Delitev plena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Delitev plena
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


14. Delitev plena

Kralj Miroljub se je vzdramil iz svoje čemernosti ter je nagovoril lisico: »Zvitorepka, ti si najbrž res uganila, da rastlinska hrana ne ugaja mojemu želodcu: kdo bi neki vedno žvečil pusto Ščavjc in zelenjavo! Kakšno jelenovo stegno eh, to bi bilo vse kaj drugega! Ali mi ga moreš preskrbeti, Zvitorepka?" »Mili moj kralj!" odgovori lisica, »brzonogega jelena bi bilo precej težko uloviti, a vrh tega so njegova bedrca kaj suha in drobna; ne bilo bi li vam ljubše, ako vam pri¬vedeni pitano kravo ali gladkega konja? Ako si privoščite prav tečnih založajev, obrnila se vam bo bolezen tem hi¬treje na bolje. Blagovolite le zapovedati Miškotu in La-kotniku, da mi pomoreta pri lovu, in kmalu vam pritiram najbolj zavaljenega bika, kar se jih pase na okoli po pašnikih." Miroljub je zadovoljno pritrdil lisičinemu nasvetu; ker se je pa Miško le še po mahu pretegoval, prav kakor da je preslišal vse, kar je govorila Zvitorepka, zato ga je moral naposled opomniti sam kralj, rekoč: »Le brž se mi spravi z ležišča, leni zavaljuh; med tem ko greste lovit bika, bo pripravila gospa Krunoslava vse potrebno za južino.« spravi z ležišča, leni zavaljub: med tem ko greste lovit bika, bo pripravila gospa Krunoslava vse potrebno za južino." Lenivo se je skomaral kraljev bratran Miško ter za¬spano odčotal; za njim pa sta bacljala Lakotnik in Zvito¬repka v precejšnji razdalji od kraljevega sorodnika, kakor se to sploh spodobi za ponižne podanike. Ko so se že precej oddaljili od Matjaževe peči, je Miško nevoljno za-mrmral, zakaj danes je bil posebno nasajen: „Kam bi neki tako dirjali: kaj ne. Lakotnik, ne mudi se nam prav ni¬kamor. A ti brblja klepetava, pokaži nama takoj kakega bika, če ne . . . » „Malce potrpite. junak Miško, takoj ga vam pokažem!" odgovori Zvitorepka ter pokaže na preseko koncem dobrave. „Ali ga vidita, kako se lepo pase?" Lakotnik je hotel takoj drmastiti proti pašniku, ali lisica ga je še pravočasno zadržala, zgrabivši ga za plašč. »Le počasi, ljubi moj striček, in tudi vi, vitez Miško, bodite oprezni, kar se da\ inače nam pojde plen rakom žvižgat! Le lepo mirno čakajte, dokler jaz ne prevarim pastirja, a potem skočite urno izza zasede. Toda človeka se mi va-rujta, slavna junaka, zakaj z njim ni dobro črešenj zobati, posebno če se ga kdo poloti s telesno močjo, a ne z zvi¬jačo: najbolje torej, ako se ga lepo izogibljeta!" „Ti lisičja para ti!" vzklikne medved razžaljen, „kaj meniš, da imaš ti vso zvijačo v žepu! Človek je neumen kakor otep, a kar sc tiče njegove moči, se mi tudi hlačice ne tresejo; le naj mi pride kateri naproti, jaz mu že posvetim!" -Le ne razdirajte toliko besedij, junak Miško," odgo¬vori Zvitorepka: „a zdaj storita to, kar vama velim: kadar me zagledata, ko bom dirjala prek polja, planita na bika ter ga odnesita kralju!" To rekši, se je odmuzala, a za nekaj časa se je že prikazala ob robu dobrave, kjer se je pasel bik. Miško in Lakotnik sta sc začudeno spogledala, kajti Zvitorepka je držala v zobčh lepo belo gosko, ki jo je bila nekje kar spotoma polulila; delala se je, kakor bi Bog si ga ve kako težko nosila, počasi prek polja stopajoč. Tedaj pa jc tudi pastir zagledal košatorepo tatico: „Čak' me, čak ti gosja smrt: jaz ti bom dal! ... " je zakričal na vse grlo; nato jo je ulil za lisico ter zalučal za njo težek sklestek. Za Jas je manjkalo, da ji ni priletelo krepelec v hrbet; toda Zvitorepke to ni oplašilo, ampak stopicala je dalje s svojim Pastir je zopet pobral sklestek, sledeč lisici, ki ga je izvabljala dalje in dalje po polju in dobravi; še le tedaj se je presenečen ustavil, ko je zaslišal, da mu bik neznansko rjove in muka. Miško in Lakotnik nista držala rok križem; rjoveč je medved popadel bika za šinjak s svojimi težkimi šapami, a spretnejši volk se mu je med tem zaprašil pod golt. Hripaje je telebnila preplašena žival na tla. in zmagoslavna napadovalca sta jo vlekla proti gozdu. Ali to delo je bilo prav težavno, zakaj uplenjeni bik jc bil težek in pot je držala navzgor in navzdol, črez griče in globine, predno sta naša korenjaka prisopihala s svojim plenom do Matja¬ževe peči. Zvitorepka je med tem zaužila v mirnem ko¬tičku svojo gosko, a ko se je najedla do sitega, je zado¬voljnega srca ubrala pot pod noge in dospela pred kralja prav tedaj, ko sta njena tovariša privlekla ogromni svoj plen. Šopihaje je Miško ogovoril vladarja: I/.«« vam tečne pečenke, kraljeva visokost! Pa bil je tudi težaven lov, še zdaj se potim prav po medvedje! . . . Dovolite torej, da se malce oddahnem in počijem: med tem pa naj Lakotnik bika razkosa: toda k obedu me ne pozabite poklicati, bratran moj kraljevski!" Miroljubu je bilo to po godu, in velel je volku, naj lepo po pravici razdeli plen. Volk se je radostno obliznil in se spravil na delo; toda mudilo se mu ni nič kaj po¬sebno, kajti gledal je le na to, kako bi se prav izdatno okoristil s svojim poslom. Saj je to že stara stvar, da od¬pade pri razkosavanju tu košček, tam zopet grižljaj: srce in pljuča, obisti in jetra, in kar je še več take drobnjave, vse to si more mesar privoščiti, ako ni preneroden. Tako je tudi volk med razdevanjem pohlastal vse, kar se mu je zdelo odveč in na poti; izvršivši svoj posel, je prinesel kose pred kralja. »To je za vas, milostni kralj." jame besedičiti, »ono tam-le pa je Miškotovo; mehko stegno sem odbral za kraljico, zAse pa sem prihranil ta-le kos. Precej velik brtavs se mi ga jc sicer usekalo, toda saj ga ne bom po¬jedel sam, ampak deliti ga hočem z ljubo ženko in svojimi gladovnimi otročiči." »Jaz te bom že naučil deliti, požeruh ti presneti!" je zarjul kralj ter založil volku s šapo tako silno za uho, da se mu je kar klobuk povesil in se curkoma ulila kri. Tuleč jo je volk odkuril v gozd, odkoder je poželjivo oprezal, izza ogromnega štora lukajoč, ali ga bo kralj vendarle poklical k obedu ter mu privoščil vsaj nekaj košcic. Toda kralj se ni prav nič zmenil za oprezajočega stradača, ampak mrmral je nekaj pred se v brk. Naposled pa se obrne k lisici ter ji veli: »Razdeli plen ti, Zvitorepka." Povsem hladnokrvno prevzame lisica kočljivo opra¬vilo. »Nič ti ne tekne bolje, kakor če prideš že sit k ve¬ljakom v gosti!" si misli ter stopi pred Miroljuba. » Vam, svetli gospod, ki ste naš dobri kralj in gos¬podar vsemu gozdu, vam gre vsekakor ta-le najlepši kos, ki si ga je l.akotnik izbral zase," beseduje lisica ter odrine ogromni brtavs pred Miroljuba. »Ono-le zadnjo četrt pa vzemite, milostni kralj, kot povzročitelj današnjega lova; tole bedro naj si privošči kraljica, oni kos dam Miškotu; a če bi tudi strica l.akotnika obšla želja po mesu, naj se loti one-le glave, Čc pa ne, pripade tudi ona kot blago brez lastnika vašemu veličanstvu. Za sebe pa, milostni kralj in gospod, ne prosim ničesar drugega, kakor da mi repustite vse štiri noge: žilave so in kitaste, in meni se : kar sline cede" po njih!" Miroljub seje zadovoljno nasmehnil ter pogladil svojo brado, rekoč: »Povej mi, Zvitorepka, kdo te je naučil, da znaš tako primerno deliti?" »Hm, ni klek, da bi ne znala." odgovori Zvitorepka, -ni lažjega kakor to. milostni kralj; ali ga vidite tam-le glumpca, kako žalostno se drži v svojem škrlatastem suknjiču? . . . Saj volkova krvava glava — je bila zame šola zdrava."