Delavec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Delavec.
Slika.

— o .—
Izdano: Slovenski narod 13. september 1886, (19/208)
Viri: dLib 208
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Če sem na D. sedel v najeti sobi pri knjigi in se ozrl v stran, videl sem na vrt vojvodinje M. Tam je vsak dan delal star mož s sivo glavo. Majhen je bil in sključeno se je držal. Delo in leta so ga posušila, pomagala je morebiti tudi revščina. Zjutraj zgodaj že je stari začel. Obsajal in čistil je gredice, zalival cveticam in popravljal pota.

Prav počasi mu je delo šlo spod rok, staro telo, slabo telo. Zato pa stari tudi ni počival. Če je znanec prišel in z njim pogovor začel, delal je naprej z rokama in ni obrnil oči od dela. Morda se je bal za službo, če bi količkaj zamudil svoje dolžnosti, saj boljših delavcev se ne manka, on pa ne bi mogel živeti brez zaslužka.

Le kadar je imelo biti poludne, pogledal je večkrat po dolgi poti sredi vrta. In ko je bilo poludne odzvonilo, je odložil lopato ali grablje na stran in sedel na klop pod kostanj. Njegovo staro telo se je sesedlo, pokoja potrebno. Kmalu potem pa je dvignil glavo, na ugubanem obrazu se je prikazala tančica veselja in videti je bilo, da je staro, trudno telo spreletela nova moč.

Mlada žena, na desni z dečkom, kake štiri leta imejočim, v levi pa košek, prišla je po poti sredi vrta. Dvajset stopinj je še imela do klopi, pa otrok se jej ji je bil iztrgal iz rok in glasno ukaje, z razprtimi ročicami je hitel k staremu možu. Ta ga je ujel in uzel k sebi na kolena. Sreča, ki jo je imel v naročji, odsevala mu je na obrazu. Mlada žena je sedla poleg njega, iz koška je vzela pisker jedi, žlica je že bila vanjo zapičena. Stari je z levo prijel pisker, v desno, ki se mu je tresla, je vzel žlico, ali ni nesel v svoja usta, ampak najprvo dal je dečku. Potem je zajel sebi. Tako sta se vrstila, starčevo oko je bilo vedno na otrokovem obrazu. Kako je mladiču dišalo! Ko je bil pisker prazen, je starec otroka še obdržal v naročji, igral se z njim in menda bil prav zelo srečen.

Ko pa je bila potekla ura počitka, postavil je dečka zopet na tla in odpravil se na delo. Žena je z otrokom odhajala, starec pa je za njima gledal in otroku še pomigal. Potem je zopet delal do večera. Zvečer je utrujen počasi stopal domov.

Tako je bilo od dne do dne.

Nekoč, opoludne, pa vidim, da stari na klopi sedi, pa se ne gane. Čudno, glave ne dvigne, kakor sicer, da bi pogledal po poti. Zraven njega leži nekaj v papir zavitega, a on menda ne misli na to. Naposled je vender počasi vzame in odvije kos kruha in košček sira. Pokusi, potem pa oboje zopet zavije in sedi naprej, predse zroč, ne da bi se ganil, dokler ura zopet udari za delo.

Zakaj ni bilo žene z otrokom? Morda je kdo bolan. Mlade žene tudi po tem ni več. Staremu delo prihaja čedalje bolj težko, ker sedaj večkrat počiva, opirajoč se na lopato. Kakor da bi se ne mogel več držati po konci!

Drugi dan pa tudi starega ni. Kaj je neki tudi on zbolel? Ne, zvečer je prišel počasi in mlada žena z njim. Oba sta bila v črno oblečena. Na klop sta sedla in molče sedela. Dosta se nisem vprašal, odkod bi neki ravnokar prišla. S pokopališča, kjer v zemlji spi zali, živi deček.

Drugo jutro je stari zopet v delu, ali počasen, zelo počasen. Postati mora prav po gostem in od daleč se vidi, da se mu tresejo grablje v roki. Opoludne prinese mlada žena kosilo. Komaj se ga dotakne. V levi pisker, v desni žlica, tako stoji in upira v tla oči. Saj gotovo misli na otroka, ki je na njegovih kolenih sedel in mu jesti pomagal; tedaj je tudi njemu dišalo.

Nekoliko dni po tem tudi starega ni več na vrt. Zastonj gledam in iščem. Ni je sive glave mej čvrstim zelenjem. Njegova pridnost in njegova vestnost sta delali veliko veselje mojemu srcu. Težko je bilo zanj delo, a zamude vender ni poznal.

Ne ljubo mi je bilo misliti, da ga morebiti ne bo več, starega delavca. Čakal sem nanj, — ni ga bilo. Na njegovem mestu pa ugledam neznanega moža. Stopim drugi dan na vrt in grem mimo njega.

„Kje je stari mož, ki je tu pred vami delal?“ vprašam.

„Vi mislite, stari Kresnik?“

„Da, tako se je utegnil zvati.“

„Umrl je,“ odvrne mož.

„Umrl?“ povprašujem jaz nehote.

Tedaj malo dni le, pa je šel za otrokom, ljubki deček ga je zvabil za sabo. Ne pomilujem starega, ker vzeta mu je bila vsa sreča, a žal je meni zanj, ki mi je bil dober znanec, dasi nikdar nisem govoril z njim.

„No, saj zanj ni bilo prezgodaj, imel jih je že nad sedemdeset,“ pravi delavec nadalje. „Saj umreti moramo vsi in tako je prav, da se drug drugemu umakne.“

„Kaj je otrok, ki je večkrat k njemu prišel, njegov vnuk bil?“

„Bil, sinov otrok.“

„In, ali je tudi otrok umrl?“

„Umrl je še nekaj dni pred starim,“ odgovarja mož trdo.

„Ali je otrokov oče še živ?“

„Nič več. Pred dvema letoma ga je bilo ubilo v tovarni in potem je stari vzel k sebi ženo in svojega vnuka; saj je bil tako le sam.“

„Pa kje je sedaj mlada žena?“

„Ona je šla k svojim roditeljem. Mislim, da jej ne bode nič slabega, ker je pridna in poštena. Stari in otrok sta mrtva, nič je ne bo oviralo, da dobi druzega moža, ker je še mlada.“

Mož je to pripovedovaje na smeh držal se. Morda je prav pravil. Ali mene ni več veselilo, z njim pogovarjati se. Bilo je tedaj prvič in zadnjič. Imel sem v srci lepo in milo sliko, ali mož je po njej udaril z debelo in umazano roko!