Delfina in Zvitorepka v hišici Mojce Pokraculje
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Delfina in Zvitorepka v hiši Mojce Pokrajculje
Vlak je klopotal, lisica je dremala, Delfina je pa radovedno gledala skoz okno.
Na vsaki postaji je stal sladoledar in ponujal sladolede iz košarice. Lahko si si privoščil sladoleda, kolikor si hotel. Pokrovčki so bili pisanih barv in koj si vedel, če je sladoled jagodni, pomarančni ali čokoladni.
Včasih je v vlak stopil kdo, ki se ga je Delfina pravkar spomnila: zdaj deklica z belim konjičkom, potem pa zvez-doslovec z visoko ošiljeno kapo, na kateri so bile prilepljene zlate zvezde. Deklica bi rada vprašala kogarkoli, kam se pelje, a nihče ni vstopil v njun kupe.
- V Delfinski zaliv vendar, je zaspano revsknila lisica in se še trdneje zavila v španski šal. Zadremala je.
- Nisem vedela, da so v čarovnih torbah shranjeni tudi tanki čipkasti šali, je razmišljala Delfina in rada bi pogledala, kaj je še v lisičini torbi. Za trdno je vedela, da nekaj neizrekljivo pogreša. A ni se mogla spomniti, česa ji tako bridko manjka.
Lisica pa tokrat ni hotela slišati njenih misli in želja. Vozili so že v prvi mrak, ko je na neki novi postajizazvonil velik srebrn zvon. Moral je biti iz čistega srebra, ker je zvonil tanko in vabljivo. Lahko bi ga dolgo poslušal.
- Ta zvonec bi rada vzela s seboj, je pomislila Delfina. Prebujal bi me zjutraj.
A spet se ni mogla spomniti, kje bi jo zvonec zjutraj prebujal. Saj ni vedela, kje stoji njena postelja. Lisica je pa molčala.
Vlak se ni premaknil s postaje s srebrnim zvoncem. Tedaj je lisica lagodno vstala, prijela zlato popotno palico in pomignila Delfini. Izstopili sta in krenili navkreber.
V nizkem bregu za železniško postajo je stala hišica Mojce Pokrajculje. Hišica je bila lonček in hišica hkrati. Saj je zrasla iz Mojčinega lončka, ki si ga je kupila za krajcar-ček. Ko sta se popotnici približali, je stopila Mojca na prag in ju povabila:
- Kar naprej, kar naprej. Nocoj sem čisto sama doma. Naš zajček praznuje rojstni dan, vsi so šli v gozd na večerno gostijo. Mislim, da bo trajala prav do jutra. Jaz sem vaju pa pričakovala.
- Kot sem obljubila, je rekla lisica. Naslonila se je na zlato popotno paličico in z ramo namignila Delfini, naj prva vstopi v Mojčino hišico-lonček.
V veži sta zagledali poličke od tal do vrha. Na poličkah so stali lončki napolnjeni s sladkim medom.
- Za vsakega po sedem lončkov medu vseh vrst, je rekla lisica.
Cvetlični med, ajdov med, akacijin med, vrtničin med, smrekov med, kostanjev med, mešan med in tako dalje, je pojasnjevala Mojca in se majčkeno važila. Lisica je prikimavala in se smehljala.
- Kar naprej, kar naprej, je vabila Mojca, prostora je za vse dovolj.
Večerjale so iz lisičine torbe, čeprav je bilo toliko medu pri hiši. Delfini se je zdelo, da še nikoli ni tako dobro jedla, a poznala ni nobene jedi na obloženi mizi.
- Škoda, da smo že pojedle, je menila lisica. Prav rada bi bila spet lačna in bi začela jesti od kraja.
V postelji se je Delfina nenadoma zavedela, da je jutri nedelja in da se bo zgodilo, kar se mora zgoditi. Le vedela ni, kaj.
- Vse bo dobro, si je rekla in se spomnila, da tako pravi babica. Potem je zaspala.