Desetnica (ljudska pesem)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Desetnica
Vir: Štrekelj, Slovenske ljudske pesmi, Desetnica
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Desetnica (ljudska pesem)


Stoji, stoji tam beli grad,
po njem se sprehaja mlad gospod,
prav lepo Boga prosi,
da bi mu Bog porod dal,
enga sinka, enga sineka.
Še brž tega ne zgovori,
se mu že hčerka porodi.
Le-ti je blo ime Marjetica.
Kadar ji je mati kruhka dajala,
se je vselej izjokala.
»Kaj vas vprašam, mati moja!
Zakaj se vselej jokate,
ker meni kruhka dajate?«
»Kaj bi se ne jokala,
ki boš mogla v desetino it.«
»Tiho, tiho, mati moja,
morde pojde ktera druga.«

Kadar je bla stara sedem let,
tičica na okno prileti,
zlat prstan v kljunčku drži.
»Peci, peci povančico,
povančico, popotnico,
pa prstan noter deni.
Na deset koscev jo razreži,
kteri bo ta prstan prišel,
tista bo mogla v desetino it.«
Marjetica prvič vgriznila.
»Bog vas obvari, mati moja,
zdaj bom mogla v desetino it!
Bog vas obvari, devet sestric,
zdaj bom mogla v desetino it!
Bog te obvari, beli grad,
saj te več videla ne bom.«


V borštu jo temna noč zatne,
pod ta prvo drevo je prišla:
»Nocoj bom let prenočvala!«
Drevo ji tako govori:
»Pridi spod mene, desetnica!
Nocoj bo hudo treskalo,
kadar bo prvič treščilo,
bo precej v mene treščilo.«
Pod drugo drevo je prišla:
»Nocoj bom let prenočvala!«
Drevo ji tako govori:
»Pojdi spod mene, desetnica!
Nocoj bo hudo treskalo,
kadar bo drugič treščilo,
bo precej v mene treščilo.«
Pod tretje drevo je prišla:
»Nocoj bom let prenočvala!«
Drevo ji tako govori:
»Le zaspi, zaspi, desetnica,
saj se nič hudega ne boj!«
Čez sedem let je nazaj prišla
v le-ta velki, beli grad.
»Kaj vas prosim, žlahtna gospa,
prenočite me do dne!«
»Jaz te ne morem prenočit,
jaz bom gostvala devet hčeri.
Le pojdi, pojdi v božje ime,
jaz te ne morem prenočit!«
»Prenočite me, mati moja,
da bom tudi jaz videla,
kako jih gostvali bodete.«
»Le pojdi, pojdi v božje ime,
jaz te ne morem prenočit.«
»Bog vas obvari, mati moja!
Bog vas obvari, devet sestra!
Bog te obvari, beli grad!
Saj sem to sirota vedela,
raztrgana, zavržena.«
»Nazaj, nazaj, Marjetica!«
»Jaz ne grem nikdar več nazaj!«
Mati doli pade, omedli,
pri ti priči dušo spusti.