Delfina sreča lisico Zvitorepko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

[1]

Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano: (COBISS)7429377
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Delfina sreča lisico Zvitorepko

Delfina je še majčkeno počakala, potem pa pohitela čez cesto. Mar ni na semaforu pravkar posvetila zelena luč? Tedaj se je ostro zabliskalo in zagrmelo. Deklica je začu­tila tenko bolečino v levi roki.

- Povozili so jo, je iz tihe daljave spregovoril tuj moški glas.

Deklica Delfina - pravkar je stekla čez cesto, da ne bi zamudila šole - je zgrabila z desnico proti vratu in na vsem lepem začutila v stisnjeni dlani ključ.

Vse okrog nje je utihnilo, vse je ugasnilo v sinjkasti temi. Delfina je utrujeno odprla oči in videla, da je ključ -zlat. Zlati ključ! Kako dolgo si ga je že želela. Res je, da ni vedela, katera vrata bo odprla z njim, toda zdajle je bila predvsem srečna, da ji na trdni zlati verižici za vratom visi zlati ključ. Bo že našla prava zlata vrata in zlato ključavnico v njih, da jih bo odklenila.

Lahka kot regratov kosmič je stopila Delfina na belo cesto, po kateri še nikoli ni hodila. V desnici je trdno držala zlati ključ. Rada bi vedela, če je danes zjutraj ali je že zvečer. In kateri dan v tednu?

  • Ponedeljkovo jutro je vendar, ji je pojasnil neznan, a prijeten glas ob njenem ušesu. Kako si mogla to poza­biti? Imaš morda kakšno darilo zame, deklica Delfina? Zelo rada sprejemam darila. Lahko je tudi čisto majhno, prav majceno darilo.

Delfina je pogledala na desno in skoraj ni verjela svojim očem. Na zelenem cestnem robu je stala lisica Zvitorepka, pokrita s staro vojaško čepico.

  • Le kje naj najdem darilce, je zajecljala deklica pre­senečena.

Zazdelo se ji je, da so Zvitorepkine zelenkaste oči uprte naravnost v njeno desnico, v kateri je varovala zlati ključ.

  • Pa nič, če ni nič, je vdano rekla lisica in vnemamo pogledala navzgor. Lahko tudi jaz tebi dam darilce. Na, vzemi!

Lisica se je lahkotno odkrila in pomolila Delfini staro čepico. A čepica ni bila več čepica, temveč majhen, ličen vojaški boben. In tisti dve za rob zataknjeni zeleni vejici sta bili paličici za bobnarja.

  • Le vzemi, je rekla lisica. Rada dobivam darilca, a tudi dajem jih rada. Vsak ponedeljek zjutraj pa itak hodim po vseh štirih in ne morem bobnati.

Delfina si je okrog vratu obesila lični rdeče-rumeno poslikani boben in udarila nanj z obema paličicama hkra­ti. Lisica pa se je spustila na tačke in v taktu drobencljala ob nji.

Bambrbam-bambrbam, smo vojaki prišli k vam.

Bomo tukaj domovali in se bomo vojskovali...

je navdušeno udarjfel boben.

  • To pa ne, je rekla Delfina. Naj udarja boben, kakor hoče, jaz vojske ne maram. In tudi mimo vojašnice ne hodim rada. Na Vojaški cesti diši po ribah vsak petek.

Ko je lisica Zvitorepka zaslišala, da nekje diši po ri­bah, so se ji zasvetile oči kot steklena zelenkasta gumbka.

  • Vzemi me s seboj, Delfina, je zaprosila.
  • Pojdi, pojdi z menoj, je srečna rekla deklica. Nikoli ni rada sama hodila, danes pa še celo ne. Saj se ni mogla spomniti, od kod je prišla in kam gre.
  • V Delfinski zaliv vendar, je glasno odgovorila lisica. Če ti je ime Delfina, potuješ v Delfinski zaliv.
  • Najbrž imaš prav, je rekla Delfina in šli sta naprej po beli cesti.