Detektiv
| Detektiv. (Iz velikomestnega življenja.) |
| |||||||||||||
Pri Pardubskih je sedela v salonu pri črni kavi mala družba: hišni gospodar Andrej Pardubski, zaslužni predsednik kluba industrijcev, njegova prijazna soproga gospa Katarina in stari zvesti hišni prijatelj Ivan Pavlovič.
Povedati si niso imeli mnogo novega. Ivan Pavlovič si je privoščil za nekaj časa miru in počitka, ki ga je pač zaslužil, kajti zadnje tedne je imel mnogo napornega dela, ki je zahtevalo vse njegove duševne in telesne moči. Najprej je z nenavadno bistroumnostjo odkril neki star zločin, ki je bil v zvezi z zamenjavo nekih otrok in z neko dedščino, kmalu nato pa se mu je posrečilo priti do dna obširno zasnovanemu zločinskemu borznemu manevru, vsled katerega je vztrepetala vsa Evropa in ki bi znal biti naravnost usoden zlasti mednarodni komisiji, katere predsednik je bil Andrej Pardubski. V ta namen je moral prepotovati skoro vso Evropo. Zato tudi ni bilo čudno, ako se je po srečno dovršenem detektivnem delu čutil počitka potreben.
Hišne gospodinje se je lotilo malo nezadovoljstvo, ko sta ji razodela oba gospoda, da ne bosta prihodnji četrtek — bil je zopet Pavlovičev dan — pri njej in ž njo obedovala, ker sta dobila povabilo, ki ga ne moreta odkloniti.
Gospa Katarina se je nekoliko namrdnila zaradi te vesti.
“Ne uvidevam na noben način,” je pričela nekoliko užaljena, “zakaj bi ne bilo mogoče, zavrniti povabilo, ako se ima že obveznosti. Od svojega moža bi pač smela pričakovati, da bi zavzel korektno stališče ter samo zase ne sprejel povabila!”
“Draga moja,” jo je pomirjeval hišni gospodar, “na korektno stališče sem se pač še vedno postavil, tukaj pa je bil izjemni slučaj. Vabilo se je glasilo izrecno samo za — gospode.”
“A tako! No, potem — seveda!”
“Tu sumiš že zopet najhujše stvari, Katarina. Toda brez podlage. Vabilo se glasi za sestanek gospodov pri belem dnevu!”
“To mi je popolnoma vseeno, ali napravijo gospodje noč za dan ali dan za noč. Da hočejo biti sami med seboj, je glavno. Pri takih pikantnih zabavah moramo seveda me ostati v ozadju. Naravno, razumem popolnoma!”
“Tvoj sum je resnično neutemeljen, Katarina. Gre menda le za nedolžno garden-party.”
“Naj bo karkoli že, ti si imel zelo tehten vzrok, da odkloniš, češ, da imaš sam gosta in ravnotako Ivan, da je že oddan. Seveda, mene se potisne takoj v ozadje, kadar se nudi kaj “boljšega”! Prosim, nobene prisiljenosti, jaz vaju ne zadržujem!”
“Toda milostiva gospa Katarina,” se je vmešal Ivan Pavlovič, “res ne gre drugače! Povabil je naju baron Skalicki. On je, kakor veste, podpredsednik mednarodne komisije, in je podpredsednik tudi skoro vsem družbam, katerim načeluje vaš soprog. Zato Andrej ni mogel odreči.”
“Moj Bog — novopečeni baron!”
“Vi bi ne smeli tako poniževalno govoriti o njem, gospa Katarina; on zasluži naše spoštovanje. Meni je na čestitke odpisal zelo primerne besede: Drugi aristokrati so ponosni na svoje staro plemstvo, jaz sem na svoje mlado.”
“Kako pa se je pravzaprav zgodilo z njegovim “povišanjem” v plemski stan?” je vprašala gospa Katarina, že napol pomirjena.
“To je zanimiv dogodek. Kakor veste, primanjkuje v našem stolnem mestu kot mogoče v vseh velikih mestih, javnih bolnišnic, zlasti otroških bolnišnic. Nekega lepega dne je posegel gospod Skalicki — takrat samo gospod Skalicki in nič drugega — v žep ter daroval en milijon za zgradbo otroške bolnišnice. Ko je bila ta zgrajena in opremljena po najnovejših predpisih in pridobitvah znanosti ter človeštva, je posegla njegova soproga istotako v žep ter darovala ravnotako en milijon za trajno vzdrževanje podjetja. K otvoritveni svečanosti pred osmimi dnevi je prišel tudi cesar s spremstvom. Ko so mu predstavili ustanovitelja in ustanoviteljico, je dejal: “Gospod baron Skalicki, izrekam vam svoje odkritosrčno priznanje, in vam, gospa baronica, svojo zahvalo za vaše plemenito delo”. Na ta način sta postala plemenitaša, kar je bržkone v naši državi prvi slučaj.”
Gospej Katarini je ta zadeva ugajala, tako od strani Skalickega kot od strani cesarja. Tudi zaradi prejšnje zadeve je bila že nekoliko potolažena, vendar se je še lotila novega napada.
“Priznam,” je dejala, “da Andreju ni bilo lahko odreči, toda vi, gospod Ivan, bi se lahko izvrtali. Bili ste vendar že prej povabljeni!”
“Tudi jaz se nisem mogel oprostiti milostiva. Kajti pravzaprav sem jaz vendar nekoliko vsega kriv.”
“Česa pa bi bili vi krivi?”
“Vsega; ustanovitve bolnišnice in baronstva in drugih stvari. Zlasti ste pa vi, gospa Katarina, vsega krivi!”
“Kako pa pridem jaz do tega?”
“Popolnoma enostavno. Vi veste prav dobro, gospa Katarina, da moram iti po vašem naročilu vsak trenutek borit se za vaša dobrodelna društva.”
“O, če vam je to v breme, gospod Ivan — — —”
“Prosim — jaz se ne pritožujem; konstatiram samo dejstvo. Moja prva pot je bila vedno k Skalickemu. Tamkaj sem bil vedno gotov, da bom kaj dobil. Navadno tisoč kron, včasih tudi deset tisoč kron. Nekoč smo mu tudi iztisnili dvajset tisoč kron. Pri tem pa nisem nikdar napravil tako navdušenega obraza, kakor je bržkone pač pričakoval. Nekoč je napravil tudi ostro opazko, če je to tako samoobsebi umevno, da mi tlači denar v žrelo. Odgovoril sem mu, da to ni samoobsebi umevno, pač pa zelo lepo od njega in hvalevredno, v splošnem sem pa vendar moral reči, da manjka našim bogatim ljudem pri njihovih dobrodelnih dejanjih pravega poleta in velikopoteznosti. Na to ni ničesar odgovoril, samo pogledal me je, kakor kdo, ki v resnici ne ve ničesar povedati. O tej točki pozneje nisva nikdar več govorila med seboj. Pri otvoritvi pred osmimi dnevi pa me je potegnil na stran ter me je vprašal z neprikritim notranjim zadovoljstvom v očeh, če mi je dovolj “poleta” in “velikopoteznosti”.”
Gospa Katarina je sedaj spoznala, da vsekakor tudi Ivan Pavlovič ni mogel odreči baronovemu povabilu ter se je sprijaznila z mislijo, da bo, kot je šaljivo pripomnila, v četrtek v samoti prejokala svojo mladost. Ivan Pavlovič je nato odgovoril istotako šaljivo z enim svojih dvanajstih dovtipov: “Obeda vam kljub temu ne darujem, milostljiva. Kako pridem jaz do tega? Meni tudi nihče nič ne daruje. Jaz bom torej svoj del, ako vam je prav, pojedel en dan pozneje, v petek.”
Gospa Katarina je bila s tem zadovoljna. Šla je celo dalje; napravila je zadnji poizkus, da bi vsaj nekaj rešila od svojega četrtka: “Moj mož je dejal da boste pri baronu podnevi. Na ta način zna biti večer mogoče vendar še prost. Nočem pokvariti igre in tudi ne siliti, vendar če ne bo prepozno, pridete lahko na čaj, da boste delali družbo. Do desete ure bom rada čakala.”
“To je sijajna ideja, milostljiva!” je vzkliknil Ivan Pavlovič navdušen. “Po hudem boju, kakršen tudi bržkone bo, pijem vedno rad še čašo čaja, in boljšega kot pri vas, gospa Katarina, ne dobim vendar nikjer. Tudi ne bo tako pozno, kakor menite. Na povabilu stoji jasno: od desete do šeste ure. Taka jasna določila so vedno prijetna. Mi bomo že čisto lahko ob sedmi uri pili pri vas čaj in pri tem tudi obenem takoj obrali nekoliko ljudi.”
In tako se je tudi zgodilo. V četrtek zvečer — še ni bilo ravno sedma ura — sta vstopila oba gospoda pri gospej Katarini ter takoj hotela uveljaviti svoje pravice pri čaju. Bila sta oba zelo dobro razpoložena, zlasti še gospod Pardubski, ki sploh ni prišel iz smeha. Proti njegovi resni navadi je pravil nešteto “dovtipov” vsake vrste, ki so morali biti vsekakor izvrstni, ker drugače bi se ne mogel tako glasno in prisrčno smejati nad njimi.
Čaj je bil kmalu preskrbljen in zopet so sedeli zadovoljni skupaj v salonu. Gospa Katarina je bila že grozno radovedna in njeno prvo vprašanje seveda je bilo: “No, kako je bilo?”
“O, bilo je imenitno!” izjavil je hišni gospodar, ki je bil najbolj gostobeseden. “V splošnem je bilo videti vnaprej, da bo Skalicki — ah, tisočkrat pardon! — baron Skalicki — počasi se bomo morali na to navaditi — zanimiv preobrat — kaj?”
Ta “zanimiv preobrat” mu je zlasti dopadal; nikakor ni mogel prenehati, smejati se nad njim.
“Določitev ur od desetih do šestih je bila vendar primerna,” obrnil se je Ivan Pavlovič, med tem ko se je Par dubski smejal hrupno dalje, tiho in s postranskim pogledom nanj h gospej Katarini, “dobro vino napravi človeka veselega!”
“Da je torej baron Skalicki,” pričel je Pardubski zopet govoriti, “hahahaha — izborno — kje sem pa pravzaprav ostal, kaj pa sem hotel povedati?”
“Da se baron Slcalicki ne pusti opehariti!” pomagal je Pavlovič, ki je v splošnem znal veliko več nesti kot njegov spoštovani prijatelj.
“Res — izborno — to je bilo! Torej vse izredno, fino, v velikem slogu, seigneurial — dobro povedano — kaj?! — Možakar ume živeti in sprejemati goste. In zabavali smo se — famozno! Še sedaj se moram smejati.” — In smejal se je znova. “Najboljše je bilo — ti bi morala biti zraven, Katarina — kako nas je Ivan s svojo detektivsko znanostjo hotel potegniti in kako se je potem skrčil, ko je prišel policijski komisar dr. Vesel. Sedel je kot kup nesreče. Tako se je še malokdaj blamiral kak Evropejec.”
Pardubski se je tresel od smeha ko je mislil na to, gospa Katarina pa je širila oči. Kaj?! Tu je bilo tudi nekaj kriminalnega?! To je vendar čudno! Kamor pride Pavlovič, je nekaj. Bila je zelo radovedna za podrobnosti, ni pa imela posebnega zaupanja v pripovedovalno umetnost svojega soproga, zlasti pri njegovi momentani veselosti Obrnila se je torej do Pavloviča, naj pripoveduje.
“Ne bo ti hotel mnogo povedati, Katarina,” je posegel vmes Pardubski, “kajti topot je žalostno pogorel. Zasnoval je nekaj, da bi pogorel tudi dr. Vesel. Ta pa je bil premeten in je pravega takoj zagrabil. Ti bi morala videti Ivanov obraz. Bilo je naravnost božansko!”
“Ali je res, Ivan,” vprašala je gospa Katarina, “da ste imeli enkrat smolo?”
“Nasprotno, milostljiva, srečo sem imel. Brez nekoliko sreče pri moji stroki sploh ne gre.”
“In vendar neuspeh?”
“Kdo pravi to?”
“Moj mož je vendar ravnokar rekel —”
“On!” Pavlovič je pomilovalno pogledal veselega hišnega gospodarja. “Moj Bog, on pač ne razume drugače, ubožec!”
“Torej povejte.”
“Da, naj le pove,” je pritrdil tudi hišni gospodar. “Radoveden sem, kako se bo tu izvil!”
Ivan Pavlovič je pričel pripovedovati:
“Baron Skalicki si je sezidal, kakor mogoče veste, gospa Katarina, krasno vilo ob periferiji mesta. Ozadje vile tvorijo gozdovi, in ako se človek obrne proti njim, bi mislil, da je v samoti, mnogo milj daleč od hrupnega svetovnega prometa. Pol obrata okoli lastne osi pa je videti bleščečo reko in milijonsko mesto v svojem sijaju pod nogami. Vilo je sezidal Oton Wagner, torej na prvi pogled nekoliko zmešano, v resnici pa z naravnost rafinirano premišljenostjo in z vsem mogočim komfortom. Umetnost Otona Wagnerja se namreč razlikuje od stavbnih slogov, ki so bili dozdaj v rabi — vi vendar dovolite, milostljiva, da to razložim?”
“Ne, Ivan, tega pa prav gotovo ne. Estetika in umetnostna kritika prideti pozneje na vrsto; zaradi mene — jaz bom potem tiho, sedaj pa morate ostati pri stvari.”
“Dobro. Kot estetika se me je vedno podcenjevalo, tega nepravičnega ravnanja sem že navajen. Eno pa smem vendar še pripomniti, namreč, da spada k vili dobro oskrbovan vrt in krasen park.”
“Da, Ivan, to smete.”
“Hvala lepa. To spada namreč zraven k dogodku. Torej Skalicki nas je povabil vsled dvojnega vzroka. Prvič nekoliko, da posvetimo novo vilo, in drugič, da se nam zahvali za naše čestitke. Bilo nas je štirinajst mož, samih intimnih prijateljev, ki naj bi se veselili ž njim vsled izkazanega cesarjevega počaščenja.”
“In zakaj samo — gospodje?” vprašala je gospoda Katarina, ki nikakor ni mogla pozabiti te točke.
“Ker je bil samo še en gospod, on sam, v hiši. Njegova žena, sinovi in hčere so že vsi izleteli — k Severnemu morju, v Pariz, v Švico.”
“To bi mi pa vendar lahko povedali takoj!”
“Da, Skalicki, to bi moral takoj povedati!” pritrdil je Pavlovič in tako zvalil prijateljsko vso krivdo na prijateljeva ramena. “Zajutrek je bil napovedan na deseto uro. Zbrali smo se že vsi nekoliko prej in Skalicki nam je pričel razkazovati hišo. Bil je za cicerona in vodil družbo. Jaz sem ne koliko zaostal, ker sem itak že vse večkrat videl. Iz stopnjišča sem se kot zadnji iz družbe slučajno ozrl skozi malo okence v predsobo v pritličju, kjer so viseli naši površniki. Zazdelo se mi je, kakor bi v poltemi zapazil bel blesk. Moral sem pomisliti. Roka — bel blesk — tu je moral nekdo z enega naših površnikov ukrasti srebrno cigaretnico.”
“Stoj, tu sem ga pa zasačil, Katarina!” posegel je vmes Pardubski s posebnim zadovoljstvom. “Ne verjemi mu! Nam je vse drugače pripovedoval. Nam je rekel, da je cigaretnico ukradel sam, da bi s tem pripravil past komisarju dr. Veselu.”
“To sem vsekakor rekel, ker sem imel svoje vzroke za to. Vi boste pač videli, milostljiva, če sem imel prav. — Pustil sem torej družbo mirno iti po stopnjicah in tekel okoli hiše, da bi svojo interesantno osebo mogel srečati od druge strani popolnoma nesumljivo.”
“Ali se vam je to posrečilo?” vprašala je gospa Katarina.
“Tako kot sem želel, samo Skalicki bi mi skoro prekrižal račun. Zagledal me je skozi okno prvega nadstropja in me poklical ravno, ko sem videl prihajati svojega moža. Skalickemu se je mudilo; jaz bi naj takoj prišel gor, ker je bilo tam nekaj, kar še nisem videl. Rad ali nerad sem se moral povabilu odzvati, vendar pa sem si prej dobro ogledal moža, ki me je tako zelo zanimal. V svoje pomirjenje sem spoznal po njegovi obleki, da spada k hiši. Šel sem torej v hišo z zavestjo, da ga bom pozneje še našel.”
“Da, ampak lepa prilika bi bila vendar zamujena,” je menila gospa Katarina, “ker bi pozneje ne imel mogoče več cigaretnice pri sebi.”
“To je zelo pametna opazka, gospa Katarina. Splošno opažam, da imate mnogo več talenta za plemenito detektivsko umetnost, kot vaš velecenjeni gospod soprog. No, šlo se mi ni pa več za cigaretnico, ker so me zainteresirale že druge in važnejše stvari. Odšel sem torej gor. Kar mi je Skalicki hotel pokazati, je bil neki akvarel izredne tehnike — —”
“Že dobro, Ivan; umetnostna kritika pride pozneje na vrsto!”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]