Pojdi na vsebino

Deklinacija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Deklinacija
Rudolf Maister
Spisano: 1904
Viri: Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poslušaj me sedajle, dragec!
Historijo ti bom povedal,
ki sam doživel si podobno.

Okrog sem taval, v srcu mrtev,
sam bil sem si visok gospod
in nizek hlapec sam.
Veš, sreča, zadovoljnost, vera
so bili zame pojmi le.
No bil sem sam, saj me umeješ,
bil sebi pust sem — singular …

Zagledal sem v očí se dvoje
in v ličec dvoje se zagledal.
Med lici ustni dve rudeči
sta bili rožna, sladka strd.
Jaz bil pa lačna sem čebela.
Nebo se mi je vse odprlo
in srečo, zadovoljnost sem spoznal.
In strd in jaz sva bila eno,
jaz — hčerka tvoja, saj umeješ,
in sladek — dual je postal …

A znati moral si i ti,
da ljubim tvojo Marico
in ona mene ljubi iz srca.
No, saj sem rad ti to povedal.
in združil si se z nama:
ti, ona, jaz postali smo — plural …

Veš, kaj ti pravim, dragec zlati:
ljubimo mi trijé se sládko,
ljubimo mi trijé se vedno,
bodímo si — plurale tantum …