Deseti brat (Ivan Rob)
| Deseti brat. Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu. V sedanji čas postavil in v stihe prelil Ivan Rob Ivan Rob |
Deseti brat je izšel kot 20. zvezek Janežičevega »Cvetja iz domačih, in tujih logov«. Izhajal je od februarja 1866 do konca februarja 1867. Josip Jurčič (1844—1881) je spisal ta roman po vzorcu romana »Starinar«, ki ga je napisal angleški pisatelj Walter Scott (1771—1832). Dejanje in osebe so si v obeh romanih podobne. »Deseti brat« je prvi slovenski roman. Med ljudstvom je bolj znana izdaja Družbe sv. Mohorja.
| |||||||||||||
| Poglavja | Uvod 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. • dno |
Uvod
[uredi]
O muze, k vam zdaj v tihe hrame
namerjam v škornjih svoj korak,
da vsega duh me vaš objame,
da stil in verz mi bo lehak.
Ah, vem, da stroge ste device,
obraz tam moj pogodu ni,
vam všeč je mrkozorno lice,
ki od tožbá, od solz živi.
V vendar name se ozrite
in svoje čare mi razkrijte!
Deseti brat — roman domači,
ki Jurčič ga je spisal bil —
se v pesmi tej vam predrugači,
da bolj bo bran in zanimiv.
Značaje sem, osebe menjal
tako, kot jih zahteva čas;
v njih marsikdo bo brata videl,
bo videl tudi — svoj obraz.
Če, Jurčič, zdaj vrtiš se v grobu,
odpusti to predrznost — Robu!
PRVO POGLAVJE
[uredi]
Mlad junak po polji
se s kolesom vozi.
S. Jenko.
I.
Ni gore, hriba ne gorice,
kjer cerkvica se ne blešči;
ni mesta, trga ne vasice,
da ne bi krčma stala v nji.
A v krčmah dobra ljudska duša
pri vinu vrata nam odprè
in kdor njen modri govor sluša,
ta ve, kako zdaj s kmetom jè.
Tak s Scottom Jurčič se priduša,
na laž postavljat ga ne grè.
II.
S Peharčkom vas najprej seznanim:
to je krčmar, možak je suh,
s klobukom že hudó scefranim
se otepava sitnih muh.
Čevljar za mizo vino pije,
kot mlinček jezik mu drdrá;
z nosov obema sonce sije,
oj sonce, ki ga vinček dá.
Na stolu se čevljar presede,
iz ust zlete mu te besede:
III.
»Le stoj, Peharček, kaj ti praviš,
kdo pri volitvah zmagal bo?
S kom narod naš bo zdaj potegnil,
kdo ga v bodoče vlekel bo?
Lepo na shodih govorijo,
obljubljajo nam paradiž,
a vendar nam ubogim kmetom
nalagajo na ráme križ.
Po mojem se prokleto ujame,
kdor na besedo jim verjame.«
IV.
»Da, bogme!« mu Peharček reče,
a preden stavek dokonča,
pred hišo avto pridrdra.
Krčmar takoj na cesto steče,
da mile goste bi pozdravil,
ki k njemu v goste so prišli.
Pred njim zdravnik se je ustavil
in mladi mož, ki ves kipi
od zdravja, sile in mladosti,
pozdravljat ju krčmar hiti.
V.
V gostilno sta lepo zavila,
kot to zahteva običaj,
sta liter vina naročila
in kos svinjine za grižljaj.
Potem pa se pogovor vname,
beseda jim besedo dá,
napósled Vencelj pa posname,
takó nagovori moža:
»Peharček, fantu zdaj pomózi,
naj s tvojim se kolesom vozi!
VI.
Veš, gor na Slemenice mora,
a jaz grem čisto drugo pot.«
Popraska se krčmar in reče:
»Naj oprostijo mi, gospod!
Ne rečem, da ga nočem dati —
kolo je staro, brez luči —
pa vendar moram preje znati,
komu naj svoje dam stvari.«
Da Kvas pošten je, Vencelj reče,
krčmar kolesa ne odreče.
VII.
In Lovre Kvas koló zajaha,
v njem športni duh se prebudi,
v slovo navzočim še pomaha,
in kot bi mignil — več ga ni.
Viharno vozi, vozi divje,
kar da mu krepki športni krak.
Pred njim večerno sonce sije,
za njim prahu drvi oblak.
Na kriplje vse telo deluje.
Mar Lovre nič ne premišljuje?
VIII.
O pač, premišlja stare čase,
kako otrok je srečen bil,
kako so vlekli ga za láse,
kako jih s šibo je dobil.
Kako bilo je v ljudski šoli,
kjer a, e, i, o, u cvetè,
kjer palica vzgojnik je blagi,
kjer 1 X 1 se začne.
Potem počitnice, zabave,
ko pasel je sosedu krave.
IX.
»Gimnazija!« iz grla stisne,
od gneva mu obraz bledi,
ves jezen na pedal pritisne,
v verigah nekaj zaječi.
V spominu »fajfe« se vrstijo,
ki osem let jih je lovil,
pred njim, za njim, nad njim hitijo,
kdaj mir pred njimi bo dobil?!?
A glej! Kam »fajfe« so zbežale?
Ah, pete šole so se zbale!
X.
O peta šola, čas brenčanja,
utripov nežnih sladki čas!
Kaj čuda, če ob tebi sanja,
če se razvnema — športnik Kvas?
Saj tudi trda športna srca
omečita ljubav in maj,
če jih spomin nemilo brca
kot žogo v mlade dni nazaj.
Kdor enkrat bil je v peti šoli,
je ne pozabi vam nikoli.
XI.
Gradov v oblakih čas zidanja,
ko krasen ti je vsak plevel,
ko nekaj ti srce razganja,
da jokaš in si spet vesel,
ko veš, kaj ptice žvrgoljjo,
ko je srce prepolno nad,
ko veš, kaj rože govorijo,
ko večna ti cvete pomlad,
ko v prsih nekaj ti drhti,
vse to si, peta šola, ti!
XII.
Potem se spomnil je mature,
ko več kot Salomon je znal;
se spomnil tiste sladke ure,
ko prost na tleh je prvič spal.
Se spomnil bojev je junaških,
ki jih z reakcijo je bil,
preganjanj od starin mračnjaških,
ko tešč zvečer vodó je pil.
Kako naposled se je rešil,
upognil vrat in — glad utešil.
XIII.
Kako ga srečala je pamet,
da našel je do kruha pot,
kako s protekcijo mogočno
je dobil novce, hrano, kot.
Kaj vse na gradu zdaj ga čaka,
kako ga butec bo jezil,
kak revež z njim se bo potil,
kako garal bo za bedaka. —
Tako premišljal je junak,
med tem zemljó pokril je mrak.
XIV.
Znoči se. Mesec se prikaže.
Čuj, zvonček poje prek dolin,
nekje se slavček milo zlaže
v tolažbo srčnih bolečin. —
Ker na markacije ni pazil,
s poti je prave Kvas zagazil.
Po rdečih krogih v dvojno stran
ozira se okó zaman,
in da še večja je nesreča,
ga v mraku tem orožnik sreča.
XV.
Okó postave ga ustavi,
zapiše ga in dalje gre.
To Kvasa v slabo voljo spravi
po cesti peš krevsa molčé.
Deklè priziblje se naproti,
povpraša jo po pravi poti.
Da se je zmotil, mu veli,
naj se obrne, z njo naj hodi,
da rada pravo pot ga vodi.
Vesel vštric nje naš Kvas hiti.
XVI.
Kaj Kvas ji je med potjo kvasil,
tegà nikomur ne povem.
Mordà jo je celó poljubil,
a ja z o tem prav nič ne vem.
To mogel bi vam razodeti
le mesec, ta zvedávi ptič,
ki ni ga sram na zémljo zreti,
ko z deklico kramlja fantič.
A to mu moramo priznati,
da zna kot kavalir molčati.
XVII.
»Aha,« ju mož neznan pozdravi,
»spet drugega imaš, deklè?«
»Si ti, Martinek?« ona vpraša.
»Gospod na Slemenice gre,
poti ne vé, stezé ne zna,
lahkó ga ti popelješ tja.«
Na uho Kvasu zašepeče:
»Ne marajte, če je kosmat,
on je brez posla, se ne brije,
on, skratka, je — DESETI BRAT.
DRUGO POGLAVJE
[uredi]
Močan za dva, vsa dela zna,
pa mora mnogo hiš obrati,
da kdo mu revno »šklemfo« dá.
Fr. Levstik
I.
Če ni še vera ti odvzeta
v zvestobo tvojega dekleta,
če veruješ v pravice moč
in v to, da srečen boš nekoč,
če agitatorju verjámeš,
če véruješ v svetovni mir,
če Zvezi narodov verjámeš,
da zginil bo s sveta prepir —
kdo, vraga, brani ti na sveti
v desete brate še verjeti!?
II.
Martinek Spak je brat deseti,
a ljudski ideal on ni:
ker noče romati po sveti,
ker dóma rajši se drži.
V ostalem pa — po ljudskih mislih —
je pravcati deseti brat,
ker mu bogastvo nič ni v čislih,
ker hodi pod kozolce spat,
ker zadovoljen sam s seboj
bojuje svoj življenjski boj.
III.
Zdaj kmetu čakati ni treba,
da se deseti sin rodi:
pri tretjem že mu zmanjka hléba,
že tretji sin mu v svet hiti.
Po mestu lačen se potika,
po rovih s smrtjo se igra,
tovarnarju roké prodaja,
da kruha mu v zameno da.
A kadar vse mu spodleti,
potem ga občina redi. —
IV.
Čeprav je bil naš Lovre športnik,
se vendar je Martinka bal,
ko v medlem svitu mesečine
obraz kosmati je spoznal.
Da molk moreči bi prekinil,
»O Marijana« je zapel.
Martinek pridno je basiral,
na koncu pa tako začel:
»Gospod, nov šlager zdaj imamo,
pri nas popevko to poznamo:
Boben poje: bambrbam,
davkar pravi: »Te imam!
Hišo bomo ti prodali,
zaostanke poravnali;
jutri pojdemo drugam.«
Boben poje: bambrbam.
Boben poje: bambrbam.
Kaj naj še za davke dam?
Kravo, tele in telico,
svinjo, ovco in kozico,
vse so davki: ham-ham-ham.
Boben poje: bambrbam.
Boben poje: bambrbam.
Dobro biti zdaj je sam,
dobro kot berač živeti,
nič ne morejo ti vzeti.
Da sem sam, se ne kesam.
Boben poje: bambrbam.
V.
Ha, ha, kaj ni ta šlager krasen?«
»Prekrasen,« Kvas odgovori,
»sodoben duh, izraz je jasen,
le melodija ga kazi.
Napev se zdi mi dolgočasen,
balada — bi dejal — je to,
moderen spev je mnogoglasen,
sinkopa zdaj žgačká uho;
sodoben ritem, melodíja,
se v foksih, rumbah nam razvija.«
VI.
Po teh besedah skoz dobravo
korakala sta urnih krač,
— Koseski moj je pomagač. —
Zdaj Kvas ponudi Spaku »dravo«,
Martinek pravi: Dober čik
je boljši kakor slaba žlahta,
ki je razcefedrána plahta,
če cela je, je polna flik.«
— če Breznika uho ščegače,
naj misli: mož ne zna drugače! —
VII.
Čez čas Martinek Kvasa vpraša:
»Kaj mislite o Španiji?
Kako se Franku stvar obnaša,
kje prav posebno ga srbi?«
Prestrašen Kvas se ogleduje,
misleč, da prisluškuje kdo.
Kaj naj odvrne, premišljuje,
napósled mu veli takó:
»Jaz upam, da nebes vladar
podprl bo pravično stvar.«
VIII.
»M-hm,« Martinek se odreže,
»vsekakor! Kaj pa stvar domá?«
Strah Kvasu jezik zdaj zaveže,
odgovora na to ne dá.
Videč Martinek ga v zagati,
iz nje izvleči ga želi;
začne vsakdanjosti čvekati,
kot gobezdamo jih mi vsi:
»Poglejte, v travi so kresnice
in tam so slavne — Slemenice!«
TRETJE POGLAVJE
[uredi]
Prišel je športnik lep in mlad,
pa kaj mi je prinesel,
prašala ga nisem, povedal mi ni.
Narodna.
I.
Osnaži čevlje, ljubi bralec,
v salonih zdaj se kretal boš.
Če si bon-tona poznavalec,
se v njih kar hitro znašel boš,
če pa, kot jaz, si teleban,
govedo, kmečki štor zabiti,
ti bo nerodno tja stopiti,
a vendar deni strah na stran.
S spodobnostjo obraz odeni
in z mano po parketu kreni!
II.
Tam gor na slemeniškem gradu
nahaja krasen se salon;
v njem pet oseb v večernem hladu
posluša radio »Hornyphon«.
Brezdelja mladi rod se brani,
zato posluša in — kvartá;
z očetom mati pa ob strani
jim »kibicira« kar se dá.
Pri igri zdaj jih le pustimo,
s popisom njihovim začnimo.
III.
Je oče Benjamin trgovec,
stanú je svojega trpin,
je za dobičkom strastni lovec,
Merkurja zvitega je sin.
Začel je z malim, branjarijo
nekje v predmestju je imel,
s prekanjenostjo, z goljufijo
v sredino mesta je prišel.
Pretepal tu se je z usodo,
poznal pa svojo je metodo:
IV.
Podpiral »Jutro« je, »Slovenca«,
»Sokolu« je denar dajal
in hkrati bratom frančiškanom
za črne maše plačeval.
Na desno je, na levo kimal,
znal biti umen je in glup,
takó je kupcev si primamljal,
tako je novcev rasel kup.
Naposled kupil je graščino,
da letoval bi v nji z družino.
V.
Še nekaj! Lani časopis
priobčil je prav na veliko
njegovo impozantno sliko,
pod njo ginljiv življenjepis.
Tam bral na dolgo si lahkó,
da mož je priden, varčen, vztrajen,
v poštenju da je neomajen,
zaslug naštevali so sto.
Zasluga pa je ena sama:
možak je srečal — Abrahama.
VI.
Oseba druga — hišna mati —
predstaviti imam jo čast.
Z obraza strogega je brati,
da v hiši njena je oblast.
Vsi v hiši jo imajo radi,
mladosten je ves njen izraz,
ji štirikrat deset pomladi
prenaša vdano bujni stas;
ker Simpsonovo obožuje,
zato se nanjo mož huduje.
VII.
Odkar Simpsonova pretresla
z osebo svojo pol sveta,
se vsaka štiridesetletna
šopiri nad dekleta vsa.
Deklè, ki so ji dnevi tekli
brez pretresljajev, brez prigod,
sedaj, ob Simpsonovih letih,
kot žena išče jih povsod.
Na starost vsaka si želi
nazaj prelesti mladih dni.
VIII.
Hči Manica — oseba tretja —
že v osemnajsto leto grè.
Vsi ptički javno žvrgolijo,
da je prefrigano deklè.
Bilà je Manica brinetka,
— sporoča Jurčič nam takó —
a ta prekanjena koketa
si je prepleskala glavó.
Dekle je vitko, bledolično
in malce — Greti Garbo slično.
IX.
Še dve osebi sta ostali:
je prvi Balček, mamin sin,
v četrto na »Poljane« hodi,
ravnatelj pravi mu: capin.
Oseba druga je — poet,
za Márjana ga oče kliče.
Ta pusta zemlja ga ne miče,
njegov je med oblaki svet.
Vsak teden muza ga obišče,
potem gori ves dan — ognjišče.
X.
Tarok v salonu je končan;
»pagata« Marjanu so ujeli,
v obraz se mu režé veseli,
a on, poet, jim je dolžan.
Ker Marjan se igrati brani,
— poraz mu vzel je ves polet —
ga Manica s pogledom rani,
da v roke vzame karte spet.
Iz téga se lahko učite
v čem deklice so zmagovite.
XI.
Da pevcu vedno sreča laže,
Prešeren je lepo zapel.
Resnica tu se nam izkaže:
spet Marjan ni pogubi ušel.
S tem vsem dvomljivcem je dokazal,
da čistokrven je poet,
da ljubi Bog ga je pomazal,
kot vidca ga poslal na svet.
Kdor še ne more mu verjeti,
naj čaka, da začel bo — peti.
XII.
Ker se večerja jim ponuja,
zató so vrgli karte vstran.
Tja k jedi se vsakdo pomuja,
ker je jedilni list izbran.
Mesnine mehke hrani skleda,
nosnicam dvori vonj masti,
pa naši družbi to preseda,
po drugem slina se cedi.
Kot divji so se vsi zagnali,
da svoje znance bi — obrali.
XIII.
Najprej v pikantni majonezi
gospa servira mladi par.
Uradnik »on« je, večkrat v jezi
pretepa »njo« — udar na udar.
Kako se »ona« mu maščuje,
da z doma večkrat mu zbeži,
da ójnice mu preskakuje,
in druge take še stvari.
Vse mesto pa da že šušlja,
da z drugo »on« razmerje ima.
XIV.
Namesto v kračo, v konkurenta
zdaj vgrizne Benjaminov zob:
da radi goljufij ogabnih
je plačal že nešteto glob.
In — za desert — še ta novica:
no, saj poznate vsi jo? Ne?
Ta, ki se zdela je devica,
no, Ančka, ta ni več deklè:
že sedmi mesec ji poteka.
A oče?! Strgana pokveka!
XV.
O joj, na Kvasa sem pozabil,
pred vrati fant stoji vkovan;
lahko se mi bo še prehladil,
potem — adijo moj roman.
Ahá, že po stopnicah stopa,
čuj, lahno trkanje na dver:
»Naprej!« mu Benjamin zakliče,
že vstopi Kvas: »Dober večer!
Jaz Lovre Kvas se imenujem,
poklic: dijake poučujem.«
XVI.
»A, vi ste? Novi naš inštruktor?
No, to je prav, to je lepo.
Tu vam predstavljam svojo hčerko,
tu Balčka, Marjana, ženó.
Ne dajte, prosim, se motiti!
Kar sedite! Ste trudni, a?
Pa lačni? O, seveda siti
prahú in vožnje. Ha, ha, ha!
Prositi dalje se ne dajte,
z večerjo brž se okrepčajte.
XVII.
Tu, vidite, smo vstran od hrupa,
od velemestnih vstran zmešnjav,
motor ne avto nam ne hupa,
tu srečni smo brez vseh zabav. —
Hej, Balček, ta gospod ti v stopi
glavo bo tri, to boli!«
K obrambi mati zdaj pristopi:
»Le nič ne maraj, Balček ti!
Gospod, saj fant je bistre glave
le bolj živahne je narave.«
XVIII.
Med tem je z usti Kvas požiral
pečenko, Manico z očmi;
slabó je z nožem manevriral,
zato pod mizo mu sfrči.
Rdeč ko rak je naš junak.
Glasnó se Manica zasmeje,
Gospa pa v mislih jezno deje:
»Res, čeden fant, kmetavz pa tak!«
Ker je večerja že končana,
zato so šli vsi nina — nana.
XIX.
Pod streho sivega gradu,
tam v senci starodavne slave
pospale utrujene so glave,
le dvema noč ne dá miru.
Naš Lovre nase se huduje,
nerodnost taka ga jezi;
a Manica načrte snuje,
kalina ujeti si želi.
Dobrotni sèn čez dolgo časa
je ukrotil Manico in Kvasa.
XX.
Bil jasen dan je, jutro krasno,
ko Kvas iz postelje je vstal.
Globoko je zadihal, strastno,
tja k oknu brž se je pognal.
Vsa zemlja kakor cvet dehti,
tu spodaj v vrtu rože, ptiči,
tam v dalji polja, trate, griči,
a Kvas ne vidi teh stvari.
Vsa ta lepota ga ne mika,
okó za Manico mu stika.
XXI.
Ta čas je ona pred zrcalom
umetno se frizirala,
je ustne barvala s črtalom,
se skrbno manikirala.
Potem je s kremo ‚de chaque heure‘
si lica spretno namazala,
na to je »Tokalon« dodala,
parfum nazadnje »de sept fleure«.
»Za boj sem zdaj oborožena,
ne reši sila ga nobena.«
XXII.
Nikar ne misli, ljubi bralec,
— iz skušnje bralke to vedó —
da ona je tako hitela,
kot jaz popisal sem vse to!
Kaj še! Med tem je Kvas pojedel,
inštrukcijo je že končal,
si grad z okolico ogledal
in končno v utici — zaspal.
Enajst je ura že odbila,
ko budoar je zapustila.
XXIII.
Ko Manica je pridrobnela
po pesku drobnem k utici,
je zapazila vsa vesela,
da naš junak ko dete spi.
Ne sluti revež, da ga čaka
Ahila žalostni pogin,
ko prepetnajstila junaka
je nežna ženska brez vrlin.
Hej, vzdrami se, zaspanec ti!
— a on ko naše ljudstvo spi.
XXIV.
Tja za hrbet mu je stopila,
srcé ji bilo je močnó,
z rokami mu oči pokrila:
»Kdo je?« mu šepnila sladkó.
Zdaj Kvas iz praznih sanj se vzdrami,
kdo je, iz nežnih rok spozna,
od muke, sreče vztrepeta,
vonjava njenih rok ga mami:
»O Manica!« brž zažgoli,
poljubljat prstke ji hiti.
XXV.
Roke mu Manica umakne,
naj vé, da zmaga njena je,
obličju strog izraz natakne,
levite brati mu začne:
»Gospod inštruktor, le spodobno!
Poštenost daleč mi slovi
in vrh tegà imam že fanta,
on je poet, a kaj ste vi?
In če sem z vami se šalila,
s tem nisem v vas se zaljubila.«
XXVI.
Poparjen Kvas ji odgovarja:
»Ah, oprostite mi, pardon!
če sem s poljubi vas užalil,
jih smatrajte kot suh poklon.
Da imate fanta, obžalujem,
še bolj pa to, da je poet.
Kaj sem? Predlani v športno zvezo
v »Podsavezu« sem bil sprejet.
Na tekmah vseh sem zmagoval,
mi sam župan pokal je dal.
XXVII.
Ko naša znanka to izvé,
ji žal je, da ga je žalila.
Da bi ga malce pomirila,
spregovori besede te:
»Saj name, Kvas, se ne jezite,
da sem tako vas stisnila?
Besede prejšnje pozabite,
saj nisem resno mislila.
Sedaj pa malo se nasmejte,
o športnih zmagah mi povejte!«
XXVIII.
Kakó bi Kvas se razgovoril,
kako bi se pobahal rad!
A Jurčič mi je natovoril
pijanca sitnega na vrat.
Pa kaj pomaga mu vsa jeza:
junak romana ni junak,
lahkó mu avtor v čustva dreza,
če se mu zljubi, hipec vsak.
Na glas naš Lovre Kvas ugiblje:
»Kdo mož je, ki se semkaj ziblje?«
XXIX.
V odgovor Manica veli:
»Uh, to je môra in morilec,
prepirov vsakršnih netilec,
se praska, kjer ga ne srbi.
Le alkohol mu je pogodu,
je srečen v senci steklenic,
na žalost mi je je še v sorodu:
ponaša se, da je moj stric.
Mendá so z vinom ga krstili,
imé mu Dolef nataknili.«
XXX.
Stric Dolef je prišel do ute,
pozdravil in tako začel:
»Če vama kratim te minute,
mi oprostita! V krčmo šel
naravnost bi, pa Jurčič brani,
zaradi njega tu stojim
in, apropos, še to je rekel,
da naj deklino odpodim.«
Dekle je šobo naredilo
in z mesta ni se premaknilo.
XXXI.
Hu, to se Dolef je razjezil:
»Spoštuj starino, ti deklè!
Če nočeš že zaradi mene,
naj Jurčič vsaj premakne te!
Kultura srčna zdaj umira,
brez spoštovanja je ta rod,
nam naših ne prizna vrednost
in Jurčiča že — travestira.
Če sile ne priznaš nobene,
naj vsaj »Urbanus« te prežene!
XXXII.
Ker po bon-tonu se ravnala
je rada naša Manica,
zato je tudi hitro vstala,
nazaj v graščino je odšla.
»Vi Lovre Kvas ste?« Dolef vpraša,
»ste filozof? A ne kot jaz,
ki v vinu našem sem prvino,
vsemirske misli v njem odraz.
Če vam se zdi ta stvar učena,
je záme kakor enkratena.
XXXIII.
Hej, kje ste urice vesele,
ko Bakhus naš vodnik je bil!
Noči prekrokali smo cele,
takrat za svoj denar sem pil.
A zdaj, ko že starost pritiska,
ko kmalu tam bom, kjer ni muh,
sedaj, ko se mi pleša bliska,
sedaj sem kakor poper suh.
Zaman mi roka žep obrača.
Kvas, posodite mi ‚kovača‘!«
XXXIV.
Beseda zadnja Kvasa zmede,
vanj zre z bolščečimi očmi,
v žep avtomatično poseže
in mu ‚kovača‘ pomoli.
Stric Dolef jadrno zdaj vstane:
»Amice, servus! Zbogom, Kvas!
Bojim se, da se grlo vname,
zato grem k Obrščaku v vas.
Prvino svojo grem pokušat
in harmonijo sfer poslušat.«
ČETRTO POGLAVJE
[uredi]
In vstáne šúm, de mož za možam pada.
Fr. Prešeren.
I.
Ljubavni parček zapsutimo;
naj z njima Amor se igra;
za stricem Dolefom stopimo,
ki v krčmo jadrno švedra.
Vesel je mož, polglasno poje:
»Iz dalje vino že vohljam,
usmerja nos korake moje,
me varno vodi v vinski hram.«
Podobne pesmi prepevaje
se k Oberščaku v vas primaje.
II.
Gostilno Obrščak v vasi
ima že dolgo vrsto let.
Po svoji glavi vse ravna si,
zaveznik mu je vinska klet.
Vabiti vanjo on ne jenja,
je pol vasi njegova last.
Kaj čuda, če obrška srenja
mu dala je župansko čast.
V dokaz županskega garanja
pred sodek krasen mu poganja.
III.
Obrhek vas se imenuje,
ki vanjo pravkar smo prišli.
Tako nas Jurčič poučuje,
a hkratu ga močno skrbi,
ker razložiti si ne zna,
kaj vse ‚Obrhek‘ v sebi hrani,
Oštirja pa, ki so mu znani
koreni vsi, še ne pozna.
Kar možno ni pri ljubem Bogu,
to možno je pri — filologu.
IV.
Da je Obrhek vas slovenska,
iz téga prav lahko spoznaš:
v nji revščina je salamenska
in vendar krčmo v nji imaš.
Slovenski tu s tudi kmetje:
za »pravdo« so do konca dni,
kaj, če po zlu gre vse imetje,
da le pravica se blešči. —
Ta kraj je miren, zrak je čist,
še ni okužil ga — turist.
V.
Pri Obrščaku danes zbranih
je polno kmečkih korenin.
Dva tu sta od junakov znanih:
stric Dolef in pa Spak Martin.
Potem še Miha izpod Gaja
in z njim je Dražarjev Francè,
ki z Mihom nekaj se pogaja,
mendà zaradi bajte grè.
V manjšini cvet je gruntarije,
v večini svet je beračije.
VI.
Matevžek — razborit možakar —
pobarat Dolefa hiti:
»V vaš grad prišel je včeraj frakar,
ki naj za Balčka poskrbi,
da bolje v šoli bo oral?
Po njivi sodi gospodarja!
Po mojem škoda je denarja,
ki ga zato gospod bo dal:
neumna vedno je butica,
pomaga sama si — glaica.«
VII.
»E, kaj boš ti,« mu Dolef pravi,
»saj nič ne veš! Ne gre za tó,
da fanta k pameti pripravi
— kdo danes mara še za njo! —
Tu gre le za ugled družine:
če sinko ‚cveke‘ bo dobil,
če bo prinašal opomine,
da vsemu bo — inštruktor kriv.
Z denarjem pa moj brat skopari,
bo plačal uro mu po pari.«
VIII.
Takrat ta dva sta modrovala,
zabavali so se možjé;
sta sprva si nasprotovala,
podala končno si roké.
Potem so družno moževali,
hvalili starih časov tek,
ko niso kuluka poznali,
ko krize ni biló vse vprek;
kak moral svet bi se vrteti,
da vredno bi biló živeti.
IX.
Pri mizi se Martinek vzdigne,
obličje v jezi mu žari,
desnico sunkovito dvigne,
obrnjen k Mihu zakriči:
»Ti, Miha izpod Gaja, stran,
od naše druščine poštene!
Ti ne poznaš vesti nobene,
ti oderuh si in cigan.«
Potem k ostalim se obrne
in nanje te besede zvrne:
X.
»Denar iz bank je Miha vzel
takrat ko ni biló zapore
— zdaj redko kdo ga vzeti more —
in ga posojati začel.
Tako Francetu je pred leti
posodil, da si hlev zgradi,
zdaj kajžico mu hoče vzeti,
ker mu France še vrnil ni.
Francetovo deklè pa joče,
ker Miha jo za ženo hoče.«
XI.
V odgovor Miha mu zabrusi:
»Kdo me iz krčme podi?
Kar pridi semkaj in poskusi,
jih boš že, komunist, dobil.
Domov sem mislil že oditi,
ker se na delo mi mudi
in moram nekaj še storiti;
ker pa berač me ven podi,
zato nalašč še tu ostanem,
od svoje mize se ne ganem.«
XII.
Martinek Spak zdaj k njemu skoči,
za vrat ga prime in zlasá,
okrog ušes ga dvakrat poči,
in k vratom s silo ga pehá.
Dolžan mu Miha ne ostane:
po buči česne ga močno,
da kožo mu z lasmi posname,
v sedalo brcne ga z nogo.
Ker dober zgled za sabo vleče,
zato so vsi že v sredi gneče.
XIII.
Na mah po sobi završi,
kot veter med vrhovi;
na mah se moštvo razdeli,
kot čreda pred volkovi.
Martinek sem in Miha tja,
v gostilni tabora sta dva.
Vsak sojo moč poskuša
in divje se priduša.
XIV.
Najprej steklenke z miz leté,
že vino tla namaka,
kozarci sem in tja frčé,
kot strela iz oblaka.
Stolov se loti vneti trop,
po glàvah klesti: lop, lop, lop,
da sape jim zmanjkuje,
da les že iskre kuje.
XV.
V tej stiski Dolef trepeta,
pod mizo brž se skrije.
Zaman, nekdó ga že mečka,
grozeče mu zavpije:
»Priznaj, da jaz sem nad teboj,
drugače ti to, Dolef, joj!
Ti vse kosti preštejem,
na gnoj te svoj posejem.«
XVI.
Stric Dolef milo zaječi:
»Prijatelj, nehaj,« pravi,
»potrl mi bodeš vse kosti,
nikar me tak ne gnjavi!
Vse kar želiš, prav vse ti dam,
te za sorodnika priznam
in če se ti zahoče,
si še lahko — moj oče.«
XVII.
Tako ta dva med sabo sta
z jeziki se borila,
medtem ko druga množica
se je v resnici bíla.
Se krčma od prahu zmrači,
od krikov, vikov trak ječi;
krčmar zaman vzdihuje,
zaman si ... plešo ruje.
XVIII.
Bregova dva sta si v laseh:
berači in bahači;
ker bil berač je prej pri tleh,
sedaj bahača tlači. —
že Mihu pešajo moči,
njegovim več do zmage ni,
zdaj zdaj bo četa mala
čez prag se v beg pognala.
XIX.
In res so Mihovi zbežali,
dejal bi, veter jih je vzel.
Med temi, ki so tu ostali
je Martinek Spak tako začel:
»Z denarjem ti bom jaz pomagal,
France, naj nič te ne skrbi!
Ne bo te Miha še odžagal,
dokler Martinek Spak živi.
Možje, ki z mano tu sedite,
nocoj za moj denar ga pijte!«
XX.
Molčali so, zijali so,
nihčè se téga ni nadéjal,
da se bo danes še odžejal,
račun da Martinek plačal bo.
Matevžku jezik se razmaje:
»Martinek, čuj, razloži nam,
povej, kdo ti denarce daje,
ko si na svetu čisto sam ...«
Obmolkne, K vratom se ozira:
»Kaj res, da — Moskva te podpira?«
XXI.
»O, haha haha haha haha,
o, hoho hoho hoho ho!
V praznino prazna pamet maha;
s čim boš dokazal mi vse to?«
»I, no, poprej sem res verjel,
— bil Jurčič kriv je tej zablodi —
da vrag še na križpotja hodi,
da je z denarjem te ujel ...
Ker prvega smo se znebili,
smo vraga drugega dobili.«
XXII.
Modrost je taka nekaj vredna,
poplača jo edino — smeh;
zato se množica poredna
od smeha valja vam po tleh.
Med tem grohotom in smejanjem
se duri na stežaj odpró
in z motoviljenjem, z mahanjem
v gostilno prištorkljá nekdó.
To bil je invalid Krjavelj,
s priimkom drugim ‚zviti kavelj‘.
XXIII.
»Na, pij!« ga družba k sebi vabi.
On dvakrat reči si ne dá,
kozarec poželjivo zgrabi,
izprazni ga in zacmoká.
»Hej, čuj, Martinek, kaj ti pravim!«
Matevžek zdaj spregovori,
»menda s tovarnarjem Piškávim,
tako gre glas, sta dobra si,
ker ž njim — takó ni stara pravi —
te večkrat vidi na pristavi.
XXIV.
Martinek ostro ga pogleda,
denar na mizo položi,
čez rame Bata-čevlje vrže,
iz krčme brez besed hiti.
Krjavelj jezno se popraska:
»Matevž, da bi ti jezik zgnil!
Da nisi Spaka mi odpodil,
dodôbra bi se bil napil.
Ne smeš z njim vsega blebevsáti,
kar se ti v buči kolovrati.«
PETO POGLAVJE
[uredi]
Prvi je brez roke,
drugi je brez noge ...
Ljudska ponesnažena.
I.
Sedaj je ‚mali človek‘ v modi,
o njem romani v svet gredó.
Zato mi, Muza, roko vodi,
da spev Krjavlja vreden bo,
da vse napake bom popravil,
ki Jurčič jim je oče bil,
da bom moža tako postavil,
kot strogi Levstik je učil.
Zato na našem bom Parnasu
slovel v prihodnjem, daljnem času.
II.
Čeprav ni bil možak lepotec,
ne mož uglájenih manir,
je vendar bil še dókaj čeden,
le nos imel je ko krompir.
Ni znano, kje so ga rodili,
ne kdó, zato nihčè ne vé,
kaj starši so mu zapustili,
kako je vplival nanj miljé.
Le o očetu to je znano,
da ljubil je pijačo žgano.
III.
Verjetno je, da v miru žvečil
je srečo svojih mladih let,
doklèr izbruhnila ni vojna,
doklèr k vojakom ni bil vzet.
V svetovni vojni za cesarja
v Galiciji je zmrzoval,
junaško služil je vladarja,
junaško Rusom — v roke pal.
Tam s Švejkom se je bil seznanil
in z njim je marsikaj uganil.
IV.
Matevž h Krjavlju se obrne:
»Res, nisem vedel, da ne smeš
Piškava nikdar omeniti.
Zakaj? Mar ti, Krjavelj, veš?
Morda sta skupaj zapletena
v nekakšno — hm — korupcijo?«
Francè, ki je do zdaj bil tiho,
pomembno stresel je z glavó:
»Korupcije sploh ni,« mu vikne
in hkratu zbranim pomežikne.
V.
»Pa je!« Krjavelj brž zagrabi,
»sem sam jo videl in — preklal,
ko sem na Donavi na barki
o polnoči na straži spal.
Sem mar že kdaj o tem vam pravil?«
Možje v odgovor: »Nikdar še!
Povej, povej, kaj se boš branil,
gotovo zanimivo je.«
»No, dobro,« jim Krjavelj pravi,
»a prej naj grlo se pripravi!«
VI.
Na to sosedu čašo sprazni,
požmrkne mu, spregovori:
»Polnoč. Temà ko v kozjem rogu.
Krog mene žive duše ni.
Na straži sem. Mencam z nogami.
Premočen ves sem od meglè.
Zadremal bi, pa mraz ne dà mi.
Čuj: comp, comp, comp po vodi gre.
Pod mano barka se zaziblje,
na vodi se pa nekaj giblje.
VII.
Prihaja bliže. Glávo dvigne.
Naravnost k barki plava zdaj.
Kdo bil bi? Kar mu v glavo švigne:
to lochneški je vodni zmaj.
»Ha, ti pošast,« po tihem pravim,
»če jaz v roké te zdaj dobim,
te, kakor Kranjec sem, zadavim,
mordà pa živo te vlovim.
Na velesejmu tam v Ljubljani
bom kazal množici te zbrani.«
VIII.
Že: škreb, škreb, škreb, na barko pleza,
na krov že glavo pomoli.
Pobožno v strahu se prekrižam,
a zmaj se križe ne boji.
Zdaj sveta jeza me popade,
potegnem sabljo: lop, po nji!
Čez pol sem jo presekal, spako,
o tem, vsaj záme dvoma ni:
Je prvič reklo le: štrbunk,
a drugič slišal sem: štr-bunk.
IX.
Pošast pa venomer še miga
in kosa skupaj lezeta,
se sprimeta in spet je cela,
bila je to — korupcija.«
Matevžu šlo ni to v glavó:
»Iz česa sklepal si tako?«
»I, najprej se ni križa bala,
je v vodi cela spet postala,
od južne je strani prišlà
in vedel sem: korupcija!«
X.
Ker drugega jim ni kazalo,
ker tudi varno ni biló,
zato Krjavlju so v pohvalo
zagrohotali se močnó.
Francetu se čeljust razmaje:
»Krjavelj, pij! Ti si junak,
ki seka korupcijske zmaje.
Kdo ti pod soncem je enak?!
Povej, Krjavelj, nam še to,
kako ozdravil si kozó!«
XI.
»No, veste, moja koza Dimka
naenkrat resno oboli,
od nje več kroglica ne pade,
pobita v bajti mi leži.
Kaj revež z njo naj zdaj počenjam?
To je vprašanje vseh vprašanj!
Povpraševal sem po zdravilu
in kmalu sem izvedel zanj:
‚Povsod poznan je naš »darmol«,
ki leči vam črevesno bol.‘
XII.
Sem šel v lekarno in ga kupil
in Dimki dal sem ga skrbnó,
sem sédel zraven nje in v upu
pričakoval kaj neki bo.
Pa ni prav nič ji pomagalo.
Sedaj se pa močnó zjezim:
‚V ljubljansko bolnico te pošljem‘,
kozači svoji zagrozim
in kot bi mignil, brž je vstala,
po bajti kroglice sejala.«
ŠESTO POGLAVJE
[uredi]
S papirji, se mi zdi,
v precepu ga drži.
I.
Ko je Martinek vas zapustil,
je dobre volje spet postal.
Po cesti strumno je koračil,
dokler pred kamnom ni ostal.
Kosti je svoje nanj položil,
podprl brad si s pestmi,
s pogledi je po polju krožil,
kjer dim tovarne se vali.
Ozirati se je začel,
iz nedrja je nekaj vzel.
II.
Bilà to ni ljubezen stara,
ki vsakokrat se pomladi,
ko se iz lističev rumenih
odmev srca spet prebudi.
To so bili samo dokazi,
da s Kavesom vse v redu ni,
da je ogoljufal državo
za milijonske vrednosti.
Martinek sebi pomežikne
in elegantno v loku bzikne.
III.
Papirje spet nazaj je stlačil,
zravnal se je in dalje šel;
ko je tako pol ure kračil,
je do tovarnice prišel.
Tam pri tovarni krasno vilo
si Kaves je sezidal bil.
Martinek vanjo je zavil,
potrkal in pozdravil milo:
»O, klanjam se, gospod papači!
Mar vas še kaj naduha tlači?«
IV.
Na dragem couchu je prebiral
tovaranr Kaves »Magazin«,
ko mu je Spak poklon serviral
na tak galanten, fin način.
In vendar se je mož prestrašil,
da se mu list iz rok je izvil,
popadel ga močan je kašelj
in sapo stežka je lovil.
Glavó je sunkovito stresel:
»Odkod te je hudič prinesel?«
V.
»Odkod? Od tam ko tvoj denar!
Pa dajva, te stvari pustiva,
odkrito se pogovoriva!
Prinesel sem ti neko stvar.
Papir. Prisrčna je vsebina.
V besedah dveh pojásnim jo:
beseda prva je ‚carina‘,
beseda druga je ‚blago‘.
Lahkó te to še v keho spravi,
denarno uniči in zadavi.
VI.
Čeprav se bos po svetu klatim,
čeprav iz dneva v dan živim,
imam vendàr i jaz potrebe,
ki jih s ‚kovačem‘ ne ukrotim.
Zato mi ček podpiši skromen,
za dvajset jurjev — majhna reč —
v zameno pa ti jaz odstopim
list, ki je vreden mnogo več.
Ker dokument je ta težak,
zato priznaj, da nisem drag.«
VII.
Molče za mizo Kaves sede,
napiše ček, ga sinu da.
Ta izroči mu pismo jedko,
očetu roka trepeta:
»Kak dolgo me boš zafrkaval
s podobnimi stvarmi, moj sin?«
»Ne bo še kmalu, očka, konca,
prihodnjič pride — kokain,
potem afera ‚dr. Bodi‘,
ki zdaj že v zgodovino sódi.
VIII.
Kako pri knjižicah si vložnih
ogromne vsote zbarantal?
Nato zavarovanje pride,
kjer si denarja si nabral.
Mogoče si že tudi mene
za grenko smrt zavaroval,
da boš — ker te ljubezen žene —
iz moje smrti cvenk koval.
S tem in podobnim ti postrežem,
da le z roko pod srajco sežem.«
IX.
»Pri tvoji materi te prosim,
daj, sinko, da vsaj v miru umrem!
Odidi stran iz tega kraja,
Naj nikdar več te ne uzrem!
Imam na Hvaru lepo vilo,
odstopim ti jo, če želiš,
bom mesečno dajal ti rento,
če me za vedno zapustiš,
če mi ves material oddaš,
ki skritega pod srajco imaš.«
X.
Življenje krasno mi obetaš,
za me očetovsko skrbiš,
res, malo je, kar ti zahtevaš,
a z mano, glej, je velik križ:
Mi Jurčič tak značaj je ustvaril,
da ni mi lastne sreče mar,
ne morem listov ti oddati,
za zdaj ne morem še na Hvar.
Če Rob mi bo značaj spremenil,
se bom že s tabo še pomenil.
XI.
Da si mi oče, to sramoto
prebolel sem že davno bil,
zato ni vzroka, da sovraštvo
do tebe v srcu bi gojil.
Zato se zdaj lepo ločiva!
Nemara še se oglasim,
da kdaj z bogate mize tvoje
drobtino drobceno vlovim.
Adijo, dobri moj papači,
naj več naduha te ne tlači!«
XII.
Iz krasne vile je oddirjal,
na vrt tovarniški zavil,
kjer skromna hišica je stala,
v nji Krivec za vratarja bil.
Sedel na stolu je pletenem,
»Družinski tednik« pridno bral,
je zatopljen v skrivnost romana
pozabil, kam je fajfo dal.
Za njim pa žena je sedela,
čez rame v list oči vrtela.
XIII.
Martinek pride, ju pozdravi:
»To sta mi res posrečen par!
Daj, Krivec, daj no svoji ženi,
naj bere list, ki ni ti mar!
Recepte modre daj ji brati,
naj z njimi kuhinjo sladi,
morda boš v gobovi omaki
zavohal kdaj srečnejše dni.
Ti pa ozri se po bojišči,
v politiki bodočnost išči!«
XIV.
»O, glej ga no, Martinka Spaka!
Ti govoriš ko star roman:
lepo zveni beseda vsaka,
a smisel jim je premračan.
So misli tvoje nazadnjaške,
še Jurčič takih ni gojil.
Žené so vèndar zdaj junaške,
z recepti jih ne boš krotil.
Bo treba hlače jim pustiti,
bo treba kmalu — nam roditi.«
XV.
»O dedec salamenski, pravim,«
v odgovor žena zahrešči,
»kaj bolje znate moški, pravim?
Da naša pamet kos vam ni?
Zdravnice, advokatke, pravim,
sodnice šteje ženski svet,
v poklice vse prišlè smo, pravim,
samo duhovski je izvzet.
Ni v hlačah pamet skrita, pravim,
je tudi ženskam vlita, pravim.«
XVI.
»No, viš, Martinek,« Krivec reče,
»takó mi trobi dan na dan
in če se kdaj ji v bran postavim,
takrat mi skuha sok neslan.
Pa kaj bi, tebi fantu, pravil,
skrbi pač druge ti imaš,
ne veš, kaj so zakonske muke,
zakonskih muh še ne poznaš. —
Ker si deseti brat, zdaj meni
bodočnost skrito razodeni!«
XVII.
»Bodočnost naj ti razodenem?
Ha, Krivec, kaj še nisi sit
življenja v času tem jeklenem,
ko svet zavit je v — iperit?
Boga zahvali za preteklost,
ker marsikdo je ni imel,
ki bolj od tebe bil je vreden,
a je v prezgodnjo jamo šel.
Bodočnost naša ima mladina,
čeprav po nji me ne skomina.
XVIII.
No, to ti že lahkó povem,
da hčerka se ti bo možila;
sicer bo bajtarja dobila,
a fant je priden, kakor vem.
Hvaležno prste naj oblizne
in Mihu izpod Gaja naj,
ko spet jo bo za rôko prosil,
z nogó pokaže poz nazaj.«
Pri teh besedah skozi vrata
zleti, da Krivčeva zijata.
XIX.
Po prašni in razriti poti
vesel se vrača naš Martin.
Kdo, glej, prihaja mu nasproti?!
To Marjan je, Piškavov sin.
Pod bukovo sedèl je vejo,
po sinji ptici hrepenel,
pod grmom staknil je idejo,
doma na srcu jo bo grel.
Oči ožarja transcendenca,
njegove duše kvintesenca.
XX.
Pikantna etra je aroma,
iz prs privre mu oh in ah,
v višave zračne duša roma,
telo pred Spakom lopne v prah.
Martinku usta na široko
razvežejo se v veder smeh:
»Komur poglèd gre na visoko,
ta znajde se na trdih tleh.
Kdor stopiš na življenja cesto,
glej, da okó bo zemlji zvesto!«
XXI.
»Seveda ti, ki v pusti gmoti
življenja vidiš vzrok in cilj,
ne klanjaš se duhá lepoti,
ki nad teboj lebdi vsevdilj.
Čeprav me težnost zêmlje veže,
moj duh v vsemirju zdaj vesla.«
»Verjetno«, se Martinku odreže
in gre. Med potjo pa mrmra:
»Filozofija polne sklede
pač ni za nas, sinove bede.«
XXII.
In spet z nogami cesto prede
in »Hi-oho« prepeva si,
kar nekaj pesmico mu zmede,
da nem na mestu obstoji.
Pred njim po cesti gre postava,
v nji Uršiko zasluti Spak;
ker pa še vedno v dvomih tava,
zato raztegne svoj korak.
Da Spak in Uršika sta eno,
mendà ne bo preveč rečeno.
XXIII.
Na Slemenicah Urša službo
vrši zdaj, prej jo je drugod.
To Urša Plut je, ki v okužbo
jezika »išče se« povsod.
Martinek dohiti jo, pravi:
»Pozdravljena, oj kam pa greš?«
»Martinek,« ona mu odzdravi,
»domov na Slemenice, veš!«
Potem o vsem je gostolela,
naposled: »Kdaj se bova vzela?«
XXIV.
»Počakaj, krempeljček moj norski,
saj nama nič se ne mudi.
Jaz nisem vojvoda Windsorski
in Simpson tudi nisi ti,
a vendar, ko se poročiva,
nič manj ne bom ti daroval;
pred njo kraljestvo le počiva,
pred te vesoljni svet bom dal:
Zdaj mi je cesta v svet odprta,
če vzamem te, mi bo zaprta.«
XXV.
Molče sta pot nadaljevala,
molče si gledala v obraz;
levico krog vratu mu dala,
z desnico jo objel čez pas.
Znoči se. Mesec se prikaže.
Čuj, zvonček poje prek dolin,
nekje se slavček milo zlaže
v tolažbo srčnih bolečin.
In nežnih listov sladke sanje
premoti zdravih ust cmokanje.
SEDMO POGLAVJE
[uredi]
Zdaj pošte mi nazaj pošilja.
I.
Ker mlada leta zafrčkala
sva s Kvasom družno po klopeh,
kjer sva razrednice se bala,
— živahnost bil je najin greh —
zato mi s Slemenic zdaj piše,
nerodno mi dogodke riše.
Ker bolj treniral je z nogó,
in zanemarjal je glavó,
zato izraža se okorno:
pero ni športniku pokorno.
II.
A vi, ki na zeleni trati
zabili kdaj ste dober strel,
ki trepetali ste pred vrati,
ko trikrat je brlizg zapel,
vi boste Kvasa mi veseli:
tako sodobno je prevzet,
življenje po moderni meri
in v športnem duhu gleda svet.
Dekletom pa v samoti tihi
iz prs privreli bodo vzdihi.
III.
Pozdrav pošilja stari bajti
prijatelj Kvas. Kako živiš?
Ti še pod Tivoli je najti,
še tam vse dneve presediš?
Pri meni kriza je minila,
minilo z njo je sto skrbi:
zdaj vrgel stran sem stare cape,
obleka nova me krasi
in vsak dan redno obedujem,
pasu nič več ne zategujem.
IV.
Res, lep je kraj, kjer bivam zdaj,
tu krasni športni so tereni,
le žal, da so ljudje preleni,
da z njimi bi počeli kaj.
V ostalem pa se dolgočasim.
Kulturno kraj je zaostal:
ni športnika po celi vasi,
s katerim jaz bi tekmoval.
Ah, strašno je v brezdelju gniti
in kalorije vse zgubiti!
V.
Zanimalo te bo brez dvoma
kdo so ljudje, ki z njimi jaz
prenašam pasjih dni vročino,
preganjam svoj nadležni čas.
Ljudje v graščini so meščani,
trgovec moj je gospodar,
navdušen je za domovino,
še bolj navdušen za denar.
Telesna moč pri njem je pičla,
v kraljestvu športa — prava ničla.
VI.
Zdaj Benjamina ni doma,
odšel v Pariz je na razstavo
nabavljat strojev za pristavo,
nagobčnik kupovat za psa.
Ker starost mu v kosti prodira
— in mož bi dolgo živel rad —
zato požira vitamine
in misli, da bo v drugo mlad.
A kadar konec je hormonov,
je brez moči celo — Voronov.
VII.
Fant, ki ga tukaj inštruiram,
kot Balček je povsod poznan,
vsiljiv je kakor navijači
navihan je in neugnan.
A rad imam ga, ker rekorde
olimpijske na pamet zna,
ker vé, katero mesto v ligi
Ljubljanski športni klub ima.
Najbolj pa to me veseli,
da boksati se zdaj uči.
VIII.
Stric Dolef, klasično čvekalo,
— do smrti mu ne odpustim —
navrtal me je za kovača,
še zdaj se ni prikazal z njim.
Na grad prihaja čuden svat,
ki se izdaja za poeta,
z jezikom bedasto opleta,
k nji hodi, glista, vasovat.
Počaka naj, mu že pokažem,
ga z mažo za smuči namažem!
IX.
»Katero misliš?« boš me vprašal.
Saj res! To je domača hči.
Ah, lepa je, kot nova žoga,
oko ji kot pokal žari.
Zaradi nje bi jaz pretekel
z gorečo baklo pol sveta,
v obraz bi »miss Evropi« rekel:
»Kar skrij se, ti — čarovnica!«
Glej, takšna je lepota njena,
da »škis« je proti nji — Helena.
X.
Pa kaj pomaga vsa lepota,
kaj na obličju sto milin:
enajsta je srca trdota,
od njega mi grozi pogin.
In še doživel sem sramoto,
ne severni bi zbežal pól:
v srce mi je — junaku mreže —
zabila neubranljivi gol.
Tako jaz gole zdaj požiram,
za odločilni boj treniram.
XI.
Če Manica se me še brani,
ker cene športniku ne vé,
zato tem bolj pa njena mati
nadležno sili mi v srcé:
»Gospod inštruktor, boste torto?
Kozarček vinčka? No, gospod,
vzemite to za cigarete!
To sem kupila vam za god.«
Na svojo hčer je ljubosumna,
v ljubezni svoji je pogumna.
XII.
Sicer pravilo vodi mene,
modrost modernega duha:
ne želi bližnjega si žene,
če že odraslo hčer ima,
dobrot se vendar jaz ne branim
ki mi vsilijo jih deli.
Jaz riba sem, ki vabo sname,
Pri miru trnek pa pusti.
Da večkrat kakšen novčič ujamem,
zato jo tu pa tam — objamem.
XIII.
A Benjamin — trgovec zviti —
nestanovitnost žensk pozna.
Ni hotel prej v Pariz oditi,
dokler si ni priskrbel psa.
In v svakinji ga mož je našel.
Sedaj na nas vse tri preži.
Lastnost ima začuda smešno:
močnó se sončnih peg boji.
Tako na nas zdaj budno pazi,
da kdo morale ne pogazi.
XIV.
Ljubezni vendar stanovitne
na poti nič ne zadrži,
ne sile skrite, prvobitne,
ne druge zemeljske stvari.
Tako sem Manico v samoti
zasačil v senci gostih vej.
Igrala nisva slepih miši,
kot sva pri Jurčiču jih prej.
Prisotnost sem duha izgubil,
jo — meni, tebi nič — zasnubil.
XV.
Bilà seveda je v zadregi,
ni rekla ne, ni rekla da.
Le to iz njenih ust sem zvedel,
da še pomisleke ima,
da oče vsak dan vanjo sili,
naj z Marjanom se poroči,
da ona ga ne mara, pravi
in še tako svetuje mi:
filozofijo naj pustim,
naj doktorat si priskrbim.
XVI.
Zato te prosim, dragi Ivan,
svetuj mi, kaj naj zdaj počnem!
Slovo naj dam filozofiji,
na pravo naj se mar oprem?
Mendà bo res tako najbolje.
Filozofija naj gre spat,
veselja zanjo ni, ne volje,
mi ius bo dal prej doktorat.
Pozdravljen. Pa, da ne pozabim:
na Slemenice te povabim!
OSMO POGLAVJE
[uredi]
Tebe in mene ga je sram.
Fr. Prešeren
I.
Predragi Lovre! Tvoje pismo
me našlo je pod Tivoli.
Da krizo si prebolel, pišeš?
To me seveda veseli;
ne veselé me pa nazori,
ne tvoj pogled povsem zgrešen.
Razgled je tvoj začuda boren,
in poleg tega — nebogljen.
Povsod te vodi športna fraza.
Zakaj si krinko snel z obraza?!
II.
Junak si mojega romana,
zato mi, veš, vseeno ni,
kako podoba bo sklesana,
ki si pod njo podpisan ti.
Iz Jurčičeve mevže hotel
zgraditi sem te v klen značaj,
a ti si javno me blamiral,
zato pa, dragi Lovre, znaj:
nič več ne bom te protežiral,
za te ničesar več riskiral.
III.
Da pa dolžil ne boš me greha,
da sem ozmerjal te grdo,
da kakor kritika slovenska
»vse zbil« in »strgal« znam samo,
zato te bom lepo poučil,
napake bom ti razodel,
ki z njimi spev si moj oskrunil,
kje si na sklizko gaz zašel.
Zdaj, Lovre, pazno me poslušaj,
poboljšati se vsaj poskušaj!
IV.
Značaj si Benjaminov dobro
zadel, vsa čast ti, škoda le,
da tvoje ga pripombe športne
tako zelo, zelo kaze.
Orisal Balčka si pravilno
si v dveh potezah ga podal,
zato pa svoj obraz duševni
si imenitno spakedral:
z učencem svojim šport uganjaš,
k učenju pa ga ne priganjaš.
V.
A z Dolefom, s to korenino,
kako krivično z njim ravnaš!
Ker ni še vrnil ti »kovača«,
ga za goljufa že imaš.
Mogoče se je zadolžiti
in biti hkrati poštenjak,
posebno danes, ko človeku
v življenje težek je korak.
Moj modri nauk, Lovre, čuj:
pijancem več ne posojuj!
VI.
Zakaj o Marjanu tak z viška,
tak zasmehljivo gobezdaš?
Neumen ni, če z duhom športnim
njegovih misli ne poznaš.
Poglej, kako si mu krivičen:
ker ljubosumje te drži,
zato s sovraštvom si nasičen,
da ga ozmerjal z »glisto« si.
No veš, prav res da me je sram,
da te od mladih nog poznam.
VII.
Če bogu se je kdaj zameril
na grških tleh še tak junak,
ker v žgalni dar mu je odmeril
samo uboren kozji krak;
če je z zabelo tak’ skoparil,
kot kuhinje študentovske,
ga je ambrozijec udaril,
da videl je narobe vse.
Tako je tudi tebe butnil,
s slepoto te je preloputnil.
VIII.
Kako predrzneš se Heleno
v primeri z »njo« podrejati:
je Troja radi nje zgorela,
zaradi »nje« boš komaj — ti.
Moderne ženske — mislim take,
ki šminka jim kazi obraz —
podobne so modernim slikam,
ki ustvaril jih je meglen čas:
iz dalje čeden je obrazek,
če stopiš bliže, vidiš — zmazek.
IX.
Sramota za moža, če vname
ga vsako krilo, vsak parfum,
če mu frizura čedna vzame
najvišje kar ima — razum.
Res, da prazákonom upreti
ne more se, ne sme zemljan,
zato še treba ni živeti
kot Casanova in don Juan!
Pustiti s krajem i dekleta,
to zate ni, je za — poeta.
X.
V Ljubljani pustil vzdihujoča
dekleta si, ki le za té
bijó še srčeca jim vroča,
a ti ne zmeniš se za njé.
Ne zmeniš se za ubogo Justi,
ne pišeš lepi Vidi več,
mar res si svojo Mimi pustil,
zakaj ni Fini več ti všeč?!
Mar taka tvoja je zvestoba,
ki jo obljubljal si do groba?
XI.
Ej, Lovre, Lovre, nisem mislil,
da boš tako se spakedral!
Če prej bi vedel, da si takšen,
bi v svoj roman ne bil te dal.
A kar je, je. Požreti moram,
čeprav do jeter me jezi,
da slabi zgradbi tega speva
boš, Lovre, kriv edino ti.
Čitateljem pa s tem naznanjam,
da odgovornost vso odklanjam.
XII.
Po pismu tvojem jaz bi sodil,
da si zaljubljen do ušes,
da Amor te v precep je dobil,
če ne biló bi nekaj vmes.
Koristoljubje le te žene,
resnična to ljubezen ni,
preračunljivosti nobene
ljubezen prava ne trpi:
Zakaj ji mater zapeljuješ,
s slabostjo njeno novce kuješ?
XIII.
Če s Freudom bi se bil seznanil,
če »razvozlanje duš« bi bral,
da zamotan v Oidipov klobčič
si sekundaren, bi spoznal.
Prišlo bi ti v zavest spoznanje,
ki v podzavesti zdaj tiči,
odkod izvira ta poteza,
da zrele ženske všeč so ti.
Denar je tu samo pretveza,
da vest tu prehudó ne dreza.
XIV.
Da mamijo te stara krila
je tole vzrok — bi Freud dejal:
preveč te mati je dojila,
v naročju dolgo si ji spal.
Če pa odmerila ti skopo
pijače prve je izvir,
potem zaradi téga vleče
te k »damam« neukročen nemir.
Iz vsega pa je kot na dlani,
da puberteta te še hrani.
XV.
Če Weiningerja bi prebiral,
njegov »Spol in značaj« spoznal,
te Amor ne bi zadutiral,
lahko bi ti mu kontro dal.
Tako pa zdaj za nos te vleče,
nagaja ti kot ve in zna,
ti v srčna vrata žogo meče,
za norca večkrat te ima.
Da potepuh ne bo te mučil,
zato te bom o tem poučil:
XVI.
Prijatelj dragi, dobro pomni:
konstantna je dolžina las;
če Manica je dolgolasa,
naj kratkih las bo Lovre Kvas.
Če Manica poteze moške
ima, če pije in kadi,
naj Kvas premišljeno zardeva,
pobeša skromno naj oči.
In s tem receptom brez težave
boš zmagal Amorja zmešnjave.
XVII.
Ker náme s prošnjo se obračaš,
naj ti po vesti razložim,
kaj mislim jaz o »presedlanju«,
zato odkrito ti velim:
Če zapustiš filozofijo,
ne boš prav nič ji škodoval,
z osebo svojo tudi pravu
ne boš ugleda, Kvas, jemal. —
Ko greš nevesto si jemat,
naj snubi zate — doktorat!
XVIII.
Kljub temu, da me je jezilo,
da si ugled mi ves vzel,
prijazno tvoje povabilo
na Slemenice sem sprejel.
Rad obiskal bi stare znance,
rad z Dolefom bi pokramljal,
Martinku Spaku roko stisnil,
s Krjavljem v krčmi moževal.
Kako me stran iz mesne gneče
med blažene Fejake vleče!«
DEVETO POGLAVJE
[uredi]
Kaj se ti avtor v nevarnosti
podajaš? ...
I.
Umetniku velik pravilo
in kritika tako želi:
naj tvojega duha zvarilo
»osebna nota« osvetli.
Ker muzikalnost ni mi dana,
da svojo »noto« bi zapel,
ker se bojim, da kakor vrana
bi nehal s kra in s kra začel,
zato zdaj sam v svoj spev prihajam,
se med junake svoje vsajam.
II.
Da Jurčič to mi bo zameril
vem, vendar sem brez vse skrbi;
v življenju sem se že uveril:
kdor mrtev je, več ne živi.
Bolj bridka je ljudem se živim
zameriti, kot bom se jaz,
ker jajcem ne ubežiš smrdljivim,
zamere boksar je dokaz.
Če pa »gosposkam« se zameriš,
potem se v mračni »kehi« cmeriš.
III.
I Dražarjev France bo jezen,
ker bo pozneje svatoval,
ker mu v zameno za ljubezen
prostost sem zlato daroval.
Pa naj mrmra! Saj bo v starosti
po samski zarji vzdihoval,
bo davek plačeval norosti,
ker vedel ni, kaj zanj je prav.
Tako otrok odklanja vino,
malinovec mu zbuja slino. —
IV.
Zadel sem pravkar v loteriji
ves srečen milijone tri,
kar me — da zlodej bi jo ustavil —
budilka budna prebudi.
Ves blažen še na nóge planem.
Po žilah me žgačka nemir.
Glej! Kaj je to? V dlaneh papir.
Oči zaspane si pomanem.
Pogledam. Saj to ni denar,
le tretjič tirja me čevljar.
V.
Poslal sem k vragu sladke sanje,
za njimi sem račun poslal.
Sprejel je zlobno to na znanje,
računa pa ni poravnal. —
Koketnih zvezdic truma zlata
že s promenade je odšla,
da na vsemirskih širnih tratah
o nočnih zgodbah pokramlja.
Že Zora v rožnati pidžami
v pozdrav mežika za gorami.
VI.
Oblečem v eni se minuti,
vesel na kolodvor hitim,
za tretji razred listek kupim
in že v čakalnici sedim.
Čakalnica — življenje naše!
Vsi čakamo tu boljših dni.
Usoda nas po listku vpraša,
v odmerjen razred posedi.
Le žal, da v tretjem ni razredu
kot moralo bi biti v redu.
VII.
Odhod! Tja k oknu se pritisnem
in mestu fige pomolim.
Veselo v pisan svet zavrisnem,
da ptica bi bil, si želim.
Od blizu si želim čutiti
te naše zemljice utrip,
dodati svoji borni bíti
vso to lepoto le za hip.
Pod mano pa kolo ropoče:
nekdó v pogubo svojo hoče.
VIII.
Vse, vse hiti. Ob tiru polje,
osvežujoči vonj poljan
po vetru mi v nosnice gnan
oživlja me in kri mi polje.
Od vsega duša je prevzeta,
srce zasluti daljni maj,
toplina mi telo spreleta,
zakaj tak čuden sem, zakaj?!
Pod mano pa kolo ropoče:
srcé že vé, razum še hoče.
IX.
Nemir srca me že skrbi.
Kdo vzrok trepetu je, sprašujem
skoz okno pazno pogledujem:
mordà kje skrit spomin tiči.
Nekdó pretkano mi nagaja,
zakriva pravi vzrok očem;
to s strahom me močnó navdaja,
ne vem, zakaj, kako, ne vem.
Pod mano pa kolo ropoče:
vzdržati več mu ni mogoče.
X.
Čemu iskati vir nemira:
na klopi pred menoj sedi,
»Sodobno liriko« prebira,
ji verze božajo oči.
Da bi lepoto nje popisal
po vrednosti, tegà ne znam.
Saj krasna je kot lepa misel
in vitka kakor — epigram.
Ko zdaj pa zdaj očesci dvigne,
iz njih plamenček vame švigne.
XI.
Se nekaj v meni je zganilo,
ne vem, zakaj, ne vem kako
preteklost prazno zagrnilo,
bodočnost rožno zre okó.
V neznani luči duša plava,
življenja proč je direndaj,
nekdó z menoj se poigrava,
ne vem kako, ne vem zakaj.
Spoznava eno le razum:
amices, amo — ergo sum![1]
XII.
Ker sin sem našega stoletja,
ker v negotovosti živim,
ne iščem v vzdihih si zavetja,
na čisto priti si želim.
»Da bi bilà mi sreča mila,«
pomislim. Suknjič si zapnem.
Vsebino njenega berila
poprimem in takó začnem:
»Kaj, gospodična, bolj vas prime:
globoka misel, dobre rime?«
XIII.
In z žarometnimi očmi,
s pogledom, ki azbest uname,
pogleda deklica zdaj vame,
v odgovor zvonko mi veli:
»Ker ste takó me povprašali,
ker ni sodoben vaš obraz,
sodila bi, da s težko sapo
se vzpenjate na naš Parnàs.
Zato, vas prosim, razložite
mi v knjigi tej lepote skrite!«
XIV.
Le s težka sem ji dopovedal,
da si parnaških jaz strmin
pobliže nisem še ogledal,
po njih nikdar cedil še slin.
Da pa pri študiju ob znožju
Parnasa v senčici sedim,
po literarnem tem okrožju
poetov žlindro jaz lovim,
da kliče svojega me sina
le literarna zgodovina.
XVI.
Zvestó je ona poslušala,
zvestó sem gledal ji v oči.
Ko sva pogovor dokončala,
mi ljubljena takó veli:
»Pol ure družno klepetava,
predstavila se nisva še.
Jaz sem zdravnika Venclja hčerka,
Marička oče kliče me.
Učiteljišče sem končala,
a zdaj ne vem, kam bi se dala.«
XVII.
»Ah, gospodična, v zmoti kruti,
ki Jurčič jo zagrešil je,
živeli ste do te minute,
vam vendar Olga je ime!
Po Kidričevi sem metodi
študiral pridno iz matric
in znanstveno sem ugotovil,
da žível vam je stari stric
z očetom istega imena,
od tod usodna je zamena.«
XVIII.
Že hotel sem srcé odpreti,
ko vlak naenkrat obstojim
slovó od nje sem moral vzeti,
če spomnim se, me zaboli.
Skoz okno še za njo sem gledal,
doklèr je bližnji gozd ni vzel,
potem sem blažen v kot se vsedel,
svoj suknjič znova sem odpel.
Pod mano pa koló ropoče:
nekomu je pri srcu vroče.
XIX.
Odpeljal dalje bi me bil
še vlak — tako sem se pozabil —
da ni me Kvas za vrat zagrabil,
pri tem pa ni bil ljubezniv.
»Za božjo voljo, kaj je s tabo?
Saj nisi za nobeno rabo!«
V odgovor sem mu zamrmral,
naj le skrbi za svojo stvar,
bolezen moja nič mu mar.
XX.
Potem po bližnjici čez polje
odšla sva redkih besedi.
Oba bilà sva slabe volje,
nobenemu do šale ni.
Potožil Kvas mi je težave,
katerim Manica je vzrok:
da ne pozna ljubezni prave,
da muhasta je ko otrok.
V počasnem, resnem sva koraku
nato zavila k Obrščaku.
XXI.
V tej rani uri sta v gostilni
stric Dolef in pa Spak bilà,
romana mojega vodilni
osebi; kdo ju ne pozna?
Z veseljem jima v róke sežem,
jedi, pijače naročim,
s tem nase ju močnó privežem,
zaupanje si pridobim.
Potem smo jedli, pili, peli,
bili kot Belcebub veseli.
XXII.
Ko z vinom se napolni glava,
takrat srcé se odmaši,
takrat zaprta se narava
odpre in kamen odvali.
Odpahnil sem srca zapahe
in Kvasu vse lepo priznal,
da Amorja ljubavne zdrahe
sem žrtev klavrna postal.
Nato sva družbo zapustila,
na Slemenice sva krenila.
XXIII.
Med potjo me je Lovre zbadal,
očital pisma učenosti:
»Zdaj naj ti Weininger pomaga,
naj Freuda reši te modrost!«
A njemu jaz velim proseče:
»Poslušaj, dragi Lovre, ti!
Čemu bi med seboj se grizla,
ko naju skupna bol teži?!«
Takrat sva krepko se objela,
s solzami tla močiti jela.
XXIV.
S posmrkavanjem sva privlekla
vsak svojo žalost do gradu,
se hitro umila, preoblekla —
In že o solzah ni sledu.
Sledu ni več o alkoholu,
s solzami vred je bil izgnan
in moj akord, popreje v molu,
je v dur veseli zdaj dejan.
V salonu Kvas nato me javi,
me Manici in vsem predstavi.
XXV.
Opazoval gospo sem mlado
in njeno hčerko na skrivaj.
Priznati moram, da je rado
oko požiralo ta slaj:
gospa je kakor piramida,
a Manica ko obelisk,
ko sladoled so usta njena,
oči — v viharni noči blisk.
Ko z njimi Lovreta pogleda,
vem: športnik moj prečrno gleda.
XXVI.
Če so prijetne naše ure,
hitreje čas od nas beži.
To šala naše je nature,
ki za spremembami teži.
Z jedjo, s kopanjem in s sprehodi
se hitro prekobali dan.
Že sonce nizko na zahodi
odhaja svetit v drugo stran.
Že Zarja v rožnati pidžami
v slovo mežika za gorami.
XXVII.
Znoči se. Mesec se prikaže.
Čuj! Zvonček poje prek dolin.
Nekje se slavček milo zlaže
v tolažbo srčnih bolečin. —
V usodni utici sedimo.
Molčimo. Z nami noč molči.
Jaz iščem Olgi novo rimo,
ko mi gospa takó veli:
»Povejte pesem nam ljubavno,
sentimentalno in zabavno!«
XXVIII.
»O, milostljiva, oprostite,
ustregel vašim bi željam,
a pesmice, ki je želite
poslušati, res ne poznam.«
»Nesporazum,« gospa odvrne,
»jaz vaših pesmic si želim,
ker po sodobni pesmi vedno
brez sanj in brez težav zaspim.«
Nato brenkalo v roke vzamem
in recitando peti jamem:
V zelniku mojega srca
sta dve kozi vdrli,
radi zelja boljšega
sta hudo se sprli.
Zelje žalostno leži
v srcu pomendrano,
še štorovja najti ni,
vse je razorano.
Kozi sta se pomirili,
srčni zelnik zapustili.
V njem zdaj vlada krasen mir,
ali zelja ni nikjer.
XXIX.
Nihčè pohvalil ni teh stihov,
glasu nihče pohvalil ni,
zaslišal sem le nekaj vzdihov;
nam končno dremež spat veli. —
Pod streho sivega gradu,
tam v senci starodavne slave
pospale utrujene so glave,
le meni noč ne da miru.
Po srcu mi ljubezen rije,
dokler dvanajsta ne odbije.
XXX.
Takrat — o groza — vame plane
korakov drsajočih šum,
razsodnost vsako mi posname
in vzame moč mi in pogum.
Čuj, vedno bliže po hodniku
hiti nekdó, drsi nekdó;
pri srcu mi je ko bolniku,
ki gleda smrti že v okó.
Tedajci vrata zaječijo,
napnem oči, da me bolijo.
XXXI.
Postava čudna se prikaže,
v rjuho zamotana vsa,
na pragu brez besed obstane,
oči žaré ko oglja dva.
Tako stoji in v mé bolšči,
s trepetom mozeg mi navdaja,
pošast pa vidno se naslaja,
reži se zlobno in — molči.
Da molk moreči bi prekinil,
sem v grozno noč svoj glas porinil:
XXXII.
»Kdo, duh, si, ki v tej uri pozni
mi trgaš spanec raz oči,
ki javljaš se v obliki grozni,
da mraz me stresa do kosti?
Če si v tem gradu trpel muke,
obrni se na drug naslov!
Jaz nisem kriv. Če iz pekla si,
te prosim, vrni se domov,
ker bolje je v peklu goreti
ko v naših norih dneh živeti.«
XXXIII.
A duh stoji in se ne gane,
po vsem telesu me mrzli,
poskušam formule mi znane,
ki z njimi duh se prepodi:
Exi, diabole impure,
kadabra sila men krom, krom,
odženi blisk te, piš in grom,
tu, paentientia naturae.«
Zaman! Saj duh se le smehlja
ko dete, ki mu ded čebljá.
XXXIV.
»Jaz nisem duh, ne sin pogube,«
od vrat zaslišim nizek bas,
»le kar opusti eksorcizme,
‚preljubi bralec‘ — to sem jaz.
Prišel sem te samo povprašat,
kak dolgo boš me še moril,
zahteve svoje bom razložil,
da boš od jih se ti učil.
Zato me, avtor, zdaj poslušaj,
poboljšati se vsaj poskušaj!
XXV.
Če že nesramnost si zagrešil,
da si se vštulil v svoj roman,
bi vsaj ko burkasta oseba,
ko harlekin prišel na dan.
Kaj mar mi tvoja bolečina,
kaj mar mi tvoj nemir srca?
Le to kar bere nas večina,
naj avtor v svoja dela dá.
Dejanja daj nam, daj dejanja,
dovtipnih verzov in smejanja!
XXXVI.
Potrpežljivost mi zlorabljaš,
ker meniš: bralec vse požre,
na rečenico pa pozabljaš:
brez bralca avtor mrtev je.
Ne drezaj z mislijo v oblake,
lepo na zemlji naši stoj
in pusti preučene spake,
nam je jasno, po domače poj!
Predvsem tvoj spev moderen bodi,
sodoben duh naj v vsem te vodi!
XXXVII.
Vsa vrenja, ki jih svet ima,
neznatna, skromna in velika,
naj z rožno barvo spev tvoj slika,
naj temne barve ne pozna!
Zakaj pero ti žalost seje,
ko rad se smeješ tudi ti?
Še rajši pa se bralec smeje,
da s tem pozabi vse skrbi.«
Ko táko je modrost izustil,
me ‚ljubi bralec‘ je zapustil.
DESETO POGLAVJE
[uredi]
Dejanja daj mi, daj dejanja,
dovtipnih verzov in smejanja!
I.
Poredno solnce z bilko zlato
poščegetalo me je v nos,
preskočil sanj sem sveto trato
in stopil na zavesti voz.
Življenja težo v hlače spravim
in svojo sobo zapustim,
na vrtu Manico ustavim
in jo takó nagovorim:
»Ob treh popoldne na verandi
imela z Lovretom boš randi.«
II.
Misleč, da táko naročilo
ji Kvas po meni je poslal,
zato dekle je odklonilo.
V odgovor sem takó dejal:
»Ne Kvas, le jaz ti to velevam,
ker se k dejanju mi mudi;
obenem strogo pa zahtevam,
da zmenek Kvasa pomiri.
Če priti brani ti kaprica,
ostala stara boš — devica.«
III.
Ojoj, kako je prebledela,
ozelenela in zardela,
po licih potok pa solzá
si skozi puder por ravna.
»Pa pridem,« vsa v solzah zacvili.
Da vzrok sem móči, se kesam,
v srce se reva mi zasmili,
tolažim jo, kot vem in znam.
Potem od nje sem se poslovil,
da Lovreta bi kje ulovil.
IV.
Sem našel ga pod staro lipo,
imel je v ustih športno pipo,
prekrižane roké, nogé
pogled mu šel je čez poljé.
»Prijatelj,« mu zaupno pravim,
»čestitam! Ti si sreče sin.
Prihranil v mrežah solznozlatih
ljubezni bog ti je pogin.
Ob treh popoldne na verandi
te vabi Manica na randi.«
V.
Nato zaviham si rokave
in Kvasa samega pustim.
NA sredi senčnate dobrave
poeta Marjana dobim.
»Prijatelj,« ga lepó pozdravim,
»da sem te našel, sem vesel.
Kako zaklad svoj srčni braniš?
Dekleta Kvas ti bo prevzel.
Ob treh popoldne na verandi
sta danes zmenjena za randi.«
VI.
Kar nič s poetičnim obrazom
za mano Marjan je zijal,
ko jaz od njega skoz tokavo
sem prepevaje odvihral.
Le kam se mi tako mudi?
Ah, k tebi, Olga ljubezniva!
Brez tebe svet mi je kopriva,
brez tebe zdravja zame ni!
Prišel sem. Kaj korak mi veže?
Njen lik, ki v vrtu zelje reže.
VII.
Na sveže barvano ograjo
roke tresoče položim,
z rokavom znoj obrišem s čela
in nežno k nji spregovorim:
»O srečne, zeljnate glavice,
kako umirate lahkó!
Pod rôko take krasotice
i jaz bi želel si takó.
Smrt zame grozo bi zgubila
če ta bi roka jo nosila.«
VIII.
Po tem poklkonu požgečkana
smehljaje vame se ozrè.
A zdajci, nepričakovano
nasmeh na ustih ji zamrè:
»Za božjo voljo, mar ste slepi!?
Prebarvan je na novo plot.
Oglejte se! No, to ste lepi!
Tako ne morete od tod.
Da te maroge se znebite,
za mano v sobo brž stopite!«
IX.
Za njo stopinje sem pobiral
in v njeno sobo šel vesel,
mi v prsih strah je prejšnji shiral,
sem sveži barvi hvalo pel.
Ko v njeno sobo sva prispela,
bencin je vzela brž v rokó,
mi suknjič sleči je velela,
spregovorila je takó:
»Mar večkrat se tako zgodi,
da odpovejo vam oči?«
X.
»O ne, le kadar v sonce gledam,
za plot sem novopleskan slep.
Kaj mar takrat mi vsa obleka,
če predmet gledanja je lep!«
Med tem ko sem poklone metal
pred njene dražestne noge,
je skrbno čistila moj suknjič,
a v meni bílo je srce.
Potem sva družno klepetala,
dokler ni suknjiča oprala.
XI.
»O hvala ti, deklè prezalo,
ta suknjič nosil bom v spomin
na te, ki si mi ga opralo,
doklèr ne zgrabi me pogin. —
Predlagal bi, če ne zameriš,
če ni predrzen predlog moj,
če prošnje té mi ne odbiješ:
rad bi pobratil se s teboj.«
Molče je ona privolila
in nežno sva se poljubila.
XII.
Potem na vrt sva odhitela,
tam sem poprosil jo za cvet;
rdeč mi nagelj je pripela,
enakega ni videl svet.
Odšel sem. Svet se je spremenil.
Le kam bi s tem bogastvom sam?
Kdo hoče srečo neizmerno,
kdo hoče rádost — jaz jo dam!
Poletni sapici naproti
razpel roke sem ko peroti.
XIII.
In ko tako po polju brodim,
rodí se v srcu mojem strah,
da »ljubi bralec« ne bi zdrobil
te krhke sreče mi na mah.
Korak pospešim. Slemeniško
gospo zagledam sred polja:
»Oj kam v tem soncu, milostljiva?«
V odgovor ona: »Po moža.
S pariške vrača se razstave,
vem, praznih rok in polne glave.
XIV.
A jaz na to: »Gospa, minile
so sladke ure, ko vam Kvas
je brenkal melodije mile,
ko vas objemal je čez pas?!
Možiček zdaj domov se vrača,
obeta se družinski boj;
zakriti vse, to ni igrača
in če izvé, bo v hiši — joj.«
V odgovor s prstom mu požuga,
po cesti dalje se odguga.
XV.
I jaz v pogon pripravim krake.
Čez polje v gozd me vodi pot.
Da se spočijem, ležem v travo.
Neznan predrami me šumot.
Ozrem se. Kaj oko zagleda?
Tam Kaves teto s Slemenic
objema tolstožarnih lic,
iz ust takó mu vre beseda:
»Ti moje sreče si senzal,
si moja renta, kapital!«
XVI.
»Sijajno,« zamrmram in vstanem,
»spet se bo združil parček nov.
Sicer se je brez mene zvaril,
a rad mu dam svoj blagoslov.«
Roke si zadovoljno manem,
skoz hosto nosi me korak.
Nenadoma pa me ustavi
stric Dolef, z njim Martinek Spak.
Zasopla vsa sta govorila,
da mi grozi surova sila.
XVII.
»Kopita vzemi, vzemi šila,«
mi pravi Spak, »ker družba, veš,
pri Obrščaku je sklenila,
da več ostati tu ne smeš.
Ker jasno nisi se izrazil
kateri stranki dal si glas,
da neopredeljen ne moreš
hoditi več skoz našo vas. —
Francè je Dražarjev dejal,
da ti bo že kosti zrahljal.«
XVIII.
»Zakaj?« Povprašam. On v odgovor:
»Ker si mu svatbo spakedral,
ker si poroko mu preložil.
Le glej, da ti ne bo še žal!
Vsa vas je nate se jezila,
češ, da z gospôdo le živiš.
Midva sva te sicer branila,
a masi upreti se — je križ.
Pesti slovenskih sva se zbala,
zato sva semkaj pribežala.«
ENAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Mani, Mani, Manica,
al’ bi rada Marjana?
Mami, mami, mamica,
Marjana pa ne!
I.
V sopari dnevni vse počiva.
Odbila ura je že tri,
a midva z Marjanom čepiva
verandi grajski vis-à-vis.
»Glej, Marjan, ona zdaj prihaja!
Kako je prožen njen korak!
Te ljubosumje ne navdaja?
Ti nisi pesnik, si — bedak!
Objel jo Kvas je in poljubil,
e, dragi Marjan, vse si izgubil.«
II.
Beseda moja ga razvname,
po vsem telesu trepeta,
iz žepa brž pištolo vzame
in strel na Lovreta odda.
A zadnji hip ga v roko sunem,
da krogla Lovreta zgreši.
»Budalo, kaj si znorel,« pravim,
»na, zdaj si vse uničil mi!«
Nato sva jadrno zbežala,
kar nama so bedresa dala.
III.
Naposled naju sapa zmaga.
Jaz se naslonim na drevo
In dém: »O, lirična ti zgaga,
glej, da popraviš mi vse to!«
»Kako?« V skrbeh me Marjan vpraša,
»Saj sem pogorel že povsod.«
»Le tiho, mar ne veš, da jutri
imela Manica bo god?
Za to priložnost pesem zloži,
pod njenim oknom jo zakroži.
IV.
Mordà bo pesmi tvoje tožba
ganila ji srce trdó,
da muke tvoje bo spoznala
in dala Lovretu slovo.«
Tako sem up sejal mu v dušo,
preganjal žalost iz srcá,
brez besedi me je poslušal,
brez besedi domov sva šla;
sva v svoje hrame se zaprla,
dokler večera nisva uzrla. —
V.
Kako so lepe Slemenice,
kako je lep okoli vrt,
ko teta Luna ga odene
mehkó v srebrnotkani prt!
A stokrat lepši je tedaj,
ko v noč iz okna lučka sije,
pod njim pa Marjan v ritmu vpije:
»Prikaži maj se, slaj in raj!«
Takrat se vzdramijo gredice
in rože dvigajo glavice.
VI.
I Manica tja k oknu skoči
misleč, da to je Lovre Kvas;
a zmoto brž spozna, ko čuje
nesrečnega poeta glas.
Ljubo ji ni tožeče petje,
ker Marjan ji pri srcu ni;
ji okno brani takt zapreti,
zato vsa jezna obsloni.
Nad njo pa lina se odpira,
iz nje se Urša Plut ozira.
VII.
Od spodaj Marjan pa poet
vse zvezde, mesec bledi kliče
z besedo žalostno za priče,
da zanjo žarno je razvnet.
A vsaka pesem bo izpeta,
če še tako lepo zveni;
utihnil jezik je poeta
in k zvezdam gledajo oči.
Tedaj iz vedra mu razlije
na glavo Urša Plut — pomije.
VIII.
»Izvrstno!« Manica zaploska,
smehljaje okence zapre,
a Marjan mislil je, da pesem
mu pohvalilo je dekle. —
Podajam vam usodno zmoto,
romanov starih rekvizit,
ki je z junakovo slepoto
zavlekla fabule izid. —
Tako je Marjan kljub pomijam
se vdajal upa melodijam.
IX.
Ko spet samota starih sten
je našo Manico objela,
ni srcu svojemu verjela,
da vanj je zlezel Lovre njen.
Čeprav pred njenim mehkim krilom
izginil športni je napuh,
čeprav pred njenim sex appealom
je klonil mu svoboden duh,
čutila vendar je, da veže
jo tenka nit iz njene mreže.
X.
Ko táke misli je končala,
se vrgla je na otoman.
Iz sobe, kjer sta stara spala
začula glas je dobro znan.
Tja k steni brž uho pristavi,
ker radovednost jo srbi:
kaj neki ata mami pravi
mordà pogovor gre o nji?
Na otomanu se presede,
skoz zid potegne te besede:
XI.
»Po hiši sem se že ogledal.
Vsa čast ti, vse je »comme il faut«.
A nekaj vendarle ni v redu:
skrbi me Manica močnó.
Ko Marjana sem ji omenil,
se ji podaljšal je obraz.
Bojim se, da mi štreno zmedel
je ta berač — inštruktor Kvas.
Da konec temu naredimo,
zaroko jutri razglasimo!«
XII.
»Ej, dragi očka, le počasi,«
po tihem Manica mrmra,
»le kar zaroko ti razglasi,
a potlej čuvaj se gorja!
Pa prav nalašč ga bom ljubila!
Kaj »štrena« tvoja mi je mar?
Ne bo ločila naju sila,
ne ti, ne Marjanov denar!«
Tako nas včasih trma spravi
v objem prečudežni ljubavi.
XIII.
Na drugem koncu pa graščine
me je moril soparen zrak,
na tla razmetal sem blazine.
Čuj, po hodniku trd korak!
»Ojoj, spret bralec se oglaša,«
pomislim. Hitro se zravnam.
Ne. Kvas je tu in me povpraša
za svet. Dobil je telegram,
ki nujno ga na tekmo vabi,
da se s »Hajdukom« splitskim zgrabi.
XIV.
»No, dobro, Lovre, kdaj bo tekma?«
»Pojutrišnjem,« mi Kvas veli.
»Kar pojdi! Jaz grem tudi s tabo,
čeprav me nekaj tu drži.«
»Ah, mene tudi,« Kvas zastoka,
»in prav sedaj, ko mi cvetè
ljubezni čudovita roža,
mi brzojavka ta prispè ...«
Potem sva pozno v noč še bdela,
v ljubezni srečo sva želela.
DVANAJSTO POGLAVJE
[uredi]
O blamaža, o škandal!
I.
Apolon v zlati limuzini
prevozil je četrt nebá,
z monokljem škilil po nižini,
kjer krona stvarstva se peha.
Pogledal je na Slemenice,
kjer cvrejo, cmazijo, pekó
širokogrudne kuharice,
da vonj uhaja pod nebo.
Apolonu cede se sline,
dokaz, da so stvari res fine.
II.
A kljub godovni polni mizi,
kjer mast od sklede se cedi,
prisiljen sem v tej težki krizi,
da reduciram vse ljudi,
ki dobri Jurčič jih povabil
je na pojedino ta dan:
v pokòj sem Grašiča odpravil,
Zmuznè — učitelj daleč stran
v goràh »po službeni potrebi«
vsak teden ênkrat se iztrebi.
III.
Najprej se Vencelj je pripeljal
in kajpak moja Olga z njim;
da sem močnó se razveselil,
tega nikomur ne tajim.
Očetu Olga me predstavi
in hkrati dražestno zardi.
Krepkó mi Vencelj rôko stisne
in o Kitajski govori.
A Olga se je poslovila,
odnesla Manici darila.
IV.
Razlagal Vencelj dolgovezno
kitajske vojske je odpor,
poudarjal je, da gleda trezno,
da bliža se sveta razdor.
»In veste,« mi zaupno pravi,
»nevarnost žolta nam grozi.
Kdo naj rumeno zver ustavi?
Slovan, ki z zêmljo še živi!
Ostali del Evrope gnile
več nima prvobitne sile.«
V.
Pritrjeval sem mu in kimal,
nevarnost žolto pripoznal,
slovanstvo sem s poslanstvom rimal,
in sploh sem génija ga zval.
Očetu svojega dekleta
le v vsem in vedno pritrjuj,
besedo vsako mu pohvali,
ga modrijana imenuj,
ker, pomni, oče rad se skuja,
medtem ko mati hčer ponuja.
VI.
Prihod Marjana poeta
me rešil je slovanskih muk.
Pokrival Pégazovo grivo
umetniški mu je klobuk.
Nedolžno so oči sijale,
naivno gledale mu v svet
misleč, da Manici v srcu
odtajal je uporni led.
Ker ura poldne je odbila,
naznani Urša čas kosila.
VII.
Kaj bi našteval vsa jedila,
ki so takrat žgačkala nos?
Saj Muza, ki se je hranila
le v ljudski kuhinji, ni kos.
In koliko smo vina spili?!
Nad dvajset je biló vseh vrst.
Če se ta dan v spomin mi vsili,
si še sedaj obliznem prst.
Ob tej in toliki pijači,
smo pozabili, kaj nas tlači.
VIII.
Naš Benjamin v fotelju mehkem
se zadovoljno je smehljal.
Z očmi je Manico pobožal,
naposled slavnostno je vstal.
Ob čašo z nožem je potrkal,
da zazvenelo je: cin, cin,
odkašljal se in se odsmrkal,
si duška dal na ta način:
»Gospoda, kdo pač ne soglaša,
da biser Manica je naša?
IX.
Da preskrbi otroke svoje,
očeta sveta je dolžnost.
Jaz Manico sem dobro vzgojil,
zato me ne skrbi starost.
Njen god obhajamo mi danes,
zato si res ne morem kaj
da bi zaroke ne razglasil.
Hej, Marjan, brž roko ji daj.
In naj na poti k sreči novi
hitijo z vama blagoslovi!«
X.
Vsa bleda Manica je vstala,
spregovorila je tako:
»Za vse dobrote, oče, hvala,
naj Bog povrne ti vse to.
A od veselja si se zmotil,
navedel napačno ime:
ni Marjan srečni zaročenec,
za Lovreta gori srcé.«
Potem je h Kvasu pristopila,
ga vpričo vseh je poljubila.
XI.
Kako je mučno vsem postalo,
zardeli vsi smo do ušes.
Gospa je s krikom omedlela,
ihtela teta pridno vmes. —
Prej ko Apolon je v garažo
svoj avto spravil tisti dan,
je mesto zvedelo blamažo,
škandal je ta bil vsem poznan.
Takrat so ljudske govorice
grdile slavne Slemenice.
TRINAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Dva in dvajset mož za žogo,
žoga sem in tja drvi.
M. Vilhar.
I.
Po tem škandalčiču na gradu
v Ljubljano s Kvasom sva odšla
in sprémljala pri tem umiku
je naju grajska Manica. —
Zvečer sred žive promenade
je stopal Lovre kakor Bog;
vanj švigale oči so mlade,
sledil mu roj nezrelih nog.
A Manico so v mesečini
ljubljanski gledali pingvini. —
II.
Tja na igrišče pohitimo,
kjer čuje množice se krik,
kjer športnik si z nogó nabira
kup nevenljivih lovorik.
O, glej! O, glej, kak žoga šviga
ko izstreljena skozi zrak,
da športnik le z nogo pomiga,
tako močan njegov je krak.
A navijači na tribuni
kriče: »Pritisni! Dregni! Suni!«
III.
Iz vse te množice drveče
se najbolj Lovre moj spozna:
ves v ognju se za žogo meče,
jo v gol nasprotnikov ravna.
Pač vé, da ga s tribune gleda
z občudovanjem par oči
in dobro vé, zakaj se prvi
za žogo sem in tja podi.
A navijači na tribuni
kriče: »Pritisni! Dregni! Suni!«
IV.
In res je Lovre moj pritisnil,
ko da orkan strašán bi bil,
z nogó je silovito sunil
in za Ljubljano — gol zabil.
In kakor kadar pri gasilski
paradi rože v zrak leté,
takó nad množico razvneto
dežniki, čevlji vam frčé.
Še Manica od same sreče
svoj nov klobuk po zraku meče.
V.
Ker bil je Lovre danes v formi,
zato odlično je igral,
se kako pes za zajcem hitrim
za žogo bliskovito gnal.
In padlo je še mnogo golov
in vse je Lovre moj zabil
in bi še več jih bil naredil,
če bi tak ognjevit ne bil.
Ko se nam Sreča najbolj smeje,
za nas Nezgoda se ogreje.
VI.
Ko pravkar hoče z novim golom
na sé obrniti oči,
glej, ga hajdukovec porempla,
da se po trati zavali.
Še tisti hip pridirja drugi,
da bi posegel v bitko to,
zamenjal pa je žogo v zmedi
s prelepo Kvasovo glavó.
Tako zdaj Kvas pod kopiti
življenje trepeta na niti.
VII.
Če bi kdo drugi v športni zmoti
z nogami bil teptan takó,
bi startal po najkrajši poti
naravnost po pokal v nebó.
Tako pa Lovre je dokazal,
da mož izvrstne je glavé,
ker niso mogle škodovati,
mu niti športnikov nogé.
Če teče kri, iz nosa teče,
a Kvas se športu ne odreče.
VIII.
A vendar zdaj na športni trati
leži umazan in krvav.
O, nič za to! Saj športni »Savez«
mu bo kolajno s hvalo dal.
O, športna slava, draga slava,
odkupi te le znoj in kri!
O, koliko mladine zate
po nepotrebnem že trohni. —
No, končno Lovreta v tej sili
rešilni avto se usmili.
ŠTIRINAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Tale pesem vam pokaže,
kaj je to ljubljansk’ špital:
noter je preveč bolnikov,
postelj pa je vse premal’.
Beraška opera.
I.
Kdo naj razume pisce stare,
ki so presekali na mah
dejanja nit, ko jim na lepem
junak je glavni padel v prah;
kako so mogli z mirnim srcem
skočiti čisto v drugo stran,
pustiti reveža, da umiral
je krvaveč iz mnogih ran?!
To pač ni literarni -izem,
po mojem to je le sadizem.
II.
Ko Lovreta so pripeljali,
mu športne rane obvezali,
ni stokal niti godrnjal,
je kot Ljubljana mirno spal.
Iskali so po vseh dvoranah
in preiskali vsak so kot,
da Kvasu posteljo bi našli,
a polno je biló povsod.
Tako na trdem so hodniku
postlali našemu bolniku.
III.
Tri ure bil je v nezavesti,
tri ure bil je ves krotak,
iz nje začel je končno lesti,
naznanjal to je vzdih težak.
Odprl je oči široko,
nad sabo videl strop mračan,
iztezal v zrak je nemo rôko,
položil na obveze dlan.
Napósled v blečinah reče:
»Gol... Manica... ah... glava... peče.«
V.
Ko ga v obvezi je krvavi
ležati videla na tleh,
se vsa predala je ljubavi,
ki ji gorela je v očeh.
»O, Lovre moj,« sladkó mu dihne,
»jaz ljubim, ljubim te gorkó.«
Iz prsi pritajeno vzdihne,
s solzami moči mu rokó.
Ker nos le iz obvez se krade,
nanj sladki roj poljubov pade.
VI.
Kdo mogel srečo bi dojeti,
ki jo je čutil moj junak?
Kdor ljubil že je, ta bo vedel,
kdor ljubil ni, je siromak. —
Za róke je prijel jo nežno,
dlani ji, prste božajoč
ljubavni fluid je začutil,
ki mu je vračal prejšnjo moč.
Ljubavni parček v igri taki
zdaj nežni zmotijo koraki.
VII.
Čeprav je Lovre že pozabil
vihravost svojih prejšnjih dni,
pozabil deklce ljubljanske,
pozabil njihove oči,
so vendar one ohranile
zvestó vsaj kotiček mu srcá,
zato prišlé so, da mu v stiski
pomorejo iz tega zlá.
Glavó so s cvetjem mu obdale
in v zboru z Manico jokale.
VIII.
Ko tla dovolj so namočile,
zavist se v srcih jim rodi,
da Manica, ta konkurentka,
prav blizu postelje kleči.
Tja k nji vse hkrati so skočile
in vlekle stran jo za lasé,
kot lev se ona je branila,
velevalo ji je srcé.
Naposled Lovre je zakričal,
z besedami jih je izbičal.
PETNAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Visoko pravega pevca častimo,
njegovo ni kakor je drugih srcé.
J. Stritar.
I.
Ko Marjan je spoznal, da srečo
odnesel mu je športni krak,
mu bridko v srcu je regljalo
ko sred noči iz vaških mlak.
Domov je šel in se zaklenil,
v zrcalu gledal svoj obraz,
desnico na srce položil,
zavzdihnil revež je na glas:
»Ker mi je sreča vsa odvzeta,
zato sem rojen za — poeta.«
II.
Vesel te žalostne resnice
je Marjan k svoji mizi šel;
tam iz predala vzel je pesmi,
srca zelenega odmev.
Izbral najlepše je med njimi,
jih zložil v ciklus »Manica«,
pobožno jih je še pobožal
in kanil naje par solzá:
»Zdaj, Manica, boš kaznovana,
boš ‚druga Julija‘ nazvana.«
III.
Potem odhitel je v garažo,
tam je v očetov avto šel,
po prašni cesti je oddrčal,
v Ljubljano sivo je prišel.
Tromostje v loku je pasiral,
v kavarno stopil »Union«,
kjer s črno kavo mu serviral
natakar je globok poklon.
Revije najprej je prebral,
krog sebe se potem oziral.
IV.
Zagledal pri sosednji mizi
je bled umetniški obraz,
ki zanj kravata črna priča,
da dela turo na Parnas.
Tja k njemu stopi in mu reče:
»Kolega, oprostite mi!
Da vas je Muza poljubila,
o tem vsaj zame dvoma ni.
I jaz se bavim s poezijo;
svetujte pravo mi revijo!«
V.
Potem je Marjan kar prisedel,
naročil vina za oba;
obema so oči žarele,
obema šlo je do srca.
Najprej slovesno sta molčala,
podprla brado si s pestmi;
potem kravata se odkašlja
in k Marjanu spregovori:
»To imenitno ste storili,
da name ste se obrnili.
VI.
Z uredniki imam jaz veze,
zato dosežem marsikaj.
Beseda moja več zaleže
kot dela samega sijaj.
Če jaz za pesem se ogrejem,
če mi pri srcu je poet,
bo brez težav v revijo našo,
bo za sodelavca sprejet.
Prej ko revijo vam svetujem,
naj z vami malo pomodrujem.
VII.
Predvsem v glavó si to zbijte,
da je talent — postranska stvar.
Najprej si zveze pridobite,
naj drugega ne bo vam mar.
O, pač! Svetovni nazor. Važna,
od vraga važna stvar je to!
Truditi zanj se ni vam treba,
saj pade vam kar sam v glavó.
Potem počnite svinjarije,
saj vse vaš nazor jih zakrije!
VIII.
Še ena stvar vam bo potrebna:
seznaniti se s kritiki.
Pri nas je kritika osebna,
podobna je politiki.
Če s kritikom te nekaj veže,
če v krog njegov si bil sprejet,
potem napiši še tak zmazek
in rekel bo: ti si poet.
Če sprt si z njim, tedaj se pazi,
po glavi s krampom te oplazi.
IX.
Poglejte, tam pri oni mizi
sedi vam kritik srborit.
On strah je naših literatov,
ker je načitan, duhovit.
Poglejte ga, kak’ naju gleda,
uprto v vino imá oko!
Za vaš uspeh je prepotrebno,
da z vami se pobratil bo.«
Kozarec je nalahko dvignil,
prijazno kritiku pomignil.
X.
In res se kritik je ponižal,
prišel tja k mizi je vesel.
O Marjanu ga mož kravatni
je informirati začel:
»Na nebu našem literarnem
spet nova zvezda nam žari;
da publika jo bo spoznala,
jo ti, prijatelj moj odkrij!
To pesnik čistega je kova,
zlató je lirika njegova.«
XI.
Ko Marjan je to hvalo slišal,
je še za liter vina dal,
na tihem pa je mislil: kljukec,
saj nisi mojih pesmi bral.
Potem je vzel iz žepa pesmi
in kritiku dejal plašán:
»Mordà zasluži tale ciklus,
da kje zagleda beli dan?«
»Brez dvoma,« strogi kritik pravi
in pesmi neprebrane spravi.
XII.
Potem je Marjana uverjal,
da naj za pesmi ne skrbi,
da svoje Muze plod v reviji
bo videl že čez mesec dni.
Nato sta Marjana hvalila
in on od sreče je žarel,
za litrom liter so praznili,
dokler jih Bakhus ni objel.
Naposled Marjan se poslavlja,
domov se z avtom sam odpravlja.
XIII.
Z veselim upom Marjan vozi,
z motorjem bije mu srcé.
Počasi, Marjan, le počasi!
V zasedi čaka te gorje.
Tam za ovinkom miljni kamen
grozeče v gluho noč štrli.
Na levo, Marjan!!! Ah, prepozno!
Vse skupaj v jarek zgrmi. —
Drug dan se v bolnici zbudi,
kjer s Kvasom v postelji leži ...
ŠESTNAJSTO POGLAVJE
[uredi]
En krajcar imam,
ga fajmoštru dam,
oznanim mu sam,
da ljubco imam.
M. Spak.
I.
Pustimo tekmeca krvava
v objemu krutih bolečin,
poglejmo, kaj na Slemenicah
počenja stari Benjamin,
kako gospa v bridkosti plava,
odkar odšel je Lovre Kvas.
Ko brala v športnih je novicah,
da mu je ranjen ves obraz,
ga v solzah je pomilovala,
je zraven aspirin jemala.
II.
Pa tudi slemeniški teti
se smilil športni je junak,
zato iskala je tolažbe
in našla jo je, ko pod mrak
odšla je v Kavesove dvore.
Ta staropanjski rendezvous,
ki se zavlekel je do zore,
je vir bil srčnega miru.
Nenadoma pa je idilo
robato trkanje zmotilo,
III.
še pred en Kaves je utegnil
izreči mu : »Da bi te vrag«,
že skozi vrata v sobo stegnil
je suhi vrat – Martinek Spak,
Videč, da oče je v zadregi,
da mu obraz zaliva kri,
usmiljeno, prizanesljivo
besede te spregovori:
»Oprosti, dragi moj papači,
naj se obraz ti več ne pači,
IV.
No, kakor vidim, ti se ženiš
in to si, bogme, storil prav.
Pošteno motiš se, če meniš,
da mi je radi tega žal.
Pa tudi jaz bi svojo glavo
že vtaknil v ženski jarem rad,
a manjka novcev za opravo,
še hodim pod kozolce spat.
Glej, to me pa nič več ne mika,
kdo drugi naj se zdaj potika.
V.
Zato se dan es tu oglašam,
sicer v nerodno zgodnji čas,
a dar poročni ti prinašam,
ki hranil sem do zdaj ga jaz.
Tu ti izročam vse papirje,
ki ti z uničenjem groze.
V zameno daj mi hvarsko vilo
in vrt s solato blizu nje
in da lahko bom živel v hiši,
mi ček za jurjev sto podpiši!«
VI.
Po listih Kaves urno seže,
od sreče roka trepeta,
da vilo dá mu, se obveže
in ček za jurjev sto mu da.
Potem ga ves vesel objame:
»Ti moje sreče si senzal!
Ah kdo, kdo naj vse to verjame?!
Ti si veselja kapital!«
še slemeniška teta zdajci
ga poljubuje v sami srajci.
VII.
Tako je Spak brez dovoljenja
spremenil kleni svoj značaj,
spremenil z njim način življenja;
in, ljubi bralec, veš zakaj?
Prisilile so ga razmere?
Mu čas je dal preveč klofut?
Ne. Vzrok je čisto druge bere:
tegà je kriva Urša Plut.
Zaradi nje je Spak to storil,
je potepuha v sebi umoril.
VIII.
Ko se je tisto jutro v koči
prebudil Dražarjev France,
se mu po Francki je stožilo:
»Brez Francke«, vzdihnil je, »ne gre!
Da bi samó zaradi muhe,
ki avtor v glavi jo ima,
še dalje trpel take muke?
Ne, naj se rajši sam trapá.
Tja k župniku me iti miče,
da naju ta pred pust okliče.«
IX.
In kar je rekel, to je storil.
Najprej je h Krivcu šel vesel,
je dolgo s Francko tam govoril,
v župnišče jo s seboj je vzel.
Na vrtu farovškem za mizo
prebiral župnik je brevir
in zatopljen pobožno v knjigo
je angelski užival mir.
Ko pa prišla sta naša znanca,
bilo je konec tega spanca.
X.
Ko mladi Dražar je povedal
po vrsti vse, kako in kaj,
ju župnik v sobo je povabil,
razložil jima marsikaj.
Ko je bilo vse to končano,
se je poslovil mladi par
po polju šel je razigrano,
veselo kakor še nikdar.
In sraka z veje opazuje,
kako na kmetih se kušuje.
SEDEMNAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Kaj pa je tebe treba bilo ...
Nezakonska mati.
I.
Ko stari Kaves je izvedel,
da Marjan mu je avto zbil,
ga je pretresel avtov konec,
na sina se je pa jezil.
A vendar nežnosti očetne
so mu razgibale srcé,
da k sinu v bolnico ljubljansko
prišel naslednjega je dné.
II.
Počasi Kvasove so rane,
od divjih športnih nog zadane,
celile se brez bolečin,
ker ga krepil je »energin«.
A šlo je vendar le počasi,
nam pa živeti se mudi,
mudi se nam nov svet orati,
svet boljših, vrednejših ljudi.
Ker pa vse rane čas zaliže,
zato so sneli mu obliže.
III.
Pa ni le čas ozdravil Kvasa:
ljubezen mu je dala moč,
da že čez teden je zapustil
ljubljansko ulico pojoč.
Če boš kje v parku videl parček,
ki se v romantiki topi,
potem, predragi bralec, vedi:
z dekletom Kvasa videl si.
Tak par, objet v ljubezni pravi,
Ljubljana zlepa v kup ne spravi.
IV.
Oba v parfum ljubavni ujeta
sta pila rožni eleksir,
čutila nista, da pripeta
sta kruto na kolo razmer.
Krotila dnevno sta vročino
ko sonca je pripekal žar,
zvečer odhajala sta v kino,
posečala sta dancing-bar.
Tako je slast bila spoznana,
ki nudi pusta je Ljubljana.
V.
Medtem iz večnostne je shrambe
požiral dneve Čas-gurman,
dokler ni zadnji dan omame
za naša znanca bil obran.
Zašila ju je skrb vsakdanja,
pošel obema je denar,
ni Kvas še plačal stanovanja ...
Adijo filmi, zbogom bar!
In okrog Manice so zale
zlovešče čenče frfotale.
VI.
Kar publika je govorila,
prišlo do mojih je ušes,
in reči moram: res je, res,
da deklica je — zanosila.
Predobri Jurčič, ne zameri,
da spačil ideal sem tvoj!
Ti živel si še v stari veri,
a vse drugače je z menoj:
zdaj nova stvarnost vlada nam
in nas ničesar več ni sram. —
VII.
Nič res pa ni, kar so mi drugi
česnali rádostnih oči:
da se je vdala beli kugi,
da za otroka nič ji ni.
Res, skraja jo je presenetil
nastajajoči državljan,
ko pa spoznala je, da v svetu
nov, hrábrejši vojščak bo dan,
je našla svoj življenski smisel,
ki je dotlej v oblakih visel.
VIII.
Potreb vsakdanjih roj nadležni
je našel ni več križem rok.
Ob nalogi tako pomembni
je popustila moč nadlog.
Pred svoje starše je stopila,
priznala vse je brez strahu.
Za Lovreta je pa prosila,
da ga priznata za sinu.
Na to sta stara godrnjala,
a končno sta na vse pristala.
IX.
Tako se Lovre spet je vselil
v tihotni, starodavni grad,
spet nežno v utici je dremal
in sanjal kakor prvikrat.
Da Manica ušla bi čenčam,
obirajočim venomer,
da ne bi iz strahu pred njimi
doma zaklepala si dver,
je s Kvasom šla na Slemenice
napravljat paglavčku – plenice.
OSEMNAJSTO POGLAVJE
[uredi]I.
Poletje se nagiba h kraju,
poslavlja se avgust zaspan.
Vse bolj in bolj so hladna jutra
in z vsakim dnem je krajši dan.
Narava s soncem koketira,
ker mu popuščajo moči.
V zelenobujni plašč nabira
zlata pšeničnega luči.
Rdeče liste že mu kaže,
dejal bi, da se s šminko maže.
II.
Tam v senci mračno listne hruške
sedel je Marjan tisti dan,
si gladil karambolske buške
in bil kljub soncu ves teman.
Nad njim je ščinkavec prepeval:
»Ci ci ci kuri civ cekiv.«
Moj Marjan mu zabrusi v gnevu:
»Si v penklub mar sprejet že bil?«
A ptič le z repom je pomignil,
se nanj podelal, z veje švignil.
III.
Zakaj je Marjan danes siten?
Kaj mu po jetrih godrnja?
Mar Manice še ni pozabil?
Mar Muza še ga ščegeta?
Če bil bi kakor drugi pevci,
ki vsak dan zračijo srce,
bi prav gotovo v tej nesreči,
tolažbe poiskal drugje.
Pa on ni hotel je pustiti,
Prešernu hotel je slediti.
IV.
Ker vedel je, da vzdihovanje
Prešernu pomagalo ni,
je stavil vse le na dejanje,
da spet dekleta pridobi.
Zato je zdaj pod hruško staro
zakrknjen ves premišljeval,
kako iztaknil bi prevaro,
da Kvasa v kozji rog bi ugnal.
Pa kaj, ko glava razbolela
roditi misli ni hotela.
V.
Tedaj v očetovi tovarni,
sirena túliti hiti
in brž se v glavi mu kovarni
naklep peklenski porodi.
»Saj res! Da prej se nisem spomnil!
Že zdavnaj bi ga rešen bil.
V napotje bi ne bil mi hodil,
lahko bi sam ljubezen pil.«
Ko te besede je izustil,
je Marjan senčnat vrt zapustil.
VI.
V tovarno mož se splazi urno
– odšli so delavci že stran –
srce mu v prsih bije burno,
ker sladek je osvete dan.
Po delavskih predalih brska,
pogleda sem, pogleda tja.
Kar se oko mu zdaj zasveti
in skoz obe tako mrmra:
»Pogasil žejo maščevalno
bom s to brošuro ilegalno.«
VII.
Papirje v žep je svoj pospravil,
na Slemenice se odpravil.
Ker dobro znan mu bil je grad,
prišel do vrat je kakor tat.
Potuhnjeno se zkoznja splazi.
Družina šla je pravkar jest,
zato nihče ga ne opazi,
tako je svoje zmage svest.
Ko sobo Kvasovo je staknil,
je tiskovine mu podtaknil.
VIII.
Nato jo je domov popihal,
zaprl vrata za seboj.
Po telefonu policijo
obvestil je o vsem takoj.
Ko pa slušalo je odložil,
zablisnilo mu je oko:
pred sabo videl je revijo,
odprl s plaho jo roko.
Zajokal je od same sreče,
prebiral verze je sledeče:
Pod oknom
Ob osmih
Jaz sem tu,
tvoj Marjan, tvoj lev.
Jaz, gladen kakor volk,
požrešen kakor tiger.
Vrzi mi košček svojega srca
zdrizasto se tresočega.
(To te bo morda rešilo,
da te cele ne požrem.)
Vem: vrgla mi boš celega,
ko te strah pred mano mine.
Ob desetih
Jaz sem tu,
tvoj Marjan, tvoj pes,
tvoj suženj in mrčes,
tvoja stenica
in tvoja bolha.
(O da mi je biti tvoja bolha!
Kako sladko bi me spreletelo,
ko bi me ti s prsti lovila!)
Ali se še spomniš, kako srečna sva bila,
ko sva še kozo-klamf zbijala?
Ob dvanajstih
Jaz sem tu,
tvoj Marjan, tvoje drhtenje,
ponižen, ves skesan in plah.
Jaz sem smet, jaz sem prah.
O, daj mi vrednost in pljuni vame!
(Blagoslavljal bom pljunek,
ker je prišel iz tvojih ust
liki studenec izpod Libanona.)
Jaz sem votel ništrc brez tebe.
Ah, saj sam ne vem, kaj sem!
Sestre, ali morda ve veste, kaj sem?
DEVETNAJSTO POGLAVJE
[uredi]
Uklenjen greš po svetu,
utrgan z veje list –
prav, prav ti je, prijatelj,
saj si – separatist.
A. Aškerc.
I.
»Kako se čudno svet vrti,
kako se vse spreminja v času;
kar je bilo na slabem glasu
poprej, se zdaj povsod slavi.
Prej Avstrija mi je velela
naj panslaviste polovim.
Naduha pa je končno vzela
cesarja in državo z njim.
Potem sem kar čez noč spoznal,
da sam sem panslavist postal.«
II.
Tako približno je govoril
sam sebi detektiv Mežon,
ko šel je proti Slemenicam,
da Kvasa vtaknil bi v pržon.
Ker policija ni hotela
gradu kompromitirati
s tem, da žandarje bi poslala,
zato Mežonu šef veli,
naj Kvasa kakor stric obišče,
naj stanovanje mu preišče.
III.
Že je pri gradu. Tam pred vrati
Za hip omisli postoji,
potem se hrabro ojunači
in še bolj hrabro pozvoni.
Votló odmeva po graščini.
Mežon že čaka pet minut.
Naposled pride mu odpirat
nepočesana Urša Plut:
»Kdo ste? Čemu nas zdaj budite
in koga ali kaj želite?«
IV.
»Z gospodom Kvasom v važni stvari
jaz razgovoril bi se rad.«
»Gospod že spijo v svoji kamri;
pa pridite kdaj drugikrat!«
Mežon začel je zdaj mencati
in zlepa se ni dal odgnati,
je Urši Plut dokazoval,
da Kvasu bo še bridko žal.
No, končno se je Urša vdala,
Ga v sobo Kvasovo peljala.
V.
Moj Lovre spal je športno spanje
in v sanjah se za žogo gnal.
Tedaj je Uršino klicanje
v polsnu dremoten že zaznal.
Povpraša, kaj se je zgodilo
in toži, da je še zaspan.
Poda mu Urša sporočilo,
da čaka ga obisk neznan.
Nato se brž je poslovila,
Mežona v sobo je spustila.
VI.
Gospod Mežon je šel kar k stvari.
Ukaz že držal je v rokàh,
prebral ga je do konca Kvasu,
se lotil posla je na mah.
Med knjigami, ki Kvas jih ceni,
nahaja športni se vodnik.
Mežon ga vzdigne in odskoči,
kot bi grozil mu kačji pik:
»Ohó, brošuro to poznano
tu vidim. Kvas, pojdite z mano!«
VII.
Zaman se Lovre moj priduša,
zaman dokazovati skuša,
da te brošure ne pozna.
Mežon se ugnati mu ne dá.
Ker vidi moj junak, da vdati
se mora, se hitro umiri;
da z Manico bi rad govoril,
Mežonu prošnjo sporoči.
Da naj le gre, Mežon mu reče,
moj Lovre k Manici brž steče.
VIII.
Obrni vstran se, Muza moja,
dovolj je žalostnih stvari;
saj vem, da bi ob tem slovesu
zjokala bridko se še ti. —
Ves bled je Kvas prišel iz sobe,
Molče ga spremljal je Mežon.
Ko sta prišla na sredo polja,
se je počrnil nebosklon.
In Manica iz grajske line
oblakom toži bolečine.
DVAJSETO POGLAVJE
[uredi]
Odprta noč in dan so vrata.
Fr. Prešeren.
I.
Za Lovretom krivična vrata
škripaje zlobno se zapro.
V temi zidovje kruto šlata
in tava sem in tja z nogo.
»O, kje si zdaj, svoboda moja,
O, kje si sonce športnih trat?!
Zakaj usoda neizprosna
si zagrabila me za vrat?«
V tej boli bridki in veliki
so obstopili ga jetniki.
II.
»Kje so te sneli?« prvi vpraša,
»le kaj si sunil«, drugi dé,
»in kod si žical«, tretji bara,
»daj čik«, četrti skoz zobé.
Ves zmeden Kvas jih ogleduje,
kaj naj odvrne, premišljuje;
naposled v mukah izjeclja:
»Bila brošura vzrok je zla.
Zaradi nje prišel sem v ječo,
tako zabredel sem v nesrečo.«
III.
Kako so vsi se mu smejali,
kako z njim norce brili vsi;
da se pozna mu, so dejali,
da prvič v kehi zdaj sedi.
So zbadali ga v svoji sredi
s pomilovalnimi pogledi,
nekdó je svetoval tako,
naj ga v plenice povijo.
Tako je žel zasmehovanje,
od sotrpinov norčevanje.
IV.
Na svojih pričnah zdaj se zgane
možak kosmat in zamrmra:
»Malora, fiks, krvave gavge!
A bo že mir!? Pustite ga!
Saj on, duš, ni pri naši bandi,
drugače, krucenal, živi;
mar mislite, da ste učeni
z nebá, prmejduš, padli vi?
In krucilavdon, svinjska noga,
tegà ubijem, kdor ne uboga.«
V.
Obrnjen h Kvasu nadaljuje:
»Prijatelj, čisto v drugi svet
si danes prvič bil sprejet.
To, kar tam zunaj svet kaznuje,
se nam krepostno delo zdi.
Zunanje čednosti snetljave
med nami nimajo veljave,
prezira vsakdo jih, črtí.
vendar postave mi imamo
in tudi svojo »čast« poznamo.
VI.
Ti tu, to so vlomilska četa,
ki hitro stakne skrit denar;
za vse podvige drzno vneta,
tej četi jaz sem poglavar.
Sem vodil jo na pota nočna,
bila je v mestu vsemu v strah.
Pred nami niso vrata močna
vzdržala, ne krepak zapah.
Dokler ni izdajalska šleva
odprla vrata tega hleva.
VII.
Ne po zaslugi, le po sreči
prišel v to luknjo si med nas;
a vendar hočem ti postreči
z nasveti za bodoči čas.
Kako se ogenj v kehi dela,
brez škatlice, brez žveplenic,
boš videl naša zvita dela,
spoznal boš arestantski »vic«.
poplačal mi boš te nasvete
z ogorkom ene cigarete.«
VIII.
Tako je Lovreta seznanjal
s prečudoviti stvarmi
in zraven táke je uganjal,
da se prezgodaj jim znoči.
Luči tam zunaj migotajo,
mrak koketira že z nočjo,
ko zdajci ključi zarožljajo,
se vrata na stežaj odpro,
je Kvasa skoraj vrglo vznak:
prišel je v keho – Martin Spak.
ENAINDVAJSETO POGLAVJE
[uredi]
Tempo, tempo!
I.
Martinek Bat′a čevlje z rame
najprej zabrusi v kot teman,
potem z očmi brž Kvasa ujameujame,
s seboj potegne ga na stran:
»Zakaj si tukaj, mi je znano,
a bodi čisto brez skrbi,
ker vse bo mirno poravnano,
tako kot ti srce želi.
A mene semkaj so prignali,
ker so za nočni mir se bali.
II.
Ej, bratranec, nikar tak kislo,
takó obupno me ne glej!«
»Kaj, bratranec,« ga Lovro vpraša,
»kako je to? Od kdaj? Povej!«
V odgovor mu Martinek reče:
»Ker oče moj pač stric je tvoj.
A to naj te preveč ne peče,
da si v sorodstvu zdaj z menoj.
Bogata namreč sem živina:
priznal me Kaves je za sina.«
III.
Potem je Kvasu Spak razlagal,
kako so v zvezi te stvari,
mu vse po vsti je razkladal,
prav kakor v Jurčiču stoji.
Zato ne bom s tem časa tratil,
da bi pogreval staro jed,
že Muza me za roko vodi
na Marjana poeta sled.
Komur o tem je slika bleda,
ta naj kar v Jurčiča pogleda!
DVAINDVAJSETO POGLAVJE
[uredi]I.
Res, kar je Marjan Kvasu storil,
biló ni prav in ni lepo.
Kaj hočem, ko ga pa ljubezen
je izmaličila takó.
Ti sfinga večno zagonetna,
ti vedno si dvorezen nož:
boš enemu rešilna lučka,
a drugemu poguba boš.
Ti Marjana si zapeljala,
si ga na sklizko gaz poslala.
II.
Ko zvedel je, da Kvas je v ječi,
da prosta je za zdaj mu pot,
je brž na Slemenice nesel
pokazat svoje muze plod.
Tam našel Manico je bledo,
vso mračno, s solznimi očmi,
in z upapolno je besedo
takole spregovoril k nji:
»Čuj, Manica, nikar ne joči,
zdaj naju nihče več ne loči.«
III.
A Manica ga je oštela
in pesmi brati ni hotela,
pobesil se je nos njegov,
popihal jo je brž domov.
Ko ga samota je objela,
tedaj je Marjan vase šel,
spoznal je svoja kriva dela,
se bridko jokati začel:
»Čemu sem Kvasa v ječo spravil?
Človeka v sebi sem zadavil.«
IV.
K očetu svojemu je stopil,
mu vse povedal, vse priznal,
da bi krivico, ga je prosil,
namesto njega poravnal.
Slušalo oče v roke vzame
in policiji sporoči,
da nekdo Kvasu je podtaknil,
zato naj hitro ga spusti.
In policija je ugodila,
iz ječe Kvasa je spustila.
TRIINDVAJSETO POGLAVJE
[uredi]
Vidim, vidim, ti se anaš,
ti povračbe ne poznaš,
potnika s pogledi panaš,
ga obupu v roke daš.
Koseski.
I.
Med tem ko sem junakom trebil
v življenja džungli trudno gaz,
težav sem svojih se iznebil,
pozabil sem svoj lastni jaz.
Pozabil vendar nisem Olge,
pri njej sem v duhu bil vse dni.
A nekaj vendar sem pozabil:
pozabil pisati sem ji.
Za to usodno pozabljenje
se bom pokoril vse življenje.
II.
Ker Kvas mi s Slemenic je pisal,
da se pripravlja stari grad
kot mrzličen na svatovanje,
da mene spet bi videl rad;
sprejel sem povabilo to
in šel na slavne Slemenice,
kjer cvrejo, cmazijo, peko
širokogrudne kuharice.
Ko sem na gradu vse opravil,
sem k svoji olgi se odpravil.
III.
Beseda prva, ki zletela
iz njenih ust mi je v obraz,
me bridko v dušo je zadela,
da vsega me je stresel mraz.
»Prepozno,« pravi mi, »prepozno!
Kaj nisi mogel priti prej?
Zakaj mi nisi niti pisal?
Med nama konec je odslej!
Zdaj loči najina se cesta:
bom kmalu Marjanu nevesta.
IV.
Razumel moje boš početje,
če si imel zares me rad.
Jaz ljubim ga, ker on je lirik,
in ne zato, ker je bogat.
Jaz više od bogastva cenim
pri svojem fantu pevski dar,
a mene to prav nič ne moti,
če druži s pevcem se denar. –
V spominu lepem me ohrani
in še prijatelj moj ostani!«
V.
Ker ljubil Olgo sem goreče,
zato sem dobro jo umel.
Pred njo sem stal ko kup nesreče,
opub mi v jetrih je rohnel.
Bridkost za grlo me zagrabi,
besede skozi ne pusti,
solz tolažilnih ne izvabi,
rokó molče ponudim ji.
Molče mi je desnico dala,
namesto mene se zjokala.
ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE
[uredi]I.
Moralni duh tvoj spev naj dviga,
pravičnost v njem naj se časti,
tako me moralist podžiga,
to cenzor, publika želi.
Čeprav v življenju je drugače,
bom vendar Kavesu krepkó
izprašil nemoralne hlače,
pretipal grešno mu telo. —
Ker mož je stregel le trebuhu,
zato ni greha delal – v duhu.
II.
Za vse krivice in pregrehe,
ki jih je Kaves kdaj spočel,
bo dolgo živel brez utehe,
ker zmaja starega je vzel.
Tu mislim slemeniško teto,
ki dota vsa ji je bila:
dva dneva v tednu: histerija,
pet dni pa: apetit za dva.
Dobil je Kaves hudo ženo:
pravičnosti je zadoščeno.
III.
Brž po poroki odfrčala
sta z zrakoplovom čez morjé,
v benetkah sta prenočevala,
drug dan sta v Rimu šla v bifé.
Od tam je Kaves pisal sinu,
da se prav dobro mu godi
pri žlahtnem italijanskem vinu,
le z ženo da vse v redu ni,
da kmalu bi bila zbezljala,
ko obelisk sta obiskala.
IV.
Potem je pisal mu sledeče:
»Še nekaj me močno skrbi.
Zadeva mučna in kočljiva ...
Ne vem, kako bi pisal ti.
Prelepi naši hvarski vili
nič več jaz nisem gospodar,
Martinku – rešil me je ječe –
sem žrtvoval jo v spravni dar.
A to naj te ne spravlja v tugo,
bom kje drugje ti kupil drugo.
V.
Frfravo mi mladost je tekla,
pri ženskah vseh sem bil junak,
zato ne boš se temu čudil,
da moj je sin – Martinek Spak.
In še nekdo mi je v sorodu:
veš, Lovre Kvas je moj nečak,
zato mu tu pa tam odrini
za odpravnino – tisočak.
Saj žlahto, od zavisti bledo,
onemogočiš s polno skledo.
VI.
Na potovanju sem poročnem
in vrnil kmalu se ne bom,
zato ti skrbi za tovarno,
za travnike, za hlev in dom.
Ker si še mlad, zato verjamem,
da kozla prav lahko ustreliš ...
Pa streljaj jih, saj to mladost je,
a glej, da se ne – poročiš!«
Oženil se je Marjan – reva,
a to naj zadnji spev opeva.
PETINDVAJSETO POGLAVJE
[uredi]I.
Modrica, ki Vršac visoki,
nedosegljivi tvoj je dom,
vodnica bodi moji roki,
da vsaj končal spodobno bom,
da svojo nalogo opravil
bom brez težav in brez ovir,
da štiri pare vkup bom spravil,
jim svatovski pripravil pir.
Naj srečno pesem ta konča se,
v vsesplošni happy-end naj zrase.
II.
Med tem ko so junaki moji
se veselili srečnih dni,
so mene čakali še boji,
so mene čakale skrbi.
Razmišljal sem, kako bi pare
vse spravil svatovat v en kraj,
da vsem pod zvonom ene fare
bi se končal življenja maj.
Težko je svatbe štiri hkrati,
če niso skupaj, popisati.
III.
Moledoval sem pri graščaku,
da dal bi gostoljubni grad
na razpolago mojim parom,
da vanj bi šli vsi svatovat.
Krepkó na dušo sem mu pihal,
sem dobrodelnika ga zval,
da to najboljša je reklama
za trgovino, sem dejal.
Naposled se mi res posreči,
da jezik moj moža omeči.
IV.
V kapeli grajski pare štiri
za večno zvezal je kaplan,
v nedolžnem ringa-raja tempu
se nagnil je k zatonu dan.
Zvečer so pari vsi žareli –
šampanjec je izvrsten bil,
v vrtincu šumnem so hoteli,
da jaz vsem parom bi napil.
Ker jezik pri pijači teče,
se povabilu ne odreče:
V.
Najprej naj tebi, Kvas, napijem
in tvoji Manici s teboj.
Kaj naj želim ti v tem trenutku?
To, kar vsakdo želi z menoj:
Iz vaju rod krepak naj zrase,
močan, odporen, zdrav in klen,
za cilje svoje naj pehá se,
med narodi, ne sred plemen.
Tako zahteva domovina,
sedaj pa eks! kozarec vina!
VI.
Iz vaju, Marjan moj in Olga,
naj zrase milozvočni rod,
ki bo utripom naše duše
tenkó prisluškoval povsod.
V besedo, zvok naj vse to zlije,
naj da več sonca ko noči,
naj s pesmijo na ustih toči,
če treba, tudi srčno kri.
Tako zahteva domovina,
sedaj pa eks! kozarec vina!
VII.
Ti Dražarjev France, ti Francka,
slovenska bajtarja oba,
ki trudita se in pehata
za košček kruha črnega!
Izpolni naj se, kar želita,
kar bajtar vsak pri nas želi ...
A zemljo našo le ljubita,
ljubita jo do konca dni!
Sedaj pa eks! kozarec vina,
tako zahteva domovina.
VIII.
In vidva, Urša Plut, Martinek,
kaj vama naj v teh dneh želim?
Iz vaju rod naj nov nam zrase,
ki bo ..., a rajši naj molčim!
Za zdaj vse žêlje so le pene,
usoda z nami se igra,
a preden nas na zid pritisne,
izkaži vsakdo se moža.
Zdaj, pari moji,se sklenite
in ples bodočnosti začnite!
IX.
Ko planil v družbo razigrano
je vin penečih se opoj,
zapustil sem skrivaj dvorano,
zaprl vrata za seboj ...
Po polju skozi roso brodim
in kar samo se mi smehlja ...
Koketnih zvezdic truma zlata
je v svoje dvore že odšla.
In Zora v rožnati pidžami
v pozdrav mežika za gorami.
Tako! Roman je moj končan.
Osebe, ki so v njem živele,
so radi mojih muh trpele,
a doživele srečen dan.
Ničesar vest mi ne očita,
delil sem dobro kakor zlo,
a v spevu tem nikogar nisem
poslal v pekel, poslal v nebo ...
Življenje pa nas vse privija,
po svoje vsakdo v njem se zvija.
- ↑ Prosto po Descartovem »Cogito, ergo sum« (»Mislim, torej sem«); Prijatelj, ljubim — torej sem!