Delavno življenje keršanske device
| Delavno življenje keršanske device |
| |||||||||||||
„Lenoba je hudičeva paša, in kjer lenoba zvonec nosi, tam je tudi nedolžnost v nevarnosti.“ Te besede so pač resnične! Zató hodi delavna! Nobene ure ne mudi! Ne postopaj brez dela; vsi smo stvarjeni za delo. Delo imá zlate roké; čas pa je zlat denár, za kterega si kúpimo na tem svetú srečno, na unem pa večno življenje.
Če si pridna in delavna, srečna boš v tem in v unem življenju. Po delu ti postane truplo krepko in močno, pa tudi duša ti ostane po delu zdrava in vesela. Saj je lenoba začetek vsega greha. Lenoba naj lože pripravi človeka v skušnjave in hudi duh vesel nastavlja lenuhom svoje mreže. Torej še enkrat: vari se lenobe in bodi delavna. Delaj ob pravi uri, delaj na pravem mestu in razredi prav pametno svoje opravke.
a)Delaj, kar si delati dolžna.
Če ne delaš, kar si storiti dolžna, ne živiš po keršanskih postavah. Ko bi htela v hiši sedeti in šivati, če je kuhati treba, ali bi bilo prav? Ne sili na polje, kedar te domá dosti dela čaka. Ne hodi ob delavnikih v cerkev, če imaš domá dela. Merzelo bi tvoji gospodinji ali tvojemu gospodarju in tvoja molitev bi bila brez vse cene, še clo grešila bi, ker bi potrebne dela zanemarjala. Čuj sledečo pripovest:
V samostanu sv. Kolumbana je mnih Gal tudi kuhal, ker niso imeli kuharja. Pri kuhi je bilo le malo opraviti in moliti Gal tudi ni vedno mogel. Da bi torej lenobe ne pasel, pravi mu Kolumban: „Gal! idi do potoka Bruškega ribe lovit.“ — Gal gre, pa ne k imenovanemu potoku, ampak k drugi vodi, ki je blizo tekla in kjer je bilo zmirom vse polno rib. Mislil si je takole: Bil sem svoje dni ribič in vem, kakó in kje se ribe dobívajo. Kolumban ničesar ne ve, drugači bi me ne bil poslal k potoku, kjer ni žive ribice. — Gal je storil po svoji glavi, je lovil cel dan, pa ni ujel nobene ribice. Začel je premišljevali in je spoznal, da je bil nepokoren, gre torej do Bruškega poloka — in v pervo mrežo mu naletí mnogo mnogo rib.
Tako, ljuba devica, bi tudi ti zastonj delala, ko bi delala po svoji termi. Bodi torej pridna, pa delaj, kar si delati dolžna.
b) Delaj ob pravem času.
Vsako delo naj imá svojo uro. Pred delom pa povzdigni svoje serce k Bogu. Če je ura za delo, le urno na noge. Ne opravljaj le lahkih in prijetnih del, tudi težavnih se z veseljem loti. Ne začenjaj vsakega dela; kar začneš, to tudi dodelaj. Če si pa pri delu, bodi pridna in ne daj se motili, če te gospodar ali gospodinja ne kliče. Posebno pa se vari lenobe.
c) Vsaka reč naj imá svoje mesto.
Pri delu ti je treba zdaj tega, zdaj unega cevja (orodja). Če si doveršila delo in delati nehala, le spravi vse na svoje mesto. Ne bo ti ga treba iskati po vseli kotih, kedar ga boš spet potrebovala. Opusti to in štrena je zmedena. Čuj prigodbo:
Neka gospa mi je tole pripovedovala: Bile sve z materjo na kmetih, ko so me mati po nekaj k sosedu poslali. Sosed je stal na parni. „Kaj pa počnete, Pavl!“ sem ga prašala. „Prederto!“ — mi odgovorí, „grabelj ne morem najti. Na vse zgode sem že mislil na polje, ali ta prismodija me je čisto zmotila; morebiti da so se mi v slami skrile!“ Grem na to v hišo. Tam je čepela kmetica blizo peči in si je pod postelj svetila. Mnogo stare ropotije je privlekla izpod postelji in menila sem, da pometa. — „Dè-tè! kakó ste pridni!“ jej pravim — „Eh, kaj pridna!“ - mi zarenčí, „celo uro že iščem perstnika; nekam sem ga djala, pa šmencaj vedi, kje žaba tičí in vendar brez perstnika šivati ne morem!“
Koj na to prigondrá dekla: „Mati! kam ste pa serp djali?“ — „Kaj mi je mar serpú, saj si ga ti zadnjokrat imela!“ — „Kaj še, vi ste ga imeli!“ pravi dekla; in dekla in gospodinja se za hudo skregate. Na zadnje še clo kmet prikolne, da mu je kdo grablje ukradel, in krega in ravsanja ni bilo konca ne kraja. Jaz pa sem šla, ker sem se zbala jezavih ljudí.“
Kaj pravite o taki hiši ? Ali bi rada živela pri takih ljudéh? Ali je blagoslov božji v taki hiši domá? Kako lahko bi se vse zboljšalo, naj bi le vsak vse na svoje mesto položil. Ne zabi te pripovesti in deni vse tje, kamor gre, da te potem ne bo motilo pri delu.
d) Lepo razredi vse svoje opravila.
Mnogo je ljudí, ki zmiraj delajo, pridno delajo, pa vendar nič ne opravijo. Začenjajo naglo delati in niso premislili, kako bi se dalo to ali uno z boljšim vspehom dognati. Dans delajo kakor čema živina in jutri roké križem nosijo, ker so morde trudni ali pa ne vedó kaj početi. — Glej! po ti viži je vsako delo prazno. Pomisli tedaj dobro, kaj imaš vsak dan opraviti in kakó da boš to naj boljše storila.