Delavski otrok je umrl

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Delavski otrok je umrl
Ivo Brnčić
Izdano: Književnost 7-8/2 (1934), 235
Viri: dLib 7-8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz mračnega neba se leno dež cedi
in vse je zdrizasta in blatna prst lepljiva:
oblaki, ceste, zrak, ta soba siva.
Tako smo od pogreba zdaj prišli.

Na skrinjo sedem, potopim obraz v dlaneh
in dolgo s kalnimi očmi strmim predsé;
saj vse je, kakor še osorej je biló
(kako drugače naj bo tu pri nas, kako?):
je pôd črvivi, je razbito okno, vlažne stene te –
a vendar: kje sta zdaj njegov otroški jok in smeh ...

Trileten je imel že lice vse razrito od spoznanj,
v očeh mu tlel je mrtvi plamen žalostnih detinskih sanj,
da teh pogledov me bilo je strah, ko da zločina
sem kriv pred njim – o, da, imel sem sina,
pa sva ko pelin si bila grenká.

Odnesli smo ga – majhno, majhno krsto.
Kakó to zadnjo uro bil je ves lahak!
In vse je, kakor je bilo: ubožčina in skrb in glad.
Le on je šel. In mi, mi nimamo nič več solza.