Desetnica 1923

V imovitni kmetiški hiši so imeli starši devet hčera, pa nobenega sina. Roditelja sta srčno želela, da bi dobila vsaj enega sinčka. Ko se jima je imel roditi deseti otrok, sta farni cerkvi darovala trideset funtov težko svečo, ki je gorela pred velikim oltarjem v namen, da bi bilo novorojeno dete moškega spola. Ali vse njiju vroče želje in prošnje so bile brezuspešne. Deseto dete, ki se je rodilo, je bila deklica, ljubka deklica, lepša kakor vseh prejšnjih devet. Dasiravno sta roditelja kar koprnela za dečkom, sta vendar najmanjšo hčerkico zaradi njene ljubkosti prav tako ali pa še bolj ljubila kakor druge svoje starejše hčere. Pri krstu so ji dali ime Nežika, a ljudje so jo največ imenovali Desetnico, zato namreč, ker je bila rojena kot deseta hčerka, odnosno sestrica. Ko je bila Nežika stara deset let. je šla nekoč v bližnji gozd po jagode. Tam se ji prikaže bela, lepa in vitka žena ter ji pravi: »Kako si lepa, deklica moja! Pač škoda, da si Desetnica in boš morala bloditi po svetu, dokler boš živela!« Nato je prikazen izginila. Desetnica je tekla domov in povedala staršem, kaj je v gozdu videla in slišala. Roditelja sta sc prestrašila. Slutila sta, da to nič dobrega ne pomeni. Nekoč se zglasi v hiši star, sivobrad prosjak in milo prosi, da bi ga prenočili. »Še nobenemu beraču nisem prenočišča odrekel in tudi tebi ga ne bom,« pravi oče. »Le kar pri nas ostani! Dobil boš večerjo in posteljo!. In prosjak je ostal čez noč v hiši Dobil je gorko večerjo in mehko posteljo. Za to uslugo je bil starček tako hvaležen, da sc je ginjeno zahvaljeval: »Dobri oče, iskrena vam bodi zahvala za vašo prijaznost! Še nikjer nisem bil tako ljubeznivo sprejet kakor pri vas. Hvaležen vam ostanem vse žive dni. Vsak dan bom molil za vas in za vašo družino!« »Ako mi hočeš storiti dobro,« pravi oče, »izprosi mi pri Bogu milost, da moji deseti hčerki Nežiki ne bo treba hoditi po svetu!« »Kaj, Desetnico imate!« se zavzame berač. »Ah, ljubi oče, tu bo pa težko kaj pomagati, zakaj božja volja je, da mora Desetnik ali Desetnica bloditi po svetu do svoje smrti. To je že kar od Boga usojeno in se ne da prenarediti!« »Pa zakaj da bi morala bloditi po tujem ravno Nežika, ki jo imam najrajši izmed vseh,« vzdihuje oče. »Vsako drugo svojih hčera bi laže pogrešal kakor pa njo. Ali res mora ravno Nežika od doma?« »Poizkusimo, morda pojde,« reče berač ter vzame iz žepa krasen zlat prstan, ga pomoli očetu in nadaljuje: »Oče, vzemite od mene to edino dragocenost, ki jo premorem! Tale prstan je na treh božjih potih blagoslovljen in ima veliko moč. Kadar bo vaša žena kruh mesila. naj zamesi ta prstan v testo in napravi hleb. Ko bo hleb pečen, naj ga razreze na deset delov in da vsaki hčeri en kos. Katera bo dobila v kosu ta prstan, tista bo morala iti po svetu!« Oče se je beraču presrčno zahvalil za prstan in za dober svet ter mu daroval na pot mesa, kruha in sira. Takoj naslednji dan je mati prstan zapekla v testo. Jedva je bil kruh pečen, ga je razrezala na deset kosov in porazdelila med hčere. Hčere so se s slastjo lotile lepo dišečega kruhka. Tudi Nežika je hitro ugriznila v svoj kos. Pa komaj je nekolikokrat ugriznila, je začutila med zobmi nekaj trdega. Vzela je grižljaj iz ust in pogledala, kaj bi to bilo. »Joj, oče, mati, poglejte, poglejte,« je klicala vsa presenečena. »Kako lep, zlat prstan sem dobila v kruhu.« Roditeljema so se napolnile oči z grenkimi solzami. Pustila sta čudeče se hčere same ter odšla v kuhinjo, kjer sta se nemoteno razjokala. »Zgodilo se bo. kar ji je od zgoraj namenjeno,« je ihtel oče. »Bilo bi zaman upirati se božji volji!« Nedolgo potem je Desetnica kar na tihoma navezala zveženj obleke, vzela očetovo palico in šla kar brez slovesa z doma. Roditelja, ki sta vedno strogo pazila nanjo, sta jo zapazila, ko je bila že na potu. Tekla sta za njo in jo dohitela. »Za Boga, Nežika, kaj pa vendar misliš?« je silila v pretrganih besedah mati vanjo. »Kaj pomeni zveženj pod tvojo pazduho in kaj očetova palica v tvoji roki? Kam greš? Kaj pravzaprav nameravaš?« »Mati,« odgovori Desetnica, »kam grem, tega jaz sama ne vem in zakaj grem, meni sami ni znano. Vleče me čudna, neodoljiva sila, ki mi ne da noč in dan miru. Zdi se mi, da me vsi preganjate in me podite po svetu. Doma nimam več obstanka. Pustite me. da grem po svetu, morda bo na tujem bolje zame!« Roditelja sta uvidela, da ji ni pomagati, ker ji je tako usojeno. Z bridkostjo v srcu in s solzami v očeh sta se poslovila od ljubljene hčerke, prijazno jo vabeč, naj se povrne, kakor hitro ji bo le mogoče. Desetnica je pa potovala dalje in dalje ter prišla do velikega gozda. Ker je bila trudna, je sedla pod borovec. Komaj je pa dobro sedela, že se ji je zdelo, da šumi nekaj izmed vej: »Pojdi dalje, pojdi dalje! Pod mojo senco ti ne dam počivati, ker si Desetnica.« Deklica se je takoj vzdignila in šla naprej do hrasta. A tudi hrast ji je zašumel, da je ne mara, ker je Desetnica. Sla je dalje in dalje. Po večurni hoji je prispela iz gozda v samotno vasico. Tam sc je pri neki hiši ponudila v službo in je bila sprejeta. Ker je bila pridna, je bil gospodar zadovoljen z njo, ali kaj, ko ji pa notranja sila ni dala miru, da bi bila ostala na mestu. Že drugi teden si je izbrala drugega gospodarja, tretji teden zopet tretjega in tako dalje. To pogosto menjavanje služb je pa bilo vzrok, da ji gospodarji niso hoteli dati nič ali pa prav malo plačila. Ker ni imela s čim obleke napraviti, je bila kmalu vsa raztrgana in zamazana, z eno besedo: postala je velika, usmiljenja vredna ubožica. Minilo je deset let. V rodni hiši Desetnice so praznovali imenitno gostijo. Starejša hčerka se je omožila z bogatim gospodom. Plesali so in se gostili, da je bilo veselje. In ko so bili vsi najboljše volje, stopi v hišo mlada, a razcapana beračica. Svatje začudeno gledajo v nepovabljenega gosta. Nihče ne pozna tuje razcapanke. Beračica se za hip ozre po hiši, nato pa kar molče sili naprej proti nevesti. »Umazanost beraška, kam pa tiščiš,« zarezi nad njo nevestina mati. »Ali ne veš, da berači ostajajo za durmi?« »Mati,« prosi beračica milo, »pustite me za trenutek k nevesti! Veste, jaz sem ji nekaj v sorodu.« »Oj, ti nesramna ciganka, jaz ti že pokažem sorodstvo!« zakriči mati, zavzdigne roko in udari z vso močjo beračico po hrbtu. Beračica presunljivo zaječi in takoj zapusti svate. Med vrati se pa še enkrat obrne nazaj in zakliče z jokajočim glasom: »Zbogom, mati! Zbogom vsi drugi! Nisem se na* dejala, da boste tako sprejeli svojo nesrečno Nežiko.« En glasen krik iz materinih prsi, in nesrečna žena se je zgrudila mrtva. Zadela jo je srčna kap. Med svati je nastala strahovita zmeda. Eni so se dren j ali okrog mrtve matere, drugi so drli za Desetnico ter ji klicali, naj se vrne, da vidi še enkrat svojo, četudi sedaj že mrtvo mater. Desetnica se ni hotela vrniti. »Ako je mati mrtva, je itak več ne obudim k življenju,« je rekla trpko. »Moliti hočem za njeno dušo. Zgodila se je božja volja!« In Desetnica je odšla dalje ter se ni vrnila nikoli več.