Dekle z rdečimi nageljni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dekle z rdečimi nageljni
Julka Jelovšek
Izdano: Vigred 18/7–9 (1940), 198–200, 233–234, 264–265
Viri: Vigred, št. 7, 8, 9
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvi maj. Sonce je rahlo dahnilo na modrino neba, nežno, komaj odprto listje, popje cvetov. Mestni parki so oživeli, kos je žvrgolel svojo večno lepo pesem.

Skozi jutranji čar pomladi, med alejami kostanjev, španskega bezga so hitela dekleta. Narcise, šmarnice in tulipane je objemala ena roka, a druga — težko šolsko aktovko.

Dekliška pomlad! Pomlad v srcu, pomlad v naročju, a za nameček — težka aktovka.

V tej aktovki so bile knjige in naloge. Da, knjige in naloge za malo maturo.

Vendar niso mislile na knjige in maturo, mislile so na cvetje v naročjih, mislile na s. Agneto, svojo razredničarko.

Pod stoletnimi lipami so postajale v gručah.

»Nine še ni?« je spraševala Alenka.

»Ave, dekleta!« je tedaj padla med nje Nina. Pozdravila jih je s pozdravom sestre Agnete. V naročju so ji goreli rdeči nagelji.

»Pojdimo v razred! Naša mamica je že gotovo pri katalogu in razrednici.« Dekleta so s. razredničarko klicale z mamico, kadar niso padali »nezadostni«, včasih pa tudi drugače ... E, stroga je bila s. Agneta.

Razredničarke še ni bilo v razredu. Dekleta so stale tiho, mirno, vsaka za šopkom rož. Sestra je vstopila. Nina je stekla k njej:

»Te rdeče nagelje poklanjamo vam, da jih izročite vi Mariji, za nas, vaše deklice!«

»Da jih poklonim jaz Mariji, sama? Ne! Poklonimo jih skupno — za maturo.«

Uredile so oltarček. Hitro, vse prehitro je minila ura, kakor misel, lepa, svetla, ki se izmaliči v prazni vsakdanjosti. Pesem je plala iz štiridesetih dekliških grl po razredu in utonila v lipe.

Matematični zvezki so ležali mrtvi na klopeh. V življenje jih ni klicala s. Agneta. Pela je z dekleti, morda je mislila tudi na maj, ko je sedela v klopi kot ta njena dekleta, z upi in sanjami v življenje. Sanje so minule, ostalo je le življenje, življenje dela vzgojiteljice, redovnice ...

V odmoru je zaživelo dvorišče. Nina je povlekla prijateljico Alenko za roke:

»Pojdi z menoj! Nov doživljaj! — Ko sem šla danes zjutraj v šolo in sem bila že pri samostanskih vratih, je prišlo polno študentov, in veš, kaj je rekel velik, kostanjev fant: dekle z rdečimi nagelji. Alenka, vesela sem, tako vesela! Kaj misliš, ali ga bom še kdaj videla?«

»O, ti Nina, ninasta! Vendar se nisi na prvi pogled zaljubila? Ali poznaš rusko pesem:

 
Začjem, začjem ljubit',
začjem, začjem stradat'.«


»Nisem se zaljubila. Rada bi mu le nagajala. Alenka pomisli, kaj če bi se on zaljubil in bi mu jaz strgala korenček?«

Svetlo je zaplala pesem. Sredi dvorišča so stala dekleta v krogu in pela:

»Spet kliče nas venčani maj!«

»Alenka, kako dekleta pojo! Jaz bi pa pela, sanjala ali jokala, najlažje pa vse skupaj!«

Rezko je zapel šolski zvonec. Utihnila je pesem. Dekleta so bile zopet le učenke z neprodirno masko.

Le nekaj dni so imele še šolo, nato so se pripravljale na maturo.

Ko se je Alenka učila v skritem kotu, je prišla Nina k njej.

»Alenka, poznam onega študenta. Letos ima veliko maturo. Jurko je iz Bele Krajine. V soboto sva šli z mamico k šmarnicam v —sko cerkev. Vsa sem se zamaknila v močne fantovske glasove. Nisem opazila, kdaj so začeli hoditi fantje s kora v zadnje klopi. Med zadnjimi je bil Jurko. Najine oči so se srečale. Čutila sem, kako mi je rdečica užgala lice. Naslednji večer sem bila zopet, a sama. Čakal me je zunaj, predstavil se mi je in rekel, da sta njegov sošolec in moja sošolka Marinka soseda. Prosil me je, naj pridem kdaj k njej in bi potem šli proti Rakovniku. Včeraj sem bila prvič z njim. Alenka, rada ga imam. Tako idealen, lep fant je, duša je, ki razume. Pripovedoval mi je o očetu, trdem kmetu, ki ga spoštuje in ljubi, o domači kmetiji in življenju na kmetih. Danes se zopet dobiva. Greva k lurški kapelici, prosit za pomoč pri najinih maturah.«

»Nina, ti si zaljubljena. Kaj bo z maturo, če boš mislila na vse drugo kot na knjige? Sama molitev vama ne bo pomagala. Delati morata!«

»Saj se bom učila. Pametna bom, ne jezi se na mene, Alenka! V meni je sreča, da ne vem, kam bi z njo. Še s papanom se razumeva.«

Zvonko se je nasmejala in — ni je bilo. Alenka je imela rada tega veselega, razposajenega, a obenem najbolj odkritega dekliča. Kjer je bil smeh, je bila Nina prava in tudi tam, kjer je bilo treba žrtev.

Še globlja vez ju je vezala. Dobro se spominja dne, ko ji je Nina razkrila najtežjo svojo skrivnost. Imele so risanje. Tisti dan ni risala, čeprav je bilo risanje njeno največje veselje. Naslonila se je na mizo in jokala neutolažljivo, brez prestanka. Tolažila jo je sestra, ki je poučevala, spraševala po vzroku, odgovora ni dobila.

Stopila je Alenka do nje in zaprosila:

»Nina, zakaj jokaš, povej, pomiri se!«

»Ostaneš v šoli? Odkrila ti bom!«

»Ostanem.«

Sošolke so odšle. Marsikatera se je še porogljivo nasmejala Nini. Mislile so si: »Zopet kaka Ninina muha, saj je veter: solze in smeh!« Alenka se ni smejala, ni mislila tako. Saj je videla obup v Nininih očeh!

Zadnji korak je zamrl na hodniku, tedaj je bruhnilo iz Nine:

»Alenka, jaz nimam očeta, Marjan in Peter nista moja brata ... Do sedaj sem ga klicala papa — a ga nimam ...!«

Naslonila se je na Alenko in jokala. Ne, saj ni jokala, trgalo se je v njej... Alenka je komaj doumela in ko je, je ihtela z njo.

Jokali sta dolgo in slednjič se je Nina pomirila, zaprosila je:

»Alenka, poslušaj me! V meni je pekel, v meni žge in boli! Do danes sem mislila, da je on moj oče, ki sem ga klicala papa...a on ni! Jaz nimam očeta! Mati se je poročila, ko sem bila stara tri leta. Skrivala sta pred menoj, a danes mi je on odkril s tako strašnimi besedami. Alenka, mene je strah ...!«

Stresla se je. Vroče je zaprosila: »Alenka, reci, da je bil pijan, da ni res.« »Nina, sestrica, saj ni! Čuj, kako pojejo gojenke! Pojdiva k njim!«

Hotela jo je raztresti.

»Ne, ne! Ostaniva! Rekel mi je, naj grem, da sem ničvredna kakor mati, in še besede, ki jih ne morem ponoviti. Mati je jokala. Marjan je rekel, da jo je tepel! — Alenka, saj me tudi mati nima rada. Morda? Morda? Kadar ni njega doma, takrat mislim, da me ima le rada, a ko pride domov on, se spremeni ...

Šele sedaj vem, zakaj je on tolikokrat vpil nad menoj. Ko sem bila še majhna, me ni nikdar vzel na kolena, a Marjana in Petra je... Takrat sem mislila, ker nisem fant, a sedaj razumem...

Alenka, ušla bi! Šla bi kamorkoli, samo domov ne. Kako drugače je pri vas! Ali še veš, kako sem se razumela s tvojim očetom, materjo in brati, ko sem bila pri vas? Opoldne smo jedli žgance in zelje. Oče je molil naprej, vsi smo mu odgovarjali. Pri kosilu smo se pogovarjali in smejali. Pri nas ni tako. Ne molimo nikdar skupaj. Pri jedi oče vedno čita in gleda, kako jemo. Ziniti ne smemo nobene. Pravi, da je neolikano. In kako pazi, da govorimo dostojno! Njemu skoraj nikdar ne govorim resnice. Hoče sicer, da govorim resnico, a dostojno resnico, ki ne more biti vedno lepa!

Alenka, še veš, kako sem takrat pri vas peljala s konji seno in kako so šli v galopu? Tudi danes bi hotela imeti konje, pognala bi jih v dir, mimo njega in zakričala bi mu: ,Ti si hudoben, brez srca, lažnik!'« —

Pozno zvečer je spremila Alenka Nino domov.

* * *

Živo je stopil Alenki ta dan pred oči, ko ji je Nina izpovedala: »Rada ga imam!« Jasno ji je bilo: Nina ljubi. Ljubi z ognjem, katerega je poznala le pri njej. Ljubi kmečkega fanta! V Jurku je našla svoj značaj. Našla je dom, očeta, mater. Od tistega dne, ko je zvedela za skrivnost svojega rojstva, je klicala očeta še papa, a s stisnjenimi ustnicami in uporom v očeh. Zadnje dni je zginil upor, svetlo so gorele oči.

Vse zadnje popoldneve pred maturo je presedela v razredu, od koder se je videlo v deški institut. Po vrtu je hodil s knjigo v roki — Jurko. Le malo je gledal v knjigo — več v okno k Nini.

Nina se je šele zadnji hip zresnila. Maturo je napravila s prav dobrim uspehom. Bila je izreden talent.

Na Vidov dan je zgodaj zjutraj hitela v samostan. S sošolkami se je poslavljala od sester. Posebej se je poslovila od Alenke. Vendar je Alenka čutila, da ji ne pripada več toliko ljubezni, kot pred dvema mesecema. Zagotovila ji je, da jo bo obiskala — in je zginila.

Alenka ni premišljevala mnogo kam, ni se zmotila.

Nina se je ustavila na trgu. Kupila je šopek rdečih nageljev. Z njimi je hitela na kolodvor. V gruči fantov je zagledala Jurka. Ni napravila več koraka. Jurko je pustil tovariše, ki so se nagajivo muzali.

»Pozdravljena, moja deklica z nagelji! Čakal sem te, slutil sem, da boš prišla. In z nagelji si, kot takrat pred dvema mesecema.« Močno ji je stisnil roko.

»Ker vem, da imaš rad nagelje, sem ti jih prinesla v slovo.« Svetlo so ji zagorele oči.

»Želel sem si počitnic — a sedaj ne. Piši mi vsak dan!« je tiho zaprosil in za hip utonil v dekličinih očeh.

»Bom in tudi ti ne pozabi,« so govorile njene ustnice, a v očeh so se lesketale solze.

Tovariši so že odšli k vlaku in med njimi prefekt zavoda, v katerem je bil Jurko.

Molče sta odšla za njimi. Ustavila sta se pred vozom, v katerega so vstopili tovariši. Začul se je hropeč signal lokomotive za odhod. Jurko je poljubil Nino na čelo, skočil v voz. Sunkoma se je premaknil vlak. Odpeljal je Ninine sanje, ljubezen ...

Dolgo je gledala v smeri, kako je zginil vlak za oblaki dima. Žive, sivo-zelene oči so plavale v solzah prvega slovesa.

Nato so prihajala in odhajala iz Bele krajine pisma. Nina je obiskovala pota, po katerih sta hodila nekdaj z Jurkom. Posedala je s knjigo in Jurkovimi pismi in morda desetič prečitala zadnje pismo:

Nina, veselje, sreča moja!

V Beli krajini je sonce, pesem, življenje! Jaz sam sem kos te lepote življenja. Pojem in kosím zgodaj zjutraj, ko še Ti, moja mala deklica, najslajše spiš. Vriskam, da bi se čulo do Tvojega okna! In v tej prelesti doživljam osemnajsto leto mladosti. Ne, nisem 18 let star, ampak 18 let mlad. Mlad sem sredi žgočega poletnega sonca, ki žge, mlad sem sredi naših mehkih belokranjskih duš!

Nina, da bi Ti mogla semkaj! Moj raj bi bil popoln, moj vrisk bi odmeval od Metlike do Semiča. Doživela bi vse, kar sem Ti pripovedoval. Srečen bi bil ob Tebi, mestna deklica, ki imaš dušo za polje in kmečke domove!

Toda dvoje mi teži lepe poletne večere, take kot je nocoj. Ti, deklica moja, kaj delaš, kje hodiš, kam zrejo Tvoje sanjajoče oči, in kam naj grem, kaj naj študiram, da bom enkrat pomagal naši — moji Beli Krajini.

Že se prižiga nebroj zvezd. Morda je med njimi velika, svetla za naju. Nejasna moja slutnja se ne bo izpolnila.

Saj sem mlad in močan, da bi se uprl celo Bogu! Za Tebe bi se bojeval z vragom ...

Tvoj Jurko.


Zamišljeno je zganila beli list papirja, popisan z odločno, a tu in tam mehko zaokroženo moško pisavo. Trudno je mislila z malo glavico. Uganka ji je bilo molčanje desetih dni, ko ni dobila pisma od Jurka. Nerazrešena uganka ji je bila Jurkova slutnja ... Uganka konec pisma. Zazrla se je v daljino.

Mehko se je dvigala zgodnjejesenska megla nad Barjem. Nina je ljubila meglo, ljubila nastopajočo jesen, ker ji bo privedla nazaj Jurka. Ljubila je pa tudi pestrost zlatojesenskih barv. Jutranji vetrič se je igral z listjem. Rumen topolov list je zablodil v Ninino naročje.

Pobožala je zgubljenca in tedaj ji je šinila skozi možgane težka misel: »Jurko se bojuje med menoj in in...« Ni si upala misliti do konca. Zakričala je: »On me ljubi, ljubi, kot jaz njega. Marija, ne smeš mi ga ugrabiti, naj bo moj, ta lepi fant!«

V občutju nečesa groznega, pretečega je zakrila z rokami oči, izmed prstov so polzele solze.

* * *

V Beli krajini se je tedaj odločil za poklic lepote, trpljenja in samoodpovedi Jurko. Dobojeval je. Mesec dni poglabljanja, iskanja, se mu je rodilo v besede: »Oče, grem. Grem v bogoslovje. Grem, a se čez leta vrnem in tedaj bom dajal ljubezen vsem, dokler se ne bom razdal do zadnje kaplje.«

Ni več slišal očetovega veselega vzklika. Šel je v svojo sobico, pokleknil pred Križanega, katerega mu je mati obesila pred leti na steno. Uprl je pogled v Trpečega in tiho so šepetale ustnice: »Kristus, tvoj sem. Čutim, da me kličeš Ti, sledil bom klicu. Hočem nositi križ ljubezni in trpljenja! Biti hočem dober duhovnik!«

Potem je napisal kratko pismo Nini:

Nina!
Pridi z nagelji v četrtek na kolodvor!
Ti nagelji bodo priča svidenju in slovesu.
Čakal Te bo
Jurko.
* * *

Nekaj dni pozneje. Alenka je obirala na vrtu zimska jabolka. Veselo je pela in metala na brata češmulje. Brat se je začudil, ko so naenkrat prenehali Alenkini pozdravi. Plezala je z jablane. Preden se je zavedel, je že tekla po bregu. Po klancu je prihajalo mlado dekle.

Alenka je veselo klicala:

»Nina, Nina!«

Prijateljici sta padli v objem. Alenka se je začudila. Nina ni bila več oni razposajeni otrok, ki ga je zadnjikrat videla v juniju. Oči, nekdaj iskreče, so žalostno strmele. Bolne, ostre poteze, ki jih ni poznala pri njej, so pričale o nečem nepreboljenem. Ponovno je padla Alenki okoli vratu:

»Jurko bo duhovnik!«

Zajokala je. Jokala je nekaj časa in Alenki se je zdelo, da se je s tem jokom razblinila Ninina vera v ljubezen. Pustila jo je, ker je vedela, da je jok najuspešnejši zdravnik. Imela je prav. Nini so se kmalu posušile oči. Vsedli sta se v travo.

Oktobrsko sonce je božalo holmce, drevesa, ki so se pripravljala za kraljevsko jesensko obleko. Saj poljublja jesensko sonce naravo lepše in polnejše ko spomladi! Tudi to je vedela Alenka: Nina obožuje jesen, zato jo bo ta ozdravila.

Dolgo sta sedeli. Nina je pripovedovala in pela, pela ... Pela je pesmi, ki jih jo je naučil Jurko. Lepa je bila v svoji bolesti, ki se je utelesila v pesem. Pela je tako mehko, da bi Alenka poslušala večno.

Pesem, jesen, prva in edina ljubezen šestnajstletne deklice ...

* * *

Več let pozneje. Maj je raztresel v vas in mesto vonj španskega bezga, narcis in šmarnic. Alenka je obiskala Nino. Soba je bila polna nevestine — Ninine bale. Nina je veselo razkazovala svoj zaklad, nazadnje se je zresnila.

»Alenka, Jurko je duhovnik in jaz sem nevesta drugega. Dolgo je že, ko sem zapustila zavod in z njim brezskrbnost. Srečna leta! Ljubila sem Jurka, a to mi je danes samo še kot lep, nikdar pozabljen sen. Bog je med Jurkom in menoj. Sedaj bom kmalu žena. Žena bom mojemu Jožetu in mati njegovih otrok. Hočem ga osrečiti, hočem biti vredna imena mati — žena. To bom, pomagal mi bo Bog!«

Sončni pramen majskega večera je poljubil rdeče nagelje, katere je prinesla Alenka Nini, kot bi jo hotel blagosloviti:

»Pojdi v miru, v ljubezni in veri velika — deklica z rdečimi nagelji!«