled obrnila k šoferju.

Gamal je vneto pokimal v upanju, da se ne moti.

„Noben ne manjka?“ se ni mogla načuditi gospodična. Da bi pretrgala zadrego, je Kolumna stopila naprej in se predstavila. Gospodična Jordan jo je premerila kot zlovoljna učiteljica nemarno učenko. Njena usta so se najprej razpotegnila v osuplost, potem v razočaranje, na koncu pa v posmeh. Kolumna se ni vznemirjala. Ob prvem srečanju skoraj nihče ni zares verjel, da ima redkobesedno dekletce sploh kake detektivske sposobnosti. Če ne bi bilo njenega znamenitega pogleda, bi jo večina odslovila že pri vratih. Tudi gospodična Jordan je izgubila svojo prijaznost.

„No, večerjo imamo že na mizi,“ je bevsknila in odcepljala po stopnišču navzgor. Mlinovi so ji sledili do velike, lepo izrezljane mize v jedilnici. Bila je prepolna neznanih jedi. Stol je bil tako težek, da ga je Fokus komaj povlekel k mizi, ko je sedel. Preproga na tleh je bila debela in mehka. Ropa gostiteljica ni omenila niti z besedico in Fokus je bil strašno nestrpen. Že mora biti velika skrivnost, da o njej noče govoriti pred vsemi, si je mislil.

Oče ji je natrosil nekaj vljudnostnih vprašanj in dobil nekaj naveličanih odgovorov. Gospodična Jordan je nataknjeno sedela na svojem stolu. S sovjimi očmi si je ošabno ogledovala goste in Fokusu se je zdelo, da bo zdaj zahukala, razprostrla krila in jih s kljunom poščipala nosove.

„In živite kar tu, sredi puščave, ali ne pogrešate Anglije?“ se je naposled oglasila tudi gospa Mlin. Seveda je imela v mislih angleške trgovine in nakupovalne centre. Vprašanje je bledolični Angležinji končno pognalo nekaj krvi v lica.

„Seveda!“ se je našobila. „Moja prismuknjena sestra se je poročila z Mahnutom El Kafirjem, lastnikom te trdnjave. Rodila je hčer, mojo nečakinjo Rim, in kmalu za tem, čisto njej podobno, umrla. Si predstavljate, kako grozno bi bilo, če bi otrok rasel med samimi Arabci, brez trohice evropske vzgoje?“ Gospod in gospa Mlin sta sočutno pokimala, čeprav se sama nikoli nista ubadala z vzgojo otrok. Sovje oči gospodične Ane so se divje zableščale.

„Res ne vem, kaj je mojo sestro prignalo k temu barbaru,“ je skoviknila.

„Morda ljubezen?“ se je oglasil glas pri vratih. Skoznje je vstopila Arabka, stara okoli trideset let. Oblečena je bila v dolgo črno obleko. Njen ovalen obraz je obkrožala temno zelena satenasta ruta. Dišala je prijetno, po cimetu in medu. Kolumno je presenetilo toliko ponižanosti in odločnosti na enem samem obrazu. Toda nekaj je zmotilo njene nosnice. Kolumna je izdihnila, potem pa še enkrat potegnila zrak skozi nos. Bil je komaj zaznaven vonj po smodniku.

„Kako čudno,“ je zamrmrala.

„Moje ime je Ajša El Kafir,“ se je predstavila ženska in sedla k mizi. „Sem sestra tega barbara. Še en Arabec v tej hiši.“ Angležinja je visoko dvignila svoj lisičji rep. Prav nič ji ni bilo nerodno zaradi besed, ki jih je izgovorila.

„Rim se nam ne bo pridružila,“ je povedala Ajša. „Ne počuti se dobro.“

„Rim, da se ne počuti dobro?“ je prhnila gospodična Jordan. „Punca misli, da je omika majhna vas v Sibiriji, to je, kar priznaj!“ V dvorcu je vladala čudna napetost. To je bilo jasno in opazno vsakomur. Razen gospe Mlin. Ta je razmišljala o krivici, ki se ji godi glede nakupovanja. Po glavi so se ji motale misli in zvenele so nekako takole: jaz jim perem, likam, kuham, skrbim zanje in pospravljam za njimi, oni pa mi vračajo takole. Gospa Mlin je te misli verjetno staknila v kakem filmu, saj sama takih izkušenj ni imela.

„In kaj je s tistim ropom?“ je Angelika prekinila tišino.

„Ropom?“ je živčno ponovila gospodična Jordan.

„Ropom?“ se je začudila Ajša. „Ali se je zgodil kak rop?“

„Seveda,“ je rekla Angelika. „Rop nacionalnega pomena, o katerem je gospodična Jordan ...“

„Vsak dan se zgodi kak rok nacionalnega pomena,“ jo je ostro prekinila rdečelasa Angležinja. „Precej neprimerna tema za večerjo.“ A preden je Angelika utegnila še naprej vznemirjati gospodično Jordan, je nenadoma vzkliknila: „Fokus, čisto sem ti pozabila povedati, kakšne postopke so stari Egipčani uporabljali pri balzamiranju trupel.“ Gospodična Jordan si je oddahnila. Fokus pa ne. Upal je, da se bo lahko v miru posvetil hrani. Najbolj bi mu bil všeč namaz, ki so mu rekli humus in si ga lahko namazal na kruh, ki so mu rekli pita, seveda, če ne bi Angelika brbrala o tem, kako so umrlim faraonom skozi nos vlekli možgane. Gospodična Jordan je postala nemirna. Hrane se je komaj dotaknila. Kar naprej je gledala na uro. Kljub vsemu sta Fokusova radovednost in nestrpnost gospodične Jordan trčili ob trdovratno zapreko. Angeliko! Ta se je basala s hrano kot piton, ki je v živalskem vrtu nekoč požrl tigra. Po napetem trebuhu mu je postajala vse bolj podobna. Vendar je, še dobro uro za tem, ko so vsi odložili vilice in nože, Angelika požrešno hlastala in goltala. Konzervirana hrana, ki jo je gospa Kovač skrbno pripravila svoji hčeri za popotnico, je že nekaj ur odvržena ležala sredi puščave. Končno so Angeliki vilice padle iz roke.

„Slabo mi je,“ je zamrmrala.

Ana Jordan se je nasmehnila, pozvonila z zvončkom in pojavil se je služabnik.

„Pokazal vam bo pot do sob,“ je zadovoljno rekla. Gospa in gospod Mlin sta imela sobo na nasprotni strani hodnika kot otroci. Ana Jordan je sledila otrokom z visoko dvignjenim repom. Korakala je odločno kot kolona mravelj na poti do košarice s kruhom. Svoj denar bo dobila nazaj! Francoska organizacija za zaščito grobnic nima denarja, da bi ga razmetavala za otročarije. Otroci so vstopili z gospodično za petami. Soba je imela luksuzno kopalnico in nizka ležišča iz bambusa. Angelika se je komah zavlekla med blazine. Ne meneč se za nadležno gospodično je zamrmrala proti Fokusu: „Ali me lahko obrneš na bok?“ Pravzaprav je bolj rigala kot govorila. „Predvidevam, da bom ponoči bruhala. Res se nočem zadušiti sredi te puščave.“ Še preden ji je Fokus naredil to uslugo, je zasmrčala.

Ana Jordan pa se je kot kraljica na svoj prestol spustila na edini stol v sobi. Potem se je zgodilo, kar je Fokus vedno znova rad opazoval. Zlovoljna gospodična je dvignila obrvi, odprla usta in pogledala Kolumno. Tokrat naravnost v oči. Nekaj časa je strmela v deklico. Nato je, ne da bi izustila besedo, zaprla usta, čez trenutek je spustila še obrvi. Popraskala se je po glavi, komaj slišno zavzdihnila in rekla:

„Ti si torej slavna Kolumna?“ za trenutek se je v njenih okroglih očeh zablisnilo občudovanje. Vendar le za trenutek. Potem se ji je povrnila vsa osornost.

„O tej stvari se nikoli ne sme govoriti pred drugimi,“ je rekla zviška.

„Zakaj?“ je zanimalo Kolumno.

„Imam svoje razloge. Dovolj o tem. Kot veš, ne skopiram z denarjem,“ je nadaljevala. „Francoska organizacija za zaščito egipčanske kulturne dediščine ima nekaj bogatih privržencev.“ Gotovo, je pomislil Fokus, ček, ki ga je poslala s pismom, bo zadovoljil nakupovalne potrebe gospe Mlin vsaj za pol leta.

„Stvar pa je resna,“ je nadaljevala gospodična Ana in široko razširila nosnice svojega orlovskega nosu. „Zelo resna in zelo velika.“ Iz žepa je potegnila fotografijo in jo pomolila Kolumni. Fokus je stegoval vrat, da bi bolje videl. Na njej je razločil kipec zevajočega povodnega konja. Zlato se je svetlikal sredi grobo tkane rdeče preproge.

„To je prispelo v Kairski muzej pred tednom dni,“ je nadaljevala gospodična Ana, vzela fotografijo in jo spravila nazaj v žep.

„Menimo, da gre za odkritje nove grobnice.“ kolumna jo je strmo gledala in molčala.

„Brez dvoma bodo take ponudbe romale v vse večje svetovne muzeje,“ je zavzdihnila Angležinja. „Egipčani so trgovci. Požvižgajo se na svojo kulturno dediščino. Hočejo le iztržiti čim več. Če si res tako sposobna, to zate ne bi smelo biti pretežko.“

„Moj odgovor boste dobili zjutraj,“ je Kolumna rekla brez posebnega zanimanja in gospodično pospremila do vrat ter jih za njo zaprla.

„Saj boš prevzela primer?“ je zaskrbelo Fokusa.

„Ne vem,“ mu je odvrnila sestra. „Čuden občutek imam.“

„Kakšen čuden občutek?“ se je razburil Fokus. Kolumna je bila občasno prav čudaška. Ne bi bilo prvič, da bi zavrnila primer.

„Ostronosa napihovalka je zelo strupena riba, zato je druge ribe ne jejo,“ je Kolumna pojasnila Fokusu in se zavlekla na bambusovo ležišče. „Ampak na Japonskem so te ribe postale specialiteta, čeprav to vsako leto terja nekaj smrtnih žrtev.“

„Kaj hočeš reči?“ je zavzdihnil Fokus.

„Da se je včasih bolje zgledovati po živalih kot po ljudeh.“


Nemirna noč in togoten dan[uredi]

Puščavski pajki lahko prespijo dolga obdobja pomanjkanja in se zbudijo šele, ko se pojavi možnost za prehranjevanje. Fokus žal ni mogel razviti takšnih navad, saj ga je vsako jutro tip pred sončnim vzhodom Kolumna vrgla iz postelje z glasnim vzklikom: „Čas za tai či!“

Še nekaj, kar je Kolumna prinesla z gore Tai, videti pa je približno tako, kot če bi se lenivci – tiste izjemno počasne opice – lotili aerobike.

Angelika se je prebudila ravno, ko sta končala telovadbo. „Zdi se mi, da imam polna usta katrana,“ je zacmokala. „Nujno moram popiti kozarec pomarančnega soka.“

V jedilnici se je zraven Ajše gmotila v črnino odeta starka. Kakor črna koklja je čemela tam, z brezzobimi usti počasi mlela suh kruh in srkala vodo. Priprla je zgubane veke, ki so bile videti kot ocvrt piščanec z drobtinami, saj so bile posute z majhnimi bradavicami, in mrko strmela v otroke. Ajša se je nagnila k njej in ji nekaj prigovarjala. Starka je jezno prhnila skozi nos, si v usta natlačila preostanek suhe skorje, potem pa mrmraje zapustila jedilnico.

„Naša pestunja,“ je zavzdihnila Ajša. „Od nekdaj je v družini. Celo mojega očeta je vzgojila. Vendar do tujcev nikoli ni bila prijazna.“

Komaj je starka odnesla svojo obilno zadnjico in namrgoden obraz, že je skozi vrata privreščala gospodična Jordan. Bila je besna. To je bilo očitno tudi zato, ker je na ves glas škrtala z zobmi.

„Znorela bom!“ je naznanila z visokim glasom. Minilo je nekaj trenutkov, preden so se njeni zobje umirili.

„Ta pes!“ je vzkliknila. Celo noč je tulil.“

„Upam, da vas Puki ni zbudil?“ se je Ajša obrnila k otrokom, ne da bi se pretirano vznemirjala zaradi podivjane gospodične Jordan.

„Pukija je Rim rešila, ko je bil še mladič,“ je nadaljevala. „Lisasti psi ne živijo v tem predelu Afrike. Nekdo ga je moral odvreči. Od takrat se ne gane izpred njenih vrat.“

„Nikar je ne zagovarjaj!“ je bevsknila gospodična Jordan. „Rim je prismuknjena in nevzgojena! Vsak božji dan privleče kako žival. Lisaste pse, skakače, kače in drugo golazen, ki potem gomozi po dvorcu, da se človek ne upa niti pošteno okopati. Zadnjič je na moji stranišči školjki čepela neka žaba! Da ne govorim o kraljevskem orlu, ki smo ga morali odkupiti od živalskega vrta v Kairu, ker je Rim trdila, da ga je videla jokati.“

„Če smo čisto natančni,“ se je nasmehnila Ajša, „divji pes ni več v dvorcu. Tulil je, dokler mu Omar ni odprl vrat, potem je izginil v puščavo. Se ti ne zdi čudno?“

„Čudno?“ je pihnila gospodična Jordan.

„Ja, to, da ga je Rim pustila samega.“ Ana Jordan je zavila z očmi in jih potem zapičila naravnost v Kolumno. Rahlo je dvignila levo obrv in s pogledom terjala odgovor.

„Žal mi je,“ je odvrnila Kolumna in ji vrnila ček. „Ne bo šlo.“ Suhljata Angležinja je nekaj trenutkov zmedeno mežikala. Strmela je v Kolumno tako osuplo, kot bi za svojo pisalno mizo našla navadno rečno postrv, kako sedi in bere. Takega odgovora ni pričakovala. Potem je pomolila glavo v hodnik in besno zatulila:

„Gamal!“

„Dobro jutro!“ jo je pozdravil gospod Mlin, ki je s kujavo gospo Mlin ravnokar stopil v jedilnico.

„Avtomobil bo pripravljen vsak trenutek!“ je pihnila gospodična Jordan. „Gamaaal, ti uš presneta!“

„Najprej zajtrk,“ se je odločno uprla Ajša. Vztrajala je in skupaj so zajtrkovali. Vsi razen Ane. Njen lisičji rep je skupaj s prišrtnjenim nosom besno zapustil jedilnico. Dvorec je oživel in postal pravo mravljišče. Pojavili so se služabniki. Premeščali so stvari, brisali prah ter spraševali Ajšo glede kosila in večerje. Porcelanaste sklede in nekaj drugih vat, razporejenih po kotih hodnikov, je Ajša dala zamenjati z navadnimi lončenimi posodami. Kdor je poznal Mahmuta El Kafirja, je dobro vedel, zakaj.

„Škoda, da niste spoznali Rim,“ je rekla Ajša. „Ni prismojena. Dobra punca je.“ potem je v jedilnico stopil prestrašen služabnik v beli galabeji. Besede so kot olje na razgreti ponvi zacvrčala iz njegovih ust. Potil se je in s sunkovitimi kretnjami rezal zrak.

„Pomiri se Mohamed!“ je rekla Ajša. „Kaj se je zgodilo?“

„Kako čudno!“ se je obrnila h gostom, ko je možakar razložil, za kaj gre. „Pravi, da so ponoči iz golobnjaka izginili trije golobi.“

„Trije golobi,“ je zamišljeno ponovila Kolumna.

„Čas nas že preganja,“ je potečnaril gospod Mlin in mračno zavzdihnil. Gospodična Jordan mu za njegov članek pravzaprav sploh ni koristila. Družina Mlin je skupaj z Angeliko Kovač naposled v belem džipu skozi puščavo oddrvela nazaj proti Kairu. Gospo Mlin je celo noč bolela glava, temu pa je bilo krivo pomanjkanje nakupovanja. Kadar toliko časa ni nič kupila, in zadnje, kar je kupila, so bile stvari na letalu, jo je vedno bolela glava. Tresla se je, oblivala jo je mrzlica in sililo jo je na bruhanje.

Gamal se je zdrznil. Iz daljave, kjer se je cesta stikala z nebom, se je izluščila temna pika. Počasi, a zagotovo se je izoblikovala v črno škatlo. Škatla je imela črna kolesa in je drvela naravnost proti njim.

„Gospodar Mahmut se vrača,“ je rekle Gamal in debelo pogoltnil. „Oh, Alah, Milostljiv in Usmiljen!“ Črni džip je švignil mimo, potem pa tako sinkovito zavrl, da so se gume zarile v razmehčan asfalt. Gamal je zapeljal nazaj in ustavil ob avtomobilu, polnem bradatih mož. Možje, mrki in zlovoljni, so drug za drugim izstopali. Kateri od njih je Mahmut El Kafir, je ugotovila celo gospa Mlin, čeprav so njene miselne sposobnosti zaradi nenehnega gledanja televizijskih reklam povsem zakrnele.

Gospodar je nosil dolgo galabejo. Bil je mrkogled in precej robavsast. Črne kocine so obraščale njegov obraz kot bršljan staro jablano. Z zelenimi očmi je srepel v Mlinove. Kolumnin nos je ujel oster vonj po pečeni pekoči papriki. Gospodar je svoji lopatasti roki stisnil v pest. Členke so grozeče zapokali in Gamal je ves bled od strahu skočil iz avtomobila.

„No, krasno, zdaj bomo pa še tu izgubljali čas,“ je zavzdihnil gospod Mlin z običajno mero nepotrpežljivosti. Gospodar se je neusmiljeno bližal. Puščavska ujeda je predirljivo kriknila in Gamal se je, otrpel od groze, stisnil k avtomobilu. Mlinovi in Angelika so napeto opazovali dogajanje. Tiger z močnim rjovenjem za nekaj trenutkov ohromi svojo žrtev. Podoben učinek je imelo na Gamala ruljenje mogočnega Mahmuta El Kafirja. Videti je bil kot uročen. Angelika je prevedla gospodarjeve besede: „Ukazal je, da brez moje vednosti v dvorec ne sme nihče!“

Gamal se je umikal pred gospodarjevo jezo, se še bolj stisnil k avtomobilu in lezel navzdol.

„Ampak gospa je rekla,“ je jecljal, od silne groze komaj sposoben odpreti usta, „da ste dovolili, da ta novinar pride v dvorec.“

„Novinar?“ Si popoln norec ali se samo pretvarjaš?“ je ves zaripel kričal Mahmut El Kafir. „Zakaj bi poklical goste, medtem ko me ni doma? A?“ Gamal je zdrsnil že skoraj do asfalta. Mlinovi in Angelika so skozi steklo avtomobila videli le še njegovo potno plešo.

„Potem se je gospodična Jordan zlagala,“ je komaj slišno upal izdaviti Gamal.

„Jasno, da se je zlagala!“ je zarjovelo v odgovor. „Spletkari, laže in ne posluša mojih ukazov! Naj Rim prosi, joka, grize in tepe, tokrat je ne bom uslišal. Ana Jordan bo s prvim letalom odletela domov. Odpelji tujce in se vrni ponjo.“ Gamal je kimal s takšno vnemo, da mu je glava kar poskakovala.

„Potem, Gamal pa si odpuščen!“ mu je še zabrusil gospodar, preden so ga besni koraki odnesli nazaj v črni džip. Gamal se je kot klada zvrnil za volan. Nekaj trenutkov je odrevenelo sedel, ko pa je strah nekoliko popustil, je bruhnil v jok. Celo pot je hlipal in smrkal.

„Kakšen grobijan!“ je zavzdihnila Angelika.

„Res ne vem, kaj me je udarilo po glavi, da sem sprejel njeno vabilo,“ je zagodel gospod Mlin, ne da bi ga šoferjeva usoda vsaj malo ganila. „Zdaj bi že bili v Luksorju.“ Prve barake, majhne hiše in nekaj stolpnic v daljavi so napovedovale začetek Kaira. Rastline so v zaplatah izrivale puščavo in v namakalne kanale se je zlival mogočni Nil. Gamal je nehal jokati.

„Odpustil me je,“ je ponavljal. „Odpustil me je.“

„Morda pa ni mislil resno,“ ga je skušal potolažiti Fokus.

„Nikoli ne požre besede,“ je spet zahlipal Gamal. Fokus se je čudil Kolumnini mirnosti. Res je bila zelo umirjeno bitje, a zgodilo se je že, da je s starinskim čajnikom kresnila po glavi neko okrznano damo. Težko je reči, do čem je premišljevala Kolumna Mlin. Je slutila, da se bodo do večera vrnili v dvorec El Kafirjevih? Da bo gospodar Mahmut požrl besedo, ona pa bo soočena z nalogo, ki bo zahtevala vse njene sposobnosti?


v Kairu[uredi]

„Kakšen dan!“ je gospod Mlin živčno žvečil svoj zobotrebec. „eno uro se že vozimo po mestu.“

Gamal je bil zmeden. Zgodile so se mu hude reči. Veliko hujše kot takrat, ko je bil še taksist. To je bilo, preden ga je zaposlila nora Angležinja. Takrat je naokoli vozil turiste, ki so svoje nezaupljive nosove kar naprej tiščali v turistične vodiče, polne napak.

„Poglej!“ mu je gospod Mlin že drugič porinil pred nos zmečkano knjigo. „Švičarski hote … tukaj, vidiš?“ prst je upiral nekam v sredino majhnega zamaščenega zemljevida.

„Gospod Mlin,“ je Angelika za hip prekinila svojo razlago o Imhotepu. „Gotovo veste, kako g-r-o-m-o-z-a-n-s-k-i je Kairo! Da ga sestavljata kar dve mesti: Kairo in Giza. Da me njima teče Nil.“ Konrad Mlin je zavzdihnil: „Samo v hotel bi rad. To je vse. Je to tako težko?“

„V tem mestu živi dvaindvajset milijonov ljudi!“ je vzkliknila Angelika.

„Res, gospod!“ je Gamal zbral še zadnje moči. „Kairo je čudno mesto. Trgovine zapirajo, hotele spreminjajo v bolnišnice, bolnišnice v hotele. Nekoč so pozidali celo ulico in tiste ulice ni več.“

„Danes si moram ogledati še piramide, nimam časa za neumnosti!“ je izbruhnil gospod Mlin. Potem se je zastrmel skozi okno. „Poglej jih, norce!“ se je čez čas za silo pomiril. „Ne morem verjeti, kako vozijo.“

Bil je res osupljiv prizor,m kako se črno-rumeni taksiji in drugi po večini stari in utrujeni avtomobili drenjajo drug ob drugega kot sloni v živalskem vrtu, se prehitevajo kot hrti na dirkališču in plešejo po cesti kot žirafe v času paritvene sezone. Kairo je bil najglasnejše mesto, kar jih je Fokus kdaj obiskal. Hrušč tisočerih kombijev, avtomobilov in tovornjakov se je mešal z mrmranjem množice in vzkliki prodajalcev, ki so pred sabo potiskali cize ter kriče opozarjali na svojo zelenjavo. Pri tem so ustvarili tak rompompom, da bi ob njih celo godba na pihala zvenela kot uspavanka za dojenčka.

Po poldrugi uri poizvedovanja, napačnih smeri, potnih kapelj in tečnarjenja gospoda Mlina so našli Švicarski hotel. Bil je v zgornjih dveh etažah petindvajsetnadstropne stolpnice. Sobe so bile oguljeno zelene. Luči v glavnem niso delale, stene pa so krasile fotografije zasneženih švicarskih Alp. Pogled skozi okno je bil pravo razkošje. Morje rjavkasto sivih stolpnic se je raztezalo do obzorja. Fokusu se je zdelo čudovito.

„Kako grozno,“ je rekel nenehno mračen gospod Mlin. „Gremo,“ je ukazal, še preden je odložil ženina kovčka. „K piramidam.“

„K piramidam?“ se je zgrozila gospa Mlin. „Ura je dvanajst, komaj smo prišli in zunaj je vroče.“

„Saj grem lahko sam,“ je odvrnil oče. Gospa Mlin si je vidno oddahnila. „Če greš sam, bi si jaz malo odpočila. Tam čez cesto sem videla ogromno trgovino. Vse mogoče so imeli, gotovo imajo tudi klimo.“

„Klimo imaš v sobi,“ je rekel gospod Mlin in skušal usposobiti napravo, pritrjeno na strop.

„Konrad, ne govori mi, kaj lahko in česa ne smem,“ je pretečeno dejala gospa Mlin.

„Kakor hočeš, ampak otroci naj gredo s tabo.“ Mami se je vidno povesil nos. Najraje je nakupovala sama in najhuje je bilo, kadar je ob njej visela Kolumna, ki je kar naprej ponavljala: „Mama, to si že kupila.“ Ali pa: „Mama dnevne sobe res ne boš mogla stlačiti na letalo.“ Ali pa: „Mama, doma imaš že tri sokovnike, pa sokov sploh ne piješ.“ Seveda je gospo Mlin to spravljalo ob živce. Ko pa se je nekoč glede Kolumne pritožila na zvezo potrošnikov, so ji nesramno odvrnili, da to ni njihova stvar.

„Ha, ni njihova stvar,“ je jezno ponovila mama. „Čigava pa?“

„Menda so lačni,“ jo je gospod Mlin zdramil iz togotnih spominov.

„Od lakote ni še nihče umrl,“ je bleknila gospa Mlin.

„Jaz bi rad videl piramide!“ je rekel Fokus.

„In socialni službi sta obljubila ...“ mu je pomagala Kolumna.

„Ja, ja, ja,“ jo je tečno prekinil gospod Mlin, sit njenih nenehnih pripomb o tem, da sta kot starša odgovorna za to in ono.

„Konrad, prav ima,“ se je strinjala gospa Mlin. „Naj otroci vidijo te piramide, da jim potem ne bo treba več riniti v Egipr.“

„Zakaj?“ je zavzdihnil gospod Mlin. „Zakaj se vedno vse zgrne name?“ Angelika je ob groznem spoznanju, da si gospa Mlin sploh ne misli ogledati piramid, muzejev, mošej, sinagog in cerkva, ki so vzniknile na starodavnih kairskih tleh, izgubila dar govora. Naravnost osupljivo je bilo, kako je glavobol Veronike Mlin, takoj ko je vstopila v bleščeč trgovski center, popustil. Oče je pomahal črno-rumenemu taksiju. Iz reke avtomobilov se je izluščila stara kripica in jim ponudila svojo zanemarjeno notranjost. Počakala je, da so se zbasali vanjo, in potem zajadrala nazaj na široko avenijo. Avenija je že zdavnaj izgubila ves sijaj minulih dni. Zdaj je bila slika precej nejasna, verjetno zaradi meglice izpušnih plinov. Vendar so obrisi treh koničastih stavb v daljavi dali slutiti veličino starih časov.

„Ehnaton!“ je vzkliknila Angelika, kot bi šlo za tovorno žival, ne pa za egipčanskega faraona. Fokus je zavzdihnil. Če hodiš v šolo in sediš pri pouku, pa moraš nenadoma o nečem nujnem razmisliti, na primer o tem, kako boš razstavil domačo stensko uro, lahko v miru storiš, saj učiteljica govori tudi drugim. Če ne gre za kako posebej izurjeno babnico, ki takoj zavoda, da ne slediš njeni razlagi, lahko do konca pouka mirno premišljuješ, kako boš iz koleščkov ure pokojne prababice sestavil napravico za šiljenje svinčnikov na nožni pogon. V taksiju pa Fokus ni imel te sreče.

„Fokus! Po čem je znan Ehnaton?“ je Angelika ob koncu razlage terjala, da ponovi, kar je povedala.

„Moj bog, Fokus! Nikar ne reci, da ne veš. Saj me vlečeš! Tako zabit, da si ne bi zapomnil niti tega, tako zabit ni nihče na tem svetu!“

Cesta se je na koncu zožila, močno zavila, se vzpela na klanček, potem pa se je kripica ustavila.

„Piramide,“ je pokazal šofer. Pripeljal jih je tik ob vznožje velike nazobčene gmote. Bila je tako velika, da je sprva niso opazili. Otroci so očarano strmeli v več tisoč let staro stavbo. Za njo sta se skrivali še dve: ena manjša in druga večja.

„Nič posebnega,“ je gospod Mlin ravnodušno zamomljal. „Mislil sem, da so večje.“

„Sto egipčanskih funtov,“ je zahteval taksist svoje plačilo.

„Si znorel?“ je oče začel vpiti na šoferja. „To je rop! Petnajst! In niti funta več.“

„Sedemdeset, ker nisem požrešen!“ je vztrajal šofer. „Tu imaš,“ je gospod Mlin potegnil dvajsetaka iz denarnice.

„Nikar me ne žali,“ se je zarežal taksist. „Kar obdrži svoj ušivi denar, naj moji otroci raje stradajo.“ Gospod Mlin je zavzdihnil in dodal še pet egipčanskih funtov.

„Prijatelj moj,“ je rekel taksist. „Petdeset, pa bova srečna oba.“ Končala sta pri štirideset. Taksist je vzel denar in se zadovoljen odpeljal.

„No, pa so me še enkrat ogoljufali,“ je zamrmral gospod Mlin. Nesrečen kot pajek, ki so mu pravkar pometli mrežo, se je odvlekel k blagajni po karte za ogled. Iz gruče fantov, ki so sedeli na zidku ob piramidi, se je izluščil dolgin z otožnimi očmi. Nosil je hlače, polne zaplat, nasmeh pa mu je segal do ušes.

„Ime mi je Šarif,“ jih je začel obletavati. Oče mu je namenil pogled, kakršnega vestni kmet nameni koloradskemu hrošču na svoji njivi s krompirjem. Vendar se fant ni pustil odgnati.

„Dobrodošli v Egiptu,« je rekel prijazno, vendar ne toliko zaradi ljubezni do tujcev, pač pa v upanju, da mu bo na koncu v žep kanil kak kovanec.

„Tole je piramida slavnega faraona Keopsa,« se je takoj vživel v svojo vlogo turističnega vodnika. Gospod Mlin se ni zmenil zanj, Angeliki pa je šel strahotno na živce.

„Pred štiri tisoč petsto leti so jo gradili štiriindvajset let,« ga je ostro prekinila, potem pa začela drdrati: »Velika piramida ima dva milijona tristo tisoč kamnitih blokov, vsak od njih v povprečju tehta dve toni in pol in Napoleon je izračunal, da bi iz kamnov teh treh piramid lahko postavil visok zid in z njim obdal celo Francijo. Dve minuti in pol so potrebovali …« 

„O!“ je vzkliknil Šarif. „Ti pa poznaš zgodovino.“ Nadel si je resen izraz in zašepetal: „Keops je poskrbel, da njegove grobnice ne najde nihče.“

„Grobnice?“ je ponovil Fokus. Šarif je za trenutek nehal poskakovati, se vzravnal in svečano rekel: „Morda je v piramidi še kaka skrita soba.“ Pomolčal je, se sklonil k Fokusu in mu spet prišepnil na uho: „Morda so starodavni predmeti, zlati, turkizni in zakleti, čisto drugje.“

„Zakleti?“ je dahnil Fokus. Tisti trenutek se je gospod Mlin odločil, da bo po umetno dozidanih stopnicah splezal do vhoda v piramido. Otroci so mu morali slediti.

„Le kateri norec se je spomnil tega!“ je vzkliknil, ko je izvedel, da mora za ogled notranjosti piramide kupiti posebno karto. Šarif se je nemudoma ponudil: „Naj vam stečem po karte, gospod?“ Gospod Mlin je zasukal glavo in fantu namenil natanko tak pogled, kot ga nameni gospodinja kokoši, preden ji zavije vrat. „Ne boš me ogoljufal!“ je rekel in se sam odpravil po karte.

„Hočete, da vam pokažem veliko skrivnosti?“ je šepetaje vprašal Šarif in se namuznil.

„Kakšno?“ je Fokus široko odprtih ust in oči strmel vanj.

„Dovolj,“ je vzkliknila Angelika. „Imamo pomembnejše delo.“

„Delo?“ se je začutil Šarif. „Saj ste vendar na dopustu.“ Fokus se je za pomoč oziral k Kolumni. Ta je nekoliko odmaknjena ždela na enem od kamnitih blokov in zdelo se je, da Šarifove ponudbe sploh ni slišala.

„Na dopustu!« je zavpila Angelika. „Ne trapaj! Še sanja se ti ne, koliko učne snovi morava obdelati s Fokusom.“ Fokus je tiho zastokal.

„Našel sem nove hieroglife,“ je povedal Šarif ves napihnjen od ponosa. „Hieroglifi so starodavna pisala, ki uporablja sličice in simbole,“ je še dodal, ko besede niso dosegle želenega učinka.

„Vem, kaj so hieroglifi!“ je zatulila Angelika.

„Pokazal sem jih prijatelju arheologu in kmalu bova bogata,“ je zasanjano nadaljeval Šarif. „V njih piše, kje je v resnici pokopan faraon Kreops. Ko bom bogat, si bom kupil najboljšo in najpametnejšo kamelo v deželi. S kamelo se da zaslužiti,“ je Šarifa spet odneslo v sanjarjenje. Kolumna se je zdramila. Od Šarifa je zavel vonj po zrelih jabolkih in suhih figah.

„Če hočete, vam pokažem hieroglife,« je nehal sanjariti in skušal zaslužiti vsaj za večerjo. „Vstopnina je samo dvajset egipčanskih funtov.“

Fant je nekaj časa tehtal Angelikine spačene poteze.

„Naj bo!« Pet funtov za vas, ker ste moji prijatelji!“

„Pojdi in s svojimi zgodbami zabavaj koga drugega,“ je rekla Angelika z glasom, ki je bil tik na meji kričanja.

„Ali mi ne verjamete, da sem čisto blizu našel skrivnosten zapis?« je užaljeno vprašal Šarif.

„Verjamemo, pelji nas tja!“ je Kolumna skočila s kamna, ko je Angelika ravno odprla usta, da bi fanta nagnala. Pobita, kaj pobita, poparjena kot kak debeluh v turški savni, jih je tudi zaprla. Njo, ki je lastnoročno proučevala stare hieroglife, njo, ki je v znanstvenih teorijah iskala šibke točke in nanje opozarjala znanstvenike, njo, ki je v ustavi odkrila devetinštirideset slovničnih napak, je zdaj izpodrinil navaden goljufek. Ne, kaj takšnega od svoje edine prijateljice ni pričakovala. V grlu se ji je naredil cmok, ki ga nikakor ni mogla pogoltniti, zato je obmolknila.

Gospod Mlin se je kot kak upehan kozel privleke nazaj k vznožju piramide. Pomahal jim je, naj zlezejo dol.

„Šele ob enih bodo spet spuščali noter,“ je bentil. „Kdo postavlja tako neumna pravila? Zdaj bomo morali čakati še pol ure.“

„Oče,“ je strogo rekla Kolumna, „saj si lahko ogledamo druge stvari.“

„Druge stvari?“ je naveličano pihnil gospod Mlin.

„Druge piramide in hieroglife,“ je vztrajala Kolumna.

Morda se zdi taka izjava čudna za nekoga, ki je novinar in bi se moral že iz poklicne radovednosti zanimati za takšne stvari, toda gospod Mlin je odvrnil: „Draga Kolumna, če si videla eno, si videla vse!“ Kljub temu je oče sledil Šarifu in brundal nekaj o sončarici, ki jo bo zagotovo staknil, ker je doma pozabil kapo.

„Moj bog, Kolumna,“ je rekla Angelika, ko je končno pogoltnila cmok. „Vi pa res ne ločite zrnja od plev!“

„Vidite tiste majhne odprtine na piramidi?“ je zadovoljno vprašal Šarif, ko jih je mimo Kefrenove piramide ponosno vodik k svojemu odkritju. „Stavim, da ne veste, zakaj so tam.“

„Zakaj?“ je hlastnil Fokus.

„Tam so zato,“ je rekel fant, „da faraonov duh lahko gleda ven, in ne zato, kakor misli večina, da bi mi špegali noter.“ Angelika je zavila z očmi. Prezračevalni jaški, je hotela reči, vendar je obmolknila ob neumnostih, ki jih je morala poslušati. Nikakor ni mogla razumeti, da je Fokus, ta nehvaležni mulc, kot kaka butasta opica občudoval izmišljotine navadnega sleparja.

„Misliš,“je poskočil Fokus, „da v piramidi prav zares živi faraonov duh?“

„Seveda,“ je pokimal mladenič, „moj prijatelj Feris El Kafir pravi …“ Šarif stavka ni dokončal. Zastrmel se je v množico ljudi in nenadoma ga je minila vsa živahnost. Od njega je zavel vonj po česnu in kislih kumaricah ter se ujel v Kolumnin nos.

„Kdo je Feris El Kafir?“ jo je zanimalo, a odgovora ni dobila. Šarif je otrpnil kot hipnotizirana miš. Kolumna je sledila njegovim očem in zagledala prepotenega Gamala, ki je hitel proti piramidam. Zmeden šofer gospodične Jordan je pozabil kupiti karte in se je tik pred piramidami moral obrniti ter se zopet spustiti do blagajne. Kolumna se je spraševala, zakaj je ravno gospod Gamal pri Šarifu povzročil takšno paniko. Ko se je zdramil iz otrplosti, je fant naredil vse, da bi Mlinove in sebe skril pred šoferjem gospodične Jordan.

„Pustimo zdaj Kefrenovo piramido in hieroglife,“ se mu je začelo muditi. “Nič posebnega niso. Tamle je Keopsov čoln. Našli so ga v enem od jaškov in ga razstavili. Pojdimo tja.“

„Ali ga moramo videti?“ je hotel vedeti gospod Mlin. „Moramo,« je živčno vzkliknil Šarif. „Star je nekaj tisoč let!“ Gospodu Mlinu se je zdelo bedasto riniti za stvarmi le zato, ker imajo za sabo nekaj tisoč let. Vendar pametnejšega dela ni imel. Čoln je bil v pokriti stavbi s stalno temperaturo, kar je pomenilo, da tam ni bilo vroče. Med čolnom in sončarico, za katero je bil prepričan, da jo bo staknil pod milim nebom, se je seveda raje odločil za čoln. Šarif je vrsto, ki se je nabrala ob vhodu za ogled čolna, skoraj porival skozi vrata. Nenehno se je oziral čez ramo, paničen kakor mačka na razstavi psov. Kolumno je zanimalo, ali se mu bo uspelo skriti, še preden jih opazi gospod Gamal, ki je ravnokar zavil izza vogala Keopsove piramide.

„Hej,“ je zavpil, ko jih je uzrl, jim pomahal in pritekel k njim. Fenek, srčkana puščavska lisička, izgine v pesku v nekaj sekundah. Šarif ni potreboval dosti več, da je poniknil v množico.

„Gospod Mlin!“ je zasopihal gospod Gamal. „Takoj morate z mano nazaj v dvorec. Gospod vas vabi na večerjo.“

„Mi ne pade na pamet,“ je odrezal gospod Mlin.

„Ampak! Ampak, morate!“ je zacvilil gospod Gamal. „V dvorcu se je nekaj zgodilo!«

„Še vedno delaš za tistega prenapeteža?« se je začudil gospod Mlin. „Mislil sem, da te bo vrgel iz službe.“

„Ne, celo plačo mi bo povišal,“ je zažarel Gamal. „Samo čim prej vas moram pripeljati nazaj.“

„Žal mi je,« je vztrajal gospod Mlin. „Jaz nisem sociala. Tudi jaz delam in preživljam družino. Moje delo je tu, v tej vročini!« Gotovo bom dobil sončarico. Nimam te sreče, da bi se naokrog potikal v zračno hlajenem džipu, tako kot ti.“

„Prosim, gospod!“ je skoraj zajokal plešasti možiček in mišje brčice so se mu povesile od obupa. Gospod Mlin ni odgovoril. Imej jr grdo navado, da se je do ljudi, ki so mu šli na živce, začel obnašati, kot da jih ni. Kolumnine oči so zasijale od jeze. Očetova neusmiljenost je presegla meje njene potrpežljivosti.

„Oče,“ je strogo rekla. „Sami bomo šli tja.“

„Kdo?“ je vprašal gospod Mlin.

„Jaz, Fokus in Angelika,“je odvrnila Kolumna.

„Ne pride v poštev,“ je trmasto rekel oče.

„Potem pa nas pelji na kosilo,“ je rekla, „lačni smo.“ Gospod Mlin je zavzdihnil. Vsa trma ga je v hipu minila. Kadar koli bi se moral ukvarjati z otroki, je v mislih najprej ozmerjal ženo, potem pa poiskal najenostavnejšo rešitev.

„No, če si res želite, potem pojdite in obiščite tistega Arabca,“ je spravljivo rekel. „Ni vljudno zavrniti nekoga, ki vabi na večerjo.““

„Tako sem tudi mislila, oče.“ je pokimala Kolumna. Mlinova otroka in Angelika Kovač so se z Gamalom odpeljali nazaj v dvorec El Kafirjevih. Ko je Gamalov džip izginil za ovinkom, je Šarifova glava previdno pokukala na plan. Počakal je še trenutek, potem pa zdirjal proč in poniknil med hišami ob vznožju hriba. Gospod Mlin je zavzdihnil in kupil vstopnico za ogled čolna.

Ugrabitev[uredi]

Gamal je gubal čelo in migal z brčicami, zaradi česar je bil še bolj podoben miši. "Ne vem, kaj se je zgodilo v dvorcu!" Nekaj hudega. Strašnega!" Zavzdihnil je: "Gospodar sploh ni kričal! Ni vpil kot običajno."

"Ne," se je zaskrbljeno majala Gamalova pleša, "to je bil najbolj strt, najbolj beden glas, kar jih je kdaj prišlo iz njega. Poln vzdihov in žalosti." Še bolj je pritisnil na plin in džip je oddivjal po razbeljeni cesti.

"Zakaj so si stari Egipčani brili glave?" se je Angelika zapičila v Fokusa. "Dajmo, dajmo, mali," je rinila vanj. "Še avtomobilska guma, ki je tik na tem, da poči, bi si zapomnila več od tebe." Njeni starši, je pomislil Fokus, bi morali skakati od veselja, ko je odšla. Morali bi poljubljati pisto, s katere je vzletelo letalo. Imeli bodo tri tedne miru. Tri tedne tišine. Kovačevi so res čudna družina, je pomislil. Še bolj čudna od njegove. Čeprav ga je gospa Mlin hotela nekoč po pošti poslati na počitnice.

Vrata dvorca so bila na strežaj odprta.

Kolumna je s pogledom ošvrknila starega beduina z modrim turbanom, ki je negibno stal na stopnišču. Leta, vročina in puščavski veter so pustili precej gub na izsušenem obrazu. Dostojanstvo se je mešalo z modrostjo in, zanimivo, je pomislila Kolumna, z močnim vonjem po zaskrbljenosti.

Vendar beduin ni bil edini, ki sta ga mučila strah in skrb. Izkazalo se je, da vonj po žaltavi masti in starih kovancih prežema ves dvorec. Izza vseh vogalov so vanje žarele temne oči. Hodniki so bili polni služabnikov. Nemirno so se prestopali po mračnih kotih. Celo kuhar se je brezvoljno naslanjal na vodnjak in čakal.

"Stavim, da bi že zdavnaj moral kuhati večerjo," je zamomljala Angelika.

"Hitro," je Gamal hitel proti jedilnici. Hlastno je odprl vrata, porinil zadihane otroke skoznja in zmagoslavno pokimal gospodarju. V jedilnici je vladala tišina. Vzdušje je bilo napeto kot pred bombnim napadom. Ajša je stala ob oknu in zrla v puščavo. Na stolu ob steni je stala stara pestunja in neprekinjeno mrmrala v svojo kocinasto brado. Rdečelasa Angležinja je s hitrimi koraki merila jedilnico, Mahmut El Kafir pa je sedel za široko jedilno mizo in turobno strmel predse. Ko so otroci vstopili, se je Ajša obrnila od okna, živčni koraki gospodične Jordan so zamrli, gospod El Kafir je planil pokonci, le stara pestunja je še naprej mrmrala predse.

"Kolumna?« se je mrk gospodarjev obraz zapičil v otroke. Kolumna je prikimala. Dejstvo, da je Kolumna komaj kaj več kot dekletce, ga ni motilo. Verjetno v svoji razburjenosti tega sploh ni opazil.

"Detektivka si, kajne?" Kolumna je spet prikimala. Fokus je opazil, da gospodarju rahlo podrhtava desnica in tudi spodnja ustnica mu je drgetala.

"Kar izginila je, veš,"je nadaljeval El Kafir, »Povsod smo jo že iskali." Za mizo je zavladala mučna tišina.

"Če jo najdeš, zahtevaj, kar hočeš, in dal ti bom," je zavzdihnil obupani gospodar. Fokus se je spraševal, ali je tisto, kar je izginilo, stvar ali oseba. Kolumna je prav dobro vedela, kdo je izginil, zato je brez oklevanja prikimala.

"Če vprašate mene," je gospodična Jordana dvignila svoj orlovski nos, "so Rim ugrabili."

"Nihče te ni nič vprašal," je vzkliknil Mahmut El Kafir, tik na tem da pobesni.

"Zaradi El Kafirjevega denarja, » gospodična Jordan ni odnehala. "Vsem je znano, da ga ima ogromno. Mar nisem ves čas govorila, da se preveč potika po puščavi? In to sama!" Stara porcelanasta posoda je žvižgnila mimo Fokusovih ušes; raztreščila se je ob glavi stare pestunje. Vajena takšnih pripetljajev starka niti glave ni dvignila, le ton njenega mrmranja je postal za odtenek bolj grozeč.

"Tišina!" je zarjul gospod Kafir in pograbil še bakren lonec.

"Tišina, sem rekel!«

Fokusa je bilo strah, da bo Kolumna kaj rekla. Razgrajanja ni trpela. Ampak Kolumna je le strogo gledala izpod čela in tesno stiskala ustnici. Fokus je Mahmuta El Kafirja v trenutku vzljubil. Zaželel si je, da bi tudi njun oče tako razbijal stvari in norel, če bi kdaj ugrabil njega ali Kolumno.

Ob steni so se kmalu nakopičili porcelanasta posoda, ob tolčen bakren lonec , črepinje dveh glinenih posod – Ajša je z njima bistro nadomestila dragoceno keramiko-, polomljen stol in naposled skrušen oče , ki je planik v neutolažljiv jok. Mučno in nerodno je bilo gledati takšnega robavsa, kako tuli kot majhen otrok . tiho so počakali, da se je umiril. Ajša in gospodična Jordan nista rekli nobene, le stara pestunja je še naprej mrmrala v svojo zaobljeno brado. Mahmut El Kafir se je končno zbrali n začel pripovedovati. A njegova pripoved je bila kot peščeni vihar samih vzidov in kletvic, dejstva pa je nametal v tako čudnem zaporedju, da jih niti Kolumna ni mogla povezati.

"Kdaj je izginila?" je Kolumna previdno pogledala proti Ajši.

"Ne vemo natančno," je pojasnila Ajša. "Zadnja sem jo videla jaz, včeraj zvečer. Včasih navsezgodaj odide v puščavo, vendar tam nikoli ne ostane dlje kot do desetih. Omar, beduin, ki ima ključ od vrat, pravi, da je sploh ni izpustil iz dvorca. In to je pri vsem tem še najbolj čudno."

"Ima dvorec še kak izhod?" je zanimalo Kolumno.

"Ne," je odkimal Mahmut in spet se mu je spodnja ustnica zatresla, »zgraditi sem ga dal tako, da imamo samo vhodna vrata. No, mi to kaj pomaga? Rim je vseeno izginila. Kar izpuhtela je."

"Mi pokažete njeno sobo?" je vprašala Kolumna.

Vsi so se dvignili ter v gosjem redu sledili gospodarju in Kolumni na drug konec hodnika. Rimina soba je bila velika in mehka. Verjetno zaradi udobnih blazinic, debele preproge in tople postelje, je pomislil Fokus. Tudi Kolumni je bila soba všeč, prav videlo se je, da Rim ni kakšen scrkljan pamž, ki starše izsiljuje za to in ono, potem pa vse skupaj nagrmadi kot med staro šaro. Ali kakšna razvajena smrklja, ki ima triintridesetkrat več oblek, kot jih potrebuje. Angelika se je zapičila v knjige, ki so ležale na pisalni mizi, in zmajala z glavo.

"Grozljivka," je skremžila svoj pegast nos, saj ni videla drugih knjig kot tiste o živalih. Fokus se je razjezil. Ni maral, če je kdo kvaril njegove občutke, še zlasti, kadar so bili lepi. O Rim je mislil le najlepše. Že zato, ker je El Kafirju zaradi nje lomilo srce. Najbrž je bil edini, ki je mislil, da je El Kafir idealen oče, in ga je občudoval iskreno z dna srca. Kolumna je sedla k mizi, pretehtala stvar ali dve, se zagledala v omaro, ki je bila izrezljana podobno kot miza in je bila iz istega črnega lesa. Potem se je zastrmela v okno, ki je imelo kamnito mrežo. Luknje v njej so bile komaj dovolj velike, da bi skoznje lahko potisnil drobno roko.

"So na vseh oknih kamnite mreže?" je zanimalo Kolumna. El Kafir je prikimal.

Na tleh pod oknom je Kolumna opazila klobko centimeter širokega rumenega traku in škarje. Sklonila se je, pobrala trak, si ga ogledala in rekla: "Zanimivo."

Vsi so nestrpno bolščali v njo, a Kolumna je molčala. Odšla je nazaj v hodnika. Nagnila se je čez zidec, ki je obrobljal ovalni dvorec in pogledala navzdol.

"V dvorec ni mogoče priti drugače kot skozi glavna vrata?" je vnovič vprašala Kolumna. Gospodar je odkimal. "Nemogoče!"

Kolumna je oddrsala proti jedilnici in tuhtala. Gospodar je pomignil služabnikom, ki je stal ob vratih, in čez nekaj trenutkov so v jedilnico začeli prinašati dobrote. "Končno!" se je razveselila Angelika. Lačna je bila in upala je, da bo Kolumna tuhtala med večerjo. "Končno," je zamrmral Fokus. Utrudil se je starodavne civilizacije in prepričan je bil, da bo hrana Angeliki za nekaj časa zaprla usta.

Vendar sta bila razočarana oba, saj Kolumna ni hotela odstopiti od namere, da bi ogleda še okolico dvorca. Angelika je zavzdihnila, v želodcu ji je zakrulilo, ko so zapuščali z dobrotami obloženo mizo. Fokus je zacvilil, zdelo se mu je čisto mogoče, da mu bo razneslo glavo, če Angelika izusti še en stavek o starih Egipčanih. Druščina je skozi vhodna vrata odcapljala za Kolumno. Pridružilo se jim je še več služabnikov, radovednih in obupanih ob izgubi mlade gospodarice. Kadar so razburili gospodarja, jih je le Rim znala zaščititi pred njegovim besom. Pod oknom Rimine sobe so se ustavil ob velikem koritu z vodo. Zraven korita je v rumenem pesku stala še posoda za hrano. "Rim pravi, da smo z dvorcev puščavskim živalim ukradli vodo," je rekla Ajša. "Zato vsak večer sem prinaša vodo in hrano za skakače in druge živalce."

Korito z vodo je nekoliko puščalo, drobne kaplje so komaj opazno polzele iz njega, a še vedno jih je bilo dovolj, da so navlažile pesek.

"Egiptovski skakači, puščavska lisica,"je mrmrala Kolumna, ko se je poglobila v številne odtise, ki so se drenjali ob koritu. "Sledi rožičaste klopotače, dveh kamel." "Kamel?" je poskočil Mahmut. »Včeraj ni nihče jahal naših kamel, kajne?" Ajša in Ana sta odkimali.

"Hm, odtisi kopit ene kamele so precej globlji kot od druge. To pomeni, da je imela ena kamela, ko je prihajala, na sebi jezdeca, druga pa ne. Ko sta odhajali, sta tovor nosili obe." El Kafir je odrival služabnike, da ne bi potacali odtisov, se praskal po razmršeni bradi in sršil košate obrvi.

"Kako dolgo, misliš, so sledi že tu?" je vprašal Fokus.

"Rekla bi, da ne dlje od svita. Odtisi niso poškodovani, če bi bili tu dlje, bi jih živalce, ki se pridejo napajat ponoči, že pretacale."

"In kaj je to?" je Kolumna pobrala debel kos usnja, ki je ležal ob koritu. Natančno si je ogledala svetle praske na njem. Potem si je ogledala še poldrugi meter širokega rumenega traku, ki je ležal zraven. Bil je prav takšen kot tisti, ki so ga videli v Rimini sobi.

Kolumna je bila dolgo tiho. Med prsti je vrtela razpraskano usnje in se spet zavila v tuhtanje. Potem je hotela nazaj v dvorec. Jedla ni, govorila pa tudi ni. Gospod Kafir jo je trikrat vprašal, kaj misli, pa ga Kolumna niti pogledala ni. Fokus je vedel, da njene misli potrebujejo stoodstotno zbranost.

Družinska skrivnost[uredi]

Čeprav se hrane razen Fokusa in Angelike ni dotaknil nihče, so jedi kopnele, kot bi jih napadel roj sestradanih kobilic. V pol ure je bil Fokus sit, Angelikih želodec pa se je šele začel dobro ogrevati.

"Mislim, da potrebujem ducat opek," je Kolumna nenadoma vstala in sunkovito odrinila težek stol.

Zganili so se tudi ostali. Nihče ni spraševal, od kod ali zakaj ta čudaška želja. Služabniki so na gospodarjev ukaz začeli prinašati opeke. Samo Fokus, ki je vedel, kaj bo sledilo, se je rahlo namuznil.

Kolumna je opeke zložila na kup. Njen nos je postal ožji, oči so ji nekoliko potemnele. Dvignila je roko in brez kričanja, kakšnega vidimo v filmih, z osušljivo hitrostjo zarezala v zrak ter razpolovila prvo opeko. Ck, ck, ck – je presekala še drugo, tretjo in četrto. Bilo je neverjetno, vendar Kolumna tega ni počela zato, da bi se bahala. Konec koncev so bili takšni prizori na gori Tai nekaj povsem vsakdanjega. Pač pa bi to lahko pripisali posebnim potrebam pri reševanju težav: nekateri odidejo v naravo, drugi se zavlečemo v zakotje, Kolumna pa ima opeke, da stvarem laže pride do dna. Noben prebivalec puščavskega dvorca se ni niti premaknil.

"Oprostite," je rekla Kolumna, "žal mi je, da sem vam takole nasmetala hodnik in uničila opeke." Nasršene obrvi El Kafirja so ostale rahlo privzdignjene, gospodična Jordan pa je še bolj izbuljila svoje sovje oči. Mrmranje stare pestunje je postalo tišje in njen mrki poglej je omilil kanček strahu.

"Žal mi je, res se bom skušala odvaditi te razvade," se je še enkrat opravičila Kolumna. "Predvsem zato, ker opeke velikokrat sploh ne pomagajo."

Nihče se ni odzval. Le plahutanje puščavske sove, ki je b mraku z elegantnimi zamahi kril preletela dvorec, je zašuštelo skozi zrak.

"Vidite," je rekla Kolumna in obraz se ji je v hipu razjasnil, »tudi danes mi je bolj kot lomljenje opek pomagala sova s svojim prhutanjem." El Kafir je bil prvi, ki je mrmraje prikimal, čeprav se mu ni niti sanjalo, o čem govori Kolumna. "Rim je zelo majhna in drobna, kajne?" se je Kolumni povrnila živahnost. "Še manjša od mene?"

Vsi so še bolj osupnili, potem pa prikimali.

"Kako pa si to ugotovila?" je hotel vedeti El Kafir.

"Preprosto. Na stolu pri pisalni mizi sta dve blazinici. Rim sicer ni dosegla pisalne mize. Preproga pod stolom ni zdrgnjena, kot bi bila, če bi z nogami drsala ob tla. Tudi jaz sem majhna, a tla z nogami le dosežem, torej je Rim manjša od mene. Dejstvo, da je miza že kar obrabljena, pa dokazuje, da je nekdo le moral sedeti za njo."

Potem je vzela usnje, ki so ga našli pod oknom Rimine sobe, in si ga z rumenim trakom zavezala okoli desnice. Obraz ji je žarel kot vedno, kadar se je prikopala do česa pomembnega. Roko je skozi kamnito rešetko potisnila ven. Malo je morala poriniti, da je z usnjem odebeljena roka zdrsnila skozi špranjo.

"Vidite," je rekla, ko jo je potegnila nazaj noter, "če bi imela zapestja, kakršna so moja, bi bilo usnje ob straneh odrgnjeno."

"Zdaj pa res ne razumem," je dahnila Ana. »Zakaj na svetu bi si Rim povijala roke z usnjem in jih tlačila skozi rešetke na oknu?"

"Zaradi ptic," je rekla Kolumna.

"Ptic?" so navzoči zatulili v en glas.

"Skozi okno je hranila nočne ptice. Niste vedeli?"

"Ne," je rekel El Kafir.

"Čisto njej podobno," se je nasmehnila Ajša.

"Bog se usmili!" je zavzdihnila Ana. "S to punco bo treba nekaj ukreniti, ko jo najdemo."

"Kako pa veš, da je hranila ravno ptice?" je Fokus na glas vprašal, kar so se spraševali vsi.

"Vidite praske na usnju?" je Kolumna pokazala na kos usnja, ki ga je držala v roku. "Te so od krempljev ptic, ki so sedale na njeno roko. Vendar ni nobenih odrgnin od kamna, njena zapestja so zelo drobna."

"To ima po materi," je tiho rekel El Kafir. "Bila je krhka in drobna."

"Skratka, Rim je tako drobna," je nadaljevala Kolumna, "da bi jo z malo vaje lahko dvignil kraljevski orel."

"Teoretično ne," je rekla Angelika, "praktično pa je vse mogoče."

"Mislim, da je Rim iz dvorca odletela z orlom," je pojasnila Kolumna.

"Orel?« se je posmehnila gospodična Jordan. "Si rekla orel?"

"Zadnjič ste omenili, da je iz živalskega vrta rešila kraljevskega orla." Ajša je prikimala.

"Lahko bi rekli, da ima izjemen odnos do živali?"

"Skoraj lahko bi rekli, da je ena od njih," je pritrdila Ajša.

"Ali bi bilo res tako čudno, če bi nekega dne videli, kako jo naokrog prenaša orel?"

"Ne, res me ne bi začudilo,« se je nasmehnila Ajša. "Čeprav se zdi neverjetno." Služabniki, ki so razumeli pogovor, so prikimavali.

"To je največja neumnost, kar sem jih kdaj slišala," je Ana Jordan stresla svoj rdeči rep. Kolumna je skomignila.

"Ali to pomeni," je planil El Kafir, "da jo je ugrabil orel?"

"Ne," je rekla Kolumna, »ne bi je mogel nesti prav daleč. Orel jo je le dvignil, z njo preletel dvorec, potem pa jo je spustil na tla zunaj obzorja. Tam jo je čakal nekdo, ki je ponjo prišel s kamelo. Skupaj sta izginila. Ste zadnje čase kaj videli orla?«  Kafir je nekaj rekel služabnikom in ta je stekel navzdol po stopnicah.

"Mimogrede naj povpraša še, ali je od Riminega izginotja kdo videl njenega psa."

"Hočeš reči, da je Rim odšla prostovoljno?" je vprašal El Kafir z glasom, ki je bil tik na tem, da eksplodira. Kolumna je skomignila.

"Zvečer, preden je odšla, si usnja ni dovolj dobro zavezala. Ko je hranila ptice, je izgubila kos, ki je padel h koritu. Bila je raztresena. Žal ji je bilo, da odhaja. Kljub temu ji je bilo do odhoda veliko, saj se je orlovim krempljem prepustila kar z golim zapestjem. V drugi roki je držala kletko s tremi golobi."

"Zakaj bi vzela golobe?" je hotel vedeti El Kafr. Kolumna je skomignila.

"Zakaj bi sploh odšla?" je skoraj zajokal El Kafir.

"Kaj pa prepovedana ljubezen?" se je vmešala Angelika.

"Ljubezen?!" je vzkliknil El Kafir. "Njena edina ljubezen so živali. Čredo kamel tistemu, ki je tudi sama posumila na to možnost.

"Nobenih!" se je pridušal Mahmut.

"Razen Amirja," se je oglasila Ajša.

"Amir mi je kot sin," je odvrnil Mahmut.

"Kar naprej sta tičala skupaj," se je namuznila Ana Jordan.

"Če bi bila zares zaljubljena, jima ne bi bilo treba bežati."

"La!" se je iz kota stara pestunja pognala kvišku kot jata ptic, zasačenih v vinogradu. "La, la," je skoraj že kriče ponavljala arabsko besedo ne. "La," je še zadnjič odločeno zatrdila, preden se je pogreznila nazaj v svoj stol. El Kafir je pokimal, Kolumna pa je v starkinih očeh zaznala strah, ki ga prej ni bilo.

"Kdo je ta Amir?" je zanimalo Kolumno. "Amir je …" se je zataknilo gospodarju, preden mu je laž gladko stekla z jezika. »Amir je geolog, ki skrbi za izkopavanje turkiza v mojih rudnikih."

V tem trenutku se je jedilnica napolnila z vonjem po žabjem mrestu in čokoladi s česnom. Vonj, ki se pojavi ob vznemirjenju, ob silovitem razburjenju. Zavel je naravnost od gospodične Jordan. Njen bledikavi obraz je sicer ostal negiben, a Kolumnin nos je zaznal, da je gospodično Jordan nekaj močno pretreslo.

"Rada bi se srečala z Amirjem," je rekla Kolumna.

"Amir ima pomembno delo," se je izmotaval El Kafir, "ne moremo ga motiti. On in Rim – kar pozabi." Vrnil se je služabnik in povedal, da nihče ni videl ne orla ne psa, odkar je izginila mlada gospodarica.

"O čem razmišljaš?" je Fokus radovedno vprašal Kolumno, ko so se vračali v sobo.

"O tem," je resno odvrnila, "da se enačba zapleta. Kaj dobimo, če seštejemo razburjeno pestunjo in očeta, ki hoče stvari zamolčati, odštejemo geologa, ki to ni, in dodamo vznemirjeno teto?"

Fokus in Angelika sta osuplo bolščala vanjo. "Družinsko skrivnost," jima je pojasnila Kolumna in spet obmolknila.

Zaplet z beduinom[uredi]

"No," je Kolumna v sobi, v kateri so spali že drugo noč, vprašala Angeliko, "kaj je rekla?"

"Kdo?" se je razburila Angelika. Vprašanje jo je doletelo v trenutku, ko si je burila možgane s tem, kako naj Fokus vbije v glavo pomembne stvari o starih Egipčanih.

"Stara pestunja," je odvrnila Kolumna in čakala.

"Oh, nič posebnega » je povedala Angelika. "Kar naprej je ponavljala, da jih Alah kaznuje. Da je vedela, da bo prišla nesreča. Da je Mahmutu lepo rekla, da bo prišla nesreča. No in zdaj je nesreča končno prišla."

"In o Amirju?" je še hotela vedeti Kolumna.

"Saj si slišala: kar naprej je ponavljal tisti ne, ne, ne malo pozneje pa je še zamrmrala, da je Amir dober in da ji je obljubil, da nebo naredil nič slabega." Kolumna je sedela na postelji in tuhtala.

"Kaj neki je za vsem tem?" jo je Fokus skušal spodbuditi, da bi povedala kaj več.

"Ali ni zanimivo, kaj vse zmorejo kače," je odvrnila Kolumna.

"Kadar jim preti nevarnost, se naredijo mrtve, zvijejo se, uležejo se na hrbet, iz odprtih ust molijo jezik in celo smrdijo po trohnobi." pa jo razum, če o more, ji tiho zabrundal Fokus. Večer se je končal tako, da se je Kolumna zatopila v svoje misli, Angelika pa se je spravila nad Fokusa kot leseni črv nad staro omaro. In Fokus bi z veseljem smrdel po trohnobi, tako kot kače, če bi ga to le obvarovalo pred Angeliko. Zjutraj so v jedilnici naleteli na El Kafirja. Kot lesena goba,ki štrli iz panja,je prirasel k steni. Žalost se je kot trdovratna plesen širila skozi njegove steklene oči. Fokus se je bal,da mu bo počilo srce. Slišal je že za take primere. Ajša in Ana sta žvečili vsaka svojo hrano. Mučno tišino je pretrgal šele vznemirjen golobar,ki je planil v jedilnico. Ves zadihan je nekaj mrmral in v rokah stiskal goloba. Kafir in Ajša sta planila pokonci.

"Golob,ki je izginil tisto noč,ko je izginila Rim!" El Kafir mu je z noge snel obroček in se zastrmel v sporočilo.

"Ugrabljena je!" je vzkliknil in skočil pokonci. "Ugrabitelj zahteva,da takoj ustavim vsa izkopavanja. "Kot star medved je odpotoval do zamreženega okna,pa spet nazaj k mizi in spet k oknu.

"Zakaj bi kdo hotel,da ustavim izkopavanja?" je razmišljal na glas.«Po celi državi,celo na Sinaju in v Alžiriji,imam verigo rudnikov,v katerih izkopavamo baker,turkiz in zlato. Le komu bi bilo do tega,da ustavim izkopavanja?" Potem se je nenadoma ustavil. Kolumna je opazila,da je prebledel. Kot bi mu skozi glavo šinila grozna misel. Spustil je predirljiv krik in z enim samim zamahom roke pometel z mize večino hrane. Maslo,jajca in dišeči namazi so v dragoceno perzijsko preprogo zarisali nove vzorce,vrč vode pa je odfrčal vse do omare z okrasnimi posodami.

"Kaj je?" se je ustrašila Ajša.

"Nič," je odvrnil Mahmut,bled kot smrt,vstal in spet odkorakal k oknu. Gospodična Jordan ga je zamišljeno gledala v hrbet. Njen sovji obraz je ostal negiben,a vonj po žabjem mrestu je ni zapustil. Kolumna je vedela,da Ana Jordan premišljuje o nečem zelo pomebnem. Spraševala se je,ali rdečelasa Angležinja pozna resnico,ki jim jo je ravnokar zamolčal El Kafir.

"Ne morem postopati tu," je rekel gospodar in oddivjal iz jedilnice. Za njim je, precej vznemirjena odšla tudi gospodična Jordan. Kolumna in Fokus, Angelika in Ajša so obsedeli. Zdaj je v sobi zadišalo po gorski reki. Kolumna je z veseljem vdihnila prijeten zrak. To je bilo zaradi Ajše. Gospodarjeva sestra je bila mehka oseba. Kolumna je vedela, da tako mehkobo prinese veliko izkušenj, dobrih in slabih. Ampak redki so, ki ne obsojajo in se ne pritožujejo. Pritoževanje s časoma popači človekov obraz, stalno kremženje lahko pusti posledice in šolski primer zato je bil njen oče.

"So vaši stari še živi?" je vprašala Kolumna. Ajša je prikimala.

"Verjetno se čudiš, da živim pri bratu, kajne?" je rekla prijazno. "Redko se zgodi, da se muslimanka zaljubi v tujca. Jaz sem se. Ljubezen je čudna reč, nič se ne meni za družbene norme, verske obveze ali družinske dogovore. Pobegnila sem z njim in poročila sva se." rahlo je nagubala čelo in zavzdihnila.«

"Kljub temu da so mi starši izbrali drugega ženina. Vem, moralo je biti grozno zanje. Še hujša sramota pa je bila, ko se je izkazalo, da so imeli prav. Tujec se je po letu dni vrnil v svojo domovino. Mene je pustil tu. Domov k staršem nisem mogla, to je bilo jasno." Mlada ženska se je nasmehnila. Globoka hvaležnost in ponos sta legla na njen obraz, ko je spregovorila o bratu.

"Ko je Mahmut izvedel, kaj se je zgodilo, je prišel pome. Veš, zato je potreboval veliko moči. Res je divji, a v njem utripa veliko srce, čeprav je tudi sam zapustil svojo prvo ženo in sina."

"Pa Ana Jordan?" je vprašala Kolumna.

"Hecno, da se je potem tudi Mahmut zaljubil v tujko in se še enkrat poročil. Vendar je tudi ona odšla. Le da je njuna ljubezen obstala. Še zdaj, čeprav je že leta mrtva, je Mahmut ni pozabil. Ana je prišla za njo. Njena sestra je bila in brez denarja. Z veseljem ti o Ani nemorem nič povedati, z odporom pa nočem. Ana je pravo nasprotje Rimine mater."

"In Rim?"

"Rim je drugačna," je odvrnila Arabka in se zamislila. "Nisem še srečala takšnega človeka. Pravijo, da en človek ne more spremeniti celega sveta. No Rim, ga lahko. Trmo je dobila po očetu, usmiljenje po materi. Z Ano sva jo poskušali vzgajati, toda Rim se je vzgojila sama, v puščavi med živalmi. Živali so jo vzgojile bolje, kot bi jo lahko tete. Ko boš našla Rim, jo boš našla v družbi živali, pa tudi če bodo to mravlje. Vesta da Rim pomeni gazela?" Kolumna je prikimala. "Kdo pa je Feris El Kafir?" vendar Ajša ni odgovoril, kajti pogovor so prekinili strašen tulež, dretje in vreščanje. V hodniku je norel Mahmut El Kafir, opletal je z rokami in si pulil brado. Služabniki so razburjeno mrmrali in Ana Jordan je posmehljivo pihala skozi nos.

"Kaj se je zgodilo?" je zanimalo Ajšo.

"Tu mrgoli lopovov," je rekla Ana.

"Beduin Omar je izginil," je pojasnil Gamal in si živčno gladil mišje brčice. "Nikjer ga ni njegova kamela je izginila. Ključ od dvorca pa je pustil na mizi." Angelika je Fokusu za hip nehala predavati o Ramzesu tretjemu.

"Rekla sem vam, da potuhnjeno gleda, » je vztrajala Ana, visoko je dvignila glavo in se zmagoslavno zazrla v Mahmuta, ki je naročal služabnikom, naj mu osedlajo kamelo.

"No, zdaj imaš hvaležnost," mu je zabrusila. "Ti pa si mu izročil celo ključ dvorca. Še čudno, da nas ni vseh pobil."

"Ampak Omar Rim dolguje življenje," se je nasmehnila Ajša.

"Nekoč ga je rešila iz puščave. Bil je ranjen in umrl bi. Omar bi za Rim dal življenje, o tem sem prepričana." Mahmut je molčal. Ana pa ni. "Nobenega smisla nima, da po puščavi zalezuješ Beduina. Veter je že zdavnaj zabrisal njegove sledi. Raje pripravi denar, če hočeš Rim še kdaj videti živo. Nepismen starec te je naplahtal." El Kafiriu je prekipelo. Spačen od jeze je iz cvetličnega lonca ob vratih potegnil velik limonovec, zarjul in ga treščil proti gospodični Jordan s tako ihto, da je ta komaj uspela pravočasno zaloputniti vrata.

"Norec!" je še zavpila. Služabnik v pisani galabeji je pritekel povedat, da so kamele osedlane. Gospodar se je s tremi moškimi brez odlašanja odpravil v puščavo.

"Mahmut," je tiho rekla Ajša, preden so s kamelami odkopitljali skozi visoka vhodna vrata. Kafir se je ustavil in pogledal sestro.

"Prosim ne pozabi, da Rim ne bi potrebovala orla, da jo ponese čez obzidje, če bi jo ugrabil Omar. Imel je ključ.« Mahmut je brez besed odšel.

"Kako hitro te tu obdolžijo," se je začudil Fokus in majčkeno ga je postalo strah. Kljub temu je še vedno občudoval gospodarja. Tudi Kolumna je razumela El Kafirja in njegov boj, da najde hčer.

Vonj po mokrem dežniku[uredi]

Nič novega se ni zgodilo, je naslednje jutro Kolumni povedal njen nos, še preden je odprla oči. Sedla je pokonci, pogledala spečega brata, zavzdihnila in mu podarila še nekaj minut spanca. Nič novega, je ponovila sama pri sebi in se skozi rešetke zagledala v daljavo nepreštetega peska.

Čez nekaj v trenutkov je njen nos zaznal čisto rahel vonj po cvetočem hibiskusu in drobno mletem prahu pekoče paprike. Prav imaš, je Kolumna zadovoljno pokimala svojemu nosu, gospodar dvorca se vrača domov. Ravno je hotela zbuditi Fokusa, ko je njen nos nov vonj. Obrnila se je proti oknu in še enkrat močno razširila nosnice. Prikimala je. V zraku se je vrtinčil vonj po mokrem dežniku.

"Še nekdo prihaja," je zamišljeno zamrmrala. "Morda pa …" Stavka ni dokončala. Danilo se je in bil je že skrajni čas za tai či. Kako uro po tem se je Mahmut El Kafir res prizibal nazaj v objem kamnitega dvorca. Kot senca je zavil v spalnico in padel v posteljo, utrujen kot gepard po lovu na Gazelo. Medtem ko sta Fokus in Kolumna v hodniku čakala, da se jima pridruži Angelika, ki si je zaspano drgnila zobe s kremo za sončenje sta bila priči nenavadnemu prizoru.

Kolumna je v mislih sestavljala še zadnje koščke uganke, ko jo je nosopozoril na zelo nenavaden vonj. Vonj po zatohli sobi s pridihom česna in pekoče arome ingverja. Z očmi je sledila nosu proti vratom Ajšine sobe. Pred njimi se je gmotila črna sključena postava stare pestunje. Smrad je razkrival, da je starka hudo besna. Otroka sta se stisnla v kot in Fokus je skrbel za to, da jih starka ne bi opazila. Uho je pritiskala k vratom in premikala svoje gole dlesni, kot bi hotela škrtati z zobmi. Izza vrat je prihajal mil Ajšin glas, toda bil je prešibek, da bi ga Kolumna mogla jasno razločiti. Le tu in tam ji je uspelo ujeti kako Ajšino besedo na primer: "Seveda bom, dragi." In : "Ne skrbi, vse bom storila, da boš srečen."

Govorila je angleško in očitno je bilo, da govori po telefonu. In stara pestunja, ki je prisluškovala? se je spraševala Kolumna. Se je ves čas le pretvarjala, da ne razume angleško? Potem so se vrat odprla in iz sobe je prišla Ajša. Starki ni bilo prav nič nerodno. Izrekla je nekaj hitrih in ostrih arabskih besed in z drobnimi temnimi očmi strmela v mlado žensko. Ajša je v odgovor nekaj zamomljala in se zrinila mimo nje v hodnik. Starka pa ji ni dala miru, hodila je za njo in nergala. Kolumna ni razumela niti besedice, Angelike pa tudi ni mogla poklicati. Le kaj je storila Ajša, da si zasluži tako grajo svoje stare pestunje? Ajša jo je mirila, ji nekaj zagotavljala toda drža sključenega starega telesa je Komni razkrivala , da ji starka ne verjame. Ajša je izginila po stopnicah, pestunja pa se je obrnila in odkrevsala nazaj proti Kolumni in Fokusu. Zdaj je obilno zgubane postave zavel čisto rahel vonj po razkuhanem krompirju.

"Strah jo je," je šepnila kolumna stopila iz skrivališča naravnost pred starko in jo premerila s svojim natančnim in ostrim pogledom.

Starka se je zravnala in se namrščil, toda izdala ji ni ničesar, ne z držo ne z obrazom.

"Vem, da poznaš skrivnost za katero ne ve nihče drug v dvorcu," ji je Kolumna rekla po angleško. Starkine drobne oči so ji nekaj trenutkov kljubovalno vračale pogled, potem pa se je iz njenih ust usula ploha arabskih besed. Z istimi besedami je Angelika odganjala nadležne poulične prodajalce. In starka jim je podkrepila še s kretnjo roke. Potem se je črna postava odzibala, Angelika pa se je končno umila zobe in se jima pridružila.

Po zajterku so se otroci posvetili vsak svojim zadevam, eni manj drugi bolj zavzeto. Fokus je debelo pogoltnil, preden je vstopil sobo, ki jo je sam poimenovala Angelikina mučilnica. Prepričan je bil, da bi veliko koristneje zapravljal čas, če bi pomagal Kolumni. Vrata so zacvilila, ko jih je počasi zaprl za seboj. Potem je iz sobe prihajal le še Angelkin visok glas: "Kaj je to nilometer? Katera kraljica je nosila brado? Zakaj so imeli ravne strehe? …"

Kolumna se je spomnila starega učitelja Čenga z gore Tai. Pomislila je , kaj bi se zgodilo, če bi za učenko dobil Angeliko. Tako živo si je predstavljala osupljost in grozo na učiteljevem obrazu, da so se ji ustnice raztegnile v nasmešek. Mojster Čeng jih je namreč učil poslušati tišino. V tišini slišiš veliko stvari, je pomislila, se naslonila na zidek in čakala koga bo pripeljal čuden vonj po mokrem dežniku, ki jo je že od jutra ščemel v nosu.

Zazrla se je v velike temne oči ene od kamel pri vodnjaku. Kamela se je uprla Kolumninemu ostremu pogledu, pokazala zobe, zaokrožila s spodnjo ustnico in iztisnila rezget, ki je zvenel kot nekaj med mukanjem in meketanjem.

"Oprosti," je rekla Kolumna in nehala strmeti vanjo. Kamele se oglašajo prav čudno, je razmišljala najprej glas, se nikoli ne ujema z lepoto njihovih oči.

Kamela jo je osuplo pogledala potem pa z vso močjo kljunila proti njej. Kolumna je odskočila in za pest velik pljunek užaljene kamele je treščil ob steno ter se pocedil po zidu.

Gospodar Mahmud je preprečil nadaljnje zaplete s kamelo. Po dobri uri spanca je planil po konci. Vata njegove spalnice so se s truščem odprla in stopnice so se zatresle pod njegovimi odločnimi koraki. Zavpil je nekaj besed proti služabnikom, ki so v trenutku prileteli k vodnjaku in zajahali kamele. Z majhno karavano treh se je spet odpravil na lov za beduinom.

Bolje,da se s čim zamoti,je pomislila Kolumna.

Ana Jordan se je pojavila,kakor hitro je gospodar zapustil dvorec. Oblečena v dolgo krilo in okinčana kot indijski slon v času verskih ceremonij je bila videti elegantna,le izraz napadalne sove še ni izginil z njenega obraza. V Kolumni je to vzbudilo nekaj nelagodja. Upala je,da ne bo Ana Jordan zaradi kake neumnosti vsega skupaj še bolj zapletla. Ne meneč se za druge je Angležinja odkorakala naravnost k belemu džipu in toliko časa pritiskala na hupo, da je od nekod pritekel Gamal. "Greva!" je ukazala.

Gamal si je v usta stlačil kos hladne jagnjetine, si roke obrisal v hlače in sedel za volan. Gospodična Ana je privihala nos in zavila z očmi potem pa sedla na zadnji sedež.

Končno se je Kolumnino čakanje izplačalo. Na privoz je zapeljal še en črn džip. Kolumna je napela oči. Bila je strašno kratkovidna in razen dveh oseb, ki sta sedeli v avtomobilu ni razločila ničesar.

"Amir," je vzkliknila Ajša, ki je ravno prečkala dvorišče.

"Dobil se sporočilo je odvrnil suhljat mladenič, ko je stopil iz avtomobila. » Služabnik mi je povedal kaj se je zgodilo. Ustavil sem vse delo, kakor je ukazal gospod El Kafir." Ajša je odkimala, Kolumna pa se je zamislila.

Angelika je prikorakala iz sobe in se spustila po stopnicah. V kuhinji si je hotela poiskati kaj za pod zob, medtem pa si je Fokus smel za trenutek odahniti od egipčanskih bogov in njihovih nalog. Amir je bil tih in zadržan, pokimal je otrokom v pozdrav.

"Vi torej izkopavate turkiz?" je Angelika pomežiknila Kolumni. Prišlek je pritrdil. Vonju po mokrem dežniku, ki ga je nosil s seboj se je pridružil še močen vonj govejem loju. Kolumni je ta sporočal, kako nelagodno se počuti Amir.

"Krasno, morda mi boste pojasnili, kakšno kemijsko sestavo ima turkiz, geologija me je od nekdaj zanimala," je nadaljevala Angelika.

"Turkiz, kolikor vem, nastane pri koagulaciji kisika in apnenčeve rudnine?" je tečnarila Angelika. "Imam prav?" Fant je pokimal in se opravičil, da je utrujen. Eden od služabnikov mu je pokazal pot do sobe.

"Kolumna, imela si prav!« je rekla Angelika, ko so ostali sami. "Ta tip o geologiji in o turkizu sploh nimam pojma!" Kolumna je prikimala.

"Koagulacija kisika in apnenčeve rudnine, lepo te prosim, kakšna neumnost!" je rekla Angelika.

"A misliš, da jo je on ugrabil?" je vprašal Fokus.

"Ne bi me čudilo," je odvrnila Angelika, Kolumna pa ni rekla nič.«

"Pridi," je Angelika pomignila Fokusu. "Hrana ne visi na palmah v kuhinjo morava." Izginila sta in Kolumna je lahko vse v miru do konca premislila. Še predenj sta se vrnila, ji je bil potek dogodkov bolj ali manj jasen. Pa tudi to, kakšno vlogo igra Amir.

"Mislim, da bo naše raziskovanje v dvorcu kmalu končano." je rekla, ko ata se druga dva vrnila iz kuhinje.

"Ali že veš kje je Rim?" je hotel vedeti Fokus, medtem ko se je opotekal pod težo banan, pit in kosov jagnjetine s katerimi ga je otovorila Angelika.

"Ne," je odvrnila Kolumna. "Slutim pa, da na tu nihče ne bo izdal, kje jo najdemo."

"In kje jo bomo iskali? Je vprašala Angelika medtem,ko si je v usta tlačila banano in prekajeno jagnjetino hkrati.

"Ko govnač vali kepo govna, ima zato vsaj dober razlog," je rekla Kolumna.

"Moj bog, Kolumna včasih te prav nič ne razumem," je vzdihnila Angelika in preobloženega Fokusa usmerjala po stopnicah, da nebi padel.

"Z njo se pozneje hranijo njegovi otroci," se je sama pri sebi nasmehnila Kolumna in sedla nazaj pod palmo.

Omarjeva vrnitev[uredi]

Kolumnini so se odločili, da se do noči ne bodo več tako silovito naprezali. Prvič, od kar so prispeli v dvorec El Kefirjevih, si je lahko malo oddahnila. Uspelo ji je razvozlati večino majhnih zapletov in drobnih prevar, ki so jasno nakazovale, da El Kafirjeva hči ni v nevarnosti.

Posvetila se je drugim stvarem. Mami in očetu. Zadnje čase je pogosto razmišljala o svoji družini. Pravzaprav se je odločila, da neke stvari spravi v red. Da iz gospe in gospoda Mlin naredi Fokus primerne starše. Ampak kako? Bila sta trši oreh kot detektivske uganke. Zatopljena v te misli je vse do mraka pisala priročnik za izumljanje izumov. Kolumna je napisala že kar nekaj uspešnic: Primer žabe česnovke, Skrivne moči starih kovancev in knjigo za otroke z naslovom Detektivske zgodbe Pankracija Polha. Začelo se mračiti. Odložila je svinčnik in zaprla zvezek. Čas bo, jo je opomnil nos, zato je odšla v sobo.

"Zapomni si Fokus,"je razlagala Angelika, "da so se v starem Egiptu še kako veselili poplav Nila in so imeli zelo radi blato."

"Angelika,«je rekla Kolumna vljudno, "ali te lahko trenutek zmotim?"

"Kolumna, znanje tvoje je nadvse skrb vzbujajoče," je zavzdihnila Angelika. "Zelo mi je žal, toda moram te opozoriti, da take prekinitve mojih predavanj..."

"Prevajalca potrebujem,« je vztrajala Kolumna.

"Koga pa misliš izprašati? Staro pestunjo?"

"Ne, beduina Omarja," je pojasnila Kolumna.

"Žal, draga moja, ti moram povedati," se je posmehnila Angelika, "da je starec včeraj izginil." Obrnila se je k Fokusu in hotela nadaljevati z Egipčani.

"Prav imaš," je potrpežljivo odvrnila Kolumna, "a vsak čas se bo vrnil." Kolumna seje odločno napotila k vhodnim vratom in druga dva sta ji sledila.

"Veter piha z juga in prinaša vonj po dateljnih, suhem lesu in gabezovem vinu." je še rekla, preden jim je služabnik odprl vrata. Kaj ima gabezovo vino opraviti z beduinom, si Fokus in Angelika nista znala predstavljati. Vseeno sta sledila Kolumni po drobnem pesku do korit z vodo in hrano za živalce.

"Ne razumem," je vzkliknila Angelika. "Zakaj bi se beduin vrnil sem?"

"Da nahrani Rimine živalce in nalije vode v korito," je razložila Kolumna.

"Zakaj bi skrbel za živalce, če je pa ugrabil Rim?" je zamajala z glavo Angelika.

"Kdo pravi, da jo je ugrabil?" se je nasmehnila Kolumna.

"Saj je vendar njen najboljši prijatelj. Rešila mu je življenje in za nič na svetu ne bo pozabil njenih živalic." "Glejta!" je vzkliknil Fokus in pokazal v daljavo, kjer se je v mraku v lahkotnem ritmu na kameli pozibavala postava. Fokus je prvi razločil moder turban. Izkazalo se je, da se Kolumna tudi tokrat ni zmotila. Starec je splezal s kamele, pogledal otroke in rekel nekaj, kar je zvenelo, kot bi se mu v grlu zataknila kepa samih h-jev.

"Obvestil sem prijatelje na jugu," je povedala Angelika. "Iskali jo bodo. Jutri grem proti severu, da tam obvestim prijatelje." Kolumna je prikimala, potem pa rekla: "Z vami gremo."

"Kaj?" je priskočila Angelika. "Si znorela? Draga moja, da se v puščavi temperatura lahko dvigne celo nad petdeset stopinj? In to Celzija, Kolumna, ne Fahrenheita!!" Kolumna se je zamislila. Bi bilo smiselno, da ji razloži, kar jim je na gori Tai povedal učitelj Čeng, ki ni odnehal dokler ni tudi zadnji gojenec starodavne šole dojel, kako človek zadrži vlago v svojem telesu? Ne, to bi predolgo trajalo. Poleg tega se je Angelika sklicevalale na znanstvene dokaze, moč duha je ni zanimala.

"Oprosti, Kolumna, a sploh poznaš definicijo puščave?" je vprašala Angelika neprijazno kot novembrsko vreme. Kolumna je prikimala.

"Pa sestavo človeka?" Naj ji razloži primer žabe česnovke, je tuhtala Kolumna, katere koža se v dežju napije vode, da lahko preživi puščavsko vročino? Na koncu se je odločila in rekla: "Beduin Omar bo z nami. Beduini znajo preživeti v puščavi."

"Kolumna, dobro poslušaj, ker ne bom ponavljala. Nikamor ne mislim iti, res prav nikamor in niti slučajno." Potem je sunkovito stresla svoje zlate kodre in vsa zaripla še enkrat ponovila: "Poudarjam torej, da ne grem v puščavo!" Čeprav nerada, je Kolumna nagnila glavo in pogledala Angeliko s tistim svojim pogledom: tako natančnim, kot zna biti metalec nožev, in tako ostrim, kot so njegovi rekviziti. Angelikina zariplost je nenadoma izgubila svoj žar. Njeni kodri so nehali poskakovati. Ustnice so za hit utihnile, potem pa mehko dahnile: "Prav." Beduin proti družbi ni imel nič.

"Ne misli, da je moja krivda, če boš jutri ostal brez pouka," je rekla Angelika Fokusu, ko je Kolumna umaknila svoj pogled.

"Na kameli, v vročini sredi puščave ti ne mislim predavati, da veš."

"Nikakor ne," se je resno strinjal Fokus in komaj zadržal krik veselja. Beduin pa ni bil edini, ki se je vrnil v dvorec. Štiri temne sence so naznanjale, da se vrača tudi El Kafir.

"Posvariti moraš Omarja," je zaskrbelo Fokusa. Beduin je poslušal svarilo, odmahnil z roko in se zasmejal. "Pravi," je povedala Angelika, "da je gospodar dober človek, mil kot žuboreča voda. Da ni nobenega razloga za preplah." Ko je El Kafir zagledal beduina, se je pognal v dir. Grozeče je gledal in Fokusa se je zdelo, da je besna tudi njegova kamela. Vendar se beduin ni vznemirjal. Ko se je gospodarjeva dirjajoča kamela ustavila pred njim, se je rahlo priklonil in z mirnim glasom pojasnil:

"Vzhodno puščavo južno od dvorca sem preiskal. Nihče se ni ustavil ob vodnjakih, nihče ni videl Rim. Po tej poti ni šla. Jutri bom preveril Vzhodno puščavo severno od dvorca." Mahmut ga je debelo gledal. Od jeze spačene poteze so se omehčale: "Naj ti Alah povrne in blagoslovi tvojo družino in naj se usmili mene, da najdem hčer!"

"Mu ne boste zavili vratu?" je vprašala Angelika osuplo.

"Zakaj?" se je začudil El Kafir.

"Še danes zjutraj ste kričali, da vam je ugrabil hčer."

"On?" je odvrnil Mahmut. "Neumnost! Nisi slišala, kako je vse pojasnil? Omar je velik prijatelj. Če je Rim v puščavi, jo bo našel." Družbica se je potem umirjeno vrnila v dvorec. Mirno so sedli k večerji, vsi razen Ane. Gospodične Jordan še ni bilo nazaj. Mahmut je trikrat vprašal Amirja, ali je prepričan, da so sela popolnoma ustavljena, in ali so vsi delavci odšli.

"Zakaj mi še vedno niso vrnili hčer?" je bentil in tu pa tam treščil vilice ob mizo. Potem jih spet pobral, da je lahko naprej brskal pa krožniku. Kolumni se je zdelo, da bi bil čas za resnico.

"Kje so ta izkopavanja?" je vprašala. Amir je pogledal Mahmuta, ki je sedel na njegovi levi.

"Povsod," je zamomljal gospodar in se skušal izmakniti odgovoru.

"In kje ste odkrili faraonovo grobnico?" je vztrajala Kolumna. Za hip je zavladala tišina. Amir je živčno pogledoval h gospodarju in Mahmutu je zarobantil: "Kakšno grobnico! Povedal sem že, da kopljemo baker, turkiz in zlato."

"Verjetno vam ne gre prav dobro, če zaposlujete strokovnjake, kot je ta," se je posmehnila Angelika in z glavo pokazala proti Amirju. »Pojma nima o turkizu." El Kafir je bil videti kot zrela hruška, ki je tik na tem, da pade z drevesa. Angelika je raje utihnila. Bala se je, da se bo raztreščil. Še bolj pa jo je skrbelo, da bodo ob steno treščile slastne jedi. Bila je lačna. In za hrano je bila pripravljena tudi molčati.

»Gospodične Jordan ni tu, in če hočete, da najdem Rim, bodite odkriti,"" je nadaljevala Kolumna. "Zakaj bi ugrabitelj zahteval ustavitev del v rudniku, ki je vaša last? Kaj bi imel od tega? Ampak grobnica, za katero nihče ne ve, je druga stvar. Lahko bi jo izpraznil, predmete pa drago prodal."

"Saj grobnice sploh še nismo našli," se je El Kafir nazadnje le predal. "Ali ne, Amir?" Mladenič je prikimal. Kolumni je nos govoril, da gospodar ne laže. Od Amirja pa je zavel vonj, ki jo je osupnil.

VMorda je vse skupaj potegavščina," je nadaljeval Mahmut.

"Morda je fant, ki nam je pokazal hieroglife v Gizi, navaden goljuf.""

"Šarif?" je vprašal Fokus.

"Tja moramo," se je nemudoma odločila Kolumna. »Na kraj kjer iščete grobnico."

"Ne," se je prestrašil Amir. "Nikakor ne smemo tja. Če ugrabitelji ugotovijo, da vohunimo za njimi, lahko ubijejo Rim."

"Nihče ne bo hodil tja,« se je spet vznemiril El Kafir. "Nihče, dokler se ne vrne Rim."

Amirja so gospodarjeve besede pomirile in tokrat jim je uspelo povečerjati, ne da bi se ena sama skledica treščila ob steno . Vse Kolumnine domneve so se potrdile. Vedela je, da ji nihče ne bo prostovoljno povedal, kje tiči grobnica. Če hoče najti Rim, bo morala po daljši poti in daljša pot je vodila preko mladeniča širokega nasmeha in bleščeče belih zob, ki je s svojimi zgodbami ob vznožju piramid zabaval turiste. Še dobro, da so že rezervirali kamele, tako se dodo izognili neprijetnostim, ki bi sledile, ko jim gospodar ne bi dovolil zapustiti dvorca. Kolumna je nadvse nerada razkazovala svoje znanje kung fuja. Angelika in Fokus sta že trdno spala, ko je Kolumna vrgla pokonci. Tiho sta ji sledila v hodnik. Na klopci pod palmo je sedel Amir. Zdelo se je, da nekoga čaka. Živčno se je oziral na okoli. Kmalu se mu je pridružila temna postava. Bila je stara pestunja.

"Sprašuje jo, zakaj se je hotela dobiti z njim," je zašepetala Angelika.

"Dobro veš, zakaj," se je v odgovor razburila starka.

"Povedal sem ti že," je mladenič skušal biti z žensko strog, ne da bi mu uspelo: "Ne bom se maščeval." Starkina velika roka, obložena kakor polh pred mizo, ga je z vajeno kretnjo pestunje materinsko stisnila v objem. Nato se je njena postava nekoliko lahkotneje odzibala v temo. Amir gledal za njo, se obrnil, da bi odšel, pa se je skoraj zaletel v nekoga drugega.

"Moraš mi povedati, kje je grobnica," je šepnil glas. Bil je Ajšin.

"Ne vem," se je obrnil Amir.

"Do zdaj je bila to le igra, zdaj pa …" je rekla in pomolčala za trenutek. »Rim je res v nevarnosti." Potem se je Angeliki kolcnilo in glasova sta utihnila. Otroci so slišali le še korake, ki so hiteli stran.

"Kaj misliš o Amirju?" je vprašal Fokus.

"Stara družinska skrivnost," je rekla Kolumna. "Zagotovo, ko pa je vpletena pestunja."

"Zakaj starke ne izprašaš?" je predlagala Angelika. Kolumna se je nasmehnila. "Poznam take obraze. Nikoli ne bo izdala ničesar. Če hočemo najti Rim, moramo zapustiti dvorec."

"Njen vonj ne razkriva nobenih zlih naklepov, prepričana pa sem, da igra pri vsem skupaj večjo vlogo, kot si mislimo." Zjutraj je Kolumna že ob pol štirih zbudila Fokusa. Tokrat se izjemoma nista ukvarjala s tai čijem. Dvorec je zavijala tema in njegovi prebivalci so še spali.

"A nisi znorela?" je momljala Angelika in si na glavo zaspano nataknila nogavico. "Noč je še." Legla je nazaj in se zavila v odejo.

"Angelika," je rekla Kolumna s tistim glasom, ki ga je bil fokus nekajkrat že deležen. Fokus je verjel, da Kolumna uporablja skriven nizkofrekvenčni zvok, ki se ga je naučila uporabljati na gori Tai. Angelika je bila v trenutku tako budna, da bi lahko brez ene same napake odpredavala vse podrobnosti o Pepiju drugem, ki je pri šestih letih prišel na oblast in vladal vse do svojega stotega leta.

Starec z modrim turbanom jih je že čakal z osedlanima kamelama. Kolumna je dobila svojo, Fokus pa si je moral kamelo deliti z Angeliko. Najprej se je nanjo povzpela Angelika, nato še on. Kamela po imenu Sibi se je počasi dvignila in se zazibala, kot bi se premaknila gora. Zapustili so dvorec in se počasi odpravili v puščavo. Angeliki je srce razbijalo od strahu in Fokus si je lahko v tišini ogledal, kako se jutranja zarja razliva v puščavskem pesku. Puščava je res veličasten kraj, je premišljevala Kolumna. Popolna z eno samo izjemo. Manjkalo ji je vode in te ji je resnično manjkalo.

Beduin ni dosti govori, v glavnem je bil tiho. Na Fokusovo grozo pa se je razživela Angelika. Ugotovila je, da je kamela pravzaprav zelo stabilno bitje. Fokus je razmišljal, kako naj pretenta sestro glede učenja, čeprav je v takih bitkah z njo navadno izgubil. Nič čudnega, ko pa je Kolumnin nos ukano prepoznal, še preden jo je brat do konca premislil. Vendar je Kolumna, ko je gledala, kako Fokus na kameli utrujeno obrača glavo in se po pol priprtih vek pretvarja, da bo vsak čas bruhal, morala priznati, da igra vedno boljše.

"Slabo mi je," je Fokus medlo šepnil.

"Nismo še daleč," mu je odvrnila Kolumna mirno in preudarno, "lahko se obrneš in počakaš na nas v dvorcu." Ni bilo straha. Slabost je minila hitro, da se je Kolumna po tihem zasmejala. Fokus se za nič na svetu ne bi odrekel pustolovščini.

Ukradena ovca in udomačeni orel[uredi]

Puščava se je prevzetno bahala s svojo neskončnostjo. Osamljen jastreb je zajadral v nebo. Ura je bila štiri popoldne in sonce je še vedno pripekalo. Fokusu se v tej silovitosti vročine puščava ni zdela niti pol tako privlačna kot ob zori, ko so krenili na pot in je bilo še skoraj hladno. In navsezadnje odsotnost vode res ni nekaj, s čimer bi se lahko ponašala.

"Vode?!" je vzkliknila, ko je nagnil prazno čutaro. Koliko časa lahko človek preživi brez vode?" Se je vprašal.

Morda beduin , ki je navajen, s tem nima posebnih težav. Kolumna, ki je zelo čudno bitje, verjetno tudi ne. Kaj pa on in Angelika? Pogledal je molčečega starca. Moral bi se vrniti. Čez dobro uro so kamele še vedno počasi napredovale skozi puščavo. Fokus bi za požirek vode posvojil celo Angeliko. Starec pa se ni zganil.

"Kolumna!" se je Fokus obrnil k sestri. "Kaj ne vidiš, da bomo umrli od žeje?" Nazadnje je problem rešil beduin. Z lenobno kretnjo je pokazal v daljavo: "Moji prijatelji. Črede selijo v Nubijo." Vendar je minilo še nekaj trenutkov, preden so Kolumna, Fokus in Angelika daleč v pesku zagledali obrise velikega šotora in ob njem še treh manjših. Okoli njih so skakale drobne pike. Pozneje se je izkazalo, da so otroci in drobnica. Otroci so stekli v šotor takoj, ko so opazili bližajoče se kamele. Iz šotora pa stopali moški s turbani, dva mlajša in en starejši.

"Salam alejkum," jih pozdravil Omar.

"Maa salam," so mu odzdravili trije beduini. Izmenjali so nekaj besed, prišleki so se predstavili in takoj postali gostje potujoče karavane.

"Sledita tistemu dekletu," je Omar rekel Angeliki. "Gospodar plemena je določil, da vaju pogostijo v šotoru njegove prve žene. Fokus in jaz bova v šotoru za moške." Fokus ni mogel skriti vesela ob srečnem naključju, ki ga je ločilo od nadležne učiteljice. Skoraj obžaloval je, da ni del tega moškega sveta, v katerem so tečne prijateljice sester mlajših bratov varno spravljene v šotorih za ženske. Omar se je sezul in Fokus tudi. Potem sta vstopila v velik okrašen šotor. Tla so bila prekrita s preprogami in sredi prostora so se v krogu drenjale udobne blazine. Sedli so nanje. Toplo kozje mleko, ki so jima ga ponudili iz lončene posode, je odlično pogasilo žejo. Fokusu je godila pozornost in ni potreboval dosti, da se je počutil prijetno kot črv v zreli breskvi. Predstavljal si je, da je pustolovski sultan, ki je obiskal prijatelje. Prinesli so hrano. Fokus je ponavljal za Omarje, ki je odtrgal košček nekvašenega kruha, ga prepognil in z njim zajel eno od jedi.

Potem je opazil, da med beduini ni vse prav. Videti so bili razburjeni in precej jezni . najstarejši med njimi, s turbanom, trikrat večjim od njegove drobne glave, je kričal in mahal z rokami, mlajši pa so vneto prikimovali. Fokus je zaskrbljeno pogledal Omarja. Ta je resno kimal, očitno je bilo, da se strinja z njimi. O čem so govorili, se Fokusu niti sanjalo, ni in začela ga je mučiti radovednost. "Škoda, da ni Angelike," je zavzdihnil.

Po kosilu je najmlajši deček, ki jim je stregel, potisnil Fokusu v roke skodelico s kavo. Samo iz vljudnosti jo je popil, saj sicer tako kot drugi osemletniki kave ni pil. Ni vedel, da bo tako grenka. Bolje bo, se je odločil, da jo popije vso na enkrat, namesto da se muči po požirkih. Končno se je v skodelici pokazala usedlina, fokus si je oddahnil in jo zmagoslavno odločil na preprogo. A deček mu je že ponujal novo. Fokus jo je odločno odklonil. Beduini so ga začudeno pogledali in postali nejevoljni. Omar je resno zamajal z glavo. Le kaj je naredil narobe in kaj hočejo od njega mrki obrazi beduinov, se je vprašal. "Angelika," je rekel Omarju in pokazal proti izhodu. Deček kr stekel iz šotora in se kmalu vrnil z Angeliko. Vendar ji ni dovolil, da bi prestopila prag. Omar ji je opisal in Angelika se je nasmehnila.

"Prav ti je kaj se pa družiš z moškimi," je rekla zadovoljno.

"Kava je za beduine zelo dragocena in ponudili so ti jo v znak izjemne gostoljubnosti. Res da dajejo vanjo posebno, zelo grenko želišče, ki mu pravijo hal, a bilo je zelo nespoštljivo, da si odklonil drugi dve skodelici."

"Dve?" se je zgrozil Fokus.

"Da," se je namuznila Angelika. "Vsaka ima svoj pomen. Prva je zdravje, druga za ljubezen in tretja za bodoče generacije." Deček se je nasmehnil in Fokusu porinil v roke skodelico z novo grenko vsebino.

"Tole mi bodo bodoče generacije drago plačale," je zamomljal Fokus. Počasi je nagnil skodelico in se spraševal, ali otroci nehajo rasti, če pijejo kavo, ali to veljale za alkohol. Toda grenkoba, ki je zamrznila njegova usta, je ustavila tudi njegove misli.

"No," je rekla Angelika z viška. "Se bom raje vrnila v šotor za punce. Nam ni dovoljeno piti kave, ker je samo za moške. Zato si bomo raje privoščile čaj, veliko slajši je."

Ko je Fokus z izrazom nekoga, ki so mu podtaknili smrtonosen strup, popil še tretjo kavo, so se usta beduinom razlezla v nasmeh, nato se je Omar dvignil in se zahvalil. Fokus se je skušal nasmehniti, vendar po vsej grenkobi to ni bilo več mogoče. Zunaj sta ga že čakali Kolumna in Angelika.

Kolumna je pokimala v pozdrav prvi ženi glavnega beduina in njenim hčeram. Vse so bile oblečene v črno, nos in usta pa jim je pokrivala rdeča tkanina. Njihove črne oči so radovedno sijale za odhajajočo četverico. Ko so s kamelami spet jezdili skozi puščavo, jim je Omar povedal nenavadno zgodbo, ki jo je slišal od beduinov.

"Pred nekaj dnevi se je enemu od beduinov rodil sin," je prevajala Angelika. "Kot veleva običaj, je otrokova mati pustila možu, da iz njene črede izbere najboljšo žival za zakol. Žival so po predpisih osamili in ji dva dni nudili najboljšo hrano. Po dveh dneh je po običaju živali dovolj čista za zakol. Toda ponoči prvega dne jim je ovco nekdo odpeljal. Otrok, ki je bil zadolžen, da pazi nanjo, se je zbudil pravočasno, da je videl, kako se od tabora oddaljujeta dve kameli. Neki beduin je sedel na prvi, na drugi pa njegova žena. Čeprav ovce ni videl, je bil prepričan, da sta jo ukradla onadva." Omar se je namuznil. Vsa zaskrbljenost ga je minila.

"Poleg tega," je rekel tiho, kot bi se bal, da ga utegnejo slišati beduini, "je deček videl ogromnega jastreba, ki je zakrožil nad jezdecema, potem pa sedel na sedlo zraven ženske." Omar se je začel smejati, tako se je krohotal, da je Fokus pomislil, da je nor. »Samo Rimin jastreb jezdi na kameli,« je rekel, ko se je za silo pomiril. Potem se je Omar zresnil in odkimal.

"Ni prav, da je ukradla ovco. Spoštovati bi morala tradicijo beduinov, čeprav je mehkega srca in noče, da živali ubijamo."

"Vprašaj," je rekla Kolumna,"ali ve, kam je šla Rim?"

Beduin na to ni vedel odgovora, rekel pa je, da sumi da je šla za svojim srcem. Jezdili so še kako uro. Potem so se ustavili ob nekem suhem drevesu pred visoko sipino. Na njej je stala lesena lopa, pobarvana s peščeno barvo. Kameli sta se počasi povzpeli do nje in ven je prišel vojak. Beduin ga je nagovoril. "Tudi vojak je videl jezdeca z jastrebom." je povedala Angelika. "Jastreb je sedel ob ženski, moški pa je v svojem sedlu držal ovco. Jastreb se je potem spustil in zajadral nad mesto." Vojak je z roko zamahnil v daljavo. Šele zdaj so otroci vedeli, da se za sipino puščava počasi izteka v mesto. Prijezdili so do samega obrobja Kaira.

"Moje srce je pomirjeno," je rekel Omar. "Nekdo, ki je ugrabljen, ne bi kradel ovc." Potem je zatleskal z usti in kamele so se obrnile. "Mi se vračamo v Kairo," je rekla Kolumn. Zacmokala je z usti in svojo kamelo pripravila do tega, da je počepnila.

"Ali ne bo prenočil v Kairu?" je Fokusa zaskrbelo za starca.

"Ne," se je zasmejal Omar. "Še nikoli nisem bil v mestu. Puščava je moj dom. Sibi pozna pot domov, jaz pa sem navajen spati na sedlu." Beduin je skočil s kamele in pobožal po vratu Sibi, kamelo na kateri sta sedela Fokus in Angelika. Ta je kratko hrznila in se lenobno prestopila. Potem je najprej počepnila na prednje noge in Fokus se je moral z nogami z vso silo upreti v stremeni, da nista z Angeliko čofnila na nos. Sibi je končno pokrčila še zadnje in se zazibala, kot bi počepnila gora. Mračilo se je že in pesek se je ohlajal. Kolumna se je prva spomnila in se začela valjati navzdol po sipini. Vojak je gledal za razigranimi otroki, ki so skupaj s puščavo izginili med prvimi hišami velemesta.

Nazaj k piramidam[uredi]

Afriške slone, ta gromozanska siva bitja, ob vnovičnem snidenju s čredo preplavi neznansko veselje. Poženejo se drug proti drugem, trobijo in plahutajo z ušesi. Bolj čustveni med njimi gredo celo tako daleč, da sproščeno opravljajo malo in veliko potrebo, prepletajo rilce ter jokajo. Ko so se Kolumna, Angelika in Fokus vrnili v Švicarski hotel, je gospa Milin občudovala svoje nakupljene stvari, gospod Milin pa je udrihal po prenosnem računalniku. Njuna obraza nista nakazala kakega posebnega navdušenja ob vnovičnem snidenju z otroki.

"Pssst," si je mama na usta položila prst. »Očka dela.« Bila je vsa sijoča, a to je bilo zaradi dobrih nakupov.

"Šele zdaj smo prišli, ker …" se je trudila pojasniti Kolumna.

"Ja, ja," se jih je skušala odkrižati gospa Mlin. »Pojdite zdaj v svojo sobo. Očku članek o piramidah ne gre najbolje, zato ga ne motite s svojim zgodbami.«

"Vajini starši," je vzkliknila Angelika v hodniku, »so fantastični. Če mene ne bi bilo domov dva dni, bi moja mama hotela vedeti vse podrobnosti. Hotela bi, da pojem goro uravnotežene hrane in drugih vitaminskih dodatkov, in nazadnje bi mi celo pregledala glavo, če nisem staknila uši. Blagor vama!"

Kolumna je jezno stisnila ustnice. Seveda Angelika ni mogla vedeti, kako zelo si je želela, da bi ji mama postavila vsaj eno vprašanje. Da bi na primer vprašala: Ste se imeli lepo? Ko bi pokazala vsaj kanček skrbi. Recimo: Ste lačni? Vendar se je kmalu tudi Angeliki zasvitalo, da le ni tako super, če se mama ne zmeni zate. To ji je postalo jasno, ko je morala v posteljo sam z nekaj slanimi palčkami in pestjo čipsa v želodcu. Zjutraj so si privoščili obilen zajtrk v restavraciji blizu hotela.

"Moramo se vrniti k piramida," je rekla Kolumna in pomignila natakarju za račun.

"Super," je vzkliknila Angelika. "Fokusu moram še toliko razložiti. Uf, kakšna nadloga je bil tisti čudak. Povem ti, Kolumna, da je bil Fokus zaradi njega ob lepo število lekcij."

"Misliš, Šafira?" je vprašala Kolumna in se nasmehnila.

"Ravno zaradi njega gremo tja."

"Kaj?" se je namrščila Angelika, Fokusu pa so se usta razlezla v nasmeh. Fant mu je bil všeč, vedel je samo zanimive reči.

"Če hočemo najti Rim, moramo najti grobnico!" je pojasnila Kolumna. "Šarif je našla edino sled."

"Kolumna ne bodi tako trapasta!" je vzkliknila Angelika.

"Navaden goljuf je! Napihnjen kot krastača." Kolumna ni rekla ničesar več, ni marala kadar so ljudje podcenjevali druge.

"Ampak tukaj," se je Angelika potrkala po glavi, "tukaj pa nima ničesar! In tudi ničesar ne ve!"

Kolumna se je nasmehnila. Ko je Šafir zadnjič govoril o faraonu Keopsu, so njegove kretnje izražale razburjenje, ki ga človek – čeprav nehote – kaže, kadar govori o skrivnosti, ki je ne sme izdati. Njen nos ji je povedal, da fant ne laže in da se ne napihuje. Poteze njegovega obraza so govorile o ponosu. Ko je uzrl Gamala, se je v njem pojavil strah. Se je bal Gamala ali tistih, ki jih je Gamal prevažal v svojem džipu? Spet so se s taksijem zajadrali v morje starih avtomobilov in oblak izpušnih plinov. Taksist je obnemel, ko mu je Kolumna ob vznožju piramide plačala tisoč egiptovskih funtov, čeprav jih je zahteval le petdeset. Šofer je dolgo gledal vanjo in Fokusu se je zdelo, da bo vsak hip planil v jok

"Dala si mu tisoč," je sopihala Angelika. "Zakaj vendar si mu dala tisoč? Morala bi se pogajati in potem bi plačala le štirideset, tako kot tvoj oče."

"Zato, ker je njegov otrok v bolnišnici," ji je mirno pojasnila Kolumna, »on nima denarja za zdravila. Jaz pa služim celo več, kot lahko zapravi moja mama..."

"Kako veš, da ima otroka?" je zanimalo Fokusa.

"In kako veš, da je v bolnišnici?« je hotela vedeti Angelika.

"Preprosto," se je nasmehnila Kolumna. "Njegova obleka se je že navzela bolnišničnega vonja po razkužilih. Zadaj na polici je imel čisto novo igračo. Če bi bila v bolnišnici njegova žena, ne bi razmetaval denarja za igrače, njegova plača je premajhna. Žalost, o kateri govorijo njegova povešena ramena in nagnjena glava, mi pove, da je otrok zelo bolan. Upanje na njegovem obrazu pravi, da je bolezen ozdravljiva, medtem ko vonj po školjkah in sopari govori o obupu, ker ne more zbrati dovolj denarja za zdravila."

"Kako pa veš, da bo tisoč egiptovskih funtov dovolj?" je zaskrbelo Fokusa.

"Na polici je imel prazno škatlico zdravil. Na njej je bila cena." Taksi je odbrzel po klancu navzdol. Šoferju se je mudilo. Kolumna je šla po vstopnice in Angelika je užaljeno molčala. Približali so se piramidam. Kakor hitro je Šarif ozrl bližajoče se trojico, se je odlepil od gruče prijateljev, s katerimi je na žgočem soncu preganjal dneve. Na njegovem obrazu ni bilo več lenobne brezbrižnosti in širokega nasmeha, s katerim jih je sprejel prvič. Bil je živčen in napet, kakor takrat, ko je uzrl Gamala. Stekel je stran. Natanko to je Kolumna tudi pričakovala.

"Fokus," je resno rekla bratu, »zdaj si ti na vrsti." Fokus je prikimal. Vedel je, kaj mora storiti. To je bilo nekaj, kar je obvladal bolje od Kolumna. Bolje od kogarkoli. Že ves čas je nestrpno čakal, da se zgodi kaj zanimivega, kaj pustolovskega.

"Angelika mora z nama," je dodala sestra.

"Ampak," je ugovarjal Fokus.

"Zelo pomembno je, da razume vsako njegovo besedo," je vztrajala Kolumna. Fokus seveda ni znal arabsko in Kolumna je imela prav.

"Potem naj obljubi, da bo tiho," je rekel Fokus in pogledal Angeliko kot podgano, ki prenaša kugo. Angelika je prikimala, čeprav sploh ni vedela, o čem govorita. In vsi trije so stekli za Šarifom.

Mesto mrtvih[uredi]

Ljudje imajo različne darove in nekateri so zares nenavadni. Neki fant na primer se zna pogovarjati s štorkljami, neki moški zna z močjo misli prestavljati poštne nabiralnike, indijski jogiji znajo lebdeti v zraku. Fokus pa se je znal narediti nevidnega. Saj ni bil zares neviden, le tako neopaznega se je naredil, da ga nihče ni videl. Bil je kot kameleon, kuščar, ki se tako stopi z okolico, da ga nihče ne opazi. Nekoč gaje Kolumna iskala dva dni in pol. Ko ga je našla, je vseeno moral k zobozdravniku. Fokus je s svojim znanjem velikokrat pomagal Kolumni pri njenem delu. Kajti neopazne je znal narediti tudi tiste, ki so bili z njim.

Sarif se je dolgo in previdno motal po ozkih ulicah Kaira, nato pa skočil na avtobus. Fokusova naloga ni bila lahka. Bili so tujci in med samimi Arabci se je bilo težko skriti. Angelika je bila res tiho, kot je obljubila, vendar so se njene oči vsakič, ko so se peljali mimo kake starodavne zgradbe, zasvetile kot semafor. Takrat je visoko dvignila glavo in iztegnila vrat. Sarif bi se moral le obrniti, pa bi jo zagledal.

Pri tržnici je Sarif izstopil.

Nekoč si je Fokus dobro ogledal mravljišče. Tri ure in pet minut je strmel vanj. Sprva se mu je zdelo, da mravlje mrgolijo brez vsakega reda. Potem mu je postalo jasno, da ima vsaka natančno določeno pot. Tako je bilo na tržnici. Mož pred njimi je s predirljivim žvižganjem opozarjal mimoidoče nase in na svoje čivkajoče piščance. Tovoril jih je v kartonasti škatli, ki seje enakomerno kot kobra pred piščaljo zibala na njegovi glavi. Ženska, tudi ona je velik škaf pravkar opranega perila nosila na glavi, je sikala kot kača. Trgovci so z enoličnimi vzkliki ponujali svoje dobrine. Sarif je izginil mimo stojnice prodajalca glinenih loncev. Hrup množice in čivkanja je kmalu spodrinil trušč mopedov, avtomobilov in druge pločevinaste golazni, ki je brnela nad predorom, skozi katerega je Sarif izginil za staro obzidje. Otroci so mu sledili v obzidano in mirno sosesko. Nenadoma so zagledali množico minaretov, kupol in televizijskih anten, ki so krasile strehe grobnic. Med obzidanimi grobovi so pohajkovali otroci, ženske in moški pa so se posvečali vsakdanjim opravilom.

"Saj to je vendar pokopališče," je rekla Angelika. Šarif je obstal in se obrnil. Fokusu je komaj uspelo potegniti obe punci skozi najbližji vhod in ju še pravočasno skriti pred njegovimi očmi.

"Kar naprej!" je hušknil glas za njihovimi hrbti. "Dobrodošli v mojem domu." Zdrznili so se in se vsi trije hkrati ozrli. Na odprtem dvorišču je vanje strmelo dvoje majhnih in ognjeno žarečih oči. Pred njimi je stala obilna ženska z zgubanim obrazom, v dolgi obleki in z ruto na glavi.

"Prosim, sedite," je rekla tako veselo, da so otroci brez ugovorov sedli na kamnito klopco ob steni. "Moje ime je Ma- bruka Momin Osman."

špranjo v zidu je Fokus opazoval Sarifa, kije še vedno stal sredi ceste in se sumničavo oziral naokoli. Gospa Mabruka je vstala in iz omare, ki je stala v kotu dvorišča, prinesla pladenj s piškoti.

"Kaj je ta kraj?" je vprašala Angelika.

"Imenuje se mesto mrtvih," se je zasmejala gospa Mabruka. "V resnici pa tu kar mrgoli živih. Ljudje se že od nekdaj na¬seljujejo ob grobnicah. Mirno in tiho je, nobenih avtomobilov."

"Čigave grobnice pa so to?"

"Mi živimo v grobnici družine E1 Biheiri," je odgovorila ženska in pokazala proti marmornati steni. Okoli visokega in ozkega nagrobnika je v samotni Hupi« plapolalo oprano perilo Osmanovih.

"Kadar pridejo svojci, jim skuhamo kosilo," je zadovoljim razložila gospa Mabruka. Potem je izginila v pločevinasto in leseno barako, ki je stiilu ob steni, poropotala s posodo in prinesla ven tri ogromni porcije sladoleda.

"Ste vedeli, da imamo tu, v mestu mrtvih, najboljšo tovarno sladoleda v celem Kairu?" je ponosno vprašala. "Moj mož dolu v njej."

"Ali se sladoled ne stopi?" je zanimalo Angeliko. Gospa se je od srca zasmejala.

"Saj imamo tudi zamrzovalne skrinje. Elektriko in vodo, VH<> imamo." Ženska je sedela na široki klopi, pregrnjeni s preprogo in omehčani z blazinami. Angelika je sumila, da se ponoči spre meni v posteljo.

"Ampak saj nimate strehe," je rekla. Gospa Mabruka se je namuznila.

"Imamo barako in grobnico! Več ne potrebujemo. V Kairu redko dežuje, morda dvakrat ali trikrat na leto." Se preden so do konca pojedli sladoled, seje Sarifpremaknil in otroci so se hitro poslovili.

"Če boste kdaj potrebovali stanovanje, pridite k meni in morda mi uspe najti prazno grobnico za vas," se je prijazno ponudila gospa Mabruka. "In pazite se ljudi s slabimi mani rami, kar nekaj jih je tod." Kolumna, Fokus in Angelika so počasi in kar se da previdno sledili Sarifu po ozkih poteh mimo poseljenih grobov. Izginil je v eno od grobnic in se iz nje vrnil z golobom v rokah. Otroci so se stisnili za enega od spomenikov in ga opazovali, kako je papirček s sporočilom pritrdil za čisto majhen obroček, potem pa ga nataknil golobu na nogo. Še enkrat se je ozrl okoli in vrgel goloba v zrak.

"Egiptovska pošta mora biti res nezanesljiva," je šepnila Angelika. Toda še preden je dobro zaprla usta, seje izkazalo, da tudi na golobe preži nevarnost. Izza spomenika je švignil sokol, se z oni,rimi kremplji zagnal v goloba in ga napadal, dokler ga m potolkel. Golob je padel na tla. Šarif seje sesedel od groze, Kolumna pa je stekla za sokolom. IVI. grobnic naprej je zagledala bradatega sokolarja, ki je z razcefranim golobom pod pazduho. Kolumna se je pognala za njim, a robavs je bil neverjetno uren in poti med grobnicami mu niso bile neznane. Kolumna je že mislila, da p jo ušel, ko je nekje pred sabo zaslišala trušč, kot bi se prevrnila klada. Pospremila sta ga kratek vzdih in kletvica. Kolumna je sledila hrupu. Ustavila se je tik pred vhodom v grobnico prijazne gospe Mabruke. Pred njo je ležal kot gora velik trebuh. Robavs seje namreč zvrnil čez metlo, ki mu jo |e podstavila gospa Mabruka. "Ko sem govorila o pomanjkanju manir, sem imela v mislih rnvno takšne falote," je rekla gospa in umaknila metlo. Brdavs je vstal pokonci in rahlo zarenčal. Kar se je zgodilo potem, je bilo hkrati smešno in nekoliko neverjetno. Kolumna |e zavzela pozo, in ko je mož z roko zamahnil proti njej, ga je zgrabila in potegnila, da je odfrčal proti zidu. Pa ni odnehal, prav je srčno upala, da ji ne bo treba metati možaka v zrak, naj je vedela, kako čudno je videti, kadar drobna štirinajstletnica I; i ko ravna s stokilskim moškim. Poleg tega sojo na gori Tai učili miroljubnosti in ljubezni do vseh ljudi. Tudi tistih, ki so hudobni je. Zal, ni šlo drugače. Robavsasti debeluh je na koncu letel po zraku. Ko je z zamolklim treskom pristal na tleh, je Kolumna plezala na njegov trebuh in sedla. Počutila seje, kot da sedi na luimeli. Zdaj sta za njo pritekla še Fokus in Angelika. Medtem je skušal mož štiriindvajsetkrat vstati, a se ni mogel niti premakniti. Naposled je odnehal.

"Vprašaj ga," je rekla Kolumna Angeliki, "kdo ga pošilja?" Mož se je v odgovor zarežal, rekel pa ni nič.

"Povej mu, da bomo počakali," je oznanila Kolumna. Ljudje, ki so živeli ob grobnicah, se niso mogli načudili drobna deklica z lasmi, spletenimi v dve črni kitki, je s piv križanimi nogami sedela na trebuhu strašnega Amra, ki je bil v soseski znan kot lopov in vsestranski zločinec. Gospa Mabruka sije zadovoljno prepevala priljubljeno po pevko Habibi, habibi, kije že tri mesece zasedala prvo mesto na lestvici. Otroci pa so jedli peto porcijo odličnega poko pališkega sladoleda. Naposled je strašni Amar spregovoril.

"Agent egiptovske vlade sem," je rekel, prepričan, da bo črnolaso dekletce nasedlo. Vendar je bilo Kolumno nemogoče naplahtati. Amr si !<• izmislil še celo vrsto izgovorov: da mu je Sarif dolžen denar, daje Sarif užalil njegovo družino, da seje čisto slučajno znašel med grobovi in ni vedel, da bo sokol napadel ubogega golobu, da ima pregled pri okulistu in da mu umira prababica.

Kolumna se ni ganila.

"Če se takoj ne spraviš z mojega trebuha, ti bo še hudo žal." je začel groziti.

"Močno dvomim," je rekla Angelika in razmišljala, da še ni okusila boljšega mangovega sladoleda, medtem ko je jedla zadnjo kepico. Minili sta že dve uri in deset minut in Amr je še vedno ležal na soncu. Potem se mu je vseeno zazdelo čudno, da ne moro premakniti niti nog niti rok. Začel je razmišljati, da taka deklica ne more imeti več kot štirideset kilogramov. Spomnil seje, daje včasih natovarjal vreče, ki so tehtale petdeset kil in več. Dvigal jih je čisto sam. Zelo čudno! Njegov obraz jo otrpnil v rahlo bebastih potezah kot vedno, kadar je zari l razmišljati. Da ni vse skupaj čarovnija, je pomislil. Mama k" je že od malih nog svarila pred njo. Postalo ga je strah in kmalu seje deklice bal bolj kot gospoda Jacka Klunninga, lu mu je zagrozil, da ga bo ubil, če komu izda njegovo ime.

"Jack Klunning?" je ponovila Kolumna. "Kaj pa počne?"

"Prisežem, da ne vem," je skoraj zajokal brdavs. "Jaz sem majhen lopov, moj repertoar obsega kraje, ugrabitve, izsilje¬vanje, to je vse. Gospod Klunning me je najel, ker sem poceni in zanesljiv. Vsaj do zdaj sem bil." Kolumna je vstala z njegovega trebuha. Kot ji je povedal njen nos, je mož končno spregovoril resnico. Strašni Amr se je postavil na noge.

"Ali si me začarala?" je zajecljal in s strahom gledal Kolumno.

"Ne, seveda ne," se je nasmehnila.

Kar je Angelika prevedla v arabščino nekako takole:

"Seveda! Če se še kdaj vrneš v mesto mrtvih, se bo zemlja odprla in te pogoltnila." Strašni Amr je potem odšel in sokol je letel nad njim. Tako trapast pa spet nisem, je razmišljal sam pri sebi, da bi verjel takim neumnostim. Da bi se zemlja odprla. Tako je razmišljal in ni gledal, kod hodi. Res čudno, da je ravno tisti trenutek stopil v zračni jašek ene od grobnic. Zemlja se je udrla pod njegovo težo in strašni Amr se je do kolena zaril v luknjo. V paniki je izvlekel nogo, potem pa vrešče zapustil pokopališče. Kolumna se je zadovoljno nasmehnila. Po pokopališču se je razleglo ploskanje. Šele tedaj so se otroci zavedli, koliko ljudi je skrivoma spremljalo dogajanje. In kako veseli so, da so se znebili strašnega Amra.

Angelika je pobrala mrtvega goloba in odvila obroček z njegove noge.

"Mislim, da bi ga morali vrniti Sarifu," je rekla Kolumna. "Tuje pošte se ne sme brati."

"Kolumna, kakšna detektivka pa si," ji je Angelika iztrgala sporočilo iz rok.

"Pazi se, trije otroci vohljajo okoli," je glasno prebrala in zavzdihnila. "Mnogo hrupa za nič. To da vohljamo naokoli, nam je že dolgo znano."

"Bolj kot Sarif me skrbi Jack Klunning," je rekla Kolumna in za trenutek pomislila. "Izvedeti moramo, kar ve Sarif. Mislim, da ve, kje je grobnica, ki jo iščemo. Zdi se mi, da to na vso moč zanima tudi gospoda Klunninga."

"Ampak kako bomo prišli do Sarifa?" je vprašal Fokus. "Pobegnil bo, kakor hitro nas bo zagledal." "Res je," je odvrnila Kolumna. "Prvič, ko je mislil, da smo navadni turisti, se je skoraj izdal. Ko se takrat ne bi pojavil gospod Gamal, bi bila Rim že doma."

"Že vem, kje bomo dobili turista, ki ga Sarif ne pozna, če že misliš, da paglavec ve kaj pomembnega, o čemer sicer dvomim," je rekla Angelika. Njeni kodri so nagajivo poskočili. "No, pravzaprav turistko."

"O, ne," je Kolumna odmajala z glavo, ko je zaslutila, kam pes taco moli.


Skrivnost hieroglifov[uredi]

"Nikoli ne bo pristala!" je že tretjič rekla Kolumna, ko so se približevali Švicarskemu hotelu. Gospa Mlin se je ravno odpravljala po nakupih in ni bila preveč navdušena, ko je pred vhodom v hotel naletela na otroke. Saj menda ne bodo zdaj sitnarili, da so lačni ali kaj podobnega, jo je spreletelo.

"Mama," je rekla Kolumna. "Ali bi nam hotela pomagati?" Gospa Mlin je zavzdihnila in zavila z očmi.

"Povej," je rekla tečno, "nimam veliko časa."

"Mama, moram ti povedati, da se že sedem let ukvarjam z detektivsko dejavnostjo," je priznala Kolumna. "Ravnokar rešujemo hčer gospoda E1 Kafirja. Ali bi hotela obiskati pi¬ramide in-"

"Ne bodi trapasta, Kolumna," jo je zavrnila mama. "Nobenih piramid ne mislim obiskovati. Kaj ti pade na pamet, otrok!" Hotela se je že odpraviti, pa se je prednjo postavila Angelika.

"Draga gospa Mlin," jo je zarotniško objela okoli ramen. "Ali veste, kdaj poteka največji sejem v Kairu?"

"Sejem?" je mama zastrigla z ušesi. "Misliš takšnega, na katerem prodajajo stvari?"

"In to ne katere koli stvari," se je Angelika namuznila, iz žepa privlekla letak in prebrala. "Najboljše, najvzdržljivejše in najlepše med njimi!"

"Ja?" je gospa Mlin nepremično obstala. "Hočeš reči, da ta sejem ni vedno, da ni vsak dan?"

"Se razume, da ne," je vzkliknila Angelika. "Nekatere stvari pridejo od daleč, čez Saharo, iz Nubije, iz Sudana in celo iz Alžirije. Jasno, da je tak sejem le nekaj dni na leto." Gospe Mlin se je lotila vznemirjenost. Dlani so se ji potile in težko je dihala.

"Vendar obstaja težava," je nadaljevala Angelika.

"Samo ne reci zdaj, daje bil sejem spomladi," seje nakrem- žila gospa Mlin.

"Sploh ne, draga moja gospa," se je dobrikala Angelika, da bi bil vsak kašmirski prodajalec preprog ponosen na takšno hčer. "Ena sama vstopnica je še ostala. To pa vsako leto po¬darijo tistemu, ki zmaga v prepričljivosti."

"Prepričljivosti?" sije gospa Mlin začela gristi rdeče lakirane nohte. "Povej, povej!"

"Pri piramidah je fant po imenu Sarif," je nadaljevala Ange¬lika. "Od njega bo tisti, ki bo najbolj prepričljivo odigral turista, ki si je prišel ogledat piramide, izvedel skrivnost. Prvi, ki bo razvozlal skrivnost, bo dobil zadnjo karto." Preden je Angelika končala stavek, je gospa Mlin že po¬klicala taksi.

"K piramidam in pohitite prosim," je rekla temnopoltemu šoferju, ki jih je celo pot spraševal, od kod so in ali jim je v Egiptu všeč.

"Da mu nihče ne črhne o igri," jim je zabičala gospa Mlin. "Manj nas je, več je možnosti."

"Tam je Sarif," je Angelika pokazala na črnolasca, ki se je že vrnil, da bi si z vodenjem turistov zaslužil vsakdanji kruh.

"Počakali te bomo v avtomobilu, mama," je rekla Kolumna.

"Kakor hočete," je odvrnila gospa Mlin, ki je imela pred očmi en sam cilj. Zmagati in dobiti vstopnico za sejem.

"Ne maram takšnih metod," je Kolumna ostro pogledala Angeliko. "Lahko si predstavljam, kako razočarana bo, ko ne bo nobenega sejma."

"Sploh ne, Kolumna," je vzkliknila Angelika. "Prav nič se nisem zlagala. Tvoji mami bomo priskrbeli vstopnico za ka¬melji sejem. In nekatere kamele res pripeljejo iz Nubije, Su¬dana in Alžirije." Fokus je prasnil v smeh. Čeprav je bila Angelika ena najbolj zoprnih učiteljic, kar jih je kdaj tlačilo zemljo, se mu je ta trenutek zazdela nadvse duhovita.

"Medtem ko čakamo, Fokus," je Angelika nenadoma izgubila vso svojo ljubkost, "pa nam povej, kaj je Egipčanom pred¬stavljal Horus, bog s sokoljo glavo? Dajmo, dajmo, da ti ne zakrnijo možgani." Tako sta ponavljala dobri dve uri, in ravno ko ga je Angelika začela mučiti z vprašanjem, kdo je bil Imhotep, se je gospa Mlin vrnila.

"Uspelo mi je," je vzkliknila, potem pa razburjeno zdrdrala: "Uganka se skriva v starem zapisu na steni pol podrte majhne grobnice. Fant pravi, da gre za zapis gradbenika, ki je načrto¬val gradnjo velike piramide. Menda se je zameril nekemu Keopsu, ker ni hotel biti pokopan v njej."

"Faraonu Keopsu," jo je popravila Angelika.

"Ti je povedal, kje je pokopan?" je vprašala Kolumna.

"Ne, samo pokazal mi je tiste čičke čačke," je rekla mama. "Rekel je, da so zelo pomembne in da bo zaradi njih kmalu zaslovel. Da jih je enkrat pokazal nekemu arheologu in so se mu zdele zelo, zelo pomembne. Upam, da nas ne bo zdaj ta arheolog prehitel in sam pobasal vstopnico za sejem."

"Mama, takoj nas moraš peljati tja," je rekla Kolumna. "Angelika zna brati hieroglife." Sonce je pripekalo in vročina je v ljudeh vzbujala lenobnost. Vendar ne v gospe Mlin. Menda lahko egiptovska kobra s pogledom hipnotizira svojo žrtev, lisica to stori z norim plesom. Je bila gospa Mlin, ta površna in neodgovorna oseba, hipno-tizirana? Je zato priganjala otroke in skoraj tekla skozi pušča¬vo? Le kaj se je zgodilo v življenju te ženske, da so jo besede sejem, nakup ali razprodaja popolnoma uročile?

"Peljal me je okoli tiste velike miši," je gospa Mlin kričala otrokom, ki so jo komaj dohitevali.

"To je vendar sfinga!" se je zgrozila Angelika. "Nobena miš ni, pač pa ima levji trup in človeško glavo." Že Fokusa je bilo težko učiti, kaj šele, da bi česa naučila njegovo mamo! Prihiteli so do starih ruševin majhnih grobnic.

"Tu je," je vzkliknila mama in izginila v notranjost prvega obzidka. Se preden so ji otroci sledili, se je že zmedeno privlekla ven.

"Ne, ni tu!" Potem so se spustili v drug obzidek. Hieroglifov tudi tam ni bilo.

"Te jame so vse enake," se je razburjala gospa Mlin. Poskusili so še malo levo, pa desno, a ruševin in obzidanih kotičkov je bilo kot morske trave v tropskem morju.

"Vem, da je tu," je ponavljala gospa Mlin in se kremžila. Potem je gospa Mlin, vztrajnost ni bila njena vrlina, obupala. Kot majhen otrok je planila v jok.

"Nikoli je ne bomo našli, nikoli!" si je brisala solze in cepe¬tala. "Hočem imeti tisto vstopnico! Moram jo imeti!"

"Mama, ustavi se in pomisli," je rekla Kolumna, "ne letaj naokoli, kot da si na razprodaji."

"Pomisli, pomisli, pomisli," sije kot blazna ponavljala mama. "Ampak s čim bomo pa odlomili stran tiste čičke čačke?" ji je nenadoma šinilo v glavo. "Nobenega dleta nimamo." Malo je pobrskala po torbici. "Imam samo pilico za nohte." Angelika je zacvilila od groze. Kolumna je zavzdihnila, potem pa rekla:

"Ne, mama. Nikakor ne bomo okrušili ali drugače poškodo¬vali hieroglifov. Takih stvari se ne dela."

"Kako pa bomo prišli do vstopnice, če ne bomo imeli dokazov?"

"Hieroglife bomo prebrali, mama. To je vse."

"Res ne bi rada, da nam potem kdo reče, da nam manjka dokumentacija ali kaj podobnega!"

"Brez skrbi, mama," je rekla Kolumna. Angelika je ob odnosu gospe Mlin do kulturne dediščine povsem obnemela. Gospa Mlin sije grizla ustnice in razmišljala, ali naj verjame Kolumni.

"Dobro," je rekla naposled. "Potem pa nam grobnice ni treba iskati." Otroci so jo začudeno gledali, kako brska po torbici in vleče iz nje majhno črno reč.

"Včeraj sem ga kupila, a ni luštkan?" V roki je imela majhen digitalni fotoaparat.

"Vse sem pofotografirala," je ponosno izjavila gospa. "Hotela sem, da bi bila videti kot pravi turist in pravi turisti kar naprej fotografirajo, a ne?" "Saj to je sijajno," je vzkliknila Angelika. Angelika ni potrebovala veliko časa, da je razvozlala napis.

"Keops je veličastje zamenjal za jamo. Naj počiva v deželi tujcev, v deželi modrega turkiza," je prevedla.

"Dežela tujcev, dežela modrega turkiza!" je kar zažarela. "To je Sinaj."

"Zdaj pa hitro," je rekla gospa Mlin. "Po vstopnico!" Sedli so v taksi in se odpeljali nazaj proti hotelu. V turistič¬nem uradu, kjer so prodajali vstopnice za kamelji sejem, je Angelika kupila vstopnico.

"Izvolite," jo je izročila gospe Mlin. "Zmagali ste." Gospa Mlin je bila prvič po dolgem času ganjena. Če bi pogledali čisto od blizu, bi lahko opazili, da se je v kotičku njenega levega očesa zasvetlikalo nekaj solzi podobnega. Ko so se vračali v Švicarski hotel, je otroke peljala na pico. Fokus in Kolumna sta se spogledala; kaj takega se jima ni zgodilo še nikoli.

"Že dolgo se nisem imela tako lepo," je rekla mama, ko so hodili proti hotelu. Otroci so bili zadovoljni. Utihnila je. V njej se je vzbudil že zdavnaj zakrneli občutek. Kaj neki je to, je pomislila gospa Mlin, ta čudna reč, ki jo človek občuti, kadar razveseli koga drugega? Kot bi odkrila pravljičen, že zdavnaj izgubljeni svet. Kot bi našla pravo številko obleke, za katero so ji zatrdili, da je razprodana. Potem pa je z enim samim pogledom v izložbeno okno vse ugasnilo.

"Joj, to bluzo moram imeti," je vztrepetala. "A ni srčkana?" In izginila je za zelenimi vrati trgovine z oblekami.


Dežela modrega turkiza[uredi]

Na zemljevidu je med Afriko in Azijo, med Sredozemskim morjem na severu in Rdečim morjem na jugu, vkleščena maj¬hna zagozda. To je Sinaj. V resnici sploh ni tako majhen. Velik je in skrivnosten. Tudi Rdeče morje, ki ga obdaja, ni rdeče, ampak turkizno. V turkiznem Rdečem morju živijo tako osup¬ljive ribe, da dopustniki iz morja molijo le zadnjice, glave pa nenehno tiščijo pod vodo.

"No, zdaj vsaj vemo, da sta grobnica in Rim na Sinaju," je bila zadovoljna Kolumna, ko je skozi zatemnjeno avtobusno steklo opazovala gladke skale, kako drvijo mimo.

"Kolumna, se zavedaš, koliko kvadratnih kilometrov meri Sinaj in kako vroče je med golimi sinajskimi gorami?" je raz¬draženo vprašala Angelika. Prav nič se ji ni ljubilo pešačiti po tej neobljudeni pokrajini ter križem kražem iskati grobnico.

"Fokus se že brez tega težko uči," je začela nergati. "Vsaka stvar ga zmoti. Včasih se sprašujem, ali ne bi bilo bolj smiselno predavati primatu."

"Jaz pa," ji Fokus kljub vljudnosti tokrat ni ostal dolžen, "ali ne bi bilo prijetneje potovati na ježevem hrbtu kot s tabo." Prepir je prekinila Kolumna, ki jo je v tistem trenutku pognalo kvišku tako hitro, kot se vodomec spusti proti vodni gladini, ko zagleda ribo.

"Ustavite," je zaprosila šoferja avtobusa. Lepo je, če imaš sestro, ki je mojstrica borilnih veščin in poleg tega še najboljša detektivka na svetu. Vendar k temu sodijo tudi zelo nenavadne odločitve, ki včasih niso prav nič prijetne ali pa so celo nevarne. Angelikina mama bi padla v nezavest, če bi vedela, da je Kolumna nenadoma sredi rdeče sinajske puščave izstopila iz avtobusa. Kaj šele, če bi ji kdo povedal, da sta za njo izstopila tudi Fokus in njena Angelika. Če bi to vedela, bi jo morali nemudoma odpeljati na urgenco. In če bi izvedela, da je avtobus potem odpeljal naprej, je ne bi pomirila niti injekcija, s katero znanstveniki uspavajo nosoroge. Le podlež pa bi ji postregel z informacijo, da je tam mogoče najti kakih štiriintrideset vrst kač, da je dežela precej bogata s škorpijoni in da se naokoli klatijo podivjana krdela lačnih psov. Če bi gospa Kovač izvedela vse to, bi doživela tako hud stres, daje od tistega trenutka naprej ne bi nič več skrbelo. Toda gospa Kovač o vsem tem ni nič vedela, zato je dan preživela z običajnimi občutki tesnobe in skrbi.

"Mislim, da sem videla afriškega divjega psa," je rekla Kolum¬na, ko je avtobus počasi izginjal za ovinkom. "Sledijo nam," je nadaljevala in dvignila prst k ustom. "Avtobus seje spet ustavil."

"Nihče nam ne sledi in kakšen afriški pes neki!" je vzrojila Angelika, še vedno razvneta za prepir. "Afriški divji psi živijo v podsaharski Afriki, to pa je tisoče kilometrov stran!"

"Saj ravno zato," ji je blago pojasnila Kolumna. "Nekdo ga je moral pripeljati, in ker je Rim ena redkih, ki je takega psa udomačila, menim, da je bil pes, ki sem ga videla, Puki."

"Kakšen pes!" je besno zatulila Angelika in skoraj planila v jok. "Nobenega psa ne vidim!"

"Jaz pa!" je Fokus zacvilil od groze in pokazal na rumene pasje glave, ki so kukale čez skalo. Podivjani psi niso premogli niti malo prisrčnosti. Sonce je pripekalo in iz njihovih gobcev je renčala lakota. Potem so se iz krdela izluščile tri mrcine. Bile so večje od ostalih, oči so se jim svetile še bolj krvoločno. Zdelo seje, daje bitka vnaprej izgubljena. Kolumna si jih je ogledovala čisto mirno. Fokus in Angelika pa sta na ves glas vreščala. Potem je pse premotil čuden zvok, kije spominjal na tuljenje. Ta zvok je vznemiril krdelo in Kolumni je v trenutku zmede uspelo zgrabiti enega od treh psov. Zavihtela gaje nad glavo in ga zabrisala daleč stran v razbeljen pesek. Ostali psi so se v trenutku zbrali, pripravljeni, da otroke raztrgajo. Ko pa so se ravno hoteli zagnati vanje, je čez visoko skalo v elegantnem skoku mednje priletel čudno lisast pes. Ni bil takšen kot drugi. Imel je rjave, rumene, črne in bele lise, ušesa pa okrogla kot satelitski anteni. Se enkrat je zatulil in se postavil v bran otrokom. S Kolumno sta skupaj udrihala po podivjanih psih, dokler se niso razkropili na vse strani. Pes je bil izjemen borec, njegove čeljusti pa zelo močne. Potem je elegantno, s tacami komaj dotikajoč se tal, stekel proč. Lahkotno je izginjal v puščavsko pokrajino, na koncu se je skozi oblak prahu pomikala le še njegova senca. Kolumna in Angelika sta se spogledali.

"Afriški divji pes," je rekla Kolumna.

"Afriški divji pes," je pritrdila Angelika. "Draga moja, danes smo bili priče popolnoma nemogočemu dogodku."

"Poglej," je vzkliknil Fokus in pokazal v daljavo. Bil je prevzet in je pozabil, kako slabo vidi Kolumna na daleč.

"Pes ima lastnika," je opazila Angelika. Daleč spredaj se je pasja senca ustavila ob človeški silhueti. Fokus in Angelika nista razločila, ali je ženska ali moški, saj so v Egiptu dolge obleke nosili vsi.

"Ženska je," je rekla Kolumna.

"Kako pa veš?" sta se začudila druga dva.

"Moški bi nas prišel pozdravit, za žensko se to ne spodobi."

"Misliš, da je Rim?" je vprašal Fokus.

"Kdor koli je," je rekla Angelika, "za njo moramo, pripeljala nas bo v naselje, do hrane in vode." Otroci so se pognali za njo, a postava je bila daleč spredaj in je skupaj s psom izginila za visokimi rdečimi skalami. Ko so po vročih pustih tleh utrujeni pritekli do skal, ženske in psa ni bilo več nikjer. Pred njimi pa se je odstrl pogled na morje, palme in bambusove kolibe.


Basata[uredi]

Rdeče skale so se razdrobile v droben pesek. Plaža je bila čudovita. A brez morja bi bila le pesek v puščavi. Tik ob morju seje razpenjal velik šotor, okoli njega pa so se gnetle kolibice, preproste, kot bi jih narisal otrok. Ob šotoru je bila ograda. V njej je ob kamelah rigal osel. Nad dovozom s tremi kombiji je napis sporočal: Dobrodošli v Basati.

"Tu se bomo nastanili," je odločila Kolumna. Vzdušje v šotoru je bilo čarobno, kot bi bil v Basati vsak dan praznik. Le strogi obraz Nemke, ki je delala v turističnem naselju čez poletje, je vnašal nekaj reda med kuhinjske lonce.

"Naj vam razložim hišna pravila," je rekla otrokom, preden jim je pokazala njihovo kolibo. "V glavni šotor vedno vstopajte bosi, čevlje pustite zunaj. Naravnost pred vami je pekarna. Ob štirih naš pek speče sveže žemlje in pice."

"Ob štirih," je ponovila Angelika, čeprav je Fokus dvomil, da bi njen želodec to lahko pozabil. Iz kota pekarnice se je široko smejal dobrodušen črnec iz Sudana. Bil je pek, ki so ga klicali Sami. Fokus je pogledal na uro. Bližala seje četrti. Mlada Nemka je pokazala na velike lesene hladilne omare, ki so stale v kotu.

"Kar koli boste pojedli in popili, zapišite na ta list." Angelika je pod svoje ime nemudoma zapisala tri velike pice in izginila v pekarnico. "Posodo pomije vsak za sabo," je nadaljevgQa Nemka. "Večerja je ob sedmih. Če ne želite jesti, to sporočite do desetih dopoldne. V Basati alkohol in mes0 nista dovoljena," je še poudarila. Ko je končala, jo je Kolumna vprašala, a^ je morda tik pred njimi prišlo dekle z divjim afriškim psom Nemka se je obo¬tavljala. Vprašanje ji ni bilo preveč všeč.

"Podivjanim psom se je bolje izogibati," je naposled rekla in se skušala izogniti odgovoru.

"Torej niste videli dekleta?" je znova Poskusila Kolumna. "Zelo suhega in majhnega?" 'V Basati velja pravilo," je odvrnila Nemka "Glavni šotor je namenjen temu, da se gostje družijo.^ 0;e pa kdo ostane v svoji hišici na plaži, si družbe očitno ne že in drugi gostje se ne smejo vtikati vanj! Vaša kolibica je z£.dnja v vrsti." Še nekaj časa je strogo merila otroka, pc,tem seje odpravila v polkrožen bungalov ob šotoru, kjer je hč^re iastnika Basate skupaj z okoliškimi deklicami učila nemsčine Kolumna je odnesla svoj nahrbtnik v 0libo. Fokus se je s kosom pice pridružil Angeliki je na udobni blazini pod odprtim baldahinom šotora gledala valove in se basala s hrano.

"Veš, da so v eni od egiptovskih grobni. več tisoč let star kruh?" je rekla Fokusu in načela svežo žemljo. "In ko so iz želodcev mumij vzeli vzorce hrane, so ar^^ iahko sestavili jedilnik starih Egipčanov."

Fokus je ob vseh podrobnostih, s katerimimu je še postregla, le s težavo goltal svojo pico. Trdno se je odločil, da za seboj ne bo puščal sledov in da bo, če se bo umiril s praznim želodcem. Res ni hotel, da šolarjem čez štiri tisoč iet vbijajo v glavo neumnosti. Na primer, da so časti^ božanstvo po imenu pica, spečeno iz testa s šunko, paradižnikom in sirom, in ga obredno jedli v templjih, ki so jim rekli picerije.

"No?" je s strogim glasom rekla Angeli}^ ko je videla, da je Fokus sploh ne posluša. "Zakaj so si egipčanke na glavo mazale maščobo?"

Fokusa je temna senca, ki je prekrila mizo, rešila iz zagate.

"Povsod je zasedeno," je rekla angleško.

Moški ni bil Arabec. Toda s klobukom, v dolgih hlačah, beli srajci in telovniku tudi turistu ni bil podoben.

"Potovali smo z istim avtobusom," je rekel in prisedel. "Ime mi je Tom."

"Ne spomnim se vas," je odvrnila Angelika.

"Sedel sem za vami," je rekel moški in začel žvečiti svojo žemljo. "Videl sem, kako ste izstopili, kak kilometer pred mano."

"Torej se je avtobus res ustavil za skalami!" je vzkliknil Fokus. "Kolumna je imela prav. Zato je mislila, da nam sledite."

"Da vam sledim?" se je uprl tujec. "Dopuste sem preživljal v Basati, ko sta bila vidva še v plenicah." Fokusu se moški ni zdel kot nekdo, ki je prišel na dopust. Bil mu je čudno zoprn.

"Zakaj bi kdo sledil otrokom?" je vprašal čez čas. "Ali pa je za to kak razlog?"

"Prav nobenega," je odvrnila Angelika in do konca pospravila še zadnjo žemljo. Potem je vstala.

"Pridi, Fokus," je rekla. "Svoje stvari morava odnesti v kolibo." Fokus ji je rade volje sledil.

"Pha in takšen dopust," seje razburjala Angelika, ko sta po sipki mivki racala proti kolibi. "V šotoru naju bodo kar naprej motili. Bova ostala kar na plaži."

Fokus je zavzdihnil.

Kolumna je sedela na enem od treh ležišč v kolibici in razmišljala. Namesto vrat je na vhodu visela preproga. Majhna pokrita terasa pred kočo se je Angeliki zdela naravnost idealna, da na njej predava naprej. Človek bi mislil, da ni hujšega kot učenje sredi poletja, ko imajo vsi drugi otroci počitnice. Pa je: ponavljati dolgočasne letnice na topli mivki le nekaj metrov stran od morja! Temu bi mirno lahko rekli mučenje, je pomislil Fokus. Kakor hitro se je Angelika odpravila v glavni šotor po še dva kosa pice, si je nadel kopalke in izginil v vodo. Če mu bo Angelika sledila, bo pač plaval toliko časa, da se punca utrudi. Bil je odličen plavalec.

Vendar mu Angelika ni sledila. Z razpotegnjenim obrazom je obsedela na plaži. Tik pod gladino se je bohotil čudovit koralni greben. Ribe vseh vrst so plavale v jatah, iz špranj so molele črne bodice ogromnih morskih ježev, čeri pa so bile pokrite s koralami, ki so bile videti kot možgani. Ogromne morske kumare so se klobasasto raztegovale po morskem dnu. Neka debelooka riba je priplavala naravnost pred Fokusa in se zastrmela vanj. Fokus se najraje ne bi več vrnil na površino, a je moral tu in tam zajeti zrak. In ob enem takih dvigov je zagledal Kolumno, kako mu maha z obale. Priplaval je bliže.

"Večerja," je rekla Angelika, ki je stala zraven nje.

Fokus se je preoblekel in skupaj so odšli v glavni šotor. Dnevna soba se je spremenila v jedilnico. Mizice so sestavili v dolgo nizko mizo. Blazine, ki so prej oblazinjale na tla položena palmova debla, so uporabili namesto stolov. Fokus, Kolumna in Angelika so sedeli zraven brkatega Arabca z velikim trebuhom, ki je sedel na čelu mize. Ob njem je sedela žena. Imela je svetle lase in modre oči. Bila je iz Nemčije. Dvojčici, ki sta sedeli zraven, sta si bili na moč različni, ena je bila svetlolasa z modrimi očmi in druga čisto črna. Naslednja deklica je bila še majhna, ni mogla imeti več kot tri leta, imela je olivno polt in zelene oči, precej je bila podobna dobrodušne¬mu Arabcu na čelu mize.

"Jaz sem Samir, lastnik Basate," se jim je nasmehnil mož. "Tole pa so moji otroci. Moza in Mišmiša." Dvojčici sta priki¬mali. "Faraula." Najmanjša punčka je zvedavo dvignila glavo. "In Maha, moja najstarejša hči."

Dekle čisto na koncu mize je pomežiknilo s svojimi rjavimi očmi. Edina v družini je bila pokrita z ruto, kakršno so nosile muslimanke. Božala je debelega mačka, kije zadovoljno predel v njenem naročju.

"Moža pomeni banana," je rekel Samir, "Mišmiša marelica in Faraula jagoda."

"Kaj pa pomeni Maha?" je zanimalo Kolumno.

"Gazela z zelo velikimi očmi," je oklevajoče odvrnil oče.

Prišla je hrana. Kuhar Sami je prinašal velike sklede in še večje lonce. V njih so bile sarme z rižem v trtnih listih, pa nadevane bučke in solate iz jajčevcev, kumar in čičerke.

Za mizo so sedeli tudi drugi gostje: dve družini, ena iz Nemčije in ena Francije, pa bankir iz Kaira in nekaj avstral¬skih mladcev. Malo naprej je stroga Nemka rezala nadevane bučke, potem pa vsak grižljaj dvajsetkrat prežvečila. Cisto na koncu mize je Fokus opazil gospoda Toma. Se vedno je imel na sebi isto srajco z zavihanimi rokavi, telovnik in klobuk. Pomahal je Fokusu v pozdrav in se prisiljeno nasmehnil.

Po večerji so pomočniki odnesli posodo. Gostje so veliko mizo spet razstavili na mizice. Jedilnica je znova postala dnev¬na soba. Nekateri od gostov so igrali šah, mladci iz Avstralije so udarili jengo. Fokus, Kolumna in Angelika so obsedeli za mizo skupaj z Maho, lastnikovo najstarejšo hčerjo, bankirjem iz Kaira in strogo Nemko. Dobrodušni Samir se je poslovil od svojih gostov, jim zaželel prijeten večer ter se z ženo in tremi punčkami odpravil spat. Bankir se je nenadoma razživel.

"Vsaka čast Samirju," je rekel. "Poglejte, kaj vse mu je uspelo. Iz navadne puste obale narediti tako čudovito naselje!" Stroga Nemka je odobravajoče prikimavala.

"Sploh veste, kako je nastala Basata?" je vprašal. "Samir se je nekoč z avtomobilom peljal s Sinaja nazaj v Kairo. Ustavil se je v tem zalivu. Zazdel se mu je čudovit in vse svoje prihranke je vložil v zapuščeni kraj."

Fokus je opazil, da Maha pod mizo nekaj skriva.

"Gospod Samir ima denarja na pretek," je razlagal bankir.

"Dovolj denarja ima, da bi lahko živel kot kralj," se je vmešala Nemka. "Pa ne! Večino denarja porabi za druge. Le redki vedo, da Basata plačuje enaindvajset učiteljev na Sinaju in da je dal Samir zgraditi tri šole za otroke, ki sicer šole sploh videli ne bi. Vlada ne naredi nič za uboge prebivalce Sinaja, še sreča, da imajo Samirja."

"Kako grozno!" je zavzdihnila Angelika in pomislila na otroke, ki morajo odraščati brez učenja.

"Kako grozno!" je zavzdihnil Fokus in pomislil na otroke, ki so svobodno preživljali jutra med čudovitimi koralnimi grebeni, potem pa so jim zgradili šole in pripeljali učitelje.

"To je zato, ker je bila njegova mati beduinka," je rekel bankir. "Zato pomaga vsem beduinom na Sinaju."

"Ne, pač pa zato, ker je Samir dober človek," je vztrajala Nemka, ki je v svojem šefu videla pol božansko bitje. Maha je nenadoma vstala, stisnila vrečko, ki jo je skrivala pod mizo, in izginila proti kolibam.

"Zakaj pa," je hotela vedeti Angelika, "svoje hčere ne pošlje na univerzo, če ima toliko denarja?" Nema jo je strogo pogledala. Takega govorjenja o Samirju ni trpela. A resnice ni smela povedati.

"Čudno," je rekel bankir. "Že vsa leta hodim sem, pa je še nikoli nisem videl."

"Morda zato," seje zlagala Nemka, "ker jo je Samir vendarle poslal na univerzo." Bilo je že pozno, ko so otroci po mehki mivki oddrobili proti kolibici. "Občutek imam, da je s tole Maho nekaj narobe," je rekla Angelika.

"Mislim, da skrivaj je meso, čeprav so v Basati proti ubijanju živali," je bil prepričan Fokus. "Videl sem, kako je v vrečki skrivala kosti."

"Seveda!" je nenadoma poskočila Kolumna. "Zdaj mi je jas¬no!" In že nekam odhitela.

"Pa je šel dan skoraj v nič," je zavzdihnila Angelika. "Komaj dobro uro sva se učila."

"Saj učenje ni vse," jo je skušal prepričati Fokus. "Poglej, koliko zanimivih reči seje zgodilo, in morje je božansko. Zakaj si ne ogledaš koralnega grebena?"

Angelika je molčala in Fokusu seje zazdela še bolj čudaška.

"Zakaj neki si je faraon Keops želel biti pokopan ravno na Sinaju?" je vprašal, malo iz občutka krivde. "Dragi moj Fokus," se je Angelika nemudoma razživela, "za faraone življenje po smrti še zdaleč ni bilo tako preprosto, kot bo zate. Kje pa! Če so hoteli uživati zasluženi pokoj, so morali poskrbeti, da je njihova grobnica varna pred roparji. In da se njihovo ime nikoli ne neha izgovarjati."

"Morda so zato gradili piramide," je pomislil Fokus.

"Morda," je kimala Angelika. "Pri vseh turistih in ob vseh vodičih, ki vsaj petkrat na dan izgovorijo njihova imena, se jim ni treba ničesar bati."

"In pri vseh šolah po svetu, kjer se učijo o njih," je še dodal Fokus.

"No, jaz se na šolske učne programe na bi preveč zanašala," se je namrdnila. "Včasih iz njih izpustijo tako pomembne reči, da se človek vpraša, ali gre le za običajno površnost ali je posredi kaka zarota."

Fokus in Angelika sta že trdno spala, ko se je Kolumna vrnila. Malo je še posedela na bambusovi preprogi pred kočo in v tihi noči poslušala plahutanje peruti mogočnega orla. Orel je pristal na kočici, kije bila nekoliko odmaknjena od drugih. Iz koče je pomolela kosmata glava. Čeprav je bila Kolumna kratkovidnejša od krta, ji je sveža nočna sapica prinesla vonj po psu. Ko je kosmatinec odkril, da je le orel, se je pomirjeno umaknil nazaj v kočo. Kolumna se je nasmehnila. Primer E1 Kafirjeve hčere je bil rešen.


Rim[uredi]

Naslednje jutro se je Fokusu mudilo na zajtrk. Jedel je hitro in obilno. Ne brez razloga. Hotel se je potopiti med korale, potem pa se je nameraval ves ljubi dan skrivati v Rdečem morju. In Angelika lahko predava pesku na plaži, se je zado¬voljno smehljal. V morju sta že plavali Moza in Mišmaša, Samirjevi dvojčici, na pesku pa je sedela Maha in brala. Mali dve sta bili še otroka in sta se smeli kopati v kopalkah. Njuna najstarejša sestra pa je bila oblečena v majico z dolgimi rokavi, krilo do gležnjev in na glavi je imela ruto, kakor se je spodobilo za skoraj odraslo muslimanko.

Fokus seje pognal med ribe. Voda je bila zjutraj nekoliko manj bistra kot proti večeru. Tudi rib je bilo manj. Dvojčici sta imeli maski in dihalnika ter sta se med koralnimi pečinami gibali svobodneje kot Fokus, ki se je moral zanašati na lastno sapo. Na plažo je prikolovratila Angelika.

"Fokus, danes morava obdelati Kleopatro in Rimljane," je zaman kričala. Fokus se je uspešno pretvarjal, da je ne vidi. Kmalu za njo je na plažo prišla stroga Nemka in pomahala deklicama. Bila je veliko uspešnejša od Angelike. Deklici sta takoj prišli iz vode, čeprav s povešenima obrazoma in počasi kot želvi.

"Tam spodaj je plamenka," je rekla svetlolasa dvojčica, ko je v plavutkah racala mimo Fokusa.

"Hočeš masko?" mu je temnolasa dvojčica ponudila svojo opremo. Maska je čudovita iznajdba, je razmišljal Fokus, ko je skoznjo jasno in razločno zagledal morski svet. Kmalu je pozabil na čas. Ob dnu pečine se je skrivala majhna hobotnica, rdeče in modre korale so mu mahale v pozdrav in živo rdeče morske zvezde so se svetlikale na morskih tleh. Fokus je začarano strmel v jate rumenih rib z belimi črtami, pa spet v druge, ki so bile skoraj prozorne, le plavuti so imele sinje modre. Potem si je radovedno ogledoval neko samotarsko ribo z debe¬limi ustnicami, ki mu je vztrajno sledila. Potem je postal lačen. Morje človeka izčrpa. Moral je ven. Na plaži je ždela Angelika in čakala. Fokus je pričakoval ploho besed in zmerjanje. Ampak Angelika je imela drugačen načrt. Tiho je sedela ob najstarejši Samirjevi hčeri, kije brala. Ko je odšel proti velikemu šotoru, je Angelika še vedno molčala. V kuhinji je pojedel dva kosa pice, malce okleval, potem pa vzel še tri kose za Angeliko. Maha je medtem odšla in Angelika je bila na obali čisto sama.


"Kako grozno je za muslimanke," je rekel in jo skušal zaplesti v pogovor. "Vedno morajo biti zapete do vratu, nositi morajo rute in sploh se ne morejo kopati."

"Pa kaj," je bila nataknjena Angelika. "Morda pa si sploh ne želijo v vodo."

"Ampak morje je čudovito," je rekel. "Vse te pisane korale. Rdeče in roza, celo rumene in oranžne, ki brstijo kot mah vse naokoli."

"Gotovo misliš koralne kolonije z znanstvenim imenom Den- dronephthya," je rekla Angelika.

"Cele jate rumenih rib s črno progo čez oči in z majhnim rilčkom namesto ust plavajo sem in tja," je navdušeno na¬daljeval. 'Verjetno si videl zastavice iz rodu Chaetodon ali pa cesarčke," je zavzdihnila Angelika. Ribe so bile njena strast. Vsi, ki so jo bolje poznali, so vedeli, kako zelo si želi akvarij s tropskimi ribami in kako zelo njena mama temu nasprotuje. Velikansko steklo v hiši se ji je zdelo prenevarno za otroka. "Samo pomisli, kaj bi se lahko zgodilo, če se razbije," je kar naprej ponavljala. "Ko sem se potopil res globoko," je z napetim glasom rekel Fokus, "je k meni priplavala ogromna riba. Videti je bila kot podmornica. Imela je debele, mesnate ustnice in gledala me je tako strogo in resno, da sem se je kar bal."

"Gotovo si videl napoleonko, Cheilinus undulatus," je poskočila Angelika.

"Zakaj pa ne greš še sama pogledat, če te ribe tako za¬nimajo?" je vprašal Fokus.

"Zakaj, zakaj," je rekla, potem pa utihnila.

"Sploh pa," je nadaljevala, "verjetno ne veš, da so nekatere korale zelo strupene. Pa meduze, zanje si gotovo že slišal. Da ne omenjam morskih ježev. Ravno prej so nekega otroka nesli iz vode in iz stopala so mu molele tri velike črne igle." Fokusa je streslo ob misli, da bi stopil na ježa.


"In plamenke?" je Angelika zvito dvignila levo obrv. 'Veš, da so zelo napadalne? Takim nevednežem, kot si ti, svoje strupene konice zapičijo naravnost v srce." Fokus se je spomnil, da je ena od dvojčic že omenila to ribo. Vendar je bil dovolj previden, da se ni dotikal ničesar, ne rib ne koral.

"Aha!" je nadaljevala Angelika, zadovoljna z učinkom. "Si že slišal za veščca? Verjetno ne. Saj se kar naprej izogibaš temu, da bi se naučil česa novega. Veščec je videti kot kamen. Cepi ob robu koralnega grebena in ga je težko opaziti. Ko pa stopiš nanj, te njegov strup pokonča v slabih dveh urah."

Fokus je debelo pogoltnil.

"Potem so tu še morske kače," je rekla Angelika. "Veš, zakaj so morske kače tako nevarne?" Fokus je odkimal.

"Ker imajo usta rahlo ukrivljena in so videti, kot bi se sme¬jale," je Angelika nadaljevala svojo pripoved o grozljivem morskem dnu. "Ljudje mislijo, da so smehljajoče morske stvarce za ovijanje okoli vratu. Tri minute, dragi moj Fokus, tri minute življenja ti ostane, ko te piči." Ravno ko je Angelika mislila nadaljevati z morskimi psi, se je od nekod vzela Kolumna. Bila je vesela in nič več ni odsotno premlevala svojih detektivskih misli.

"Primer je rešen," je rekla. "Jutri gremo nazaj v Kairo."

"Si našla Rim?" je vprašala Angelika. Kolumna je prikimala.

"Si našla grobnico?" je zanimalo Fokusa. Kolumna je odkimala.

"Si našla tudi lopova, ki jo je ugrabil?" je zanimalo oba.

"Ne," je rekla Kolumna, "ker je nihče ni ugrabil."

"Kaj pa sporočilo, ki ga je prinesel golob?" se je spomnil Fokus.

"Mislim, da sem razrešila tudi to," je pokimala Kolumna. "Edina skrivnost, ki še obstaja, je skrivnost stare pestunje."

"Kaj pa grobnica?" je hotel vedeti Fokus. "Je ne bomo poiskali?" Kolumna je odkimala. Seveda ni mogla vedeti, kaj vse se bo zgodilo do naslednjega dne.

"Ampak zakaj je Rim pobegnila?" je vprašala Angelika. Kolumna je skomignila.

"Kje pa je?" sta se Fokus in Angelika neučakano ozirala naokoli. Kolumna je pomignila proti kolibici, ki je bila nekoliko odmaknjena od ostalih.

"Sta pozabila na hišni red tega naselja?" je rekla strogo kakor nemška učiteljica, ko sta se Angelika in Fokus pognala proti njej.

"Gostov v kolibah se ne sme motiti. Poleg tega kolibo varuje Puki. Divji afriški psi morda niso najbolj prijazni do vsiljivcev."

"Kaj bomo zdaj?" je hotel vedeti Fokus.

"Nedaleč od glavnega šotora je golobnjak," je rekla Kolumna. "In v njem je še vedno vsaj eden od ukradenih E1 Kafirjevih golobov. Bilo bi dobro, da E1 Kafirju pošljemo goloba s sporočilom, da smo našli Rim, preden razbije vso posodo v dvorcu."

"Pa zdaj?" je vprašal Fokus.

"Počakajmo do prihoda Kafirjevih, potem pa nam bo Rim povedala, kaj seje zgodilo," je rekla Kolumna, se obrnila in odšla. Angelika, ki je zaradi napetosti postala lačna, jo je po¬spremila do glavnega šotora. Fokus je nekaj časa drobil po mivki, potem pa si je nadel masko in se vrnil h koralnemu grebenu. Vendar ni bilo več isto. Ko je zdaj gledal vse te nevarne ribe, se ni mogel otresti misli, da ga bodo napadle. Bilo mu je skrajno neprijetno, kadar je naletel na kako traku podobno bitje. Lahko bi bila morska kača. Tri minute življenja ti ostane, so ga še pod vodo strašile Angelikine besede. Na daleč se je izogibal koralnemu grebenu, saj nikakor ni hotel naleteti na veščca. Potem je med skalami zagledal ljubko rdeče-belo ribo. Očaran je zaplaval k njej. Nenadoma se je to morsko bitje razcvetelo, raztegnilo plavuti, iztegnilo bodice in se zakadilo proti njemu. Fokus se je z vso silo pognal proti obali. Niti pomisliti ni hotel, kaj bi se zgodilo, če bi ga riba ujela in mu vbrizgala kak poseben živčni strup.

Ko se je Fokus kot torpedo gnal proti obali, je zadel ob veliko črno mehko gmoto. Zakričal je, in ko je v paniki odprl usta, se je vanj zlilo pol Rdečega morja. Tako se mu je vsaj zdelo. Črna gmota ga je zgrabila z drobnimi rokami in ga porinila navzgor, da je zajel zrak. Nekaj časa je trajalo, da se je pomiril in v čudnem bitju prepoznal potapljača. Pravzaprav potapljačico.

Fokus je začudeno strmel v Maho.

"Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala po angleško.

"Napadla me je rdeča, petelinu podobna riba," je izdavil med kašljem. Ni hotel priznati, daje njeno potapljaško obleko zamenjal za morsko pošast.

"Plamenka," se je nasmehnila Maha. "Ali ni čudovita?" Fokusu se riba, ki se meni nič, tebi nič zažene vate, ni zdela niti malo čudovita. Nič ne bi imel proti, ko bi take ribe kdo polovil in zaprl v akvarije.

"Nisem vedel, da so ribe lahko tako zlobne," je ugovarjal.

"Saj ni zlobna," se je zasmejala Maha. "Malce bojevita že, a sicer je prav prijazen primerek. Le dovolj prostora ji moraš dati, da se lahko umakne. Pridi z mano."

Dekle se je potopilo in odplavalo proti odprtemu morju. Fokus ji je negotovo sledil in občudoval njene plavalne spo¬sobnosti. Izkazalo se je, da je dekle, ki se mu je prej smililo, v morju veliko bolj doma kot on. Njena vera je pri tem ni prav nič ovirala. Samirjeva najstarejša hči, oblečena v potapljaško obleko, ki je zakrivala vse dele njenega telesa razen obraza, je plavala s tako lahkoto, da je Fokus, ki je bil zelo dober plavalec, še zdaleč ni mogel ujeti. Ko pa jo je ves upehan le dohitel, je bila Maha obkrožena z delfini, ki so se drgnili obnjo in se klikajoče smejali.

"Pridi," mu je pomahala.

Eden od delfinov se je Fokusu plaho približal in zaplaval okoli njega. Potem se je pognal v zrak in treščil nazaj v morje. Fokusu je silen pljusk vode butnil naravnost v obraz.

"Včasih so malo nagajivi," je rekla Maha in še sama naredila nekaj prevalov v vodi. Okoli Mahe so se vrtinčile cele jate rib. Videti je bilo, kot da so prišle pogledat staro prijateljico. Maha pa je od nekje privlekla vrečko in jim raztrosila drobtine. Fokus seje spomnil, kako je v isti vrečki prejšnji večer skrivala kosti. Nenadoma ga je spreletelo: za afriškega divjega psa!

"No, vidiš, da ribe niso prav nič zlobne," je rekla in pokazala na plamenko, ki ji je jedla iz roke.

"Si ti Rim?" je dahnil Fokus. "Rim pomeni gazela in Maha pomeni gazela z velikimi očmi. V resnici si Rim Kafir." Dekle se je nasmehnilo, se potopilo in izginilo skupaj z delfini. Fokus je odplaval nazaj proti obali. Na robu plaže je živčno stopicala Angelika.

"Fokus, ali so bili tisto delfini?" je bila navdušena. "Saj ne morem verjeti, a si se igral z delfini?"

"Maha je Rim," je vzkliknil Fokus, ne da bi ji odgovoril na vprašanje.

"Maha?" se je začudila Angelika. "Zakaj pa se pretvarja, da je Samirjeva hči? In zakaj se pretvarja Samir?"

"Verjetno bo vse pojasnjeno, ko pride Kafir," je odvrnil Fokus.

"Kako zelo čudno!" je rekla Angelika, potem pa se znova zastrmela proti morju.

"Torej, si se ali se nisi igral z delfini?" Fokus je prikimal in Angelika je žalostno zavzdihnila. Končno je Fokus razumel.

"Ne znaš plavati, kajne?" je vprašal in Angelika je zardela.

"Sicer bi gotovo preučevala ribe na koralnem grebenu," je nadaljeval. "Sploh te ne bi mogli spraviti iz vode, kajne?"

"Nikoli nismo šli na morje," je Angelika začela počasi. "Mama je mislila, da se bom utopila ali pa me bo pojedel morski pes." Fokusu se je Angelika nenadoma zasmilila.

"Tudi v bazen ne smem," je tiho nadaljevala. "Mama je prepričana, da je v njem na tone nevarnih bakterij in da bom staknila kako hudo glivično bolezen. Kadar koli je naš razred šel na plavanje ali v šolo v naravi, mi je takoj napisala opra¬vičilo in morala sem ostati doma."

"Veš kaj," je rekel Fokus, "lahko se pogodiva." Angelika ga je debelo pogledala.

"Naučil te bom plavati, če obljubiš, da me boš učila samo dve uri na dan." Angelika je utihnila, malce požvečila spodnjo ustnico, s kazalcem pobobnala po kolenu, potem pa segla Fokusu v po¬nujeno roko. Prva učna ura se je začela kar takoj. Angelika ni imela kopalk in se je v morje podala v kratkih hlačah in majici. Imela je precej učne vneme, pa čeprav se je zdelo, da je po¬goltnila že pol zaliva. Vse do večera je pljuskala v plitvini. Skušala je obdržati glavo nad vodo, pri tem pa poskakovala po eni nogi in z drugo brcala v morje.

"Ne, ne, ne," je že stotič ponovil Fokus. "Zamahni z rokami in dvigni obe nogi, tako, kot sem ti pokazal."

"Prebrala sem vse priročnike o plavanju," je rekla Angelika, medtem ko je hlastala za zrakom. "Enih stvari se preprosto ne moreš naučiti iz knjig." Ura je bila že skoraj sedem. V velikem šotoru so sestavljali mizo za večerjo. Angelika seje z modrimi ustnicami in s kurjo poltjo končno spravila iz vode. Ko so začeli večerjati, je bila Angelika tako sestradana, da se je kuhar Sami ustrašil, da bo zmanjkalo hrane.

Samirjeva družina je spet sedela na svojih blazinah zraven Fokusa, Kolumne in Angelike. Le Mahe ni bilo. Povečerjali so in samo še Angelika je po skledah stikala za ostanki. Potem so se otroci odpravili spat. Angeliki je hrana vlila nove energije in vztrajala je, da se Fokus dve uri uči.

"Dogovor je dogovor," je rekla. K sreči je malo pozabila na stare faraone in je Fokusu razlagala o ribah s koralnih grebenov. To je bilo prvo pre¬davanje, v katerem je Fokus užival.

Kdo je Jack Klunning?[uredi]

Okoli poldneva je na dovozu v Basato črn džip zavrl tako sunkovito, da se je oblak rdečega prahu dvignil vse do ograde ter zmotil osla, ki je začel na ves glas rigati. Takoj za njim se je z enako ihto ustavil še bel džip. Zvok zavor in ponoreli osel sta zdramila zaspani mir v naselju. Iz kolibic je radovedno pokukalo nekaj glav in stroga Nemka je nejevoljno zmajala z glavo. Se kuhar Sami je prišel pogledat, kaj se dogaja.

Iz črnega avtomobila so izstopili Mahmut Kafir, arheolog Amir, ves bled in živčen, ter stara pestunja. Iz belega pa je pribingljal rdeč lisičji rep gospodične Jordan, ki mu je sledil izmučen Gamalov obraz. Kolumna jim je pomahala s plaže, kjer je že celo dopoldne pisala priročnik za izumljanje izumov.

"Našla si mojo hčer?" je kričal Kafir in v svoji dolgi galabeji nerodno tekel po drobni mivki. Kolumna je prikimala.

"Kje je?" se je nejeverno oziral nesrečni oče.

"Najprej mi obljubite, da ne boste ničesar razbili."

"Ja, ja," je prisegal Mahmut. "Kje je?" Zdaj sta na plažo prisopihali še gospodična Jordan in za njo stara pestunja. Le Amir se je držal v ozadju. Kolumna je pokazala na oddaljeno kolibo in Kafir je bil v treh skokih pri njej. Začuden je obstal na vhodu. Takrat je Kolumno prvič spreletelo, da nekaj ni v redu. Pritekla sta še gospodična Jordan in Amir. Stara pestunja je bila prestara, da bi tekla, ne pa prestara, da bi ozmerjala vse tujce. Amir je planil v kolibo. Prebledel je in si živčno popravil očala, ko je v notranjosti zagledal divjega psa, mehkega kot vreča. Videti je bil mrtev.

Stara pestunja je zadnja prisopihala na kraj zločina. Usta vila se je in nekaj časa hlastala za zrakom, potem pa se z vso silo zaletela v Amirja in ga porinila v mivko.

Njen bes je bil veliko hujši od Kafirjeve jeze.

"Obljubil si, da se ne boš maščeval!" je po arabsko kričala na Amirja. "Kaj si storil? Si ubil lastno sestro?" Potem ga je tako močno brcnila, da jo je spodneslo in je št* sama pristala na vroči mivki.

"Lastno sestro?" je Angelika izustila, kar je zanimalo vse. Fantje sedel. Popravil sije očala. Pogledal je Kafirja in rekel: "Tvoj sin sem. Iz prvega zakona."

"Moj sin?" je osuplo ponovil Kafir. "Feris?" Fant je pokimal.

"Pa tako priden fantek je bil," so varuško preplavili spomini. "Ves čas je spal." Potem je pobesnela, se tolkla s pestmi po prsih in se jezila nase. "Ko sem ga prvič videla, sem vedela, daje on. Obljubil mi je, da se ne bo maščeval. Zagotavljal je, da bi bil samo rad z očetom. In sem molčala. O, jaz, stara trapa!"

"Nič ji nisem storil!" je rekel fant. "Rim je moja sestra! Vzljubil sem jo." Kafir še vedno ni rekel ničesar. Bil je preveč osupel. "Res sem hotel maščevati krivico, ki se je zgodila materi, ker jo je oče zapustil," je začel pripovedovati Feris. "Vendar ne s krvjo. Hotel sem, da izgubi denar, da obuboža. Ko sem izvedel za njegovo strast do starodavnih grobnic, sem se odločil, da bo ta strast moje orožje. Hotel sem ga prepričati,, da vloži ves svoj denar v neumno izkopavanje. Potem."

"Potem ste ugotovili, da grobnica zares obstaja," ga je pre¬kinila Ana Jordan.

"Potem sem spoznal Rim," se ni dal motiti Feris. "Moja Hestra je in nikoli ji ne bi skrivil niti lasu. Tudi oče se mi je prikupil, čeprav je včasih res težaven. Ampak odkar mi je umrla mama, sta moja edina družina. Nič hudega ne bi mogel storiti nikomur od vas. Nikoli!" Kafir je bil še vedno preveč zmeden, da bi rekel kar koli.

"Grobnico smo našli prejšnji teden," je plaho rekel Feris, odločen, da pove resnico. Mahmut Kafir ni mogel več zadrževati solz. Iz njegovih oči je pršelo kot ob tropskih nevihtah. S svojimi šapami je pograbil Ferisa in ga suhega, kot je bil, skoraj skril v svoj objem. Gospod Kafir tulil kot otrok, ki mora prvič v vrtec.

"Saj menda ne boš nasedel tej ganljivi zgodbi," je zaskovikala gospodična Jordan. "Fanta je treba spraviti v lisice." Težka roka je zadela glavo gospodične Jordan. Pripadala je stari pestunji.

"Ne govori neumnosti," je rekla starka v zelo dobri angle¬ščini. "Ne vidiš, da fant govori resnico?"

"Kaj?" seje začudila gospodična Jordan. "Ti govoriš angleško?"

"Seveda," seje namrgodila pestunja. "Saj se mi pod nogami kar naprej motajo tujci. Fej!"

"In kje je Rim?" je hotela vedeti gospodična Jordan. Kolumna seje sklonila in pregledala Pukija. V vratu je imel zabodeno puščico. Preverila je še njegove oči.

"Prisežem, da ne vem," je skoraj zajokal Feris. "Morala bi biti tu. Mislil sem, da bo s psom varna." "Ni mrtev, le uspavan je," je rekla Kolumna in se vzravnala. "Tokrat je nekdo res odpeljal Rim."

"Zakaj sta se z Rim pretvarjala, da je ugrabljena?" je Kolumna vprašala Ferisa. Kafir je končno izpustil znova najdenega sina in si obrisal premočen obraz.

"Tega se je spomnila Rim," je rekel Feris. "Rekla je, da zakladi na Sinaju pripadajo beduinom. Hotela jih je prodati in denar pustiti Samirju, ki zanje gradi šole in bolnišnice. Vlada hoče, da beduini opustijo svoje nomadsko življenje in se stalno naselijo. Toda kaj bodo počeli? Od česa bodo živeli? Nekateri so se v obupu začeli celo ukvarjati z drogami, drugi so se zapili. To starodavno ljudstvo si res ne zasluži takšne usode."

"Kakšna neumnost!" se je oglasila Ana Jordan. "Saj gre ven¬dar za kulturno dediščino. Vsebina grobnice spada v muzej!"

"Rim se zdijo ljudje pomembnejši od muzejev," je odvrnil Feris. "Sploh pa smo muzeju dali možnost, da odkupi najdbo, pa od njih do danes nismo dobili odgovora. Zato sva se odločila skleniti posel z gospodom Klunningom. Edinim, ki je zaklade pripravljen plačati."

"Z Jackom Klunningom?" je prebledela gospodična Jordan. "O, moj bog, sploh vesta, kdo je Jack Klunning?"

"Bogataš, ki odkupuje dragocenosti. Obljubil je, da bo po svoji smrti vse zapustil Kairskemu muzeju."

"Pa res!" je vzkliknila gospodična Ana. "Kot bi žaba obljubila muhi, da jo pelje na večerjo."

"In kdaj sta bila zmenjena z gospodom Klunningom?" je zanimalo Kolumno.

"Čez štirinajst dni naj bi priletel v Kairo," je rekel Feris. "Rekel je, da je zelo zaposlen."

"Seveda je zaposlen!" je pihnila gospodična Jordan skozi svoj priškrtnjeni nos. "Saj je brez ficka, ker so ga pred kratkim izpustili iz zapora. Francoski zvezi za zaščito egiptovske kul¬turne dediščine je prav dobro znan."

"Gospodična Jordan ima prav," je zavzdihnila Kolumna. "Gospod Klunning je v Kairu že lep čas. Saj mu nista povedala, kje je grobnica, kajne?"

"Ne," je odvrnil Feris, "tega nisva povedala nikomur." Kolumna seje spomnila divjega Amra, ki gaje najel gospod Klunning. Da bi gospod Klunning našel Basato in Rim, se ji je zdelo tako rekoč nemogoče. Potem pa jo je spreletelo.


"Sledil je nam," je rekla. "Vedel je, da iščemo Rim in je šel za nami. Videla sem, da seje avtobus ustavil takoj za skalami."

"Ne, ne," jo je skušala pomiriti Angelika. "Avtobus je ustavil, ker je tam izstopil gospod Tom. Že leta hodi v Basato na dopust." Ravno tedaj je iz svojega bungalova prišel dobrodušni Samir. Kolumna mu je pomahala, naj stopi bliže.

"Kako dobro poznate gospoda Toma?" je hotela vedeti.

"Gospoda Toma?" je ponovil Samir. "Misliš Američana, ki je prišel isti dan kot vi?" Kolumna je pokimala.

"Prvič sem ga videl," je rekel Samir, "in upam, da tudi zadnjič. Včeraj zvečer sem mu moral osedlati kamelo. Ni hotel vodiča. Trdil je, da pozna Sinaj kot svoj lasten žep. Nekateri res mislijo, da zmorejo vse." Senca skrbi je legla na Samirjev obraz. "Je kaj narobe?" je vprašal.

"Ugrabil je Rim," je pojasnila Kolumna.

"Rim?!" je vzkliknil Samir. "Vedel sem, da je nekaj gadjega v tem človeku."

Zažvižgal je in iz temnih sobic so pokukale glave uslužbencev Basate. Samir se je iz dobrodušnega in lenobnega lastnika letovišča v trenutku spremenil v bojevnika. Fokus je imel občutek, da bo zdaj od nekod potegnil ščit in meč. Dva delavca sta se s kombijem odpeljala do bližnjih naselij beduinov. Dva sta iz ograde pripeljala kamele. Samir, Feris in Kafir so zlezli vsak na svojo. Zadnja je ostala za Kolumno, Fokusa in Angeliko.

Gospodična Jordan bi skoraj ostala brez glasu, tako se je drla, ko je ravno zanjo zmanjkalo kamel. Ostati je morala s staro pestunjo, ker ni hotela jezditi na oslu.

"Bomo zdaj videli," je rekel Samir, medtem ko sije okoli glave ovijal modri turban, "kdo pozna Sinaj kot svoj lasten žep."


Lov na lopova[uredi]

Kamele so v karavani krenile na pot. Gospod Samir je sledil odtisom. Kmalu so se od vsepovsod začeli zgrinjati beduini. Po dva ali trije. Prigalopirali so na svojih kamelah in prišli pozdravit Samirja.

"Maa salam," jim je odzdravljal Samir in jim na kratko razlagal, kaj se je zgodilo. Kmalu se jih je nabralo za celo tolpo. Jahali so za njimi in čakali Samirjevih ukazov. Niso še jezdili dolgo, ko so v senci skal našli privezano kamelo. Tisto, ki jo je Samir prejšnji večer osedlal za Jacka. Od tam je vodila sled avtomobilskih gum.

Samir je nesrečno zmajal z glavo: "Če se Rim kaj zgodi, si ne bom nikoli odpustil."

Tedaj je ob skalo treščila čutarica, ki je še malo prej visela za pasom Kafirja.

"Moji hčeri se ne bo nič zgodilo," je zatulil s strašljivim glasom.

"Jack Klunning verjetno namerava izropati grobnico," je rekel Feris. "Ampak če kaj poznam Rim, ga bo vodila v povsem drugo smer."

"Drugih smeri je na tisoče," je rekla Angelika.

"Razdelili se bomo," je rekel gospod Samir in se pogovoril z beduini. "Daleč verjetno še nista. Vsak naj si izbere smer in čez dve uri se spet dobimo tukaj." Beduini so se razkropili. Samir, Feris in Mahmut so jo ubrali na desno, Kolumna, Fokus in Angelika pa na levo.

"Ko bi nam vsaj Puki lahko pomagal," je rekla Angelika.

"Puki nam morda res ne more, kdo drug pa nam bo gotovo," se je domislila Kolumna. "Fokus pridi z mano." Začela je plezati na visoko rdečo skalo.

"No," mu je rekla Kolumna, ko sta prispela na vrh, "zdaj se pa dobro razglej naokoli. Kaj vidiš?"

"Skale in puščavo," je začudeno odvrnil Fokus.

"In orla?" je vprašala Kolumna. Fokus sije še enkrat podrobno ogledal vse štiri strani neba.

"In orla," je pritrdil, ko je daleč stran na nebu opazil črno piko. "Če je tisto orel."

"Mora biti," je odvrnila Kolumna. "V katero smer moramo?"

"Proti zahodu," je rekel Fokus.

"Dobro," ga je pohvalila sestra. "Gremo!" Vsake toliko časa je Fokus spet splezal na katero od gladkih skal in preveril, ali se držijo prave smeri. Počasi so se približali kraju. Previdno so se plazili za skalami.

"Tu počakajta," je rekla Kolumna. Orel je res pripadal Rim, ki je z zvezanimi rokami sedela pod skalo. Debele solze so ji polzele po obrazu.

"Ne skrbi, rešili te bomo," ji je šepnila Kolumna.

"Saj ne jokam zato," je rekla Rim. "Jokam, ker nas je izdala lastna teta. In pomagala temu groznemu prekupčevalcu."

"Misliš gospodično Jordan?" je začudeno vprašala Kolumna.

"Ne," je zahlipalo drobno črnooko dekle. "Ajša."

"Ajša," seje skoraj zasmejala Kolumna. "Ajša tega ne bi storila."

"O, pač," je odvrnil glas tik za njenim hrbtom. Obrnila se je in zagledala moškega, ki ga je bežno opazila že v Basati. Klobuk, dolge hlače in srajca s telovnikom. Moški se je režal in usmerjal pištolo naravnost v Kolumno. "Njena teta je bila nekoč moja žena," seje zakrohotal. "No, še vedno je. Zelo zvesta žena. Čeprav zase tega ne bi mogel trditi. Uspelo ji je prelisičiti Rim, da nama je izdala, kje je grobnica. Bistro, moraš priznati. Zdaj z mojimi kompanjoni pakira zlato, mumije, okrasne predmete. Saj veš, običajne stvari, ki se valjajo po egiptovskih grobnicah. Kmalu bom bogat kot državna zakladnica."

Jack je najprej zvezal Kolumno, potem pa je odkorakal za skale in prignal še Fokusa in Angeliko.

"Lepa druščina," se je zarežal. "Se dobro, da sem ostal tu. Če bi to delo prepustil komu drugemu, bi gotovo šlo kaj narobe. Tako kot pri debelem Amru," je pogledal proti Kolumni. "Saj se še spomniš, kajne? Človek se res ne more na nikogar zanesti." In glede tega je imel kar prav, saj se niti nase ni mogel zanesti. To, da je Kolumni zvezal roke, je bilo enako, kot če bi ribo vrgel v morje. Kolumna se je takoj osvobodila. Čakala je le pravi trenutek, da mu iz rok izbije pištolo. Tedaj je pripeljal džip. Iz njega je izstopila Ajša Kafir in Kolumni je bilo v trenutku jasno, da mora še malo počakati. Ajšine kretnje, njen izraz in vonj sta jasno sporočala, da se stvari odvijajo tako, kot je treba.

"Naloga opravljena, dragi mož," je rekla in mu k nogam vrgla zavitek. "Da boš videl, kaj vse te čaka."

"Pazi na to dekletce," je rekel z očmi, uprtimi v vrečo. "Precej zvito je." Ajši je dal pištolo, sam pa je s tresočimi rokami segel po zavitku. V njem je bil zlat kip povodnega konja. Ko seje gospod Klunning naužil pogleda na zlato, je ukazal, da morajo v džip. Odpeljal jih je po puščavski cesti. Orel je letel visoko nad njimi. Ustavili so se tik pred obalo. V daljavi je Fokus opazil obrise bambusovih koč in velikega šotora Basate. Sredi morja je bila zasidrana barka. Štirje veliki natovorjeni čolni so pluli proti njej. Zanemarjen in neobrit moški je pritekel k Jacku.

"Šef, pobrali smo vse, kar je bilo dragocenega," je rekel ponosno. Jack je veselo strmel v naropan plen. Ni se znal smejati tako kot običajni ljudje, pač pa se je režal kot krokodil na soncu in razkrival rumene zobe. Bilo pa je nadvse zanimivo, kako je njegovo rezanje počasi usihalo, kako so se njegove ustnice stisnile v drobno osuplo piko in kako so se v grozi izbuljile njegove oči. Za to je imel precej dober razlog. Čolni so se začeli potapljati. In naropani zakladi skupaj z njimi.

"Nekdo mi je navrtal čolne!" je rekel Jack osuplo. Se bolj pa ga je osupnilo, ko je tik ob ušesu začutil pištolo, ki jo je v roki držala Ajša.

"Dragi mož," je rekla. "Zelo sem se razveselila, ko si se vrnil in zdaj se ločujem od tebe," je rekla. Potem je to ponovila še drugič in tretjič. In bila s tem po muslimanskih zakonih ločena od njega pred pričami in bogom. Barka na morju je v naglici dvignila sidro in skušala pobeg¬niti. Toda proti njej so že pluli trije policijski čolni. Pozneje se je izkazalo, da so na njej našli nekaj tisoč let staro mumijo. Nobenemu v posadki se ni niti sanjalo, kako je mumija prišla na ladjo. Zanimalo jih je zlato, ne pa stare kosti. Jack Klunning je zlat kipec podvodnega konja, ki ga je še vedno stiskal v rokah, vrgel v morje takoj, ko so se oglasile policijske sirene.

"Ne!" je v grozi vzkliknila Angelika in skočila v vodo.

Fokus ni mogel verjeti. "Angelika plava!" je veselo vzkliknil.

In v trenutku nepazljivosti jim je Jack Klunning pobegnil. Ajša ni streljala za njim, ko je tekel proti skalam. Vendar se zanj vse skupaj ni nič kaj dobro končalo. Cisto izčrpanega ga je pozneje našel Samir. "Pa res pozna puščavo kot svoj lasten žep," je rekel, ko ga je zvečer pripeljal na svoji kameli. Ko je Mahmut Kafir spet ugledal Rim, ji je skoraj polomil kosti. Pa ne od jeze, pač pa od veselja.

"Ali nisi jezen?" je vprašala Rim.

"Jezen?" je odvrnil Kafir. "Jeza, kaj je to?" Vendar se je že pri večerji, ko so vsi sedeli na blazinah za veliko sestavljeno mizo, prav dobro spomnil, kaj je jeza. Gospo¬dična Ana Jordan je namreč zahtevala, da Kafir plača potapljače, ki bodo poiskali potopljen zaklad in ga predali Francoski zvezi za zaščito egiptovske kulturne dediščine. Ta neumna misel ga je tako iztirila, da je pograbil veliko črno posodo, polno riževih sarm, in jo zabrisal tik mimo glave gospodične Jordan. Vendar jo je ujel kuhar Sami, ki je prav takrat prišel pogledat, ali je dovolj hrane in ali gostje uživajo.

"Se vam meša?" je zarenčal temnopolti kuhar. "Ali veste, koliko časa sem porabil, da sem skuhal to specialiteto?" Kafirju je postalo nerodno in se je opravičil.

"Ampak zakaj si vendar navrtala čolne?" je Ana Jordan strmela naravnost v Ajšo.

"Ko mi je Jack telefoniral, da seje vrnil v Egipt, sem vedela, da se gotovo ni vrnil zaradi mene. Kljub temu se mi je zdelo pametneje sodelovati z njim."

"Meni si pa rekla, da se boš vrnila k njemu," je stara pestunja zmajala z glavo.

"Zdelo se mi je nevarno in nisem hotela vpletati še drugih," ji je blago pojasnila Ajša.

"Nevarno?" seje namrdnila starka in izustila neodobravajoči tc, tc. "Le kaj bi lahko bilo nevarnega za starko, kot sem jaz?"

"Vpletla sem le poveljnika policije in skupaj sva izdelala načrt. Ostala je le še ena malenkost. Če se ladje ne bi potopile, bi jih odpeljala policija."

"In zdaj so zakladi izgubljeni na dnu morja," je zavzdihnila gospodična Jordan.

"Se dobro!" je zamrmrala stara pestunja. "Ropanje grobov prinaša nesrečo." Kolumni ni ušlo, da so se Samir, Feris in Rim veselo spogle¬dali. Kafirja pa grobnica ni več zanimala.

"Moj sin in moja hči," je veselo razlagal druščini na drugem koncu mize. "Najpametnejša otroka pod soncem." Naslednje jutro je Kolumna Fokusu pustila spati do sedmih. Prvič se je zgodilo, da je Angelika odšla na zajtrk pred njima. Ko sta Kolumna in Fokus končala vadbo tai čija, se je že vrnila. V glavnem šotoru si je izposodila masko in plavutke. Stroga Nemka ji je podarila svoje premajhne kopalke. Angelika je odplavala h koralnemu grebenu in tam prečofotala ves dopoldan. Fokusaje skrbelo, saj seje komaj naučila plavati, zato ji je sledil in skupaj sta preučevala ribe. Ko sta se opoldne zleknila na vroče sonce zraven Kolumne, ki je pisala zadnje poglavje svoje knjige, je na plažo prišla skupina mladih Avstralcev.

"Kakšne odbite sanje sem imel danes," je rekel svetlolas fant z uhanom v jeziku. "Vroče je bilo in blazino sem si odvlekel na obalo. Zaspal sem in sanjal, da sem se prebudil. Bila je mesečina in ob obali sta plavala dva delfina. Z gobčkoma sta za seboj vlekla ogromno mrežo. Za njimi je iz vode prišla drobna punca. Oblečena je bila v potapljaško obleko in v rokah je nosila lepo vazo. Odložila je vazo na obalo in potegnila iz morja mrežo, ki sta jo privlekla delfina. Vse živo je bilo v njej: dragocenosti, zlate posode, vaze, skrinjice in celo kip kravje glave z zlatimi rogovi, pa kipci faraonov in kip mačke, pa zlate natikače je tudi vzela iz mreže, prav takšni so bili, kot smo jih videli v Kairskem muzeju, pa tisti hrošči, kako se jim že reče?"

"Skarabeji," mu je pomagala punca iz skupine.

"Ja, pa z zlatom okrašeni stoli," je nadaljeval svetlolasec. "Vse to je pustila na plaži in šla nazaj v vodo. Potem je iz morja prišla še ena punca." Fant se je nenadoma ustavil in se zagledal v Kolumno. "Prisežem, da je zgledala tako kot tista tam." Avstralska druščina se je za hip ozrla v Kolumno, ki je ravno napisala zadnji stavek in zaprla zvezek.

"No, to drugo dekle," je rekel fant, "je iz morja prineslo faraonovo posmrtno masko, jo odložilo in spet skočilo v morje."

"Zakaj pa si nisi vzel kakega spominka?" seje pošalilo dekle in druščina je prasnila v smeh.

"Saj sem hotel," je resno rekel fant, "pa je na obali zaklade stražil zelo nevaren pes. Ušesa je imel kot satelitska krožnika in renčal je, če si se mu približal."

"Fant, kakšne sanje," je vzkliknil drug mladenič. "Zakaj se meni nikoli ne sanja kaj takšnega?"

"Kolumna," je strogo rekla Angelika. "Ali se zavedaš, da predmeti iz grobnice pripadajo egipčanskemu narodu?"

"Zelo," je odvrnila Kolumna.

"Upam, da misli Rim vse skupaj poslati v muzej."

"Malo prej si rekla, da pripada egipčanskemu narodu," je rekla Kolumna. "Se ti ne zdi, da so beduini bolj narod, kot bi to lahko trdili za muzej?"

"Kolumna!" se je zgrozila Angelika. "Stvari vendar morajo v muzej! Morajo jih preučiti strokovnjaki! Veš, kako pomembno je to za zgodovino!?" Kolumna ni rekla nič in Angelika, zgrožena nad svojo prija¬teljico, je obmolknila za celo uro. Naslednje jutro so se poslovili od prijaznih prebivalcev Basate in tudi stroga Nemka jih je prišla pozdravit. Kafir je jokal, ko se je zahvaljeval Kolumni za rešitev hčere in celo gospodična Jordan se ji je iz srca zahvalila. Pestunja je otrokom podarila tri verižice. Na vsaki je bil obesek roke z razprtimi prsti.

"Da vas bo varoval pred nesrečo," je rekla.

Otroci so se odpeljali z načelnikom policije, ki je prišel po Jacka Klunninga. Načelnik je bil še mlad in celo pot seje hotel pogovarjati le o Ajši Kafir. Kolumni ni ušlo, da se je, preden so se odpeljali, tudi Ajša precej dolgo poslavljala od poveljnika.


Mamina kamela[uredi]

Po vrnitvi v Kairo se je policijski avtomobil ustavil pred kamelo, ki je zapirala vhod v Švicarski hotel. Otroci so se zrinili mimo začudene živali, da bi poiskali starše. Pred sobo so naleteli na mamo.

"Upam, da ste spakirani," je rekla, ko jih je zagledala. "Očka je končal članek in naše letalo odleti čez pet ur." Potem je skozi vrata planil oče. Bilje besen kot ris. Kolumni je za trenutek postalo toplo pri srcu. Pomislila je, da očka nori, ker jih toliko časa ni bilo domov. Zal se je zmotila. Gospod Mlin še opazil ni, da otrok ni bilo. Nekaj drugega je vznemirjalo njegovo že tako sitno pojavo.

"Kolumna!" je vzkliknil. "Prosim te, dopovej svoji mami, da kamele nikakor ne more vzeti na letalo."

"Kamele?!" so v en glas vzkliknili otroci. Gospa Mlin pa je bruhnila v jok.

"Šla sem na sejem," je hlipala. "Sami veste, kako težko je bilo priti do karte. Tam so bile same najlepše in najboljše kamele z vsega sveta. Potem sem jo zagledala. Mojo kamelico. Dlaka se ji je svetila kot nobeni drugi in bila je pošteno rejena. Gledala me je tako milo, da sem zajokala. Preprosto morala sem jo imeti. Pa čeprav je bila najdražja kamela na celem sejmu." Kolumna se je sesedla na tla in se prijela za glavo.

"Ampak mama," je rekla. "Prosim te, Kolumnica moja," je moledovala mama. "Nikar ne reci, da je ne smem imeti. Samo to te prosim in nikoli ničesar več. Obljubim!"

"Ampak kdo bo skrbel zanjo?"

"Jaz, Kolumna, jaz bom," je hitela mama. "Noč in dan bom skrbela zanjo. Obljubim. Edina stvar je, ki si jo v življenju zares želim."

"Tako si rekla tudi, ko si na Norveškem kupila kip iz ledu! Si že pozabila, kakšno poplavo smo potem imeli na letalu?" jo je spomnila Kolumna. "Sploh pa, kam bi jo dali?"

"Kam?" seje začudila mama. "V dnevno sobo. Ne vidiš, kako lepo bo šla k sedežnim garnituram?"

"Mama!" je strogo rekla Kolumna. "To ne bo šlo! Kamele ne živijo v dnevnih sobah! In kdo bo skrbel zanjo, ko nas ne bo?" Gospa Mlin je prijazno pogledala Angeliko.

"Ti stanuješ v sosednji hiši," je priliznjeno rekla. "In kar naprej si doma. Ali ne bi?"

"Nikar ne glejte mene," je odvrnila Angelika. "Mama mi kamele niti pogledati ne bi dovolila, kaj šele, da bi mi jo pustila hraniti." Gospa Mlin je planila v jok. Cepetala je in govorila: "Kolumna, tako kruta si kot tvoj oče!" Gospod Mlin je zavzdihnil: "Saj ne morem verjeti!" Potem se je zaprl nazaj v sobo. Kolumna bi najraje storila isto, a objokane gospe Mlin ni mogla kar pustiti sredi hodnika. Navse¬zadnje je bila njena mama.

"Menijo prepusti," je rekla Angelika in odpeljala gospo Mlin na vožnjo z dvigalom. Ko sta se vrnili, so bila ličila na obrazu gospe Mlin razmazana od solz, jokati pa je vseeno nehala.

"Prav," je zavzdihnila, "ne bom imela kamele. Moja družina mi tega pač ne privošči, čeprav jim perem, likam in čistim za njimi." Seveda ni treba posebej poudarjati, da to ni bilo res. Angelika je dvignila telefonsko slušalko in spregovorila nekaj besed v arabščini, si zapisala številko in prekinila.

"Koga si klicala?" je zanimalo Fokusa.

"Kafirjeve," je odvrnila Angelika, "potrebovala sem šte¬vilko nekega fanta." Vtipkala je drugo številko in se spet nekaj dogovarjala po arabsko.

"Čez eno uro pride po kamelo," je povedala, ko je končala. Gospa Mlin je komaj zadržala solze.

"Kar sami opravite," je rekla grenko. "Jaz ne morem gledati, kako brezsrčno naju boste ločili."

"Mama," je zavzdihnila Kolumna. "Saj jo imaš komaj nekaj ur. Poleg tega si jo pustila pred hotelom."

"Poznam jo že cel dan, Kolumna," jo je zavrnila gospa Mlin. "Pred hotelom pa jo imam zato, ker je nisem mogla spraviti v dvigalo. Sicer pa, kaj ti veš o prijateljstvu." Potem se je užaljeno zaprla v sobo.

"Kaj pa siji rekla, da seje odpovedala kameli?" je zanimalo Fokusa.

"Dajo bosta peljala v Pariz v času razprodaj, kjer bo lahko kupila, kar bo hotela."

"No, krasno!" je zavzdihnila Kolumna in zvenela približno tako kot njen oče.

"Kaj pa naj bi drugega?" je skomignila Angelika.

"Točno čez eno uro se je pred vrati hotela pojavil Šarif.

"Gospa ti podarja to kamelo," je rekla Angelika in pokazala na gospo Mlin, ki seje na koncu vseeno prišla poslovit od svoje prijateljice. Šarif je prvič ostal brez besed. "Čisto zares?" je nejeverno vprašal.

"Seveda, kako pa naj jo spravimo na letalo," je rekla Kolumna.

"Vi ste najlepša in najboljša gospa, kar sem jih kdaj Videl," je gospe Mlin Angelika prevedla Šarifove besede. Mama je postala precej boljše volje. Cisto brez jokanja se je poslovila od kamele, in ko ji je ta namesto poljubčka pocedila slino na novo Guccijevo obleko, je bila celo vesela, da bo kamela ostala v Egiptu.

"Simpatičen fant," je rekla, ko je Šarif odpeljal kamelo proti piramidam.


Spet doma[uredi]

"No, krasno," je gospod Mlin grenkobno zavzdihnil, ko je na letalu prebiral časopis. "Obalna policija je zaplenila več tisoč let staro mumijo in strokovnjaki menijo, da gre za Horemheba, zadnjega faraona osemnajste dinastije. Gospod Mohamed Sadek pa je prepričan, da so končno odkrili pravo mumijo Ramzesa I. In to zdaj, ko sem že končal članek."

"Ha!" se je čez čas spet oglasil gospod Mlin. "Kairski muzej je odkupil ogromno zbirko starih egipčanskih predmetov. Stro¬kovnjaki jih še preučujejo. Zakaj se take stvari vedno zgodijo, ko sem že na letalu!" Ko so na domačem letališču čakali na prtljago, so zaslišali razburjene glasove.

"Gospa," je strogo poudarjal uniformirani policist, "počakati morate v prostoru za obiskovalce. Ne smete sem!"

"Ali imate otroke?" se je zaslišal histeričen glas Angelikine mame. "Predvidevam, da jih nimate, sicer ne bi tako ravnali z materjo, ki že tedne ni videla svojega." Potem je gospa Kovač zagledala Angeliko in takrat je ne bi moglo zadržati niti sto policistov. Stekla je k njej, jo objemala in jokala. V tistem trenutku je tekoči trak pripeljal prtljago. Angelikin kovček je bil počen in iz odprtine je sililo nekaj oblek, med njimi tudi kopalke.

"Kaj je to?" seje zgrozila gospa Kovač. "Kopalke?Angelika, menda se nisi kopala?"

Angelika je otožno skomignila.

"Angelika, že stokrat sem ti povedala, kako nevarno je lahko to!"

Ko so mimo carine prišli v prostor za obiskovalce, je Angeliko zagrnila gruča ljudi. Prišli so strici in tete, pa babici in dedka. In oče, seveda.

Mlinovi so nadaljevali svojo pot. Pred izhodom so stale tri ženske in en moški. Fokus se je zgrozil, ko je videl, kaj piše na transparentih, ki so jih držali pred seboj. ANGELIKA NAJ ZAPUSTI NAŠO ŠOLO! je pisalo na prvem. KOVAČEVI, POIŠČITE SI DOMAČEGA UČITELJA! je spo¬ročal drugi. ZAHTEVAMO PRAVICO ZAUČITELJE! so napisali na tretjega.

Nenavadno, kako se človek naveže na psa. Toliko bolj mu prirase k srcu, če ga nauči, da uboga kak ukaz, na primer sedi, lezi ali daj taco. Potem človek dobi občutek, da je pes nekako njegov, da se mora boriti zanj, pa čeprav grize in laja. Tako se je počutil Fokus, odkar je Angeliko naučil plavati. Učitelji, ki so stali pred vhodom, so ga zelo razjezili. Stopil je k njim, jim iztrgal transparente iz rok in rekel:

"Kakšni učitelji pa ste? Tudi Angelika ima čustva!"

Učiteljice so se spogledale, moški je sklonil glavo. Tisti trenutek se je gruča sorodnikov toliko razmaknila, da jih je opazila tudi Angelika. Pritekla je k njim.

"Mislila sem, da me ne marate," je bila ganjena. "Pa ste me prišli pozdravit celo na letališče." Potem je drugega za drugim objela in se jim zahvalila.

Na Pelargonijevi ulici številka sedem je bilo vse po starem. Prah se je kopičil na nepregledni množici zof in omaric in na dolgi vrsti lesenih ruskih babušk. V nabiralniku je ležal velik kup pošte. Kolumna pa je razmišljala, kako lepo bi bilo, če jim celo leto ne bi bilo treba nikamor. Fokus bi šel v pravo šolo in bi si našel kakega prijatelja. Morda bi z denarjem, ki jim ga je dal Kafir, nekaj časa res lahko ostali doma, jo je prešinilo.

"Novi katalogi!" se je razveselila gospa Mlin. Pobrala jih je in se zleknila na enega od kavčev. Gospod Mlin se je zaprl v svojo delavno sobo, da bi v miru popravil svoj članek. Kolumna je obsedela za računalnikom s kupom neplačanih računov. Ko je potem prek interneta plačevala račune, je mimogrede preve¬rila še mamino bančno kartico. Z grozo je ugotovila, da je mama za kamelo plačala skoraj toliko, kot jim je Mahmut Kafir plačal za uspešno opravljeno nalogo. In gospod Kafir nikakor ni skoparil z denarjem. Kolumna je plačala še elektriko, plin, vodo in naročnino za mamine revije. Potem je denarja zmanjkalo. Ostala je le še ena kuverta. Previdno jo je odprla in upala, da ni v njej še kak mamin račun.

Spoštovana Kolumna Mlin, je pisalo na dišečem pisemskem papirju, sem gospa Monika Mesec, lastnica znane verige hotelov Mesec. Gotovo ste že slišali zame. Prosim vas, da takoj pridete v New York, kjer se godijo strašne stvari. V mojem novem hotelu je začelo strašiti in to porazno vpliva na moj posel. Morala sem odpovedati vse svoje družabne dejavnosti in lahko si mislite, kako dolgočasno je brez mene v visoki družbi. Vas pričakujem kmalu, Monika Mesec

Gospa je pustila še svoj naslov in telefonsko številko. Kolum¬na bi samovšečno lastnico strašljivega hotela kratko malo spregledala, če je ne bi skrbelo, od kod bodo vzeli denar za hrano. Ni ji preostalo drugega, kot da dvigne slušalko in sporoči gospe Moniki, da bodo odpotovali takoj, ko jim pošlje letalske karte, saj so trenutno čisto brez denarja.

Potem je spet poslala elektronsko pošto gospodu Petaču, uredniku časopisa, pri katerem je delal oče, in ga prosila, naj gospoda Mlina pošlje v New York.