Deset let na gledaliških deskah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deset let na gledaliških deskah: Črtice
Josip Nolli
Izdano: Slovenski narod 10. april 1875 (8/80), 1–2, 18. april 1875 (8/87), 2–3.
Viri: dLib 80, 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II.dno

I.[uredi]

Veliki ponedeljek, pred desetimi leti, 16. aprila leta 1865. bilo je, ko se je po dolgem prenehljaji zopet čula prvikrat domača slovenska beseda z gledališkega odra. Petnajst let je minolo od dne 19. junija leta 1850., kateri dan je bila zadnja slovenska gledališka predstava, osnovana od slovenskega društva, katero je v letih 1848–1850. sem ter tja na javnem gledališkem odru predstavljalo slovenske igrokaze, vsega skupaj v omenjenih letih 10 večerov. Narodna čitalnica ljubljanska, katera je uže takoj iz početka leta 1861. začela gojiti dramatiko, in od leta 1863. naprej napravljala bolj pogosto gledališke predstave v svojih prostorih, stopila je sè svojimi diletanti z igrico »Bob iz Kranja« pri veliki besedi na korist stradajočim Notranjcem dne 16. aprila l. 1865. na gledališki oder, in to z najboljim vspehom. Prvikrat mi je bila ta dan čast, stopiti pred veliko občinstvo slovensko na deskah, ki — kakor pravijo — pomenijo svet. Doživel sem na njih marsikatero lepo, veselo in častno uro, a mnogo pa tudi gorkih in grenkih, kakor nij drugače mogoče tistemu, ki mu je pripadla osoda vladati temu malemu svetu. Pogled nazaj na preteklih deset let slovenskega gledališča, utegnil bode zanimati marsikaterega prijatelja slovenske dramatike. Važno se mi pa tudi zdi, ravno zdaj izpregovoriti nekoliko besedij o razvoji in napredku slovenskega gledališča, ko je gledališko vprašanje ljubljansko bilo pred kratkim na dnevnem redu, in se je mnogo pisalo o slovenskih predstavah in o dramatičnem društvu v dveh ljubljanskih listih. Toda o tem pozneje, ker ne spada strogo k stvari, o katerej sem namenjen pisati.

Ko je bil tedaj prvi korak storjen, in domača beseda zopet vpeljana tam, od koder smo bili vajeni le tuje glasove čuti, začeli so premišljati nekateri domoljubi, kako bi bilo mogoče slovenske predstave vdomačiti v deželnem gledališči. Pri velikonočnih dveh besedah poznejih let predstavljale so se sicer še slovenske igre, a pri tem je ostalo. Ravno prej omenjena želja pa je rodila »dramatično društvo«, katerega edini in izključljivi namen je: gojiti slovensko dramatiko z utemeljevanjem slovenske dramatične literature, in z rednimi slovenskimi gledališkimi predstavami. A tudi ono, akoravno je na čitalniškem odru marljivo predstavljalo slovenske igre, moglo se je prva leta na gledališkem odru le v poletnem, za gledališče neugodnem času nekaterekrati pokazati. Ko je pa na prošnjo »dramatičnega društva« veleslavni deželni zbor kranjski odprl tudi slovenski muzi, do sedaj le od njene nemške sestre zasedeni hram Talije, v katerega se je slovesno preselila dne 10. oktobra l. 1869., ter jej tudi materijelno krepko segel pod rame, začela se je čim dalje domača čutiti slovenska muza v deželnem gledališči kranjskem. Nepretrgano tekó od tega dneva redne slovenske gledališke predstave v zimskem času, pomnoživši se od leta do leta po številu, zboljšajoče se po kvaliteti podanih iger. Samo enkrat na mesec igralo se je v prvi gledališki saisoni 1869–70. leta, trikrat na mesec leta 1870–1871., štirikrat na mesec leta 1871–1872. in pri tem številu ostalo je do sedaj. Volja je bila na dotični strani, da se pomnože slovenske predstave našestkrat na mesec, izvršitev bila bi tudi mogoča takrat, ko se je stavila dotična prošnja, po končanej saisoni l. 1872–73., katero saisono se sme gotovo šteti kot do sedaj najboljo, glede dobrega umetniškega in posebno tudi materijelnega vspeha. Izborne, dobre igralne moči, dober repertoir in dober obisk predstav, ti trije faktorji, sodelovajoči, a eden na druzega se opirajoči, storili so tako dober vtisk, da se je prosilo za šest predstav na mesec, katera prošnja pa nij bila vslišana, in ostalo je tedaj pri štireh. Prišel je pa naenkrat dvojni »krach«, pravi iz Dunaja po vseh deželah se razprostirajoči, in pa domači, po odstopu nekaterih boljih igralnih močij prouzročeni.

Prvega čutila je posebno društvena blagajnica, a druzega poleg te, najbolj ubogi regisseur. Razvajeno občinstvo nij jemalo dosti ozira na to, da vojskovodja brez dobrih borilnih močij ne more vspešno vojskovati se, nij povpraševalo, kje vzeti novih dobrih igralnih in pevskih močij, namesto onih, katere je neizprosljiva osoda odtrgala umetnosti, zakopavša jih v vsakdanjost zakonskega življenja. Obiskovalcev število manjšalo se je, deloma vsled neugodnih, iz »kracha« izvirajočih, in povsod čutljivih denarnih razmer, deloma zbog uže omenjene, ne tako lahko nadomestljive izgube nekaterihdobrih in za dobro izvršitev marsikaterih iger neobhodno potrebnih igralnih močij. Konec vsega pa je bil po končanej gledališkej saisoni leta 1873–1874. za naše razmere jako čutljivi denarni primanjkljaj v znesku 1600 goldinarjev! Tega poravnati posrečilo se je odboru dramatičnega društva, a pravo Sisifovo delo bilo je začeti ravno kar minolo gledališko saisono. Zopet tri izmej najbolj potrebnih in dobrih igralnih močij, ali če se prišteje še ena, ne toliko dobra, kakor tudi potrebna, štiriigralne moči odvzela je nemila osoda. Huda rana je bila vsekana društvu, ko je komaj okrevalo od prestane financijelne kalamitete, kateremu je bilo tedaj v prvi vrsti gledati na prav varčno ravnanje gledé peneznih zadev. S kakovimi občutki je vzlic tem okoliščinam gledal v prihodnjost odgovorni vodja in regisseur, to si more vsak misliti. A pokazala se je istina izreka: »Pogumnim je sreča mila«, odbor dramatičnega društva lotil se je pogumno dela, in srečno do konca privedel letošnjo saisono in sicer brez deficita, kar je deloma se ve da zahvaliti požrtvovalnemu delovanji nekaterih igralnih močij. Mnogotere dogodbe, ležeče mej »Bobom iz Kranja« in Schillerjevimi »Razbojniki«, bodo naj predmet sledečih vrstic.

II.[uredi]

Kakor je bilo uže rečeno v prvem članku, se je do leta 1869. le redkokrat, in še to v poletnem času igralo na javnem gledališkem odru, in še takrat bile so slovenske manjše igre, mej njimi tudi opereta »Tičnik«, tako rekoč le priklada pri besedah in koncertih. Vseh predstav do prve redne, ves večer napolnujoče, ki je bila 10. oktobra l. 1869. bilo je 18, katera številka pa je ravno vsled sedaj vredjenih predstav do denašnjega dneva narastla na 170. Prve redne predstave imele so, akoravno je bilo uže takrat nekoliko igralnih močij engažiranih sè stalno plačo, in se je drugim boljim močem, ki so v vsakej igri bile potrebne, odločevala primerna nagrada za toaletne in druge stroške, vendar še bolj značaj golega diletantizma, celo na gledaliških listih nijso bila imenovana imena predstavljalnih osob, in to do 8. redne predstave, pri kateri so bile igralne osobe prvikrat imenovane na gledališkem listu. Koj pri prvej teh predstav, pri igri»Inserat« bila mi je prilik, poskusiti sladkosti vodstva. Ko je bilo vse naznanjeno in se igra nij mogla več odlašati, zbolel je predstavljalec ene večjih moških nalog, in treba je bilo koledovati okolo, dokler se nij iztaknil nov umetnik v nekej advokatni pisarnici, ki je svojo nalogo kljubu kratkemu času vendar prav dobro izpeljal in ostal dalj časa dobra moč. Druzih posebnih težav nij bilo v tej dobi, kajti enkrat na mesec spraviti na oder po tri manjše igre, ali kako večjo v 3 dejanjih nij bila ravno težavna naloga. Posebno odlikovale so se pevske produkcije v tej saisoni, naj omenim le opereti »Serežan« — ki se je ponavljala — in »Kralj Vondra«, v katerih je brez vsake nagrade sodelovalo toliko pevskih močij v zborih, kakor jih poznejše saisone nij bilo več mogoče pridobiti. Novóst stvari mikala je sodeljajoče in občinstvo, kakor je uže to povsod navada. Predstave, ker so bilo redke, bile so dobro obiskane in slovensko občinstvo sploh zadovoljno.

Veliko večja pa je bila težava prihodnjo drugo saisono, ko se je število predstav pomnožilo od ene natri vsak mesec. Ko je bilo v prvi saisoni samo 9 predstav, bilo jih je v drugej uže 23. A vse eno šlo je še dosti dobro izpod rok, kajti veselja in požrtovalnosti bilo je dovolj na strani igralcev kakor tudi občinstva. Iz te dobe so nekatere repertoirne igre, ki vsako leto polnijo gledališče na pr.: »Jamska Ivanka«, »Mlinar in njegova hči«, »Čevljar-baron«, »Lumpaci-Vagabund« in mnogo manjših priljubljenih iger. Iz tega, da je sodelovalo v tej saisoni 68 osob in sicer 22 ženskih in 46 moških, je razvidno, da so se predstavljalne moči še primerno lahko dobivale, treba je bilo le iskati jih, in če drugače nij šlo, po dva ali trikrat naprositi — pa je šlo. Posebnih dogodeb iz te saisone, akoravno je bila jako živahna, nij omeniti, vladal je še vseskozi domorodni iskreni duh, kakor je pri diletantih navaden, akoravno je bilo uže 6 igralnih močij engažiranih sé stalno mesečno plačo in je le še dvajset od gori navedenih — večjidel od zbora — sodelovalo brez nagrade.

Tretja saisona, v katerej se je igralo štirikrat na mesec in je bilo 25 predstav, dobila je uže malo bolj gledališki značaj. Kakor so predstave postajale bolj redne, zmanjševalo se je število igralnih močij, tako, da je v tej saisoni igralo uže 16 osob manj, nego v pretekli. Sé stalno plačo je bilo engažiranih 10 in le deset še jih je sodelovalo brez nagrade. Vendar so se predstavljale marsikatere prav dobre igre, ki so še vedno priljubljene na pr.:»Jurčkove prikazni«, »Štepan Šubič«, »Umetnost in narava«, »Zapravljivec«, posebno opereta se je dobro gojila in celo komična opera »Selski brivec« spravila na oder z dobrim vspehom, po konci saisone pa izvirna opereta »Gorenjski slavček«. Razen mnogih, iz nepopolnega organizma celega aparata izvirajočih sitnostij, prošenj in koledovanj za prevzemanje kake naloge, pokazalo se je v tej saisoni, kako težko je ravnati s tacim aparatom. Dogodba od dne 2. februarja 1872 — o katerej nečem dalje govoriti, ker je uže pozabljena in pobotana — mi ostane v živem spominu, kakor sploh mesec februar tega leta, ki mi je bil še enkrat osodepolen, ravno pred prvim»Zapravljivcem«, katerega tudi ne bom pozabil tako hitro.

Do svojega dosedanjega vrhunca, čez katerega se še nij popelo dosedaj dramatično društvo, prišlo je v četrti saisoni, kakor je bilo uže rečeno. Slovenskih predstav bilo je 34, in iz te dobe izvira mnogo dobrih inresnih igrokazov slovenskega repertoira na pr.: »Na Osojah«, »Marie-Jeane«,»Edda«, »Požigalčeva hči«. Od operet naj omenim: »Izbujeni lev«, »Vino, ženske, petje«, in mnogo dobrih repriz. Igralnih močij je bilo zopet nekoliko več ko prej, sodelovalo jih je 63 pri predstavah, a le pet brez nagrade.

Peta saisona pa jo bila nesrečna iz uže zadnjič navedenih uzrokov. Od leta do leta rastoče zahteve nekaterih potrebnih igralnih močij, v nikakem primerji stoječe z našimi razmerami, pripomogle so tudi še poleg vsega druzega, in deficit 1600 gld. je bil konec vsega tega. Akoravno so se nekatere dobre igre iz te dobe vstavile v slovenski repertoir na pr.: »Star korporal«, »Trdoglavec«, »Znamenja ljubezni«, »Hiša slabega glasú«, »Zblaznela je«, »Doktor Robin«, «Godčeve pesni«, bila je velika apatija nastopila mej slovenskim občinstvom, ki se — po mojem skromnem mnenji — pri tako malem številu slovenskih predstav ne da opravičiti. Hvala bogu, da se je letošnjo saisono ta stvar zdatno poboljšala, da bode mogoče uže zdaj začeti skrbeti za prihodnjo saisono, ter zopet osnovati tako potrebni podporni komitet za vzdržavanje dobrih in potrebnih igralnih močij in osnovo šolo za odgojo novih igralnih močij in daljno, posebno muzikalno izobraževanje nekaterih dosedanjih. Tudi iz ravno pretekle saisone zabilježili so nekatere boljše nove igre, ki utegnejo ostati na slovenskem repertoiru n. pr. »Igralka«, »Trnje in lovor, »Zakleti princ«, »Gospoda Kodelja pridige«, »Denar«, »Bisernica« in»Razbojniki«.