Denar ne osreči človeka.
| Denar ne osreči človeka Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Neki reven kmet je delal metle in jih vozil naprodaj na vsak semenj. Tako je bil vesel, ko se je usedel na voz na metle, da je zmeraj pel in vriskal.
Neki gospod ga je vselej videl in si je mislil: — Moj bog, ta revni kmet, ki metlice vozi naprodaj, je tako vesel, jaz pa ne, ko imam vendar vsega dovolj in toliko denarja.
Nekoč pa pokliče kmeta k sebi in ga vpraša:
— No, kmet, kako je to, da ste zmeraj tako veseli? Kadar vas vidim, zmeraj tako lepo prepevate.
— No, vidite, gospod, jaz se veselim, da bom imel nekaj denarja, ko bom to svojo robo prodal.
Nato reče gospod kmetu:
— Na, tu imate ta lonček in notri je denar.
In kmet je še vozil metle naprodaj, toda popeval ni več. Zdaj ga gospod spet opazuje in si misli: — Kako je to, da zdaj noče peti in je tako tiho?
Gospod pokliče kmeta k sebi in ga vpraša:
— Kako je to, da niste več tako veseli, kot ste bili prej?
— No, vidite, gospod, ravno zato, ker mi manjka še nekaj denarja do vrha v lončku, ki ste mi ga dali. Pa premišljam noč in dan, kako bi si ga pridobil, da bi bil lonček poln.
Gospod pa reče kmetu:
— Prinesite lonček meni.
Kmet prinese lonček in misli, da mu ga bo gospod napolnil.
Gospod pa mu lonček vzame in reče:
— Imejte rajši svoje veselje kot moj denar.
Belokranjska, zapisal Ivan Šašelj