Deklice
| Deklice Miha Avanzo |
| |||||||||||||
KATJA
KATJA SEDI TAKOLE KAKŠNO
VRSTO PRED MANO.
PREDAVALNICA JE POLNA,
VSI PAZLJIVO POSLUŠAJO,
AMPAK GLAS JE TAKO DALEČ,
IZ DRUGE SOBE,
IZ DRUGE HIŠE.
PA VZAMEM LIST PAPIRJA,
NANJ NARIŠEM KATJO, KAKO GRE V ŠOLO
S TORBO NA RAMI,
LASE IMA SPETE V ČOP.
NAPIŠEM: TO JE PISMO ZA KATJO
IN JI GA DAM.
VESELO JE PRESENEČENA, MAJČKENO SE OBRNE,
NAGNE GLAVO, KER VE,
DA JE TO ZELO LJUBKO
IN MI REČE:
TO NI NOBENO PISMO,
TO JE RISMO,
IN MI GA PODA NAZAJ.
ROSANA
ROSANA PRIDE K MENI,
KO PRODAJAM SVOJO PESEM-PLAKAT.
RADA BI, DA JI KAJ
LEPEGA NAPIŠEM,
KAKŠNO POSVETILO,
KAKŠNO PRIJAZNO BESEDO.
KO ŽE PIŠEM,
ME OPOZORI, DA SE PIŠE ROSANA Z DVEMA S.
TAKO VZAMEM NOV PLAKAT, NOV SVINČNIK
IN NA NOVO NAPIŠEM:
ROSSANI, Z VESELJEM,
MIHA.
MAJDA
TRIINDVAJSETEGA JUNIJA
JE RESNO REKLA
TO BESEDO:
ŠMAJSER.
ALENKA
NEBO PRED NEVIHTO,
TEMNO.
TI PRIHAJAŠ S TAKEGA OZADJA,
S TE SLIKE.
KRILIŠ Z ROKAMI
IN MAHAŠ,
SAJ VEŠ,
DA SI BOVA PADLA V OBJEM,
MALA DEKLICA.
NEVENKA
KADARKOLI SE POSLOVIVA,
OSTANE PRI MENI
ČISTO MAJHEN KOŠČEK TEBE,
LJUBA DEKLICA.
TAKO
NE BO NEKEGA DNE
NIKOGAR VEČ,
KI BI TEŽKO ČAKAL,
DA GA POLJUBIM
ZA LAHKO NOČ.
SONJA
V MLADINSKI KNJIGI IMAJO
MIZICO IN STOLČKE IN KO KUPUJEŠ KNJIGE,
LAHKO PO NAPORNEM DELU POČIVAŠ
IN KLEPETAŠ Z DEKLICO.
KAKŠNO KNJIGO TI PRIPOROČI,
PA JO POVABIŠ NA KAVO
IN ZVEŠ SAME TAKE REČI:
DA STANUJE V NASELJU,
DA ŠTUDIRA ANGLEŠČINO,
DA GRE V SOBOTO K TETI V PORTOROŽ,
DA BO PRAV POČASI NEHALA KADITI IN PITI KAVO,
DA JE ZAPRAVILA ŽE SKORAJ VSO PLAČO,
DA PIJE SAMO VINO IN ŠE TO ŠTAJERSKO
IN VSE TE NJENE STVARI.
KO ŽE ZELO DOLGO TAKOLE GOVORIVA,
SEM ŽE DAVNO POZABIL,
KAKO JI JE IME.
PA PRAVI:
JAZ SEM SONJA, PA TI?
POMLADNE DEKLICE
POJAVIJO SE JASNO SPOMLADI.
ZVONČKI, TELOH, POMLADNE DEKLICE.
SPOZNAŠ JIH ŽE OD DALEČ,
NEKAM MANJ SO OBLEČENE
KOT TISE ZAVITE ZIMSKE DEKLICE,
V DOLGIH PLAŠČIH IN
ŠKORENJCIH.
KAR FRFOTAJO MIMO,
V KRILCIH
IN Z RAZPUŠČENIMI LASMI.
TAKO SE ENKRAT APRILA ZAVEŠ:
JE ŽE POMLAD, JE ŽE POMLAD,
SKORAJ JE POLETJE.
ANKA
URA JE 22.14,
DAN JE 17,
MESEC JE SEPTEMBER,
LETO JE 1974,
KO TI PIŠEM TA MESIDŽ
IN SPOROČAM,
DA SEM PRAVKAR KRENIL DOMOV.
TOLIKO V VEDNOST,
DA TE VEČ NE ČAKAM.
LIDIJA
ZA LIDIJO SO MI OSTALE
TE STVARI:
ČISTO MAJHNA BARETKA,
KI JO JE SAMA NAKVAČKALA,
NAJBRŽ ZA KAKŠNO IGRAČKO.
KDAJPAKDAJ KAKŠNA KNJIGA.
FOTOGRAFIJA Z MORJA:
STOJIVA PRED KAVARNO,
TAKO LEPO SE DRŽIVA ZA ROKE,
JAZ IMAM NAJBOLJ PISANO MAJICO.
ŠTIRI PISMA IZ HRASTOVELJ,
RAZGLEDNICA IZ MADRIDA.
JOPICE NAŠTRIKANE NA STROJ,
BREZROKAVNIK NAŠTRIKAN NA ROKE
(Z LJUBEZNIJO).
DVE ŠPANGI ZA DOMA.
NJENA GRAFIKA IZ DRUGEGA LETNIKA,
NE RAVNO NAJBOLJŠA.
MILAN VIDMAR: ŠAH - AMPAK
TO KNJIGO JI BOM VRNIL.
PLATNENA TORBA ZA ČEZ RAMO.
POPISANI LISTI PAPIRJA,
NEKAKŠEN SEZNAM ZA SPOMIN.
BOLGARSKA KERAMIKA.
PIPA.
IN VSE PESMI,
KI SEM JIH ZANJO NAPISAL.
VIDA
SEDIVA NA TRGU REVOLUCIJE
IN KAR NAPREJ
SE MORAVA SMEJATI,
SAJ JE DAN NEZNANSKO LEP
IN NAJINE SKRBI
NISO OD TEGA SVETA.
KATJA, SPET, SPET
PRIKRADE SE MI ZA HRBET,
KO PIŠEM TOLE PESMICO
IN ME UGRIZNE V UHO:
DANES DIŠI
PO VIJOLICAH.
BARBARA
O NJEJ VEM SAMO,
DA JE BARBARA,
VSE DRUGO
PA BOM ŠE ZVEDEL.
KATJA, ŽE SPET
KO ODSKAKLJA IZ HIŠE,
SE JI LASJE RDEČKASTO LESKETAJO
IN V NJIH
IMA ZATAKNJEN
RUMEN GLAVNIČEK.
MONIKA
PREBIVA OB MORJU
IN SREČAM JO LE POLETI.
NJENA PISMA SO VEDNO NAPISANA Z ROKO,
NJENE PESMICE PA NA PISALNI STROJ.
VEČER JE
IN SEDIVA PRI MIZICI,
TAKO DA MORAJO VSI TOD MIMO.
DELAVA NAČRTE ZA NASLEDNJI DAN.
PREBEREVA ČASOPIS.
POPIJEVA VINO.
SEDIVA ČISTO TIHO.
NEKAJ ČASA,
ČISTO MALO, ČISTO MAJČKENO.
POTEM PA SE NAENKRAT VSE SPREMENI,
NENADOMA SVA NEKJE DRUGJE,
V DRUGEM MESTU.
DRŽIVA SE ZA ROKE
IN ČAKAVA,
DA GREVA ČEZ CESTO.