Desetnica (Babica pripoveduje)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Desetnica
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Desetnica

Če rodi mati po vrsti deset sinov, tako da ni nobene hčere vmes, je deseti brat brez prave pameti in uide od doma. Ne ostal bi, pa najsi bi mu kje še tako dobro stregli, gnalo bi ga vedno dalje. V imoviti kmečki hiši so imeli starši devet hčera pa nobenega sina. Roditelja sta srčno želela, da bi dobila vsaj enega sinčka, ali njune vroče želje in prošnje so bile zaman. Deseto dete, ki se jima je rodilo, je bila tudi deklica, ljubka deklica, lepša od vseh devet prejšnjih. Roditelja sta ljubila deklico prav tako ali še bolj kakor starejše hčere. Vendar se je mati večkrat na tihem jokala, ko je pomislila, da bo moralo dete iti v desetino. Dete je vprašalo mater: - Zakaj so vam, mati, vselej rosne oči, kadar mi dajete kruha? Mati je molčala. Ko je bila najmlajša hči stara sedem let, prileti ptičica na okno in nosi v kljunu prstan zlat. Ptičica zapoje: - Peci, peci, mati, polančico, popotnico. Deni vanjo ta prstan moj. Kolač razreži na desetero, predloži kosce hčerkicam, katera dobode prstan zlat, bo morala v desetino iti. Mati je storila, kar ji je velela ptičica. Spekla je kolač, porosila ga je s solzami in dela v sredo prstan zlat. Nato je kolač razrezala in dala vsaki hčeri kos. Potlej je vprašala, katera ima zlat prstan. Vse po vrsti reko: - Jaz že ne! Samo najmlajša hči molči in drži prstan v rokah. Potem pa spregovori in reče: - Prišel je moj čas. Naveže si culico, sleče svileno obleko in si obleče raztrgano. Zbogom, oče, zbogom, mati, zbogom, sestrice! Čez sedem let pridem nazaj, ko boste možili najstarejšo hčer. In se napoti po svetu. Prva noč jo doleti v temnem gozdu. Sede pod drevo, da bi tam prenočevala. Drevo ji pravi: - Nocoj bo strašno treskalo in prva strela udari vame. Zapusti me in pojdi drugam. Desetnica pride k drugemu drevesu in reče: - Nocoj bom tu prenočevala. Drevo ji pa pravi: - Pojdi drugam, Desetnica, ko treskne drugič, bo strela zadela vame. Gre k tretjemu drevesu, ki pravi Desetnici: - Le mirno počivaj, Desetnica, pod mojimi vejami. Ne boj se ničesar hudega. Čez sedem let se je Desetnica vrnila v rodni dom. Kako je bilo tu vse imenitno, ona pa bosa in razcapana. Prosi svojo mater prenočišča, ta ji pravi: - Ne morem te prenočiti. Poglej, kakšna si, vsa zanemarjena. Moram svatovati deveto hčer, a ti ne spadaš med svatovske ljudi. Desetnica prosi znova: - Ljuba mati, dovolite, da tu prenočim. A mati je ne spozna in ne usliši. Nato se Desetnica poslovi: - Bog vas obvarji mati moja, Bog vas obvarji devet sestra! Bog te obvarji, dragi dom, da sem te sirota vsaj še enkrat videla, raztrgana, razmršena! Desetnica gre spet po svetu in se ne vrne več. Mati pade, omedli in izdihne dušo.


Po zapisu Jakoba Kelemine