Desetnica (Josip Vandot)
| Desetnica. Planinska pripovedka. Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.[uredi]
Velika je bila žalost, ki je vladala na Bregarjevem domu. Mati je stala v kuhinji pred ognjiščem. S predpasnikom si je brisala solze, ki so ji tekle po bledem, žalostnem licu. Tam v mali ponvici pa je cvrčalo in brodljalo — tam se je pekla rumena potičica, brašno male Lenčice, ki mora danes v daljni, tuji svet. Majhna je še Lenčica; ravno danes obhaja desetletnico svojega življenja. Pa zato mora od doma, ker je dopolnila deseto leto in je deseta hčerka na Bregarjevem domu. Hudo je materi in tudi sestricam je hudo, ker mora Lenčica od doma. A kaj se hoče? Tako mora biti, in Lenčica mora od doma danes, ko je do polnila deseto leto. Oj, če ostane pri starših in Ijubih sestricah, pa pride nesreča za nesrečo na Bregarjev dom, in žalost bo vladala v Ijubi hiši. Tega pa ni hotela mala Lenčica.
Tisto jutro je vstala zgodaj. Oblekla je svojo pražnjo obleko. Povezala si je majhno culico, pa je stopila pred starše. „Ljubi oče, draga mamica,“ je izpregovorila mirno in se je še celo smehljala. „Danes sem dopolnila deseto leto. Desetnica sem, in zato moram od doma, da ne pride na vas nesreča. Glejte, pražnje sem se oblekla in sem povezala culico. In tako pojdem v beli svet. Dobri Bog me bo pa vodil, in angel varuh mi bo kazal pravo pot.“
Zajokala je skrbna mati, ko je slišala te besede. Že dolga leta jo je skrbela bodočnost male Lenčice. S strahom je pričakovala tistega dne, ko vstane Lenčica, pa poreče: „Desetnica sem in zato moram danes od doma.“ — In glej! Danes je prišel tisti dan, in danes se poslovi Lenčica, pa odide za vedno v beli svet... In žalostna mati je zajokala. Šla je v kuhinjo, da speče svoji hčeri brašno — rumeno potičico. V izbi pa se je poslavljala Lenčica od očeta in devet sestric. Žalostne so bile sestrice. Ihteč so objemale svojo malo, ubogo sestrico, ker mora od njih v daljni, beli svet — zato, ker je desetnica.
Pač pa je bilo Lenčici hudo v srcu. A vendar se je smehljala veselo. Ni hotela žalostiti še bolj svojih ljubih sestric. — „Ne pozabite name, ljube sestre,“ je govorila Lenčica. „Jaz bom vedno mislila na vas — nikoli vas ne pozabim. O, morda me še privede dobri Bog nazaj k vam. In potem bomo zopet srečne in vesele, ljube moje sestrice.“
V kuhinji je nehalo v mali ponvici brodljati. Vzdihnila je takrat mati in je vzela iz ponvice rumeno potičico. Šla je v izbo in je utaknila potičico v culico. Objela je svojo malo hčerko. Na čelo ji je naredila velik križ. Pokropila jo je z blagoslovljeno vodo in je rekla: „Ljuba moja hčerka, zlata moja Lenčica, pojdi...“
Več ni mogla govoriti mamica. Lenčica se je je oklenila okrog vrata pa jo tolažila: „Nikar se ne žalostite, mamica! Glejte, saj mora biti tako, saj mora biti.“ — Poljubila je potem mamico, očeta in sestrice. „Zbogom, dragi moji,“ je še izpregovorila. Vzela je potem culico in se je napotila iz hiše. Do praga so jo spremljali. Še enkrat je segla vsem v roko — potem pa je odhitela po kamenitem potu. Tam gori na ovinku je pogledala nazaj. Žalostni so stali tam na pragu oče, mamica in sestrice. Z robci so ji mahali v zadnje slovo. Z roko je mignila Lenčica; nato pa se je obrnila in pohitela preko širnega pašnika. Dospela je do temnega gozda. Sedla je na zeleni mah in je gledala dol na tiho vas. Takrat pa jo je zabolelo v srcu tako bridko, da si je zakrila obraz z rokami in je zajokala na glas.
Oj, zbogom, tiha, rodna vasica! Lenčica mora od tebe, ker je uboga desetnica. Bog ve, če te vidi še kdaj? Bog ve, če se še povrne? — Oj, v daljni svet mora, pa ne ve niti za ceste, niti za stezice, ki drže iz dragega gorskega kraja v ravni svet tam zunaj. Bog ve, kako se ji bo godilo med tujim, mrzlim svetom? Ali jo bodo ljubili? Ali jo bodo sovražili in zaničevali, ker je uboga desetnica, ki je morala iz Ijube domače hišice, da dobi v belem svetu srečo? — Oj, kako težko, oj, kako bridko je človeku, ko mora od doma v mrzli, tuji svet!
In uboga Lenčica je jokala bridko, ko se je poslavljala od domačega kraja. Sedela je na mehkem mahu, pa je zrla dol na vas, ki se je kopala v zlatih solnčnih žarkih. Srebrno se je blestel z visokih snežnikov beli sneg; šumela je med širokim prodom bistra Pišenca in je žuborela lepo pesem. Zeleno polje se je širilo tam kraj vasi, in na polju je brstelo vse v toplih poletnih žarkih.
Dolgo je jokala Lenčica na zeleni trati. Oj, saj ji je bilo pa tudi tako bridko v srcu! Glej, tako majhna je še, pa mora v daljni svet. A ne ve za stezico, ki jo povede k zlati sreči, k srebrnemu veselju. Kam naj stopi, kam naj krene?
Bridko je vzdihnila Lenčica. Pogledala je solznih oči na beli vrh orjaškega Razorja. In tedaj se ji je zazdelo, da vidi tam gori zlato ptico, ki visi mirno nad nebotičnimi snežniki. Začudeno je gledala tja gor. A glej — tista zlata ptica se je zganila hipoma in je plavala lahno in počasi za bele snežnike. A ni bila to zlata ptica; to je bil le oblaček, ki ga je razsvetlilo zlato nebeškega solnca. Prikazal se je oblaček nad visokimi gorami; potem pa je zdrknil in se skril za orjaškimi pečinami.
Veselje se je zasvetilo Lenčici na obrazu, ko je gledala za tisto zlato ptico. „Glej, dobri Bog mi je poslal zlato ptico, da mi kaže pot k sreči,“ si je mislila Lenčica. „Takoj se napotim preko gora na ono stran, kamor je šla zlata ptica.“
Mislila je Lenčica tako. Naglo je vstala, pa si je oprtila drobno culico. Še enkrat je pogledala na rodno vas, še enkrat je zamahnila z roko — potem pa je krenila po ozki stezici v gozd. Mirno je šla naprej, in v srcu je ni več tako bolelo. Saj je vedela zdaj za stezico, ki drži k sreči. Zlata ptica jo ji je pokazala — in kaj bi zdaj še ugibala? Naprej, ko ji je že usojeno, da mora v beli svet kot nesrečna, uboga desetnica!
In šla je Lenčica po tihem gozdu. Širom okrog ni bilo drobne ptice, da bi zapela veselo pesem. Miroval je gozd. Le tuintam je dahnil vetrec nalahko v veje, da so zašepetali listi komaj slišno. Lenčica je stopala čvrsto naprej. Že je prišla do prvih, sivih pečin, ko je obstala hipoma in je gledala začudeno veliki kamen kraj pota. Na tistem kamenu je sedela ženska. Glava se ji je sklanjala na prsi; roke je imela ženska prekrižane na prsih in je strmela predse na tla. Pogledala jo je Lenčica, pa jo je spoznala.
„Oj, teta sosedova!“ je zaklicala. Dvignila je ženska glavo in je pogledala deklico. Počasi je vstala in je rekla s trudnim, žalostnim glasom: „V svet greš, Lenčica-desetnica. Bog ti daj sreče in blagoslova!“ — Roke je položila soseda deklici na glavo. Potem pa se je obrnila naglo in je odbrzela po gozdni stezi.
Gledala je Lenčica za njo, dokler ni izginila soseda za temnimi smrekami. „Uboga soseda!“ je dejala deklica sama pri sebi. In tedaj se je domislila davnih dni, in domislila se je tudi sosedove Jelka. Da, prevzetna in ošabna je bila sosedova Jelka. Srce ji je bilo napihnjeno in gizdavo. Saj je bila edina hčerka pri sosedu, ki je imel cekinov na peharje in veliko, veliko posestva. Zato je pa bila tudi Jelka ošabna in razvajena, da nihče tako v zagorskem svetu. A vkljub temu jo je imela Lenčica rada. Saj ji je bila tovarišica iz prvih dni. Skupaj sta se igrali na trati kraj sosedove hiše in sta preživeli lepe dni. Seveda — Jelka je bila brezsrčna. Kadarkoli je mogla, je prijela siromašno Lenčico za lase, pa jo je lasala in suvala. Smejala se je pri tem in ni se ji smilila uboga Lenčica. A voljno je trpela Lenčica vse. Samo svarila je tovarišico z lepimi, prijaznimi besedami. A vse ni pomagalo nič. Jelka je postajala od dne do dne ošabnejša in trdosrč nejša. Trpela je Lenčica voljno vse in ni se pritožila pri starših. Hudobna je bila Jelka, pa je vedno bolj mučila siromašno Lenčico. Neznosno je že postalo to Lenčici. Zato se je pričela umikati tovarišici. Posebno od takrat, ko jo je zvabila Jelka k visoki skali in jo je pahnila nalašč v prepad. Padla je Lenčica na trda tla in se je jako potolkla. Milo je zdihovala tam doli; a hudobna Jelka se je grohotala tam na skali. Pustila je tovarišico, pa je pohitela domov. Lenčica pa se je privlekla težko do doma; dolge tedne je bila bolna. A nikomur ni povedala, da je kriva vsemu temu sosedova Jelka. Od tistega dne pa ni videla več hudobne Jelke.
Že pomladi je bilo, in Lenčica je bila še bolna. Takrat pa se je raznesla po zagorski vasi novica, da je izginila sosedova Jelka. V lepem jutru je šla od doma, a se ni vrnila več. Kroginkrog so jo iskali zaman. Minevali so dnevi in tedni; a Jelke ni bilo od nikoder. Vsi so bili prepričani, da so jo ukradli razbojniki ali pa cigani, ki so se klatili po visokem gorovju. Obupaval je sosed, in soseda je hodila še vedno po gozdovih. Klicala je tam svojo hčerko, a zaman. Samo jek ji je odgovarjal, mrzli jek od belih skal.
Ko je slišala bolna Lenčica vse to, se je razjokala na glas. Oj, vse je odpustila Jelki; ni je sovražila, ampak še vedno jo je imela rada. Hudo ji je bilo v srcu in rada bi umrla. Samo, da bi se vrnila Jelka in bi se potolažila uboga sosedova mati. A zaman je jokala Lenčica. Jelka se ni povrnila.
Pomlad je minila, in Lenčica je že popolnoma okrevala. Tudi ona je šla tupatam v zeleni gozd. Celo tja pod bele snežnike je šla. Klicala je tam na glas: „Jelka, oj, Jelka!“ — A odgovarjal ji je samo jek, mrzli jek od belih skal. Nikjer ni bilo Jelke, oj, nikjer!
Sama je tedaj posedala Lenčica na trati in je mislila žalostna in otožna na izgubljeno Jelko. Rada, oj, rada bi dala vse, samo da bi se vrnila tovarišica! — Pozabila je Lenčica vse bridke ure, ki jih je morala trpeti zaradi hudobne Jelke. Saj jo je imela rada, oj, tako rada! Pa bi ne pozabila na vse tisto?
In dnevi so minevali, in prišel je čas, ko je morala uboga Lenčica desetnica od doma. Skozi gozd speje sedaj in misli na nesrečno Jelko. Bog ve, ali so jo resnično ugrabili razbojniki in jo odvedli dale v zeleni svet? Morda pa se je ponesrečila ob divjem prepadu? — O, da bi vedela zdaj mala Lenčica! Lahko bi jo šla iskat po daljnem svetu. In našla bi jo, gotovo našla. Lepo bi stopila pred njo, pa bi se ji nasmejala: „Glej me, Jelka! Ali me še poznaš?“ — Razjokala bi se Jelka od veselja. Domov bi šli potem, in Jelka bi je ne lasala več hudobno, ampak bi jo ljubila in imela rada, kot ima ona njo. Pa bi bilo lepo življenje potem.
Tako je mislila sedaj Lenčica-desetnica. Trdno je sklenila, da poišče izgubljeno tovarišico. Ali ni pomislila, da drži v svet tisoč in tisoč stezic, in ni pomislila, po kateri stezici hodi Jelka. Samo prepričana je bila Lenčica, da gotovo najde tovarišico. Zato pa je tudi hitela naglo skozi zeleni gozd proti belemu produ, ki se je svetil tam kraj goste goščave.
II.[uredi]
Solnce je že prestopilo sredo neba, ko se je približala Lenčica visokim goram. Prebredla je gorski potok, ki je šumel med gručevjem debelega kamenja, in se je obrnila po ozki stezici navkreber. Pred njo je strmelo navpično, orjaško skalovje mogočnega Prisanka, čigar pobočje in glavo je venčala snežna krona. Tihota je vladala po vsem zagorskem svetu, in to tihoto je motilo le polglasno šumenje gorskega potoka, ki se je drvil nedaleč po globokem jarku.
Ozrla se je Lenčica kvišku ob strmem skalovju. In zagledala je tam gori dva orla, ki sta krožila nad pečinami. Pa je vzdihnila mala deklica; a ni je bilo strah. Pospešila je korake po ozki stezici. Saj je vedela dobro: tu gori se pride na Vršič, in onkraj Vršiča se smeje prijazna dolina zelene Soče. In tam doli so morda razbojniki; cigani so morda tam doli, ki so ugrabili sosedovo Jelko. Pa stopi k njim in reši ubogo Jelko. Domov jo povede, in potem bo radost in sreča.
In stopala je Lenčica navkreber. Kroginkrog nje so stale temne smreke in so zeleneli vitki mecesni. A bilo ni ptic, da bi ji delale krajši čas. Samo gorski potok je šumel tam v globokem jarku. — Dospela je Lenčica do razpotja. Za trenutek je postala in je premišljala. Potem je pa krenila na levo. Vodila jo je steza kvišku. Vedno redkejši je prihajal gozd. Kroginkrog so se gromadile orjaške skale, in le težko in počasi je mogla preiti Lenčica mimo njih. Že so jo pričele boleti noge in jo težiti culica. A vendar je stopala nemudno naprej. V tem je zavila steza vstran. Ob strmem pobočju, ob globokem prepadu se je vila potem dalje. Pač se je zazdelo Lenčici, da je nemara izgrešila pravo pot. A ni se pomišljala, ampak je spela neustrašeno ob globokem prepadu. Divje, raztrgane stene visokega Prisanka so segale tja do prepada, in na njihovih koncih so se svetili snežni plazovi. Čreda divjih koz se je pasla brezskrbno tam na obronkih in se še zmenila ni za malo deklico, ki je lezla nedaleč od njih kraj strmega prepada.
Prešla je Lenčica mimo tega nevarnega kraja, in steza je zavila v malo dolinico. Cveteli so tam veliki grmi dehtečega, rdečega ravšja in so polnili zrak s prijetnim vonjem. Zapirale so dolinico široke bukve in veliki borovci. Košato rušje se je šopirilo kroginkrog, kot bi branilo popotniku, da ne sme stopiti tja v lepo dolinico.
Lenčica se je bližala rušju. A kar hipoma je obstala in je zaklicala prestrašeno. Nedaleč od rušja je sedel na ploščatem kamenu starček. Zagrnjen je bil v dolgo, na ve mestih raztrgano haljo. Dolga, razmršena, siva brada mu je padala na prsi. Noge so mu bile bose; krvavele so mu, kot bi bil hodil že ves dan med ostrim gramožem tam pod Prisankom. Gledala ga je Lenčica in je spoznala, da je berač.
Tudi berač jo je zapazil. Proseče je dvignil svoje suhe roke in jo je gledal proseče. Zasmilil se je Lenčici. Ni se pomišljala dolgo, ampak je vzela iz culice rumeno potičico, ki ji jo je spekla mati za brašno. Dala jo je siromaku, pa mu je rekla sočutno: „Ubogi mož, tu imate potičico, ki so mi jo spekli mati. Sama sem sirota; a vendar vam dam rada vse, samo da boste veseli.“
Hvaležno jo je pogledal berač. Z glavo je pokimal, a ni rekel besedice. — „Kam vas vodi pot, ubogi mož?“ je še povprašala Lenčica. A berač je samo zmigal z glavo in je pokazal na svoja usta. In tedaj je spoznala Lenčica, da je siromak mutast. Sočutno ga je še pogledala, potem pa se je obrnila in je odšla v temni gozd. Vedno više se je vzpenjala steza, in Lenčica je prišla kar naenkrat v ozko, temno sotesko. Sredi soteske pa je izginila hipoma steza. Obračala se je deklica na vse strani; a zaman. Nikjer ni bilo izhoda iz temne soteske. Pa se je ustrašila Lenčica; toda ni obupala. Po ozkem žlebu se je splazila navzgor. Dospela je do majhnega predora in tedaj je obstala zasopljena. Ozrla se je skozi predor — in dvakrat je vzkliknila na glas. Oj, tam na oni strani se širi široka senožet, polna pisanega cvetja. Bele gore obkrožajo krasno senožet in vse imajo biserno snežno krono. Zlatokrili metulji letajo od rože do rože, in solnčni žarki se poigravajo med njimi.
Radostno je stekla Lenčica skozi predor doli na senožet. In že je mislila zavriskati na glas v svoji srčni radosti. Toda kar se je ustavila in je pričela poslušati. Zaslišala je žalosten glas, ki je pel otožno pesem, in ta glas se ji je zdel znan. Poslušala je in je natanko razločila vsako besedo tiste pesmi:
„Rada v dom bi jaz hitela,
da bi mamico objela;
a ne morem več nazaj,
oj, nazaj v domači kraj...“
Žalostna je bila pesem, in Lenčici se je krčilo srce, ko je poslušla te glasove. Toda naenkrat se ji je razjasnil obraz. Z rokami je tlesknila in je zaklicala: „Oj, to je Jelka!“ — Zaklicala je Lenčica tako, pa je odbrzela preko senožeti. Tam gori na obronku je sedela mlada deklica, pa je pela z žalostnim glasom. Kraj nje pa se je pasla tropa belih ovac; lepo se je pasla in je mulila sočno travo.
„Jelka!“ je zaklicala Lenčica, ko je dospela do obronka.
Deklica na obronku je dvignila glavo. Umolknila je sredi žalostne pesmi in je pogledala na Lenčico, ki je hitela nasproti. Naglo je vstala, ker jo je spoznala. In zaklicala je tedaj na glas, da je zvenelo po širni senožeti: „Lenčica!“
Lenčica je že priletela k nji. Z rokami se je že oklenila okrog vrata, pa je govorila zasopljena: „Oj, Jelka, kaj si ti? — Kaj delaš tukaj, Jelka?... Doma jočejo za tabo; a ti sediš tukaj... Ti Jelka, ti Jelčica!...“
Tako je govorila Lenčica. Jelka pa jo je gledala s široko odprtimi očmi in ni vedela, ali bdi ali pa sanja. Naposled pa se je oklenila ihte svoje tovaršice. „Lenčica, ali je mogoče?“ je govorila in je ihtela. „Da, ti si, moja zlata Lenčica... O, zdaj, ko si me našla ti, gotovo minejo žalostni in nesrečni dnevi. O, zagotovo me rešiš, zlata Lenčica.“
Gledala je Lenčica Jelko, pa se je čudila. Zabolelo jo je v srcu, ko je gledala v njen shujšani, bledi obraz. Ali je to ona Jelka, ona sosedova Jelka, ki je imela vedno polna in rdeča lica kot črešnja na veji? — Oh, da se je izpremenila tako! Shujšala je uboga Jelka, jako shujšala, da je bila le komaj podobna nekdanji sosedovi Jelki. Raztrgana je bila obleka Jelki, tisti nekdanji ošabni Jelki, in noge so ji bile bose in vse krvave od trnja, preko katerega je morala Jelka za živino.
Gledala jo je Lenčica, in v srcu jo je bolelo. Božala jo je po bledih, upadlih licih in je govorila venomer: „Oj, Jelka, ti uboga Jelčica... Povej mi, kako si prišla sem in zakaj ne greš domov?“
Vzdihnila je Jelka, pa je odgovarjala: „Rada bi domov — toda ne morem in ne smem! Pasti moram ovce pri treh bratih orjakih, ki domujejo tam gori v veliki jami sredi Prisanka. Hudo mi je in rada bi se rešila; a ni mogoče. Čuvajo me orjaki in me ne puste odtod. Ves dan hodijo po strmem skalovju za divjačino. Toda, da vedo, da sem jaz še vedno tukaj, moram stopiti za živino. Kadar stopim stokrat, moram zapeti pesem, da me čujejo gori v skalovje. Gorje mi, ako bi hotela ubežati! Kakor hitro bi ne čuli moje pesmi, bi se zaprašili za mano in bi me ujeli takoj. Zaprli bi me potem tam gori v jamo, in nikoli več bi ne videla svetlega solnca... Oj, Lenčica, sirota sem jaz, nesrečna sirota...“
Pravila je tako Jelka in je jokala neprenehoma. Smilila se je Lenčici, smilila v dno srca. Ni mislila več na težke ure, ki jih je morala pretrpeti zaradi Jelke. Oj, saj ji je že davno odpustila vse! — Zdaj je mislila samo nato, kako bi rešila tovarišico. Toda ni ji prišla srečna misel. Zato pa je tolažila Jelko in ji je govorila: „Potolaži se, Jelka, in ne jokaj! Glej, saj sem jaz pri tebi, in ne bo ti žalega zdaj. Zato nikar ne jokaj!“
Potolažila se je Jelka. Pogledala je tovarišici v obraz, in njene oči so prosile: „Odpusti mi, Lenčica! Odpusti mi vse, kar sem ti storila žalega, in ne bodi huda name. Saj mi je zdaj hudo, oj, tako hudo!“
Prosile so tako Jelkine oči. Lenčica pa jo je prijela okrog vrata. „Sedi, Jelka, pa mi povej, kako si zašla sem k trem bratom orjakom.“
Ko je izpregovorila Lenčica tako, se je stresla Jelka od strahu. Pogledala je gori na strme pečine ponosnega Prisanka, pa je rekla prestrašeno: „Oh, pozabila sem peti! Da bi le ne prišli zdaj orjaki gledat, če sem pobegnila! Gorje bi mi bilo potem.“
In pričela je naglo peti, strme gori na sive pečine:
„Mamica za mano plaka,
hčerka drage čaka, čaka —
jaz ne morem pa nazaj,
oj, nazaj v domači kraj...“
Pela je Jelka z žalostnim glasom, in debele solze so ji tekle po upadlih licih. Ko je končala, je sedla v mehko travo. Nedaleč nje so legle bele ovce in so gledale naravnost na svojo pastirico. Kraj Jelke je sedla Lenčica. Za roko je prijela ubogo pastirico, pa ji je govorila: „Povej mi zdaj, Jelka, kako si prišla sem. Potem pa se morebiti lahko dogovoriva, kako naj se rešiva.“
In Jelka je pričela pripovedovati naglo in s pretrganim glasom.
III.[uredi]
Spomladi je bilo, ko je odšla Jelka z doma. Lepo jutro je bilo takrat, in ptice so prepevale tako krasno sredi gozda. Smejalo se je zlato solnce, in na belih snežnikih se je blestel sneg, kot bi bil posejan z bleščečim srebrom. Zavriskala je takrat v mlado jutro. Domislila se je, da cveto zdaj na belih skalah dehteči, zlati mežiklji. Pojde, pa si jih natrga. Splete si venec, pa gre skozi vas. Na glavo dene venec in ošabna in gizdava Jelka povpraša pri vsaki hiši: „Hej, kdo ima na glavi tako krasen venec? Hej, kdo mi je podoben?“ — Pa jo gledajo ljudje. Z rokami sklepajo, pa si govorijo: „Da — te! Ta Jelka, hoj, ta Jelka! Taka je kot svetlo sončece!“ — Tako si govore Ijudje. Jelka, ta gizdava Jelka pa gre skozi vas, in srce se ji smeje v ošabni napihnjenosti.
Pa se je Jelka res napotila proti skalam, da si natrga zlatih, dehtečih mežikeljev. Dolgo je hodila, dolgo in ker ni znala za poti in stezice, se je izgubila. Iskala je kroginkrog in je prišla kar hipoma do dolinice kraj črnega prepada. Zagledala je tam na kamenu starčka, ki jo je pogledal proseče in je proseče dvignil svoje suhe roke.
„Povej mi, grdi starec, kje je prava pot v vas?“ se je obregnila ob njem. A starček je zmigal z glavo in je še vedno dvigal proseče svoje roke. „Neumen si, grdi starec,“ je zavpila Jelka nad njim. „Ali ne vidiš, da sama nimam ničesar? Delat pojdi, lenoba zanikrna, ne kradi tu Bogu zlatega časa!“
Starček je še vedno zmigaval z glavo in je gledal proseče in milo hudobno deklico. „Ne bom te vprašala več, neumni, bedasti starec,“ je rekla naposled Jelka razdraženo. Obrnila se je, da pohiti kraj prepada navzdol. Toda še preden je stopna na trdo skalo, je zagledala pred sabo orjaškega moža. Zdelo se ji je, da je zrastel hipoma iz tal, in zazeblo jo je po vsem telesu.
Temno jo je gledal orjaški, bradati mož. „Zakaj si zaničevala mojega brata?“ je vprašal z votlim zvenečim glasom. „Srce ti je hudobno, deklica, in niti najmanjšega usmiljenja ni v njem. Ker si delala tako hudobno in brezbožno z ubogim starčkom, se boš pokorila in kesala, da boš točila še krvave solze. Čakaj, ti stvarca brezbožna, ošabna!“
Pograbil je orjak malo deklico. Na svojih rokah jo je nesel preko grmičevja in visokih skal. Klicala in jokala je prestrašena Jelka na glas. A nihče je ni čul. Samo jek ji je odgovarjal, stoglasni jek od belih pečin. Prinesel jo je orjak na cvetočo senožet in ji je pokazal tropo ovac, ki se je pasla brezskrbno med sočuo travo. „Te ovce boš pasla dannadan,“ ji je rekel. „Toda nikar ne misli, da ubežiš. Glej, tam gori v črni jami domujemo mi. Ves dan lovimo po skalah zverjad. Ti boš hodila za ovcami in vsakokrat, ko napraviš sto stopinj, moraš zapeti pesem, da te čujemo gori v pečinah. Gorje ti, ako pobegneš! Zasačimo te takoj in te zapremo v črno jamo, da ne zagledaš nikoli več svetlega solnca!“
Tako je govoril orjak. Jelka pa je pokleknila pred njim. Roke je dvignila, pa je prosila jokajoč: „Usmili se me, dobri mož, in pusti me domov!“
„Tudi ti se nisi usmilila ubogega starčka, ki je moj brat,“ ji je od govoril orjak trdo. „Glej, ona koča tam doli bo tvoje bivališče ponoči. Jedilo pa ti prinesemo vsak večer, da ne pogineš lakote. — Tedaj le glej, da boš skrbno opravljala svoj posel in nikar ne poizkušaj ubežati, ker je vse zaman!“
Tako je rekel orjak. Obrnil se je in je kar izginil tam gori ob skalovju. Jelka pa je zaplakala obupno in je klicala na pomoč. Strah jo je bilo, da se je tresla po vsem životu, in groza jo je navdajala. Plašno je gledala okrog sebe; toda ni videla živega bitja razen trope ovac, ki se je pasla mirno in brez glasu na cvetoči senožeti. Spoznala je Jelka zdaj, kam jo je za vedla ošabnost in trdosrčnost. Mamice se je domislila zdaj in očeta. Oj, Bog ve, kako jočeta zdaj za njo in jo išteta okrog! A nikoli je ne najdeta, in nikoli ju ne vidi več.
Pri tej misli pa je bilo Jelki tako hudo, da je mislila, da ji poči drobno srce. Oj, mati, oj, oče. Zakaj je bila tako ošabna in trdosrčna, da se mora zdaj pokoriti zato? Oj, zakaj, zakaj? — In jokala je nesrečna Jelka, jokala tako, da bi se je bil usmilil tudi kamen.
A takrat so zabeketale ovce tam sredi senožeti in so pogledale na jokajočo deklico, ki je ležala na tleh. In Jelka je začula to beketanje. Planila je prestrašeno pokonci; zakaj domislila se je besed divjega orjaka, ki ji je naročil, da mora hoditi za ovcami in peti. Sto korakov je naredila; potem pa je pričela peti žalostno pesem. Čudno in skrivnostno je odmevalo od belih, visokih skal, da je bilo deklico skoro strah. Gledala je gori v pečevje, na večni sneg je gledala. A nič se ni ganilo tam zgoraj. Sveta tišina je vladala širom okrog.
Potem pa se je zvečerilo. Še so žareli visoki vrhovi snežnikov v škrlatni večerni zarji, ko so se napotile ovce proti staji, ki je stala kraj senožeti. Počasnih, boječih korakov je šla Jelka za njimi. Ustavila se je pri mali koči in je sedla na klopco. Strahoma je pričakovala treh bratov orjakov.
Mrak je že ležal po zeleni dolini. Z visokih vrhov je že izginila zadnja rdečica. Mrzel veter je zapihal sem od temnih skal in je šepetal preko senožeti. Takrat pa so prišli bratje orjaki. Visoki so bili kot temne smreke in nosili so dolge brade. Zagledala jih je Jelka in se je stisnila strahoma še bolj k zidu. A bratje orjaki niso izpregovorili besedice. Molče so postavili pred deklico skledico močnika in belega mleka. Obrnili so se nato in izginili v mraku.
Oj, čudno bi bila pogledala Jelka doma, ako bi ji prinesla mati rumenega močnika za večerjo. Namrdnila bi se bila, pa bi se bila zasmejala: „Hej, hej — močnik! Še sinica v gozdu ga ne zoblje — pa bi ga jaz? Hej, hej!“ Tako bi bila rekla Jelka doma. A gori na senožeti ni pomišljala. Vzela je leseno žlico in je pričela zajemati, da je bilo veselje. Lačna je bila Jelka; saj že ves dan ni jedla ničesar. Pa bi ji ne dišal zdaj rumeni močnik?
Stopila je nato v kočo. Temno je bilo tam, in ko so se ji oči privadile temote, je zagledala tam ob steni borno posteljo. S slamo in senom je bila postlana. Bilo ni mehkih pernic kakor doma. A vseeno je spala Jelka trdno tisto noč. Trudna je bila in izmučena, pa ni pogrešala mehkih pernic.
Zbudilo jo je glasno beketanje. Prestrašeno je planila pokonci in je hitela ven pred kočo. Na klopci je zagledala skledico mleka in kos črnega kruha. V ranem jutru so šli mimo bratje orjaki, pa so ji pustili na klopci kosilce. Lačna je bila Jelka, pa ga je použila z največjo slastjo. Potem pa je šla za ovcami in je prepevala žalostne pesmi.
In godilo se je tako dannadan. Borno, nesrečno življenje je živela Jelka in je hujšala vedno bolj. Hrepenela je po domu, po očetu in mamici. A vse ji ni ni pomagalo. Morala je ostati na zeleni, samotni senožeti in pasti ovce. Pri tem pa se je spominjala nekdanjih dni. Svoje ošabnosti in trdosrčnosti se je spominjala. In tedaj je spoznala, da jo je kaznoval Bog. Tudi dobre Lenčice se je spominjala. In videla je, kako grdo in hudo je ravnala z ubogo tovarišico. Pekla jo je vest, in bolelo jo je zdaj v srcu. O, da bi mogla poklekniti pred starše in pred Lenčico in jih prositi odpuščanja! O, da bi mogla.
Nekoč zvečer je pokleknila pred brate orjake in jih je prosila z dvignjenimi rokami, naj se je usmilijo in jo pustijo domov. A niso je pogledali orjaki. Tudi izpregovorili niso, ampak so izginili molče. In tedaj je videla in spoznala, da bo morala ostati tu vse življenje kakor zakleta kraljična, ki čaka zaman na rešitev.
Živela je žalostno in nesrečno življenje in je hirala vedno bolj. Ni jokala več in ni zdihovala. Samo topo je strmela predse in ni štela več dni, ki so lezli počasi in kakor večnost dolgi mimo nje...
Tako je pripovedovala Jelka. Lenčica pa jo je poslušala in ji je gledala venomer v shujšani obraz. Oj, smilila se ji je uboga sirota tako jako! Vse bi dala, tudi svoje življenje bi dala zato, da bi mogla rešiti Jelko. A kako naj jo reši, kako? — In zamislila se je Lenčica... Kar hipoma pa se ji je razjasnil obraz, in je tlesknila z rokami. „Oj, Jelka,“ je dejala vsa vesela, „nič več ne boš živela samotno tu na senožeti, ampak se povrneš k mamici in očetu. Pa že danes, pa še takoj, kar hitro vstani in jaz ti pokažem stezico, ki te povede domov. Kar hitro vstani in pojdi za mano!“
Pogledala jo je Jelka začudeno. Toda zmajala je z glavo. „Ni mogoče, Lenčica, ni mogoče! Takoj naju ulove bratje orjaki, ko ne bodo več čuli petja. In potem bo gorje nama.“
„Ne, ne, Jelka,“ ji je odgovarjala Lenčica; „saj ne greva obe. Jaz ostanem tu, pa pojem namesto tebe!“ — Sedaj šele je spoznala Jelka, kaj misli tovarišica. Da bi ostala uboga Lenčica namesto nje tu na senožeti in bi živela nesrečno življenje, kot ga je živela dolge dni Jelka sama? Oj, ne, oj, ne! Rajša ostane Jelka še naprej tu; a Lenčica naj gre domov in naj živi tam srečne in vesele dni.
Odločno je zmajala Jelka z glavo. „Ne, Lenčica,“ je govorila, „ne privoščim ti tega življenja! Glej, rada te imam, pa bi mi bilo hudo, če bi morala misliti, da si ti tu nesrečna. Ne, Lenčica — jaz ostanem tukaj.“
Lenčica se je skoro zajokala, ko je slišala take besede. „Zakaj govoriš tako, Jelka?“ je rekla žalostno. „Tvoja mamica joče noč in dan za tabo in te išče po gozdovih. A ti, Jelka, ti pa nočeš k nji... Lepo te prosim, Jelka — pojdi domov! Že zaradi uboge mamice pojdi! Jaz ostanem na tvojem mestu — desetnica sem in moram že tako po svetu. Sam Bog ve, če se mi drugje ne bo godilo še slabše. Zato te prosim, Jelka — pojdi, o, pojdi!“
In sedaj se je res razjokala mala Lenčica. Povedala je tovarišici, kako se je napotila z doma in da ji je pokazala zlata ptica tam nad Razorjem pot sem gori. Rotila je in prosila Jelko, naj pobegne sedaj, ko ji je tako lahko. A Jelka se je upirala, ker ni privoščila tovarišici grenkega življenja. Dolgo sta se prepirali deklici. Naposled pa se je vendar Jelka vdala.
„Pojdem, Lenčica,“ je rekla. „Toda vedi, da mi je hudo, oh, tako hudo, ker moram pustiti tebe tukaj. Žalostna boš in se boš še kesala.“
„Ne bom žalostna,“ ji je odvrnila Lenčica, ki je bila vsa vesela, da je pregovorila tovarišico. „Prepevala bom lepe pesmi in bom vsa radostna, ker bom vedela, da si ti srečna pri zlati mamici in Ijubem očetu.“ — In Lenčica se je zasukala na petah, pa je zapela veselo pesem. Hm, bratje orjaki tam gori v skalovju so pa mislili, da poje Jelka tu doli na senožeti.
Utihnila je Lenčica, pa je prijela Jelko. „Pojdiva urno,“ je rekla. „Glej, kmalu zaide solnce, in tvoja pot je še dolga.“
Naglo sta hiteli preko senožeti do zakritega predora. Natanko je opisala Lenčica vso pot. Jelka jo je poslušala, in v srcu ji je bilo tako mehko, ko je gledala Lenčici v smehljajoči, ljubi obraz. „Lenčica, oj, Lenčica!“ je zaklicala in objela jokajo svojo ubogo tovarišico.
Nalahko se je je oprostila Lenčica. „Ne mudi se preveč, Jelka,“ ji je govorila. „Pojdi naglo, da te ne zasači noč. Pozdravi moje starše in moje sestrice, pa jim reci, naj nikar ne žalujejo za mano. Povej jim, da sem vesela in radostna in da se morebiti kmalu vidimo... Srečno pot, Jelka, pa nikar se ne žalosti zaradi mene!“
Še enkrat je stisnila Jelka prijateljici roke in ji je pogledala še enkrat v obraz. Potem pa je izginila v predoru in se je spustila na oni strani po ozkem žlebu navzdol.
Lenčica se je pa obrnila in je hitela na pisano senožet. Dvakrat se je zavrtela na petah v svoji veliki radosti. Oj, rešila je ubogo Jelko nesrečnega življenja! Jelko, svojo Ijubo tovarišico, je rešila, pa bi zdaj ne bila vesela? Hoj!
In Lenčica je priskakala na sredo senožeti. Tam pa se je ustavila in je pričela prepevati. Lepa in radostna je bila pesem, ki jo je pela Lenčica, in je tako prijetno odmevala od belih skal.
„Radost vriska vrh gore,
vriska glasno: Oj, juhe!
Juhe, juhe! Kako lepo
se smeje solnce nad goro...“
Prepevala je tako Lenčica. Bele ovce so se obrnile k nji, pa so jo gledale začudeno. „Be-be-be,“ so zabeketale. Potem pa so se spustile v dir in so prihitele k veseli deklici. Lenčica pa je prepevala in jih je prijazno gladila.
IV.[uredi]
Solnce se je nagibalo k zatonu. Lepo in škrlatno so se zasvetili mogočni snežniki. Nekje daleč v dolini V je pritajeno šumela voda; padala je preko visokih skal in je brzela med belim prodom navzdol. Njeno pritajeno šumenje je prihajalo gor na pisano senožet, kjer je cvetelo tisoč in tisoč cvetov. Lahen in prijeten vetrec je zapihal sem od belih skal. In takrat so se napotile ovce beketajoč proti staji. Lenčica je šla za njimi. In ko je izginila zadnja ovca v staji, je še lepo zaprla leso. Potem pa se je napotila proti koči. Odprla je vrata, pa je pokukala noter. Nič drugega ni bilo tam notri kakor preprosta, iz desak zbita postelj. Nastlana je bila s slamo in suhim senom. Lenčica ie položila v kot svojo culico in jo je potem razvezala. Vzela je iz nje staro obieko. Preoblekla se je; svojo pražnjo obleko pa je skrbno zravnala in jo položila kraj postelje.
Solnce je že zašlo, in tudi škrlatna zarja na visokih snežnikih je izginila. Pričelo se je mračiti, in izza strmih polic je že pogledal bledi mesec. Lenčica je stopila pred kočo, da počaka treh bratov orjakov. Ni je bilo strah in tudi bala se ni. Hm, kaj ji morejo bratje orjaki? Prišli bodo, a jo bodo ošteli, ker je pomagala Jelki, da je pobegnila. A naj jo oštejejo, naj jo odvedejo gor v črno jamo! Vse bo potrpela. Samo, da je našla in rešila ubogo Jelko.
Sedla je Lenčica na klopco pred kočo. Glavo je podprla z roko, pa je mislila na Jelko. Gotovo je že pribežala ubožica domov. Morebiti trka ravno v tem trenutku na vrata domače hiše. „Odprite, mamica! Jelka trka,“ tako pravi in trka. In tedaj se odpro hipoma vrata. Na pragu stoji mati in jo gleda. Jelka se je pa oklene okrog vrata in joka od veselja: „O, mamica, kaj ne poznate več svoje uboge Jelke?“ — Takrat pa jo že objame mati in jo dvigne v naročje. Nese jo v hišo in kliče že od daleč: „Oče, Jelka se je vrnila... Oj, naša Ijuba draga Jelka, Jelčica!...“ Tako govori mati; oče pa stoji kakor okamenel sredi izbe in ne more verjeti svojim očem. Radost mu sije iz oči, radost in velika sreča. Takrat pa se ga že oklene hčerka okrog vrata. „Odpustite mi, oče, da sem vas žalila tolikokrat in sem bila tako trdosrčna in ošabna,“ pravi Jelka in obljubi: „Saj ne bom nikoli več, oj, zdaj ne bom nikoli več.“ — In radost zavlada v sosedovi hiši, velika radost, ker se je vrnila izgubljena hčerka. Še nocoj se razglasi po vsi vasi, da se je vrnila izgubljena Jelka. Pri treh bratih orjakih je morala pasti ovce. Bridko in bedno življenje je živela. Pa je prišla Lenčica-desetnica. Rešila jo je in jo je poslala domov. Oj, kako je nocoj po vasi vse veselo! Le na Bregarjevem domu vlada žalost. Oče in mati sedita žalostna pri mizi in povešata glave. Leščerba brli na mizi. Tam na dolgi klopi pa sede ljube sestrice in zdihujejo: „Uboga Lenčica, zlata naša sestrica...“
Mislila je tako Lenčica na klopci pred kočo. Glasno je vzdihnila, ko se je domislila doma. A tedaj je zašumelo glasno v bližnjem grmovju. Lenčica je vzdignila glavo. Pogledala je v ono stran in je zagledala tri črne, kakor smreke visoke postave, ki so stopile izza grmovja in so se bližale koči. „To so bratje orjaki,“ je pomislila. „Bog ve, kaj porečejo, ko ne dobe več Jelke?“
Bratje orjaki so stopili h klopci. Prvi je dejal skledico mleka na klop, drugi pa skledico rumenega močnika. Molčali so in niso pogledali deklice. Lenčica pa je vstala in je voščila prijazno: „Dober večer, strici orjaki.“
Osupnili so orjaki. Pogledali so na deklico in so se začudili. Videli so pred sabo tuje dete, ki ga še niso nikdar videli. Začudili so se in so vprašali drug drugega: „Kaj pomeni to? Kaj je to?“
Prvemu orjaku se je zasvetilo v glavi. „Jelka je pobegnila,“ je dejal. „In ta deklica ji je pomagala.“ — Obrnil se je naglo k Lenčici in je izpregovoril, da je odmevalo daleč naokrog: „Kdo si?“
A Lenčica se ni prestrašila. Mirno je pogledala orjaku v obraz, pa je odgovorila mirno: „Lenčica-desetnica sem.“
„A kje je Jelka?“ je nadaljeval orjak. In Lenčica je odvrnila brez strahu: „Domov je šla. Zdaj se gotovo že raduje pri ubogi mamici. Oj, tako se mi je smilila, ko sem jo našla — ubogo svojo Jelčico. Pa sem jo komaj prisilila, da je ubežala.“
Poslušali so jo orjaki in so jo začudeno gledali.
„Ali pa tudi veš, da boš morala zdaj ti ostati tukaj?“ je govoril spet prvi orjak. „Ali veš, da te vzamemo za kazen gor v črno votlino, kjer ne boš videla ne zlatega solnca, ne belega dne?“
Grozeč je bil orjakov glas, in njegove oči so se bliskale. A Lenčica se ni stresla, ampak se je nasmehljala: „Oj, rada trpim, strici orjaki, oj, rada. Samo, da vem, da je Jelka zopet doma pri zlati mamici... Vesela vam bom pasla ovce, če mi pustite, in bom prepevala vesele pesmi. Uboga desetnica sem, pa nimam doma.“
Spogledali so se orjaki in niso rekli besedice. Samo namežikovali so si in so šepetali. Lenčica je stala pred njimi in jih je gledala proseče. Naposled se je obrnil zopet prvi orjak k nji, pa jo je vprašal z mehkejšim glasom: „Ali si ti ona deklica, ki je podarila danes beraču rumeno potičico?“
Da, jaz sem bila,“ je odgovorila Lenčica. „Oj, tako se mi je smilil ubogi starček! Hudo mi je bilo, ker nisem imela drugega nego rumeno potičico, ki mi jo je spekla mamica za brašno.“
Nič več niso govorili orjaki. Obrnili so se in so odšli preko senožeti. „Lahko noč, strici orjaki!“ je zaklicala Lenčica za njimi. A orjaki niso odgovorili. Izginili so onkraj senožeti, in Lenčica ni videla ni drugega več nego srebrne mesečne žarke, ki so drhteli nad širno, dehtečo senožetjo. Zmigala je Lenčica z glavo. Použila je svojo večerjico in nato se je napotila v kočo. Pokrižala se je in je pokleknila. Ko je odmolila svojo molitvico, je legla na borno postelj. Kmalu, kmalu je prišel k nji zlati spanec in jo je zazibal v mehke sanje. Skozi okence so se kradli srebrni mesečni žarki; tiho so drhteli po borni koči, kot bi čuvali malo deklico, ki je sanjala tam na postelji o zlatem domu in se je smehljala v lepem snu.
Prvi svit belega dneva se je zasvetil na visokem vrhu temnega Razorja, ko so se odprla vrata ubožne koče. Lenčica je stopila na prag in se je ozrla v nebo. Še so se svetile komaj vidno drobne zvezde. Toda polagoma so gasnile, in žarela je samo še jasna jutranjica. Lenčica je stopila k studencu. Lepo se je umila in je stopila potem k staji. Odprla je leso in je zaklicala: „Oj, ovčice, zaspanke! Kaj hočete prespati zlato zoro, ve zaspanke poniglave?
„Be-be-be,“ so se odzvale ovce in kar hipoma so se zgrnile okrog nje. Vsako je pobožala Lenčica po mehkem vratu in jim je govorila prijazne besede. Razkropile so se ovce po širni rosni senožeti, in takrat je sinil hipoma beli dan v zagorski svet. Snežniki so zažareli v rdeči zarji, da se je zdelo, da je objel hipoma gore ogenj te visoke do neba kipeče skale. Strmela je Lenčica vsa začudena v to gorsko krasoto. Z rokami si je zasenčila oči, pa se je čudila. Tedaj pa je zašumelo kraj nje in, ko se je ozrla, je zagledala pred sabo brata orjaka.
„Dobro jutro, stric orjak,“ mu je voščila prijazno. Prijazno ji je odzdravil orjak, pa je rekel: „Pridna deklica si, Lenčica. Tako zgodaj si že pokonci, in zlatega solnca ni še nikjer.“
Gledala mu je deklica v obraz in se je čudila. Zakaj orjak se ji je zdel podoben onemu ubogemu beraču, ki mu je podarila rumeno potičico. Samo da ni imel sive brade, ampak dolgo, črno.
„Prinesel sem ti kosilce. da ne boš lačna,“ je nadaljeval orjak. „Glej, usmiljena si bila z ubogim beračem in si mu storila dobro. Nismo hudobni mi bratje orjaki. Poplačati ti hočemo ono, kar si storila beraču. Ni ti treba hoditi tako za ovcami kot gizdavi Jelki. In tudi peti ti ni treba. Veš, hoteli smo Jelko samo kaznovati, ker je trdosrčna in prevzetna. Upam, da se je poboljšala tu. — Ti, Lenčica, pa pasi lepo našo živinico. Videla boš, da ti ne bo žal.“
Rekel je tako orjak. Položil je kosilce na klopco kraj koče in je odšel v skalovje. „Hvala lepa, stric orjak,“ je zaklicala Lenčica za njimi. Pogledala je na kosilce in se je začudila. Oj, na klopci je ležala rumena potičica, še lepša, še večja nego ona, ki ji jo je bila dala dobra mamica za brašno. In kraj potičice je stal pisan lonček, v lončku pa je bilo polno sladkega medu. Razveselila se je Lenčica. V srcu pa si je mislila: „Ne bo mi hudega pri bratih orjakih. Lahko mi bo življenje kot nikjer v daljnem, tujem svetu.“
Vesela je bila Lenčica, da je zašla na zagorsko senožet. Rešila je ubogo Jelko in je našla lepo življenje. Ne bo se ji treba klatiti po širokem svetu; ampak blizu doma bo živela tu na senožeti lepo in krasno življenje pri bratih orjakih. Oj, dobro, da je zagledala nad silnim Razorjem zlato ptico, ki ji je pokazala pot na širno senožet. — Lepo in pridno bo pasla ovce. Morda se še prikupi bratom orjakom — saj hudobni niso. Hm, in potem — no, hm, in potem jih poprosi tupatam, da jo puste domov k ljubim staršem in dragim sestricam. Pa jo nemara orjaki tudi puste, nemara...
Ko se je domislila Lenčica tega, je zavriskala na glas. Toda takoj je prestrašeno utihnila. Začula je žalostno in obupno beketanje tam kraj senožeti. Naglo je hitela tja; preko senožeti je hitela in je obstala nad globokim prepadom. Begala je tam ovca sempatja. Ozirala se je v prepad in je beketala obupno. Lenčica je pogledala v prepad. Daleč tam spodaj je zagledala na ozki polici belo jagnje, ki je klicalo s slabim glasom mater na pomoč. Zašlo je jagnje: na ozko polico je prišlo in ni moglo ne naprej, ne nazaj.
„Oj, jagnje, ti ubogo jagnje!“ je zaklicala Lenčica. Krčilo se ji je srce, ko je gledala na ubogo živalco, ki je klicala tako žalostno. Oj, zdajpazdaj se nagne in se prekotali v prepad. Zdrči navzdol in prileti z razbito glavo na dno prepada... Stresla se je Lenčica ob tej misli in si je od strahu zakrila oči z rokami. O, ne, o, ne! Ne sme poginiti jagnje — ne sme! Njegova pastirica je in njena dolžnost je, da ga reši.
Toda kako?
A Lenčica se ni pomišljala. Pričela se je plaziti po navpični steni. Varno in previdno se je oprijemala škrbastih robov in se je spuščala navzdol. Nad njo navpična stena, a pod njo črni prepad, čigar dna niti videti ni mogla. A ni se ustrašila vsega tega. Vedno niže je prihajala. Le s težavo je še dobila za noge varne podpore. Pa so že skeleli prsti, ki so jih ranili škrbasti robovi. A Lenčica se ni zmenila za to. Saj je vedela. da prihaja vedno bliže k ubogemu jagnjetu. In res — še preden si je mislila, je stala kraj njega na ozki polici.
„Ti ubogo jagnje!“ je izpregovorila, ko je dospela do tresoče se živalce. Stisnilo se je jagnje k nji, in Lenčica ga je dvignila na rame. Obrnila se je vstran, da si najde tam zložnejše poti. In spet se je plazila, plazila. Krčevito se je je oprijemalo jagnje. Čutila je Lenčica njegovo telo. Znoj ji je tekel curkoma z obraza, in težko je sopla. Kakor v sanjah se je oprijemala trde, mrzle skale in je plezala kvišku. Noge so se ji pričele šibiti in prsti, ki so ji krvaveli, so postajali vedno bolj trdi in neokretni.
„Samo še tri hipe!“ je vzdihnila Lenčica. Z zadnjimi močmi se je vzpela kvišku in se je dvignila na zadnjo polico. In tedaj se je oddahnila. S hrbta je snela jagnje in ga je postavila na polico. Veselo, radostno beketajo je pohitelo jagnje preko police in se je vzpelo na drugi strani k materi, ki ga je pozdravljala z glasnim beketanjem.
„Oj, pa sem ga rešila!“ se je razveselila Lenčica. Prijela se je za skalo, da bi se dvignila in stopila na varno senožet. Toda hipoma se je zamajala skala. Odkrhnila se je in se je skotalila z glasnim ropotom in truščem navzdol. Odmevalo je od vseh strani, in zdelo se je, kakor da bi se bil oglasil v prepadu grom.
Hitel je kamen navzdol. Vzkliknila je Lenčica, ko ji je zmanjkalo hipoma trdih skal. Hotela se je hitro oprijeti drugega roba. Toda bilo je prepozno. Zdrknila je s kamenom v globoki, črni prepad...
Tam gori na senožeti pa se je stiskalo rešeno jagnje k materi. Mati pa je beketala glasno, da je odmevalo od sivih pečin.
V.[uredi]
Začudeno je pogledala Lenčica okrog sebe, ko se je prebudila. Videla je, da leži v koči na postelji. A pod sabo ni čutila trde slame, ampak mehke pernice. Dvignila je glavo in se je ozirala po koči. Bilo ni žive duše nikjer. Tihota je vladala kroginkrog. — In Lenčica se je dvignila še bolj. Čudno, da je ne boli noben ud. Saj je vendar zdrknila z ozke police v globoko, črni prepad. Pa se ni pobila? — Čudno, čudno se je zdelo to Lenčici. Naposled pa se je celo domislila, da je nemara že umrla in da se je zdaj zbudila na drugem svetu. Toda, to ni mogoče. Saj leži zdaj v borni koči na mehki postelji.
In zmigala je Lenčica z glavo. Takrat pa so se odprla nalahko vrata, in v kočo je pogledal orjak. Ko je videl, da se je Lenčica že prebudila, je stopil bliže. „Oj, da si se le prebudila!“ je rekel prijazno. „Dolgo si spala, dolgo — že tri dni.“
„Povejte mi, stric orjak, kako je to mogoče, da se nisem pobila v črnem prepadu?“ je vprašala Lenčica. „Saj sem zdrknila z ozke police, ko sem rešila ubogo jagnje. Saj vem, da sem padla in sem izgubila hipoma zavest.“
Nasmehljal se je orjak. „Resnično si padla, Lenčica,“ je odgovoril. „A prestregli smo te mi, da se ti ni zgodilo nič žalega. Veš, mi sami smo postavili jagnje na ozko polico. Hoteli smo te izkušati, če imaš res zlato srce. Tudi Jelko smo izkušali. A Jelka ni hotela rešiti jagnjeta, ampak je pustila, da se je prekotalilo v globočino. A ti, Lenčica, si rešila jagnje in si tvegala svoje življenje. Zato blagor tebi, ker imaš zlato srce! — Vstani zdaj, Lenčica, in obleci pražnjo obleko.“
Rekel je orjak tako in je odšel iz koče. Lenčica pa je vstala in se je oblekla pražnje, kakor ji je naročil orjak. Pač se je čudila njegovim besedam; toda slušala je takoj. Ko se je oblekla, je stopila ven pred kočo. V senci je zagledala tam pogrnjeno mizo, ki se je kar šibila pod težo najboljših jedil. Vsa posoda pa se je svetila in je bila iz čistega zlata.
Začudena je obstala Lenčica. „Kaj pomeni vse to?“ se je povprašala. Toda ni si vedela odgovora. Še je stala tam in se je čudila, ko so prišli nenadoma bratje orjaki. Oblečeni so bili v žametaste obleke, ki so bile obšite z blestečimi biseri. Narahlo so prijeli čudečo se deklico, pa so jo posadili za mizo.
„Le nikar se ne čudi in ne boj se,“ je govoril orjak, ki je bil podoben onemu beraču, kateremu je dala Lenčica rumene potičice. „Glej, zate smo pripravili to pojedino, zate, ker si dobra in pridna deklica. Spoznali smo takoj tvoje zlato srce. Veš, jaz sem bil oni berač, ki si mu po darila rumene potičice. Ugajala si nam, ko si rešila gizdavo Jelko, dasi te je vedno trpinčila. Nisi se ustrašila smrtne nevarnosti, ko si šla rešit ubogo jagnje. In tedaj smo sklenili, da ti poplačamo bogato vse. Zakaj človek, ki ima zlato in usmiljeno srce, dobi naposled nagrado in srečen je potem vse svoje življenje. Ti, Lenčica, si uboga desetnica, ki mora v svet, da ne nakoplje domu nesreče. Toda mi te pošljemo nazaj domov. Lepo in srečno boš živela tam s svojimi starši in sestricami. Ne bo k vam nesreče, ampak smejala se vam bo sama sreča.“
Radost se je svetila Lenčici na obrazu, ko je čula take besede. Oj, domov pojde zdaj, domov pojde! K ljubim staršem, k dragim sestricam pojde. Pri njih ostane vse dni in se ne loči nikoli od njih. Oj, sreča, oj, radost! Kaj niso dejali dobri bratje orjaki tako? Da, rekli so tako, in gotovo se zgodi tako.
In smehljala se je Lenčica, ko je sedela za bogato obloženo mizo in je zobala najslajše slaščice. Oj, bilo ji je tako radostno v srcu, kot še nikoli. Domov pojde — k ljubim staršem pojde in k dragim sestricam! — Pa se je smehljala zato veselo in je bila srečna, kot nihče na svetu.
Bratje orjaki so jo gledali in so veselo kramljali z njo. Jedli so z njo mehke slaščice in so pili rujno vince. Solnce se je nagibalo k zatonu, ko je zazvončkljalo nekaj v grmovju. Razdelile so se veje, in na zeleno senožet sta stopila dva velika jelena. Uprežena sta bila v voziček, ki je bil ovenčan z rdečim ravšjem. Prihitela sta jelena preko senožeti in sta obstala kraj mize.
„To sta jelena, ki te popeljeta domov,“ so dejali bratje orjaki. „Kakor hitro zatone solnce, te popeljeta po varnem potu k domu.“ — Vstali so orjaki, in tudi Lenčica je vstala. Mnogo krasnih, blestečih darov so položili orjaki v voziček. „To vse je tvoje, Lenčica-desetnica,“ so rekli. „Veš, da ne boš trpela pomanjkanja — ne ti, ne tvoje sestrice!“
Zahvaljevala se je Lenčica s solznimi očmi. Zdelo se ji je, kakor da sanja. Glej, vse je prišlo tako nenadoma, tako hitro, da ni mogla doumeti vsega. Bog ve, pa če je tudi vse res? Toda Lenčica je videla in spoznala, da se ne moti, da je vse res.
Tedaj pa je zatonilo solnce, in snežniki so zažareli. Bratje orjaki so posadili deklico na voziček. Še enkrat so ji segli v roko in so ji govorili za pot prijazne besede. Tedaj pa se je spomnila Lenčica ovac. Dvignila se je na vozičku in jih je poklicala. Od vseh strani so privrele hipoma beketajoč bele ovce in so se gnetle okrog vozička. Vsako je pobožala Lenčica po glavi; potem pa se je obrnila k bratom orjakom.
„Hvala vam, bratje orjaki!“ je izpregovorila, in solze so ji zablestele v očeh. „Hvala vam za vse!“ — Več ni mogla reči; samo gledala jih je hvaležno in jim je stiskala roke.
„Cin, cin,“ so zapeli zvončki, in jelena sta potegnila za voziček. Zdrčal je preko senožeti, urno in lahko, kot drobna ptička v višavi. Še enkrat se je ozrla Lenčica nazaj. Tam gori so stali bratje orjaki in so migali v slovo. Zadaj za njimi pa so se dvigali snežniki, in njihovi vrhovi so žareli v zlatu zahajajočega solnca.
Tisti večer je vladala velika žalost na Bregarjevem domu. Ravno je bila odšla sosedova Jelka. Pravila jim je o treh bratih orjakih in o težkem življenju tam gori. In mislili so tedaj vsi in so vzdihnili: „Uboga Lenčica! Tudi ona trpi zdaj in je tako žalostna“ — Tako so mislili na Bregarjevem domu. Odšla je sosedova Jelka, in ostali so sami doma. Niti leščerbe niso prižgali. Mesec je svetil v izbo, kjer so sedeli Bregarjevi žalostni in potrti in so žalovali po svoji ubogi Lenčici. Mrtva tišina je vladala kroginkrog.
Sredi te tišine pa so se oglasili hipoma jasni glasovi, kot bi zvonili nekje v daljavi lepo ubrani zagorski zvončki. Vsi so dvignili glave, pa so poslušali. Zvončkanje je prihajalo vedno bliže; šlo je mimo oken in je utihnilo kar hipoma. In takrat se je začul zunaj glas, ki je zaklical veselo: „Oče, mati! Ljube sestrice!“
Planili so Bregarjevi na noge. Hiteli so ven iz hiše in so obstali na pragu. Gledali so na trato, ki so jo jasno razsvetljevali mesečni žarki. Čudili so se in niso mogli verjeti lastnim očem. Glej, na trati je stal voziček; ves je bil okrašen z rdečim ravšjem, in pred njim sta stala, uprežena v bleščeče oje, dva velika, vitka jelena. Na vozičku pa je sedela deklica. Veselo se je smehljala in je gledala na Bregarjeve.
„To je Lenčica!“ je zaklicala naposled mati. Že je hotela hiteti k hčerki; a takrat je skočila Lenčica z vozička. Priletela je k materi in se je je oklenila okrog vrata. — „Lenčica je,“ so govorile sestrice in so radostne sklepale roke. Obrnila se je Lenčica k njim. Stiskala jim je roke, pa je govorila venomer:
„Drage sestrice, pa se vidimo spet, kaj? Ali vam nisem rekla, da se vidimo kmalu? Zdaj pa ostanemo vedno skupaj in bomo vedno vesele.“
Lenčica je stopila k vozičku. Zlate darove je snemala z vozička in jih je polagala materi v predpasnik. Oj, bilo jih je mnogo, da so se čudili Bregarjevi neprenehoma. Razumeti niso mogli tega in so mislili, da sanjajo krasne sanje. Tipali so z rokami zlate darove in so morali naposled verjeti, da ne sanjajo, ampak da je vse gola resnica. Lenčica pa jih je gledala in se jim je sladko smehljala.
„Cin, cin,“ so zazvončkljali zvončki hipoma. Obrnila sta se tedaj vitka jelena in sta odbrzela po poti. Gledali so Bregarjevi za njima, dokler nista izginila tam gori na pašniku. Svetlo je svetil mesec, in modra Pišenca je pošumevala tam na produ. Še se je glasilo jasno zvončkljanje. Toda prihajalo je tiše ... tiše in je naposled popolnoma utihnilo...
Resnično je bila vesela sosedova Jelka, ko je zagledala Lenčico. Ni se mogla več ločiti od nje. Pripovedovati ji je morala Lenčica, kako ji je bilo tam gori na senožeti pri bratih orjakih. In Lenčica je pripovedovala, Jelka pa je poslušala. Izpremenila se je bila gizdava Jelka popolnoma. Nič več ni bila hudobna in trdosrčna; nič več ni bila prevzetna in domišljava. Ej, dobro se ji je vtisnilo v srce bridko življenje tam gori na senožeti. Zato pa se je tudi izpremenila in se je poboljšala. Veseli so bili zato njeni starši, in zato so jo ljubili zdaj vsi po zagorski vasi.
Krasno in veselo življenje je prišlo zdaj na Bregarjev dom. Sreča se jim je smehljala kroginkrog, in bridkih dni ni bilo k njim. Rasla je blaginja, in zlati darovi bratov orjakov so rodili tisočere sadove. Da, lepo življenje so živeli na Bregarjevem domu.
Lenčica-desetnica se je zdaj vedno smehljala. Videla je, kako so doma vsi veseli in zadovoljni, pa se je sladko smehljala. Z Jelko sta sedeli za hišo na vrtu. Govorili sta o rožni senožeti tam pod strmim Prisankom, o bratih orjakih sta govorili. Gledali sta na bele snežnike in sta se imeli radi. Na visoki jablani pa je sedela tedaj zlata ptička. Zlata ptička pa je bila sreča. Lepe pesmi je prepevala zlata ptička, da se je smehljal ves krasni vrt, da se je smehljalo deklicama drobno srčece...