Demobilizacija
| Demobilizacija Zgodba ob koncu vojne Ivan Lah |
Delov 5. odstavka se ne da razbrati.
| |||||||||||||
To je bilo pred desetimi leti, ob času, ko se je valila čez našo domovino polmilijonska armada s Piave, ko je sto petdeset tisoč konj napolnilo ljubljansko okolico in so bile vse ceste polne voz in kanonov. Za dobrega konja – če ga nisi hotel vzeti zastonj – si plačal pet kron avstrijske veljave, ki je bila takrat hudo nizka. Če pa si opozoril oblastvo, da tu ali tam leži mrtev konj, so ti plačali deset kron. Naravno je, da so ljudje rajši jemali žive, nego da bi hodili naznanjat mrtve.
Po ljubljanskih mestnih ulicah so se pasli lepi oficirski konji in otroci so imeli svoje veselje nad tem, da so jih jahali. Njihovo veselje navadno ni trajalo dolgo, kajti prišel je kak starejši človek, zapodil jih je s konja in se sam vsedel nanj.
Ob cesti so stali ljudje in pobirali vse, kar je armada vlekla s seboj. Vojaki so prodajali za mal denar »deke« in perilo, orožje in aparate. Kaj bi ne! Česar niso prodali, so jim pobrale narodne straže. Avtomobile, vozove in topove so vozili na poseben prostor zunaj mesta, kjer so stali vse križem kot žalosten spomin pretekle vojne.
In kaj šele na kolodvoru! Tam je bila gneča. Vlak za vlakom je hitel proti Mariboru in vozil vojake domov. Srečen, kdor je dobil prostor. Kdor ga ni dobil, se je držal na stopnicah ob vagonu ali pa je zlezel na streho. Mnogo jih je popadalo na tla in niso več videli svoje domovine. Na kolodvoru je bilo cele kupe blaga, ki so ga odvzeli bežeči vojski. Tam se je trla množica in grabila in odnašala. Z vse dežele so hiteli ljudje v mesto, da dobe kaj primernega za svoj dom. Neka ženska od Velikih Lašč je odnesla celo tetraeder (aparat za merjenje), čeprav sama ni vedela, kaj bi ž njim. Tako je bilo po vseh velikih postajah.
Zanimivo bo za naše potomce, čitati te spomine [...] stranku ali v Divači so planili ljudje [...] vohali voz s petrolejem. Petroleja [...] zelo primanjkovalo. Razbili so vagon [...] ali petrolej v posode. Nastal je ogenj, pa [...] je bilo mrtvih!
Kdo bi popisal vse prizore z naših kolodvorov? Žal, da smo jih doslej tako malo napisali v spomin naši mladini. Čez nekaj let si bo že težko predstavljati, kako je bilo takrat, ko je minila svetovna vojna. Kadar se je prej v listih pisalo o demobilizaciji, so bili strokovnjaki mnenja, da bo treba vsaj pol leta, preden se bo vsa milijonska armada vrnila domov. Zdaj pa je bila demobilizacija v 14 dneh končana, to se pravi, v 14 dneh so bili vsi vojaki doma, razen, seveda, tistih, ki so bili ujeti v Italiji in drugod, in onih, ki so se sami ponudili v službo pri narodnih stražah in četah, da služijo svoji novi domovini.
O vsem tem bi se dala napisati cela zgodovina, polna zanimivih pisanih zgodb in nezgod. Posebno sedaj ob desetletnici teh dogodkov bi bilo primerno, da bi obnovili te spomine. A to ni moj namen. Pripovedovati vam hočem samo eno zgodbo iz naše vasi:
Takrat torej, pred desetimi leti, ko se je valila polmilijonska armada čez našo domovino in so bili konji bolj poceni nego šop krme, so prebivalci vasi L. našli zjutraj na njivi koncem vasi top, pravi top, kakor so jih toliko uporabljali na fronti. Ni bil sicer prav največje sorte, ampak bolj srednje vrste, navaden top, kakršne so že večkrat videli pred vojno, kadar so šli topničarji skozi vas, ko so hodili v »šajbo« streljat.
Stal je ta top na njivi poleg ceste in sosed Kukmak, ki je zjutraj prvi v vasi vstajal, ga je prvi zagledal. Ko se je vas prebudila, so prišli gospodarji in so si ogledovali čudo. Jasno je bilo, da so najbrž po noči mimo privozili topničarji in ker se jim ni videlo vredno vlačiti top s seboj, so ga zapeljali na njivo, izpregli konje in odjahali naprej. Najbrž so bili Hrvati, ker so vozili po dolenjski cesti, in čemu bo Hrvatom top, ko tam doli ni bilo ne sovražnika ne vojske. Živina je bila skoro gotovo utrujena – jesti ji niso imeli kaj dati – čemu bi se mučili še s topom! Boljše je, da spravijo sami sebe domov.
In tako je top ostal na njivi. Možje so ga ogledovali najprej od daleč, ker se takemu zlomku ni kar tako približati. Počasi pa so se opogumili in so ga obstopili. Bil je še lep, skoro nov; tudi se je zdelo, da bi bil še popolnoma poraben, dasi pri taki stvari – pravijo – ne sme manjkati niti ključek, pa je top za nič. To so vedeli oni, ki so kdaj služili pri vojakih, ker se na ta način onemogoči, da bi sovražnik porabil top zase, ako bi mu prišel v pest. Vendar moramo reči, dasi so v petih letih vojne mnogo čuli o topovih in so jih v mirnih nočeh celo čuli s soške fronte, da prav od blizu še nihče ni videl topa. Zdaj je bila prilika, da si ga od blizu ogledajo. Mrcina je ukročena in nič nevarna – saj menda ni krogle v njem. Zato so si ga precej natančno ogledovali.
Na vsak način je bil to za vso vas poseben dogodek, kajti doslej se še ni zgodilo, da bi bili imeli top tako blizu pred seboj in tako rekoč svoj top. Čigav naj bi sicer bil ta top! Avstrijski ni, ker Avstrije ni več. Propadla je 28. oktobra in nastopila je Jugoslavija. A tudi Jugoslavije prav za prav še ni. V Ljubljani je sicer narodna vlada, a ta je samo mimogrede, dokler se ne uredi nova država. A kaj bi tej državi star top, ki je morda celo pokvarjen, če mu manjka le en vijaček! Saj imajo Srbi svojih topov dovolj in zdaj sploh pravijo, da ne bo nikoli več vojne. Dovolj je je bilo pet let; siti so je vsi. Top je torej prav za prav last vasi. A čemu naj ga porabi? Pa se je popraskal za ušesi sosed Boromej in rekel: »Pa prav na mojo njivo so mi ga zapeljali. Kdo se bo zlomka ogibal? Niti orati ne bom mogel.«
»Res,« so pritrdili očanci, »kake globoke kolesnice ti je naredil!« In so gledali, kje so bili topničarji zavili s ceste preko jarka in kako so zavozili na njivo. Tudi sledovi konjskih kopit so se poznali.
»Ko bi bili rajši konje pustili,« je rekel sosed Grmelj, »boljše bi bilo.«
»Čemu nam bi bili, ko še svojim nimamo dati kaj jesti,« je ugovarjal voznik Brglez, »vse so nam pobrali.«
»Vse so pobrali, za plačilo pa top poslali«, je pripomnil modro neki vaščan.
»Res, ko bi bili vsaj kaj drugega pustili«, se je oglasila neka ženska, kajti tudi matere in gospodinje so prišle z otroki, da si ogledajo to čudno stvar, s katero imajo sicer le moški opravka.
»Kaj drugega, na primer voz moke, ali masti, ali par volov, ali obleko, blago in sploh kaj za kuhinjo ali hišo, to bi bilo bolje«, so ugibali vaščani. Dovolj so trpeli vsi v teh petih letih, da bi lahko dobili sedaj kak dar od velikega bogastva, ki se je vračalo s fronte. Možje in fantje so bili na vojni, polje je bilo slabo obdelano, manjkalo je vsega: moke, krompirja, masti, olja, petroleja, obleke, perila ... Namesto vsega tega jim je čudna usoda naklonila top, ki se ne da nikakor porabiti.
Možje so si med tem vse natančno ogledali: kako je sestavljen, koliko je težak, kako se uravnava itd. Videli so, da so kolesa močna in velika, a kaj, ko se ne dado porabiti. Kdo bi vozil s takimi velikimi težkimi kolesi. Osi so še močne, železne, a kaj bi z njimi! Tudi preširoke so. Šine so tudi še krepke, a neporabne. Razgovarjali so se o tem, kako mora biti za vojsko vse močno narejeno, da vzdrži na najtežjih potih, koliko to stane in hitro je vsega konec, ako prileti krogla ali če se tak junak zvrne čez gorske pečine.
»In zdaj,« je rekel sosed Kukmak, »stoji tu in ni za nobeno rabo. Bog ve, kako je bruhal ogenj proti Italijanom in koliko ljudi je pobil! Zdaj pa, kakor da je prišel nam v napotje.«
»Tako vse mine«, je rekel nekdo. »Zdaj je tu in ne vemo, kam ž njim.«
»Še sitnosti bom imel, preden se bom zlomka znebil,« je rekel sosed Boromaj, »naj bi bili vraga pustili na cesti ali v jarek zvrnili ali pa kam drugam zapeljali.«
»Pa prav na njivo«, je pripomnil nekdo.
»Na gmajno naj bi ga spravili ali pa za eno vas naprej, če so ga že tako daleč privlekli.«
»Prav res! Če nimajo nič boljšega, še tega bi ne bilo treba.«
Možje so se počasi razhajali, otroci pa so porabili to priliko, da so zlezli na sedeže in se začeli igrati kanonirje, kar je spravilo v strah dobre vaške matere, ki nikakor niso zaupale nevarnemu orožju. Zato so poklicale otroke s topa in jim strogo zabičale, naj se ga nikar ne dotikajo. Otroci so neradi zlezli s topa in se morali ločiti od nenavadne igrače, ki se jim je zdela tembolj imenitna, ker so že mnogo čuli o nji, a si je niso smeli še nikoli od blizu ogledati. Spoznali so takoj, da se na sedežih krasno sedi in da se dá okoli topovske cevi, ki je bila zelo mrzla, ker je bilo v novembru, lepo kozolce prekucavati ... Tudi vzpenjati se po visokih kolesih se jim je zdela prijetna zabava.
Par drugih pa se je spravilo z vso radovednostjo na ono napravo, kjer se top baše, in so spoznali, da se razne kljukice in kolesca dado privijati in odvijati. To je bilo odkritje, ki so ga zelo neradi pustili brez končnega dognanja, in so na tihem sklenili, da bodo vse to natančneje raziskali, kakor hitro bodo sitne matere odšle domov. Za sedaj so morali ubogati in oditi z njimi.
Tako je top ostal sam na njivi in molil svojo prazno cev v jesenski dan kakor tuja zver, ki so jo iz daljne dežele prignali na to njivo in jo prepustili svoji usodi.
Naravno je bilo, da je bilo v vasi o topu mnogo govora, toda dogodkov je bilo tisti čas toliko, da so ljudje nanj kmalu pozabili in tudi otroci so se naveličali plezati in prekucovati se po njem. Kar se je dalo odviti, so pobrali in odnesli s seboj v vas in tako je nazadnje ostala samo še rjava cev na štirih kolesih in železje je začelo čez nekaj dni rjaveti.
Pa so možje premišljali, da je vendarle škoda, če top tako propada na njivi. Tudi to jim ni bilo prav, da bi prav Boromaj imel pri njem največ pravice, ker je slučajno na njegovi njivi, kajti železje je vendarle nekaj vredno in les, če ni za kaj drugega, je za drva. A cev? Kaj bi z njo? Cev je vendar bakrena ali bronasta. Zvonove so pobirali iz zvonikov, da so vlivali kanone, zakaj bi zdaj iz kanonov ne mogli vlivati zvonov!
Pa so prišli na pametno misel. Tudi njim so iz podružniške cerkve vzeli dva zvonova. Niti plačali jih niso. Potrdili so, da so jih vzeli, in župnik je celo pridigoval, da je treba za državo in za zmago nad sovražniki vse žrtvovati. Tako so bili ob zvonove in kdo bo plačal nove? Kaj, ko bi spravili cev k zvonarju, nekaj je gotovo vredna.
Pa so šli k župniku. Povedali so mu, da je na njivi top in da bi se dali iz njega vliti novi zvonovi. Župnik pa je bil drugega mnenja. Rekel je, da je top državna last in da spada v »demobilizacijo«. Zato ga je treba pustiti pri miru, kajti Avstrija je ostala ogromno dolžna in ker ne bo mogla Jugoslaviji plačati vseh dolgov, bo država pobrala vse blago, kolikor so ga rešili s fronte, in s tem pokrila svoje stroške. Glede zvonov je sodil, da jih bodo pozneje napravili, ko se razmere malo urede, a novi kanoni da so iz tako slabega materijala, da se iz njih zvonovi ne dado vlivati. Top je torej državna last ali tuja lastnina, zato nima nihče pravice do njega in bi morebiti imel celo sitnosti z gosposko, če bi si ga hotel kdo prisvojiti. Naj ostane tam, kjer je. Ko se bodo v Ljubljani razmere uredile, pridejo ponj in ga bodo odpeljali. On bo že sam poskrbel za to. Zaman so ugovarjali možje, da je top zarjavel, da so otroci že pobrali kolesca in vijačke, da bo propadel, če se ne spravi pod streho. Župnik je postajal čimdalje bolj resen in je zahteval, da top ostane na svojem mestu; preden bo zima, ga bodo odpeljali, kamor spada. Javna tatvina je tudi tatvina in greh zoper sedmo božjo zapoved. Top je državna last in nima za nikogar drugega vrednosti kakor za državo. Tudi je treba pomisliti, da je to zdaj naša država in da ni več Avstrije, kjer so vsi kradli ...
To je pomagalo. Možje so odhajali domov natančno poučeni, kaj jim je storiti, in so priznavali, da je župnik moder mož in da ima prav.
»Pa naj bo tam,« so sklenili, »kaj nam mar! Kogar last je, tisti naj ga vzame.«
Ponoči pa je sosed Boromaj to stvar bolj natančno premislil. Noči so postale takrat precej nemirne, dasi so bile temne in hladne. Ljudje niso imeli petroleja, da bi bili bdeli pri luči, toda poslušali so v temi, kaj se godi na cesti, kjer se je večkrat čul konjski peket in glasna govorica. Gospodarji, ki so bili med vojno primorani oddati živino, so hodili sedaj ponjo v Ljubljano in so jo ponoči gonili domov. Ker je bila živina sestradana in je na poti omagovala, so potniki in jezdeci kradli seno in slamo po kozolcih, da so mogli spraviti živino naprej.
Tudi so se tu in tam pojavili na cesti vozovi in gospodinje so poslušale, ali ne vozijo morebiti kak vojni plen, da bi si bile na ta način preskrbele raznih hišnih potrebščin, ki jih ni bilo drugod mogoče dobiti za denar. Zato je tudi sosed Boromaj mislil na top in ugibal tako:
»Res je, kar pravi župnik, in vendar ni res. Tatvina je res greh zoper sedmo božjo zapoved, a kdo bi se menil za to, če ti kdo ponuja top zastonj. Krasti Avstriji zdaj ni greh, ker je ni več – dovolj je pokradla ljudem doma in drugod – Jugoslavije pa tudi prav za prav še ni. Tako se ne more reči, da je ta top jugoslovanski, ampak je avstrijski, ali prav za prav – nikogar. Še največ pravice do njega imam jaz, ker je na moji njivi. Škode mi je pa tudi toliko naredil, ker so ljudje zemljo poteptali, da bi si lahko vzel malo odškodnine. Saj glavna stvar bi bil prav za prav – lunek ...«
Izgubil ga je bil pri vozu, ko je zadnjič nekaj vozil iz gozda. Lunek je majhna stvar, a potreben je, da drži kolo, da se ne sname. Pot v gozd je bila grda, voz je skakal po kamenju – pa je odskočil zatik in – lunek je odletel. Iskal ga je po blatu in grmovju, pa ga ni mogel več najti. Če bi šel h kovaču, bi mu ga zaračunal več nego je vreden – prevzel se je mrha med vojno, ker si niso mogli ljudje nikamor pomagati. In zdaj je prišel top kakor nalašč. Lunke ima še dobre, ker je v vojski treba, da se kolo dobro drži. Kaj bi bilo, ko bi tam lunek odletel? Res je, da je malo večji od osi, pa to se da popraviti. Laže je napraviti manjšega nego večjega.
Tako je modroval sosed Boromaj.
»Lunek ni tatvina. Vreden je, recimo, nekaj kron. Če bo Jugoslavija rabila top, lahko mu da napraviti nove lunke. Za državo je to majhen strošek. – Nihče ne bo tega opazil. Če bo top brez lunkov, bodo mislili, da so jih spotoma izgubili vojaki in da so prav zaradi tega zapeljali top na njivo. Dobra stvar se ne daje zastonj.«
Tako je vse do konca preudaril sosed Boromaj in je zlezel iz postelje, se oblekel, ogrnil kožuh in stopil pred hišo. Noč je bila temna in mir je vladal po okrogli zemlji, le tam od daleč se je zdelo, da se sliši šumenje razhajajočih se vojsk. Sosed Boromaj se je napotil proti njivi.
»Na svoje grem,« si je prigovarjal, »na svojo njivo. Drugi so hodili v Ljubljano krast, to se pravi, ne krast, pobirat so hodili, kar je vojska preč pometala. Z našim denarjem smo vse plačali, vsak ima pravico, da si kaj vzame za spomin. Pet let smo dajali, zakaj ne bi vzeli, kar je našega ... Posebno še, če nam na dom pripeljejo. Kdor je pameten, bo obogatel v teh časih, tatvina gori ali doli. Jaz zaradi lunka ne bom obogatel, a rabim ga, neumen bi bil, če bi ga ne vzel, ker je na moji njivi ...
Ko je prišel drugi dan sosed Kukmak zopet mimo njive, je nehote obstal in stopil k topu. Tudi on je imel izkušnjave. Strlo se mu je bilo poleti kolo; res je, da je bil voz star, a ne bilo bi ga še konec, ko bi ne bilo vojne. Kolarja ni bilo doma, da bi mu ga bil popravil – bil je na vojski – in kolo se je strlo. Zato je že pri prvem ogledu zapazil, da ima top še dobra kolesa in da so špice še močne. Res so bila kolesa prevelika za njegov voz, toda dala bi se zmanjšati, les bi se porabil. In kakšen les! Sto let bo vzdržal. Še ostalo bi ga nekaj. Ves čas je potem mislil na to – toda zaradi enega kolesa bi moral odpeljati ves top. To ne gre. Zavidali bi ga – saj pozna svoje sosede – in morda bi ga celo zatožili, da bi imel sitnosti, saj pravijo, da je nekaka narodna vlada v Ljubljani. Orožniki so ostali kakor so bili prej – top se pa tudi ne da kar tako skriti. Pomislekov glede tatvine sosed Kukmak ni imel. Vojska je vojska. Kdor prej, ta prej. Pravijo, da so v Ljubljani jemali vozove in avtomobile, kaj bi si delal težko vest zaradi enega kolesa. Toda, kako priti do njega. Ako se hoče kolo sneti, je treba dvigniti top, a mrha je težka, sam ga ne privzdigne. Da bi koga najel, je nerodno. Zvedelo bi se in očitali bi mu, da si je prilastil kolo ... Tako je premišljeval sosed Kukmak in ko je natančneje pogledal kolo, je videl, da manjka – lunek. Pa ne samo pri enem kolesu.
»No,« si je mislil, »eden je že vzel, kar je rabil. Najbrž je bil Boromaj, odtodi mi je tožil, da je lunek izgubil.« Ozrl se je malo okoli, dan je bil meglen, nikogar ni bilo videti v bližini. Vprl se je v kolo in ga skušal zganiti, a top je stal kakor zakopan v zemljo.
Odšel je počasi proti domu in tuhtal po svoje:
»Če vzamem zvečer Janeza s seboj, in ga z lego malo dvigneva – ne bo težave. Pri topu je glavna stvar bron, kolesa se dado vedno narediti. Nihče ne bo imel škode, jaz pa bom imel kolo.«
Drugo jutro je stal top samo še na treh kolesih. Žalostno kakor ranjen lev se je nagnil na eno stran in se z debelo ostjo opiral ob njivo. Njegova cev je poševno štrlela navzgor, kakor da rjove molče v svoji poljski samoti in kliče tovariše na pomoč. Sosed Grmelj, ki je šel mimo, je pomežiknil in pomenljivo pokašljal. »Tudi jaz sem mislil,« je rekel sam pri sebi, »pa nisem hotel, da bi rekli, da sem najbolj požrešen. Zdaj, ko so drugi začeli, si bom tudi jaz vzel en kos. Če ne bo za drugega, bo za drva. Kaj je voz brez lunkov. Kolo se sname in obleži ...«
Drugo jutro je ležal top na njivi brez koles. Samo še z železom okovano ogrodje je ležalo pod njim. Voznik Brglec, ki je prišel prepozno na to misel, se je jezil sam nad seboj.
»Takoj sem vedel, da ne bo dolgo. Če ga ne bom jaz, ga bodo drugi. Zdaj so že odnesli vsak svoje. Prav imajo: zarjavel bi na njivi, preden bodo v Ljubljani pogrešili top, ga ne bo nikjer več. Kdo naj ga išče, ko bo raznesen na vse strani. Železja je še mnogo na njem. Za šine bi bilo dobro ...«
Dnevi so potekali počasi. Vojaki so se vračali domov vsak s svojimi novicami. Prišel je tudi Grmeljev brat. »Kaj bo s kanonom?« je vprašal Grmelj, ki se mu je zdelo, da ne bo prav, če začne vojaščina povpraševati za njim. »Nič, razsecite ga in sežgite, kar je lesenega – drugo pa vrzite med staro železje. Vojne je konec,« je rekel brat.
To je dalo Grmelju poguma ...
»Jaz sem že mislil, da bi spravil domov, kar je še ostalo, pa si nisem prav upal. Pravijo, da se državi ne sme krasti.«
»Zakaj ne,« odgovori brat, »vsi smo kradli, kjer smo mogli. Čim prej vse pospravite, tem bolje. Na Ruskem so vojaki na fronti prodajali topove po grošu.«
»Zato je pa država propadla«, je rekel Grmelj.
»Saj bodo tudi druge«, je odgovoril brat. Bil je utrujen in jezen na vse. »E, naša ne,« je ugovarjal Grmelj, »saj je komaj nastala.« Brat je molčal. Nekaj ga je grizlo v srcu. »Pravijo, da nam Italijani lezejo čez mejo«, je dejal Grmelj.
»Saj zato,« je rekel brat, »ko bi bili kanone obrnili proti njim, bi jih ne bilo.«
»Zdaj je že, kar je,« je rekel Grmelj, »ta ne bo več za rabo ...«
»Ker niste vedeli, zakaj je top?«
Preden je zapadel prvi sneg, je ležala na njivi samo še bronasta cev, ki se je čim dalje bolj vdirala v zemljo. Pozimi jo je zagrnil sneg in komaj se je še kdo spomnil nanjo. Ko pa je spomladi sosed Boromaj vozil gnoj, je spoznal, da bo treba cev pospraviti, če bo hotel orati. Zato jo je mimogrede vrgel na voz in jo odpeljal domov. Spomnil se je, da mu je nagajala voda v jeseni, ker se mu je zamašil kanal.
»Kakor nalašč,« je pomislil, »vkopal bom tega vraga v zemljo, da bo tekla voda skozenj. Boljše bo nego opeka ...«
Tako je izginila zadnja sled enega junakov svetovne vojne. Demobilizacija je bila izvršena.