Deklica in kač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica in kač
Lojze Zupanc
Spisano: Uredila Urška Vodičar
Viri: Zupanc, Lojze (1977). Deklica in kač. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V revni bajti ob Savinji je živela deklica, ki ni imela ne očeta ne matere. Oba sta ji utonila v Savinji, ko sta po njej prevažala splav. Pa je deklica sirotica odšla v gozd in potožila drevesom, kako silno ji je hudo, ker je ostala sama na vsem širokem svetu. Drevesa so se sklanjala in jo z vejami božala, da bi jo utolažila. Ko je tako hodila in hodila, se je v gozdu izgubila. Srečala je zajčka in ga vprašala:

»Zajček Dolgouhec, povej mi, kod vodi pot v moj dom? Zašla sem in domov ne znam.« Zajček je sedel na zadnje noge, napravil možička, pomigal z dolgimi, predolgimi uhlji, si s šapico pogladil brčice in odgovoril:

»Jaz nisem zajček Dolgouhec, ampak zajček Kratkorepec. Oj, deklica sirotica, prav rad bi ti pokazal pot, ki vodi do tvojega doma, a druge poti ko k zelniku zares ne vem in ne poznam.« In je odskakljal dalje. Deklica je jokala in tavala po gozdu, pa je srečala zeleno žabo. Vprašala jo je:

»Oj, žabica Kvakica, povej mi, kod vodi pot v moj dom! Zašla sem in domov ne znam.« Žaba je nekajkrat poskočila, da je v zraku napravila kozolec, potlej pa zakvakala:

»Jaz nisem žabica Kvakica, ampak žaba Zelenbaba! Prav rada bi ti pokazala pot, ki vodi do tvojega doma, a druge poti ko k mlaki ne poznam.« In se je potopila v mlako. Deklica je še huje zajokala, ker se je že mračilo, pa je zagledala kačo, ki se je zvijala med listjem in hitela dalje. Vprašala jo je:

»Oj, kača Zavijača, povej mi, kod vodi pot v moj dom! Zašla sem in domov ne znam.« Kača se je ustavila, zasrepela s hudimi očmi v deklico in zasikala:

»Jaz nisem kača Zavijača, ampak oče kač. Imel sem resda ženko kačo, pa mi je ušla, doma pa mi je zapustila polno gnezdo mladih kačcev. Vsako noč jih zebe, da drgetajo od mraza. Če greš z menoj in mi pogreješ kačce, ti bom pokazal pot do doma.« In deklica je s kačem odšla do kačjega gradu, ki je bil skrit pod belo skalo. Legla je in utrujena zaspala, s toplo sapo pa grela mlade kačce. Naslednje jutro je kačji oče dal deklici zlat oreh.

»Stri oreh in prišla boš domov!« je zasikal kač in izginil. Deklica je strla oreh. Iz njega je zletel metuljček, ki je bil pisan kakor mavrica. Deklica je zletela za metuljčkom, da bi ga ujela. Letela je in letela, dokler se ni znašla ob Savinji, kjer je na bregu stala njena bajtica. Tako se je deklica vrnila domov.