Deklica s sedmimi rožmarini
| Pravljica: Dekle s sedmimi rožmarini Ana Gale |
Ana Galetova
| |||||||||||||
Dečku se je sanjalo, da je šel mimo okna, na katerem je prelepo dišalo sedem rožmarinov. Za njimi je bila bela roka in še za njo čudovito žalostna pesem. Stekel je okrog vogala, vrata poiskal in potrkal. V sobi je pela bleda deklica. Zmotil jo je. Umolknila je. Stal je pred njo na pragu in nekaj — kakor usmiljenje — mu je obšlo srce.
»Zakaj si tako zaprta? Stopi ven! Zunaj je pomlad. Kako moreš biti mlada, če ne veš, kako se pomlad smeje? Pojdi z menoj! Jaz sem povsod doma. Bog je moj oče, kar je njegovega, je moje.«
Zadišali so rožmarini. V dekletovih očeh je vstala želja. Fant jo je hotel poljubiti, tedaj je spoznal, da ima pohabljen obraz. Nič zato! Usmiljenje je velika stvar. In jo je poljubil.
»Midva pojdeva skupaj. Če me ne boš mogla dohajati, te bom nesel.«
Dišali so rožmarini tako zelo, da nobeden od njiju ni več vedel, ali je to vonj po življenju ali po smrti.
Tako se je sanjalo dečku.
Ko se je zjutraj prebudil, se mu je vse prazno in vse nič zdelo brez nje. Vstal je in odprl dnevu vrata.
Na pragu je sedela mlada beračica.
»Kaj hočeš, bitje nesrečno?«
»Nič. Utrujena sem. Tvoj prag me je domače pogledal, pa sem sedla, gospod.«
»Zakaj se potikaš okrog?«
Tedaj je vstala in se ozrla vanj. Bila je kot ona v snu — bleda s pohabljenim obrazom.
Fant se je prestrašil.
Zadišalo je po rožmarinu.
S pojočim glasom je štela:
»Mati mi je umrla.«
»Brat mi je utonil.«
»Srečo mi je vzela druga.«
»Dom mi je pogorel.«
»Izgubila sem rožni venec.«
»Izgubila sem zdravje.«
»Nemir popotnih mi je pal v srce.«
»Sedem bolečin, gospod, sedem — kot žalostna Marija.«
Dišalo je, dišalo po sedmih rožmarinih, da se je fant moral nasloniti na oboj.
Ona je čakala.
Tedaj mu je roka kar sama segla v žep in deklici vrgla novec v iztegnjeno dlan. To se pravi: Pojdi! Saj ni rekel tega, a ona je slišala natančno.
Vendar se ni premaknila s praga. Gledala je vanj kot ona v sanjah, ko ji je govoril: Če ne boš mogla hoditi z menoj, te bom nesel. Čakala je.
Fanta je izpreletelo kot strah pred nečem pretežkim. Rekel ji je: »Le pojdi in bodi dobra in vesela.«
V levem dekletovem očesu se je nekaj zabliščalo. Položila je novec na prag. Šla je in se ni ozrla. O, kako kratko se da povedati: Šla je in se ni ozrla.
»Sanje so škodljive,« si je rekel fant v svoj nemir. Najbolj čudno je pa to, da se deček ne more iznebiti vonja po rožmarinu. Kakor kazen za ne vem kaj mu je ostal. In je to hudo, če človek nikoli ne ve, ali je to vonj po življenju ali po smrti.