Pojdi na vsebino

Delavska budnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Delavska budnica
Izdano: Proletarec, Chicago, 1910.
Viri: Proletarec, 1910, št. 151.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na noge zdaj, sinovi dela!
Oj, že je čas.
Slovo predolga noč je vzela,
dan kliče nas.
Po nebu je zarja razlita,
vsa v ognju nebeška je plan,
ko da je zastava razvita,
ki nosi junakov jo dlan.
Zdramite se, bratje vstanite!
Vse trume trpinov zberite,
preštejte vse vrste, preglejte ves roj,
ker čas je prišel in začel se bi bij.

Čuj, škrjanček ze je zbudil,
v mlado jutro žvrgoli:
Ljubi dan se ni zamudil,
mojo njivo že zlati;
solnce mehki zrak ogreva,
da se mi srce topi
in od sreče zdaj prepeva
svoje pesmi brez skrbi.
In zdramile so se cvetke male,
modre, bele, rdeče,
vse sladko duhteče
solncu so dišeč pozdrav poslale;
Tebi solnce smo vzcvetele v slavo;
ker si nam sijalo,
ognja nam dajalo,
smo posule z lišpom vso planjavo.

V temnem gozdu pa je zašumelo
Tukaj so doma skrivnosti raja,
tu opravlja večnost svoje delo
in se venomer starost pomlaja.
Šumi listje! Poj, potoček mali!
Veter pravi svoje bajke, pravi
o junakih, ki nam bodo vstali,
da se dvigne svet v nebeški — slavi!

Pa je v mestu votlo zatulilo:
Ura bije! Oj ljudje na delo!
Stroj ropoče, kotel greje silo,
kladivo je že glasno zapelo.
Nosi, dvigaj, reži vrti, suči!
Polna čudežev je tvoja dlan.
Sikaj plamen! Par razgreti buči!
Moč kroti ti delavec — titan.

Solnce sije, rožice cveto,
gozd šepeče, ptičice pojo,
veter veje, potok žubori,
ves se svet življenja veseli,
kje so tvoje rože, pesmi tvoje?
kdaj plodove ti požanješ svoje?
kdaj vzcvete življenja tebi cvet?
kdaj odpre se tebi solnčni svet?
Čuj! prišel, prišel je sveti čas.
Jasno se razlega bratov glas:

Na noge, zdaj, sinovi dela!
Iz ječe stare vsi na dan!
Svoboda nam bo slavo pela,
ko pojdemo na bojno plan,
na bojno plan za sveto pravo,
ki nam ga brani zlati malik.
Svoboda nam ovenča glavo,
ko pade sužnosti pomnik.

Na noge, bratje, urno zdaj!
Naj sika stare teme zmaj,
nasilje besno naj rohni —
strahu v junaških prsih ni.
Obljubljen svet je delu od davnine,
izpolni naj se proročanstvo zdaj.
Sinovi vsi smo matere edine,
naj vsem odpre se zemlje cvetni raj.
Na noge, oj. sinovi dela!
Sovražnika obhaja strah,
a nam je žile kri napela,
veriga stara pada v prah.
Naprej, naprej, sinovi dela!
glej, brez števila naš je roj,
brezmočna že jo gromska strela.
Naprej ! Za slavo dola v boj!