Deklica in mesec
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Med Čukči je živel mož s hčerko. Deklica je pridno pomagala očetu. Vsako leto je daleč od domačega tabora čuvala živino, vsako zimo pa je še dlje odhajala s čredo. Le od časa do časa se je s svojim vprežnim jelenom pri¬peljala v tabor po hrano.
Nekoč pa je njen vprežni jelen dvignil glavo, ozrl se je kvišku pod nebo in je rekel:
»Poglej! Poglej!«
Ozre se deklica pod nebo, in kaj vidi — Mesec se spušča na zemljo v saneh, ki jih vlečeta dva jelena.
»Kam neki se pelje? Po kaj?« vpraša deklica.
»Tebe hoče odvleči!« pove jelen. Vznemirila se je deklica:
»Kaj naj napravim? K sebi na nebo me bo odpeljal!« Vpreženi jelen je s kopitom razmetal sneg, da se je napravila jama. Tako ji je rekel: »Brž se potuhni sem noter!«
Deklica sede v sneg. Jelen jo zameče. Deklice ni več,
samo snežna kopica je še tam! a v
Spustil se je Mesec z neba, ustavil je jelena in zlezel s sani! Sem in tja stopica, razgleduje se na vse strani, deklico išče. Ne more je najti! Tudi h kupu stopi, pa ne more uganiti, kaj naj bi to bilo.
»Čudo prečudno!« reče Mesec. »Kam neki je izgi¬nila deklica! Ne najdem je več. Zdajle se odpeljem, pa se bom že še spustil na zemljo! Za trdno jo najdem in jo odvlečem k sebi na nebo!«
Sedel je v sani in jelena sta ga odnesla na nebo.
Ko se je Mesec odpeljal, je vprežni jelen brž odmetal sneg. Deklica stopi ven in reče:
»Brž se vrniva v tabor! Če me zagleda Mesec, se bo koj spustil na zemljo. Potem se mu ne skrijem več!«
Sedla je v sani. Vprežni jelen jo je odpeljal na ves dir. Pridirjala sta v tabor. Deklica zbeži v šotor. Očeta pa ni v šotoru. Kdo ji bo zdaj le pomagal?
Vprežni jelen jo priganja:
»Skriti se moraš! Mesec bo ta mah za nama!«
»Kam neki naj se skrijem?«
»Spremenim te! V karkoli te spremenim! Morda v kamnito tnalo ?«
»Prepoznal me bo!«
»V kladivo ?«
»Prepoznal me bo!«
»V tram?«
»Prepoznal me bo!«
»V tllačico na mrežasti odeji ?«
»Prepoznal me bo, prepoznal me bo! Kaj naj vendar napraviva ?«
»V svetilko te bom spremenil!« »Dobro! Dobro!« »Sedi brž!«
Deklica sede. Jelen udari s kopitom po tleh in deklica se spremeni v svetilko. Močno sveti, ves šotor razsvet¬ljuje.
Komaj se je deklica spremenila v svetilko, ji je bil Mesec že spet za petami. Preiskal je vso čredo in je pri-dirjal v tabor.
Privezal je jelena in stopil v šotor. Začel je iskati. Išče in išče, pa ne more najti. Pogleda med tramove, vse orodje pregleda, vsako dlačico na kožah, vsako vejico pod posteljami, vsak košček tal v šotoru — toda deklice nikjer!
Svetilke pa mesec ni opazil, ker je močno sijala in ker je tudi sam močno sijal.
»Čudo prečudno!« reče Mesec. »Kje neki je deklica? Menda bom moral spet praznih rok nazaj na nebo!«
Stopi iz šotora in začne odvezovati jelena. Odveze ju in sede v sani. Komaj se je odpeljal, skoči deklica ven, do pasu se nagne izza zavese, zasmeje se in zavpije Mesecu:
»Tukaj sem! Tukaj sem!«
Mesec ustavi jelena, pa spet nazaj v šotor. Toda deklica se je bila znova spremenila v svetilko.
Mesec jo začne spet iskati. Išče med vejicami in med listjem, med dlačicami in med koščki zemlje po tleh — toda deklice nikjer!
»O, čudo prečudno! Kje neki je deklica ? Kam je izgi¬nila ? Menda se bom moral spet praznih rok vrniti na nebo!«
Komaj je stopil iz šotora in začel odvezovati jelena, se je deklica do pasu nagnila izza zavese, zasmejala se je in je zavpila Mesecu:
»Tu sem! Tu sem!«
Plane Mesec v šotor in začne spet iskati. Dolgo je iskal, vse je prebrskal, vse je prevrnil, najti je pa ni mogel...
Ujtrudil se je Mesec, ko je tako iskal, ves je uplahnil in oslabel! Komaj se še prestopa, komaj še premika roke.
Tedaj se ga deklica ni več bala. Zavzela je svojo pravo podobo in skočila iz šotora. Mesec si je vrgla na hrbet, zvezala mu je roke in noge.
»Oho!« reče Mesec. »Ubiti me kaniš! No, kar ubij me, zakaj pa ne, saj sem sam kriv — z zemlje sem te hotel odvleči! Toda — preden umrem, me daj malo pod odejo, da se pogrejem, ker sem čisto ozebel...«
Začudila se je deklica:
»Kaj pa česnaš? Ozebel? Kje neki! Večno živiš na prostem, šotora nimaš, brezdomec si, pa bodi še zdaj zunaj! Kaj se ti le blede o odeji!«
Mesec je začel prositi deklico:
»Če sem večni brezdomec, me pa pusti ven! Tvojemu ljudstvu bom v zabavo! Izpusti me, tvojemu ljudstvu bom v razvedrilo! Izpusti me — in noč vam bom spreminjal v dan! Izpusti me — leto bom meril tvojemu ljudstvu! Najprej bom mesec starega bika, potem bom mesec ote-litve, potem mesec voda, potem mesec listja, potem mesec .toplote, potem mesec iuščenja rogov, potem mesec lju¬bezni divjih jelenov, potem mesec prve zime, potem krajša-jočih se dni...«
»Toda če te izpustim — ne boš spet hodil pome, ko si boš opomogel ?«
»O, ne! Na to bom pozabil! Ti si pa res vse mogoče izmisliš! Nikdar več ne stopim s svoje poti! Izpusti me, in bom zasvetil!«
Izpustila ga je — in je zasvetil.
Čukčevska pravljica