|
|
Desetletnica Savinske podružnice
|
|
"Veselo je bilo gledati dopoldne dne 15. avgusta t. 1. planince in planinke, ki so od raznih krajev prihajali na slavnost v Logarsko dolino. Dragi naši bratje Čehi (prof. dr. Chodounsky, načelnik Češke podružnice, njegov brat in njegova hči, dr. Prachensky, dr. K u ž i č k a s soprogo) so prispeli črez Savinsko sedlo z Jezerskega, zastopniki osrednjega odbora (dr. Fran Tominšek, dr. F o er s ter, A. Mikuš s soprogo, Miha Verovšek in drugi) so prikorakali črez Kamniško sedlo, večina pa je prišla skoz Luče in Solčavo. Slavnosti se je udeležil ves odbor Savinske podružnice. Kamniško podružnico sta zastopala nje načelnik notar E. Orožen in tajnik M. Kos, Kranjsko odbornika profesor dr. Josip Tominšek in prof. dr. Herle, Podravsko odbornik dr. R o s i n a. Lepo število je prišlo Celjanov in Savincev: dr. Vrečko, dr. Dečko, dr. Hrašovec, veleindustrijec P. Majdič," veleltržec Zanier in drugi odlični narodnjaki. Izmed
drugih udeležnikov je bilo zlasti veliko učiteljev in učiteljic ter dijaštva. Častno je bil zastopan tudi kmetiški stan.
Slavnostni prostor okoli mogočne lipe pred Logarjevo hišo je bil okrašen z zelenjem in cvetjem ter zastavami, iznad poslopij in lipe pa so plapolale trobojnice. Tudi Ojstrica in njene sosede so se kazale izletnikom v vsej krasoti, nobena meglica jih ni zakrivala. Bil je krasen dan!
Okoli poldveh se je pričel banket, ki je trajal do šestih. Obed je bil izboren. Z izvrstno vinsko kapljico sta postregla gospod Zanier iz Luč in g. Fr. Petek z Ljubnega, fino pivo pa je bilo iz delniške pivovarne v Žalcu. Pri banketu so divno udarjali tamburaši pod spretnim vodstvom abiturijenta Serajnika. Bili so to dijaki, večinoma iz Velike Nedelje pri Ormožu.
Načelnik Savinske podružnice, gospod Kocbek, je otvoril vrsto govorov s prisrčnim pozdravom, v katerem je poudarjal krasoto slovenske domovine. Vendar se do novejših časov Slovenci nismo zavedali, kaj imamo prelepega. Seveda je bilo prejšnja desetletja ogromno dela s probujanjem naroda na političnem, slovstvenem in narodnogospodarskem polju. Pomanjkovalo pa je takrat tudi narodnih delavcev. Vse to je zakrivilo, da so se brigali le bolj tujci za naše planine. Zalezla so tuja planinska društva na naša rodna tla. Prišel pa je tudi Slovencem čas, da se je ustanovilo planinsko društvo. Nato je nazdravljal govornik vsem udeležnikom, zlasti zastopnikom osrednjega odbora, češkim bratom, zastopnikom Kamniške, Kranjske in Podravske podružnice. Pozdravil je še dijaštvo, zlasti tamburaše ter zaklical vsem udeležnikom iz dna srca: „Dobro došli nam, mili gosti, v Logarski dolini."
Nato je poročal tajnik gospod Šijanec precej obširno o delovanju podružnice v desetih letih nje obstanka. Ne bodemo se spuščali v podrobrosti, ampak omenimo le jedro. Savinska podružnica je postavila šest koč, eno kapelico in eno verando. Daljših novih potov je naredila sedem, izmed katerih je sloveča pot skozi Turški žleb veljala nad 2">00 kron. Starih je popravila 11 in 72 potov deloma popravila in zaznamenovala. Napisnih tabel in kažipotov je postavila 164. V razvedrilo in pouk članov so se prirejali skupni izleti in v zimskem času „planinski večeri" s predavanji. Podružnica ima krasno strokovno knjižnico. Spisala se je knjiga „Vodnik po Savinskih planinah", ki izide še letos v drugi popolno-noma prenovljeni izdaji. Sodelovalo se je pri raznih prošnjah, spomenicah, pri izdajanju špecijalnih kart, pisali članki o naših planinah v slovenske, češke in nemške liste itd.
V imenu osrednjega odbora je izpregovoril gosp. dr. Fran Tominšek iz Ljubljane. Poudarjal je, da je ne samo zato rad prihitel v Logarsko dolino, ker je rojak Savinske doline, ampak ker ga v resnici veseli takšna slavnost, kakršne nismo Slovenci obhajali še njkdar. Morebiti kdo poreče, kaj pa je to desetletnica! Petindvajsetletnica kaj pomenja, desetletnica ni nič. Toda to oporekanje bi bilo gotovo neumestno; kajti mi imamo danes slaviti desetletnico bojevanja proti nasprotnikom, proti katerim se moramo braniti z vsemi možnimi sredstvi, in baš Savinska podružnica se mora boriti toliko, kolikor nobena druga podružnica našega društva. Savinska podružnica nam je pokazala pot, po katerem je hoditi Slovenskemu planinskemu društvu. Ona je eminentno branila naše planine in jih ohranila slovenskemu narodu. Tuja društva so mislila, da je naš planinski svet njih posest, njih last. Savinska podružnica pa se je lotila dela z vso vztrajnostjo, ona je hitro pokazala, da smo Slovenci še vedno gospodarji na domačih tleh. Delovanje Savinske podružnice je bilo vzoren vzgled in osobito je gotovo vplivalo na to, da se je ustanovila in Savinskih planin oklenila dična Češka podružnica. Savinske planine so zopet naše, in to je torej v prvi vrsti zasluga Savinske podružnice. Govornik je pozdravil v imenu osrednjega odbora vse one činitelje Savinske podružnice, ki so delo vodili in pospeševali, zlasti pa načelnika gospoda Fr. Kocbeka, brez katerega bi ne bili danes na tistem stališču, na katerem smo.
Besedam dr. Tominšeka so vsi navzočni burno pritrjevali ter čestitali gospodu Kocbeku na krasnih uspehih.
Dr. Ivan Dečko je nazdravil Čehom: „V svojem delu bi omagali, ako ne bi imeli požrtvovalnih podpirateljev pri svojih bratih. Brez vsake pomoči bi morali opešati, toda našli smo bratov, ki nas tukaj podpirajo. In te naše drage brate, ki so nam pomagali pri našem delovanju, naše brate Čehe, ki so naj-odličnejši slovanski narod v Avstriji, imamo danes med seboj. Naše moči so bile preslabe, da bi se bili mogli lotiti dela uspešno tudi na Koroškem. A tu so prišli dični naši bratje Čehi in so se prijeli dela na koroški strani naših planin s tako vnemo, da danes tam o nemški nacijonalni turistiki ni duha ne sluha. Njih postojanka na Jezerskem stoji trdno kakor skala sredi morja, ki se ne straši razburkanih valov. Postavili so si pod Grintavcem „Češko kočo", iz katere čuvajo kras slovenske domovine kakor iz orlovega gnezda. Nemška beseda je tam izginila kakor noč; kamor pride Čeh, beži Nemec. Bog poživi torej naše vrle brate Čehe!" — Govoru je sledilo burno odobravanje.
V imenu Čehov, oziroma Češke podružnice je odzdravil njen načelnik g. prof. dr. Chodounsky ter govoril približno takole: „Presenečeni smo po laskavem sprejemu in pozdravu. Naše zasluge so le majhne, mi še nismo mogli dovolj storiti, ker obstoji naša podružnica le še malo časa. A voljo imamo dobro in, kakor je g. dr. Tominšek povedal, izpodbudilo nas je delovanje Savinske podružnice. Začeli smo agitovati, da nas prihaja vedno več s Češkega v te lepe kraje in da se podpira delo bratskega naroda. Koder živijo Slovenci, tja prihajamo najraje, tam smo doma. Odkriti smo prijatelji Slovencev in njih društev, osobito sosednje Savinske podružnice. Vi ste narod, ki vedno čuvstvuje z nami, mi pa tudi smatramo slovenski narod za najbližji nam bratski narod. Naj zavlada sporazumljenje med vsemi našimi slovanskimi narodi, kakršno je med Čehi in Slovenci, in dobro bode za našo domovino Avstrijo. V vzajemnosti, ki med nami obstoji, je bodočnost slovenskega naroda, pa tudi češkega in naše države." (Burno odobravanje.)
Gospod dr. Josip Vrečko je govoril: „Današnjo slavnostje imenoval velecenjeni gospod načelnik Savinske podružnice, Fran Kocbek, 10 letnico obstanka naše podružnice S. P. D. Jaz bi imenoval to slavno^t slavnost lOletnega delovanja našega velecenje-nega načelnika Fr. Kocbeka. (Burno odobravanje in ploskanje.) Savinska podružnica je mnogo storila, treba je v to vztrajnosti in jeklene odločnosti. Priznati moramo torej, ne da bi kakorkoli hoteli kratiti zasluge tudi drugim delavnim odbornikom Savinske podružnice, da je vse to, kar se je doseglo v 10 letih v naših planinah, v prvi vrsti zahvaliti delu g. Kocbeka in njegovi podjetnosti. Gospoda, ako bomo imeli pri naših društvih, zlasti pri planinskih društvih take može, ki tako delajo kakor g. Kocbek, potem nikdar ne izgubimo naših planin, potem nam ne odvzame nikdar sovrag niti pedi naše rodne zemlje! . . . Oprostite torej, cenjena gospoda, da smo se spominjali celjski Slovenci, prijatelji planin in hribolastva, velikih zaslug g. F. Kocbeka ter da mu tudi dejansko pokažemo našo zahvalo in naše priznanje in mu v ta namen poklanjamo to-le v spomin."
Nato je izročil govornik gospodu Kocbeku posebno spomenico, podpisano od celjskih Slovencev-planincev, ki so prispevali k darilu, in krasno zlato uro s posebnim posvetilom, graviranim na pokrov. Prelepi dar je sprejel slavljenec z vidnim presenečenjem.
V imenu Podravske podružnice je izpregovoril g. dr. Franjo Rosina iz Maribora: „Pridružujem se z radostnim srcem vsem
čestitkam predgovornikov. Naša Podravska podružnica nima tako velikega delokroga in tako visokih gora kakor druge podružnice; vendar izpolnjuje tudi važno nalogo, da brani slovensko posest tam ob meji in da ohrani narodu naše zeleno Pohorje in Kozjaško gorovje. Pri tem delovanju z veseljem omenjam našega slovenskega kmeta Pohorca, ki bi si dal rajši iztrgati srce, nego da odstopi le ped priljubljene mu rodne grude. Zato pa napivam zavednemu slovenskemu kmetu in kot zastopniku kmetov spoštovanemu gospodu Logarju." (Burno odobravanje.)
G. E. Orožen, notar v Kamniku in načelnik Kamniške podružnice, je slavil vrle planince in planinke, njih vztrajnost in požrtvovalnost dobrotnikov. Zlasti se je spominjal velike dobrot-nice Savinske podružnice, posojilnice v Celju.
Nato je napil dr. Juro Hrašovec podružničnemu tajniku g. Šijancu, ki se je, dasi rojen v lepih Slovenskih goricah, vendar hitro ogrel v Gornjem gradu za kras naših slovenskih planin, za katere deluje z vso vnemo. V drugi vrsti je govornik izrazil veselje, da se je zbralo toliko slovenske mladine, to je naraščaja, ki bode zapričeto delo v našem duhu nadaljeval.
Ko je še g. profesor dr. Josip Tominšek iz Kranja govoril v imenu Kranjske podružnice ter napijal zlasti tuiistinjam, se je 'završil oflcijalni del banketa. Zaključil ga je s kratkimi besedami g. Kocbek, iskreno se zahvalil za izkazano mu čast ter obljubil, da hoče tudi v bodoče z enako vnemo delovati na tem polju kot doslej, prosil pa v to podpore cenjenih članov in nečlanov.
Brzojavne in pismene pozdrave in čestitke so poslali podružnici gg.: prof. Fr. Orožen iz Rajhenburga, Josip Hauptman iz Ljubljane, profesor Ivan Macher iz Jene, dr. Medved iz Maribora in profesor Štifter (solčavski domačin) iz Kaluge na Ruskem, iz Millstadta na Koroškem pa prof. dr. Johannes F r i s c h a u f.
Naposled moramo še opomniti, da so Lučani in Solčavci razobesili v proslavo desetletnice zastave. V Lučah ob mostu so postavili slavolok z napisom in tudi pri Zanierjevi gostilni „Raduhi" smo čitali lepe slavnostne napise.
Tako je dična Savinska podružnica dostojno slavila svoje plodovito desetletno delovanje v prekrasni Logarski dolini.
