Dedinja grajskih zakladov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dedinja grajskih zakladov
Povest iz davnine

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Izdano: Domovina 17/3–30 (1934)
Viri: dLib 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45.dno

1.[uredi]

Robovje, grad na prijaznem holmcu, je odevala tiha žalost. Stari graščak Robert se je poslovil od življenja. Žalni sprevod z dragoceno mrtvaško krsto se je pomikal proti kapelici svetega Jurija pred odprto grobnico.

Graščak Robert ni imel zakonitih potomcev. Ogromno premoženje je podedovala njegova nečakinja, ki je dospela iz tujine. Stric je bil takrat še toliko pri moči, da ji je pravilno izročil vse imetje. Sam je podpisal oporoko, katero je sestavil grajski pisar po tedanjih predpisih. Gizela, tako je bilo ime nečakinji, je postala dedinja grajskih zakladov.

Ljudstvo, nad katerim je zagospodovala, je ni natančno poznalo. Nečakinja je živela v tujini, odkoder ni hodila na Robovje. Prispela je šele, ko so jo pozvali, pa se je prikrivala celo grajskemu osebju. Javno se je pokazala šele pri pogrebu.

Pogrebci so jo pozorno opazovali. Podali sta se ji dragocena žalna oprava in koprena, ki je zakrivala njeno lice. Njena žalost pa ni izvirala iz potrte duše. To je pričalo njeno vedenje, ko so polagali krsto v grajsko grobnico.

Nekam hladna in molčeča je bila celo do plemstva, ki ji je izrekalo sožalje. Opravičevalo jo je nepoznanje ljudi in kraja. Nekaj je bilo morda tudi v njenem značaju, zakaj vsi njeni predniki na Robovju so bili čudaki.

Mladenka je bila lepe postave, kakor bi jo ulil iz mavca. Obraz ji je bil cvetoč ko majnik; iz oči sta ji sevali zvijačnost in zapeljivost. Odlikovala se je po gladkem vedenju, vendar ni bilo nikjer tiste nežnosti in privlačne prikupljivosti, ki sta svojstvo nežnega spola.

Grajski oskrbnik Bunc je bil med tistimi, ki so mlado graščakinjo najbolj opazovali. Bival je na pristavi v prostornem poslopju spodaj ob vznožju holmca. Z Robovja do pristave ni bilo več kakor pol ure.

Žalujočo dedinjo je spremljal grajski pisar Bistan. Mož je imel na Robovju precej veljave. Spretno je opravljal vse pisarniške posle. Njegovo zvijačnost so poznali daleč naokoli. Dolžili so ga raznih sleparstev, mogli pa mu niso ničesar dokazati.

Pogrebne svečanosti niso trajale dolgo časa. Ljudstvo je moralo ostati zunaj kapele. V grobnico so smeli stopiti le ožji sorodniki in pa oni, ki so bili zaposleni s polaganjem krste. Po končanem opravilu je grobar zaklenil vrata. Ljudje so odhajali v gručah, nejevoljno mrmrajoči.

Dedinja grajskih zakladov in zvijačni pisar Bistan sta se sestala kmalu po pogrebu v posebni sobi. Graščakinja je sedla na divan in odgrnila kopreno.

»Igra je končana«, se je oddahnila v zavesti zmage.

»Še ni«, jo je zavrnil Bistan. »Prav za prav se je šele začela.«

»Kako pa? Ali nisem dedinja vsega, kar spada na Robovje?«

»Seveda je zapisano, toda ...«

»No, kaj?« je vprašala porogljivo.

»Nevarnosti je še mnogo ... Pozornosti je treba ... Predvsem moramo odstraniti pravo dedinjo ...«

»To sem zdaj jaz«, je izrekla z vražjim ponosom.

»O tem ni dvoma. Vendar pa bodo njeni privrženci še nadalje ribarili po kalnih vodah ...«

»Pa se bodo pogreznili v blato. Vsakdo bo poginil, kdor se mi bo drznil škodovati ...«

Pisar je važno razlagal: »Zatreti moramo vsako nasprotstvo ... Prizanašanja ne poznamo ... Gorje mu, kdor bi se postavil proti nama ...«

»Dajte mi jamstvo za sodelovanje«, je zahtevala Gizela. »S krvjo mora biti podpisana taka izjava.«

»Dam vam vse, kar hočete, milostiva. Vse svoje zmožnosti in tudi svoje življenje. Za vas sem pripravljen hoditi po najtemnejših potih do popolne zmage ...«

»In plačilo?« Pogled ošabne dedinje se je zapičil globoko v pisarjevo obličje.

»Izprevideli boste, koliko bom zaslužil. O tem je še prezgodaj govoriti.«

»Vaše plačilo bo obilno«, ga je pogledala zapeljivo.

»Čaka nas še obilo truda, milostiva. O tem se vam niti ne sanja ...«

»Vse naj ostane tajno. Tako bo manj nasprotstva in več uspeha ...«

»Ali je oskrbnik Bunc vreden zaupanja?« jo je vprašal važno.

»To veste vi bolje kakor jaz«, ga je trpko zavrnila. »Vi ste ga izbrali kot zaupnika. Njegove sposobnosti mi niso znane ...«

»Ako sem pogrešil, bom tudi popravil.« Pisar se je popraskal za ušesi. Prav nič ni bil užaljen zaradi teh očitkov. Kdo bi se razburjal zaradi takih malenkosti.

Lažna dedinja je načela novo vprašanje: »Ali veste, kje je zdaj Gizela, moja nasprotnica?«

»Menda je na pristavi. Ali če je ni tam, bo vedel Bunc, kam jo je odpravil.«

»Spraviti jo moramo spoti ... Čim prej, tem bolje ...« Zlobnici so se svetile oči kakor zveri, kadar zalezuje svojo žrtev.

»Treba je nekoliko previdnosti«, je svetoval premetenec. »Zaradi njenega zaročenca se ne smemo preveč zaleteti. Milan se krepko poganja za njene pravice.«

»Ali se ga bojite?« se je posmehnila.

»Močni smo kakor hrast«, se je potrkal na prsi. »Toda nepotrebne sitnosti motijo mirno življenje ...«

»Z oskrbnikom moram nemudno govoriti«, je sklenila Gizela, kateri je bilo ime tako, kakor pravi nečakinji. Bistanu je zdaj zaupala, ni pa še preizkusila oskrbnika.

»Pošljite po Bunca«, je zahtevala oblastno. »Zadevo je treba naglo urediti.«

Pisar se je priklonil in odšel na pristavo. Z oskrbnikom je hotel osebno govoriti.

Vrnil se je navidezno zadovoljen. Bunca sicer ni našel, ker je odšel po opravkih. Izvedel pa je, da prave nečakinje ni več na pristavi.

»Kje pa je?« Ošabnica je bila silno radovedna.

»Najbrž je v gozdu pri oglarjih ...«

»Vidite, Bunc je nama vsekakor nasproten. In prav tako tudi nevaren ...«

»Predrznik!« se mu je zastudil. »Vedeti bi moral, da je v naši roki njegova usoda ...«

»Tega se ne zaveda. Opira se nase, a mu bo spodletelo ...«

»Ako bi vedel, da so oblastva z nami, bi ravnal drugače. Pridobili smo jih ob pravem času.«

»Ali meniš, da bo držalo?« jo je vendarle skrbelo.

»Mazati bo treba, milostiva.«

»Samo da bi kaj zaleglo. Zveza z oblastvi se ne sme tako hitro zrušiti.«

»Pripravljena sem mnogo žrtvovati ... Kdor bo sitnaril, naj pripravi glavo. Najprej je treba odstraniti pravo dedinjo, edino nečakinjo graščaka Roberta, potem pa vsakogar, ki bi jo ščitil in podpiral.«

»Tako se bo zgodilo, milostiva. Toda skrivaj, da ne bo nihče vedel. Vsako dejanje moramo zaviti v krilo noči in teme ...«

»Bunčevo vedenje mi ne ugaja. Možak ima nepoštene namene. Drznil se mi je celo groziti ...«

»Izročimo ga biričem ... Takoj naj odidejo k oglarjem in poiščejo Gizelo. Privedejo naj jo na Robovje, kjer jo bomo skrbno zavarovali. Oskrbnik nima do nje nobene pravice ...«

»Nastopijo naj brez usmiljenja«, mu je strogo naročila, »in hitijo naj, da ne bo prepozno.«

Grajski pisar je izvedel točno njeno povelje. Dva najboljša biriča sta odšla še tisto uro poizvedovat.

2.[uredi]

V gozdu nedaleč od Robovja je ležala ozka dolinica, kjer so životarili grajski oglarji. Lenča, oglarjeva žena, je sedela pred ognjiščem in kuhala kosilo. Njen mož Pavle pa je pripravljal drva za novo ogelnico.

Lenči je padla iz roke kuhalnica, tako se je ustrašila biričev. Tudi Pavle je odložil sekiro. Taki obiski ne pomenijo nič kaj dobrega.

Biriča nista kazala preveč osornih obrazov. Začela sta prijazno govoriti. Zanimalo ju je življenje ubogih samotarjev.

»Kje pa je deklica, ki je bila nedavno tukaj?« je vprašal birič nenadno.

Oglarja sta se spogledala. »Odšla je«, je povedala Lenča čez nekaj časa.

»Kam?« se je glasilo biričevo vprašanje.

»Izginila je«, je potrdil Pavle. »Več vama ne moreva povedati.«

»Torej je ni več tukaj«, sta se čudila biriča.

»Prišla sta prepozno. Od včeraj jo pogrešamo ...«

»Morda se bo še vrnila«, sta ga izkušala.

»Nikdar več je ne bomo videli!« je vzdihnila Lenča.

»Pa kdo je bila ona deklica? Odkod je prišla in kam je odpotovala?«

»Tega ne vemo«, je odgovoril oglar. »Ime ji je menda Gizela.«

Birič se je vznejevoljil: »Ako je bila tukaj, vama je nedvomno kaj omenila ...«

»Nikar ne tajite!« je hitro dostavil njegov tovariš.

Oglar je zastokal: »Ne vem, čeprav me ubijeta na mestu ...«

»Kako je prišla k vama?« je poizvedoval mehkeje.

»Privedel jo je neznanec in prosil, naj jo skrijeva, ker jo nekdo zalezuje ...«

»Koliko vam je dal za uslugo?«

»Nekaj malega v denarju.«

»In kakšen je bil oni neznanec?« sta ju prijemala biriča.

»Prišel je ob mraku«, je odgovoril Pavle.

»Ali poznate Bunca, grajskega oskrbnika?«

»Bunc ni bil; dobro ga poznava.«

»Povejte odkrito«, ga je birič opozoril.

»Kakor pri spovedi. Neznanec ni bil oskrbniku prav nič podoben.«

»Kaj vama je rekel, ko je izročil deklico?«

»Ničesar drugega nego to, naj jo skrijeva in molčiva ...«

»Povejte, kakšna je bila tista deklica?«

»Zelo prepadena in slabotna. Menda je prebolela hudo bolezen. Tukaj se je nekoliko popravila ter bi bila kmalu okrevala ...«

»Ali je poznala svojega spremljevalca?«

»O tem je nismo vpraševali.«

»Kako se je vedla pred odhodom?«

»Kakor po navadi. Kajne, Lenča?«

Žena je pritrdila.

»Čudni ljudje, da nič ne veste«, je mrmral birič in stopil v kolibo. Napovedal je hišno preiskavo.

Lenča je jokala: »Nikjer je ni sirote. Ljubila sem jo kakor svojega otroka.«

Birič je hotel izvedeti, kakšne postave je bila in kako sodita o njenem odhodu.

Pavle je točno izpovedal: »Deklica je bila vitke rasti, lepega obraza in zelo prikupljiva. Njeni lasje so bili rumeni ko zlato, oči pa modre in čiste. Stavim, da ni pobegnila sama od sebe ...«

»Kako pa?« je zanimalo beriča.

»Nekdo jo je moral odvesti. Odšla je, ne da se je poslovila. In to je sumljivo ...«

Biriča sta odšla iz gozda. Krenila sta proti grajski pristavi. Oskrbnika sta hotela iznenaditi; slutila sta, da je on odvedel mladenko.

Načrti pa se jima niso obnesli. Bunca ni bilo doma in vratar Simon ni vedel, kam je odrinil. Prav tako ni mogel povedati, kdaj se bo vrnil.

Biriča nista mogla ničesar dognati. Zaman sta se trudila. Kdaj bosta zasačila Bunca ter ga prijela? Kje bosta našla ono deklino, da jo povedeta na Robovje?

Bunc jo je ubral po svojih skrivnih potih. Osedlal je konja in odjezdil v bližnje mesto. Ustavil se je pred starinskim poslopjem, kjer je bilo nastanjeno deželno sodišče.

Stopil je v prostorno dvorano pred resnega sodnika. »Prihajam s kratko ovadbo«, je naglasil važno. »Gre za sleparstvo na Robovju ...«

»O tem smo že nekaj čuli.« Sodnik je poiskal zapisnik ter ga razgrnil na mizo.

»Nekdo me je že prehitel«, je iznenadilo oskrbnika. Potem je nadaljeval zgovorno: »Tista Gizela, ki se šopiri na Robovju, ni prava dedinja ... Graščak Robert je bil kruto prevaran ...«

Sodnik je potrdil: »Prav tako je zapisano ... Ujema se do pičice s prejšnjim naznanilom ...«

»Ali vas smem vprašati, kdo vam je to sporočil?«

»Tega vam danes še ne smem izdati. Pač pa je zanimivo, da se dolgi odstavki v tem zapisniku tičejo vaše osebe ...«

»Mene?« Bunc se je namišljeno začudil.

»Vi ste, kakor je razvidno iz zapisnika, na odločilnih mestih trdili, da je sedanja graščakinja Gizela prava nečakinja graščaka Roberta ... Deklici, ki se je pojavila pozneje, pa ste odrekli dedno pravico ...«

»Tako sem izpovedal, ker sem bil primoran. Res pa je nasprotno: dedinja grajskih zakladov je nesramna sleparica. Deklica, katero odganja, je prava nečakinja ...«

Izkušeni sodnik se ni mogel dovolj načuditi, zakaj ni prišla deklica do svoje pravice. »Kako je nastala ta zmešnjava? Stric bi bil moral svojo nečakinjo vendar poznati.«

»Seveda bi jo bil poznal. Toda nesramnica je premotila služabnike, ki so skrbeli, da mladenka ni prišla k bolniku. Grajski pisar Bistan je kriv sleparstva. On je pisal oporoko.«

»Vi se menda z lažno dedinjo dobro poznate?« se je sodnik porogljivo namuznil.

»Toliko, kolikor zahteva moja služba. Kot oskrbnik se ji moram pokoriti ...«

»Pa ste ji celo grozili ...« je sodnik že vedel.

»Nikdar!« se je branil. »Očital sem ji le, da je prišla po krivici do grajskih zakladov ...«

»Ali niste zahtevali denarja?«

»Nisem. To je grdo obrekovanje.«

Sodnik ga je meril od nog do glave. »Obtoženi ste izsiljevanja in nevarne grožnje.«

Oskrbnik je porasel. »Kdo se drzne tako nesramno lagati? Res sem le rekel, da bom razkril sleparstvo in pomagal pravi dedinji do njene pravice. Vse drugo je izmišljeno.«

»Zakaj niste tega storili poprej? Nedavno ste še držali z graščakinjo in očitali oni deklici sleparstvo ...«

»Seveda, zaradi obrambe. S tem sem jo hotel varovati.«

»Čudno varstvo ...« Sodnik se je hladno posmehnil.

»Vi me ne razumete. Bal sem se za siroto, vedoč, da ji lažna dedinja streže po življenju. Rešitev pa je bila mogoča le po taki poti, da sem izpodbijal njeno trditev, to je sorodstvo z graščakom. Sleparica je pograbila moje besede kot mastne ocvirke.«

»In zato ste zahtevali plačilo?«

»Zaslužil bi ga bil, ako bi ne bilo prišlo drugače ...«

»Do razdora, kajneda. Graščakinji ste se zamerili. Deklica pa tudi ni marala vaše ponudbe.«

»Odkod pa veste?« je strmel v sodnika.

»Tako je nekdo zapisal.«

»Ni mi, seveda, zaupala kot pristašu lažne dedinje. V resnici pa sem bil njen prijatelj.«

Sodnik je dvomil: »To, kar pripovedujete, se ne zlaga s pismom, ki so ga našli pri deklici, katero ste varovali.«

»Tisto pismo sem jaz pisal«, je priznal oskrbnik brez oklevanja in bojazni.

»Tudi to je bilo v njeno obrambo?«

»Seveda. Prav gotovo!«

»Torej ste pismo ponaredili ...«

»Zamenjal«, je ponovil priznanje. »Tukaj je namreč pravo pismo, katero je hranila mladenka v svoji torbici. To je pisava njenega pokojnega strica Roberta z Robovja ...«

Sodnik je gledal pismo in rekel: »Tudi to pisanje je lahko ponarejeno. Prav nič vam ne zaupam.«

»Primerjajte pisavo«, je silil oskrbnik. »Graščakov podpis poznam kot njegov služabnik. Znana mi je tudi deklica, katero sem videl pred leti, ko je bila na obisku pri svojem stricu. To je njegova prava nečakinja. Gizela pa je nasilnica in sleparica.«

»Bunc, pazite na besede!« Sodnik ga je resno posvaril. »Ali ne veste, da je graščak Robert oporoko svojeročno podpisal?«

»Prevaral ga je pisar Bistan. Preiščite podpise. Mislim, da ne bo težavno dokazati.«

»Torej deklica, ki se je skrivala pri oglarjih, s katero ste pretili dedinji grajskih zakladov!«

»Tista deklica je prava nečakinja graščaka Roberta in njegova edina dedinja. Vse drugo je laž in krivica.«

»Deklica je vendar mrtva!« se je spomnil sodnik ter se potrkal s kazalcem na čelo. »Tako se glasi najnovejše poročilo.«

»To se je nekdo neumno izmislil. Vem, odkod prihajajo taka poročila ...«

Sodnik je nadaljeval, kakor bi čital: »Oglasile so se priče, ki so jo videle mrtvo ... V mrtvašnici je ležala v krsti ... Grobar ji je izkopal jamo ...«

»Kdo vam je vse to natvezel?« ga je Bunc zavrnil popolnoma mirno.

»Kje pa je zdaj ona deklica, ki je bila pri oglarju?«

»Skrili smo jo.« Oskrbnik se je navidezno šalil, čeprav je govoril resnico.

»Kam?« Sodnik je hotel izvedeti.

»Ali menite, da bi povedal, ako bi vedel? Skrili smo jo, ker ji strežejo po življenju. Pokazali pa jo bomo, kadar zasije dan pravice ...«

»Vaše besede so prazne«, ga je zavrnil. »Ker se vam izžemanje ni posrečilo, zato se hočete maščevati in preklicujete, kar ste že izpovedali. Drznete se celo trditi, da ona deklica še živi, ko je dokazano, da je mrtva in pokopana.«

»Živa je, tako kakor sva jaz in vi«, je trdil kljubujoče. »Sicer pa storite z menoj, kar hočete zaradi tega ...«

»Podpisali ste svojo obsodbo.« Sodnik je pozvonil.

Vstopil je sodni ječar in odvedel oskrbnika v preiskovalni zapor.

Bunc se je ujel v zanko. Pokorno je sledil biriču z zaničevalnim posmehom, ki je veljal neupravičeni dedinji grajskih zakladov.

3.[uredi]

Lažna graščakinja je prejela skrivno poročilo. Ko se je stemnilo, se je zavila v plašč in pokrila obraz s kopreno. Tiho kakor tat je odšla iz graščine.

Zunaj je bilo prijetno in mirno. Samo večerne sapice so šepetale z drevesnimi vrhovi.

Tiho kakor prikazen se je pomikala ošabnica v dolino proti grajski pristavi. Prišla je do stranskega vhoda in odprla oprezno vrata. Zavila je po stopnicah na hodnik, kjer se je ustavila in poslušala. Nobenega glasu ni bilo čuti, nobene stopinje, nikakega premikanja. Povsod sta gospodovali tema in grobna tišina.

Prispela je do stopnic, ki so držale v podstrešje. Podstrešna sobica je bila brez oken. Postala je pred skritimi vrati. Ali ni čula nekega bolestnega ječanja?

Ključ, ki ga je vzela iz žepa, je odklenil vsaka vrata. Ko je zaškrtal v ključavnici, so utihnili glasovi.

Lažna nečakinja je stopila v skromno sobico s preprosto opravo. Na postelji ob zidu se je nekaj premaknilo. Prešinilo jo je vražje zadovoljstvo.

Na postelji je ležala deklica, odeta s čedno odejo. Zraven na mizici je zapazila vrč in nekaj kruha.

»To je ona, ki je nečakinja graščaka Roberta in prava dedinja«, je škripalo v nesramni sleparici. Njena najhujša nasprotnica je v oblasti zvijačnega oskrbnika, ki se je ujel v past kakor lisica. Padel je v jamo, katero si je sam izkopal.

Ko se ji je polegla jeza, jo je pričela ogledovati. Obrnila je svetilko tako, da je svetila na posteljo. Zrla je v tisti trpeči obraz, ki ga je videla povsod, kamor se je genila. Tej ubogi deklici je stregla po življenju.

In vendar, ali ni bila ta deklica že mrtva? Tako je odredila lažna graščakinja in njeni pristaši so ji pomagali. Bistan jo je srečal in omotil. Našli so jo navidezno mrtvo in jo položili v krsto. Ali je vstala iz groba? Kdo jo je obudil iz smrtnega spanja? Morda jo straši njen duh zaradi morilnega dejanja ...

S strahom se je morilka približala postelji. Ne, to ni prikazen – deklica leži pred njo bleda kakor mrlič. Njen obraz je živ izraz bridkosti in trpljenja. Gledala jo je sovražno brez sočutja. Vest se ji ni oglasila.

Kladivo hudobnega srca je kovalo strašne naklepe. Dozdaj jo je preganjala po svojih pajdaših, ki so delali površno kot tlačani. Tega mora biti konec. Sama mora izvesti, kar je potrebno, da ostane na prestolu v sijaju grajskih zakladov.

Dozdaj je imela čudovito srečo. Prevarala je graščaka Roberta, da je spoznal v sleparici svojo nečakinjo ter ji izročil vse imetje. Povzpela se je na višek bogastva in veljave. In zdaj naj bi propadla zaradi te dekline?

Tega ne sme dopustiti za nobeno ceno. Zdaj je priložnost, da se znebi nadležnice za vedno. Poginiti mora, ker ji je v napotje. Sama je, nihče je ne vidi ... Oskrbniku je odprla ječo ... Kdo ji bo dokazal, da je bila na pristavi ...

Ugasila je svetilko in stopila k postelji. »Spi«, je dahnila neslišno in zavihnila rokave. Že je iztegnila roke, da bi jo zadavila. Prsti so se ji skrčili kakor kremplji krvoločne zverine; njeno oko je iskalo mesta, kam bi jih zasadila.

»Toda!« Morilka se je ustrašila groznega dejanja. »Ako jo zadavim, ali bo potem pri kraju? Ali ne bo ponovno oživela? Vstala je celo iz groba ... Niti strup ji ne škoduje ...«

Zlobnici je omahnila roka. Globoko v njenem srcu je tičala še vedno neka ovira, ki je preprečila morilno dejanje. Ni imela dovolj poguma, da bi umorila nedolžno žrtev.

Morilka se je ponovno odločila. »Umreti mora!« Zmagala je njena hudobnost.

Tedaj je spodaj na hodniku nekaj zaropotalo. Zločinka je vztrepetala. »Nekdo me zalezuje ... Ako me najdejo tukaj, sem izgubljena ...«

Plaho se je ozrla okrog sebe. Morilne misli so se nenadno razpršile. Pogledala je siroto z mrliškim obrazom. »Saj bo že tako kmalu izdihnila«, se je veselila njene smrti. »Bunc se ne bo vrnil tako kmalu iz ječe ... Poginila bo od lakote in žeje ...«

Ropot na hodniku se je zopet ponovil. Zlobnica je prevrnila vrč in vrgla kruh za omaro. Potem je odšla in zaklenila vrata. Tiho kakor duh se je plazila po temnem hodniku.

Zunaj se je zavila v plašč in izginila v temo.

4.[uredi]

Krivica je podobna kričaču, ki tuli na vse grlo, a pravica se pohlevno umakne v zatišje, kjer se milo joče.

Tako je bilo tudi na Robovju. Gizela, ki je prišla do bogastva z zvijačo in s sleparstvom, je dvigala čedalje bolj ponosno svojo glavo. Pridobila si je naklonjenost pri oblastvih in veljavo med plemstvom. S svojim zapeljivim pogledom je pritegnila nase mnogo tedanjih veljakov. Ujel se je skoro vsak, pred komer je razgrnila svojo mrežo.

Častili so jo celo na dvoru velikega kneza, najvišjega oblastnika v deželi. Knez Julijan ji je podelil visoko odlikovanje. Uvrstil jo je med plemstvo, ki je imelo pravico ukazovati. Storil je še več, sprejel jo je med člane knežjega dvora.

Na dvoru je nastalo zaradi tega mnogo nezadovoljstva. Dvorniki so zamerili knezu, češ, da se je prenaglil, a se mu niso upali oporekati. Knez je imel neomejeno pravico dajati naslove.

Vest o nepričakovanem imenovanju nove dvorne članice je med vsemi najbolj potrlo gospo Matildo, ki je bila kneginji najzvestejša spremljevalka. Nekaj ji je reklo, da se bo na dvoru marsikaj spremenilo.

Kneginja je njeno nejevoljo hitro zapazila. Vprašala jo je kar naravnost: »Gospa grofica, povejte mi, kaj vam leži na srcu. Odkod izvira vaša nenavadna otožnost?«

Grofica Matilda in kneginja Ana sta bili skoro enake starosti. Vendar je bila kneginja videti mnogo starejša zaradi svoje bolehnosti. Sledovi njene nekdanje lepote so že silno obledeli. Lasje so ji že siveli. Njena zvesta družabnica pa je ostala v isti starosti izredno mlada in cvetoča.

Gospa ji na vprašanje ni odgovorila.

»Slutim, da mi nekaj prikrivate«, je nadaljevala kneginja Ana. »Vem, da niste srečni v zakonu, pa o tem nobene besedice. Vse bolj me zanima vaša nenavadna pobitost.«

»Potrla me je nepričakovana novica«, je priznala v zadregi.

»Kakšna?« Kneginja je bila nestrpno radovedna.

Grofico so oblile solze.

»Zahtevam, da mi takoj odkrijete svojo bolečino ...«

»Mojemu bivanju na dvoru bije zadnja ura ... Petrinje bom morala zapustiti ...«

Kneginja se je vzravnala: »Kaj vas je privedlo do tega sklepa? Zakaj se hočete posloviti?«

»Bolje je, da grem.«

»Pa brez povoda?« Kneginji se je tresla beseda. »Zakaj se hočete odstraniti?«

»Vaša milost, tega vam še ne morem razodeti.«

»Kdo vam brani, milostiva? Kaj vas ovira, da ne marate izdati svoje skrivnosti?«

»Zamera na najvišjem mestu ...«

»Knez vam ne bo storil nobene krivice. Jamčim vam s častno besedo.«

»Ako zahtevate, se vam moram pokoriti.« Grofica je povedala plaho: »Nova dvornica pride na Petrinje ...«

»In zaradi tega hočete oditi? Ali menite, da vas bo spodrinila na vašem mestu? Vaš strah je neupravičen.«

Matilda je molčala.

»Pa kdo je ona gospa, katero je doletelo takšno odlikovanje?« je zanimalo kneginjo. »O tem me še niso obvestili.«

»Slišali ste že o Gizeli, nečakinji graščaka Roberta, ki je nedavno podedovala ogromno premoženje ...«

»Oho, zdaj vas razumem.« Kneginja se je očitajoče nasmehnila. »Vi je ne marate, novinke, ki je bila šele povišana v plemstvo! Take pomisleke morate zatreti. Moja želja je, da ostanete na dvoru. Čemu se razburjate zaradi takih malenkosti? Zakaj obupujete, ako vam mlada plemkinja ne ugaja?«

Obraz grofice je še vedno odevala senca. »Vaša milost ne ve, kaj še lahko nastane ... Zato bom morala oditi ...«

»Potrpite vsaj še nekaj časa«, jo je zadrževala. »Saj veste, da vam zaupam.«

»Vašega zaupanja pač nisem vredna. Hudo mi bo oditi.«

»Nikar se ne ponižujte. Vaše zasluge so velike in jih znam ceniti. Počakajte, kaj nam prinese bodočnost. Preziranja se vam ni treba bati. Stari graščak Robert je bil sicer čudak, a ni silil v ospredje. Niti plemskega naslova ni maral, češ, da ga ni zaslužil. To čast je zdaj prejela njegova dedinja, zaradi česar je ne smemo zavidati.«

Grofici se je dozdevalo nekaj drugega, o čemer še ni smela govoriti. Plemenitost blage kneginje, ki ni nikogar brez povoda obsodila, ji je zapirala besedo.

Vstopila je služabnica in sporočila kneginji, da prihaja dvorni pribočnik. In že je stal na pragu grof Jerman, soprog gospe Matilde. Naznanil jima je nepričakovane obiske.

Grof Jerman, dvorni pribočnik, je bil visok in raven ko sveča – dvornik v pravem pomenu besede. Ves, kakršen je bil, je zrasel na dvoru v svoji službi. Zato mu je bilo tuje vse, kar je bilo zunaj dvora. Poznal je le svoje dolžnosti; vse drugo zanj ni imelo pomena.

»Knez vaju pričakuje«, ju je obvestil kratko s službenim naglasom in odšel po običajnem poklonu. Sledili sta mu v sprejemno dvorano.

Knez Julijan je privedel Gizelo, novoimenovano plemkinjo, članico knežjega dvora in dedinjo grajskih zakladov. Okrog usten se mu je zibal nasmeh in ves se je tajal v blaženi sreči, ko je predstavil odlikovano krasotico kneginji, svoji soprogi.

Kneginja ji je pokazala vse vrline svoje plemenite duše. Najprej jo je vprašala po Robertu, njenem umrlem stricu.

»Sladka mi je zavest, da sem stregla blagemu bolniku, ki je umrl v mojem naročju«, je govorila z namišljenim občutkom. »Nikdar ne bom pozabila njegovih poslednjih trenutkov.«

»Stric vas je silno ljubil«, je nadaljevala kneginja. »Obilna dediščina to spričuje ...«

»Kot edinemu otroku svojega brata mi je posvetil vso ljubezen.« Zvijačnica je umolknila. Njen pogled se je srečal z grofico Matildo, ki je stala zadaj za kneginjo. V njem se je temnilo preziranje.

»Zdaj ste najbogatejša graščakinja v kneževini«, jo je slavila prijazna kneginja. »Sprejmite moje čestitke in želje, da bi bili popolnoma srečni v svojem neprecenljivem bogastvu.«

To je izrekla ter ji stisnila desnico.

Knez jo je koval v zvezde: »Nova članica našega dvora vsebuje tri žlahtne bisere: mladost, bogastvo in lepoto. Robovje je slavno v domači zgodovini; odpira se vam zlata bodočnost.«

Prevzetnica se mu je hvaležno priklonila. Iz oči ji je šinila preudarna zapeljivost. Skrivaj je opazovala grofico, katero je zadela njena pohvala kakor puščica. Nesramnica se je bližala novi zmagi.

Nato se je priklonila kneginji z besedami: »Potrudila se bom, da bom vaši knežji milosti vedno zvesta služabnica.«

»Vaše opravilo ne bo preveč naporno«, je omenila kneginja. »Grofica Matilda vas bo natančno poučila.«

Grofica je stopila pred kneza in rekla: »Vaši visokosti javim, da bom izstopila iz dvorne službe. Prosim, sprejmite mojo odpoved ...«

»Kadar boste svoj izstop zadostno utemeljili, tedaj vas bom razrešil dolžnosti«, je knez zavrnil njeno željo.

Grofinja je morala ostati na dvoru. Knezu se ni smela upreti, čeprav je vedela, da imenovanje nove članice dvora ne pomeni nič dobrega. Ogrela se bo prepovedana ljubezen ... Blaga kneginja bo morala zaradi tega mnogo trpeti ... Ošabnici bo zrasel greben; povsod bo hotela imeti prvo besedo.

Med grofico Matildo in plemkinjo Gizelo se je vnelo tiho nasprotstvo. Prva se je oklenila kneginje, zvijačnica pa je motila kneza ter mu nastavljala zanke. Vse je kazalo, da bo skoro prišlo do razdora.

5.[uredi]

V podstrešni sobici na grajski pristavi je vladala neprodirna tema. Deklica, kateri je srečno naključje rešilo mlado življenje, je še vedno počivala v nemirnem spanju.

Ropotanje spodaj na hodniku se je zopet ponovilo. Nekdo se je oprezno priplazil do sobice, kjer je obstal in poslušal. Nato je odprl vrata. Neslišno se je pomikal proti postelji, kjer je ležala mladenka.

Neznanec ni imel luči, sobica mu je morala biti dobro znana. Z rokami je otipal mizico in vrč, katerega je napolnil s čisto studenčnico. Zraven vrča je postavil košaro z jedili.

Tiho, kakor je prišel, tako se je zopet odstranil. Samo ključ je nekoliko zaškrtal, ko je zaklepal vrata.

Mladenka se je prebudila. Bolesten vzdih se je izvil iz njenih prsi. Popravila si je dolge lase, ki so ji zakrivale oči, in sedla na postelji. Začutila je, da je lačna in žejna. Napila se je hladne vode in nasitila z jedili, katere je našla v košari.

Nato je pričela milo ihteti. »Kje sem? Kdaj se bo zdanilo?« Hotela je vstati, a je spet omahnila.

»Milan!« je klicala svojega zaročenca. »Ali si me ti skril tukaj pred pošastjo, ki me neprestano zalezuje? Ali pred njo, ki je oslepila strica, da ji je zapustil ogromno premoženje? Stric Robert, zakaj si me zavrgel? Kdo te je tako hudobno varal?«

Ob misli na svojega blagega zaročenca se je čudovito pomirila. »Milan!« S kolikim zaupanjem je izgovorila njegovo ime in kako jo je potolažilo! »Ali te res ni tukaj? Kdaj si odšel v tujino, da razčistiš temno zadevo? Ako me ljubiš, vztrajaj v boju za pravico! Jaz sem edino prava nečakinja pokojnega graščaka. Ona, ki se je polastila njegovega imetja, je nesramna sleparica. Izposluj mi listino, ki bo dokazala moje sorodstvo. Ali boš dosegel, kar si mi častno obljubil?«

Zdajci je utihnila. Zunaj na stopnicah so se pojavile rahle stopinje. »Milan!« Mladenka se je vzradostila. »Ali si res ti, Milan?«

Nekdo je odprl vrata ter se ji sočutno bližal. V svitu drobne lučce se ji je smehljal obraz, ki ga sirota ni poznala.

»Ali ste vi tista nesrečna deklica?« je izpregovoril neznanec.

»Kdo pa ste?« je pričakovala rešitve.

»Vaš zaročenec Milan mi je poveril pred odhodom vašo zadevo. Nikar se me ne bojte!«

»Dà, jaz sem tista nesrečna – povsod preganjana sirota«, mu je odvrnila s polnim zaupanjem, ko je začula ime svojega zaročenca.

»Iskal sem vas že v gozdu pri oglarjih. Pa so mi povedali, da ste nenadno izginili ...«

»Usmilite se me!« je vzdihnila proseče. »Pomagajte mi iz te strašne ječe!«

»Prišel sem, da vam pomagam.« Neznanec jo je prijel za roko. »Povejte mi, kako ste prišli semkaj ... Zaupajte mi, gre za vašo srečo ...«

»Govorila bom odkrito. Morda vas je že Milan seznanil z mojo usodo ...«

»Najprej bi rad izvedel, kdo vas je privedel semkaj v to skrivališče ...«

»Ne vem«, mu je odgovorila.

»Ali ne veste, kje ste?« se je začudil.

»Zares mi ni znano ... Tukaj je vedno tema ... Ne vem, ali se motim ali je resnica. Morda sem že oslepela ... Jokam in kličem, pa se nihče ne oglasi ...«

»Pripovedujejo celo, da ste umrli«, je rekel neznanec.

»Tega se ne spominjam«, mu je odgovorila. »Jaz sem prava nečakinja graščaka Roberta ... Ime mi je Gizela ... Prišla sem iz tujine ... Pri stricu na Robovju sem našla neko drugo osebo, ki se izdaja za njegovo nečakinjo. Potem so me omotili z neko sladko tekočino ... Prebudila sem se na pristavi ... Oskrbnik me je nagovarjal, naj bi se poročila ...«

»Zakaj vas proglašajo za mrtvo? Celo vedeti hočejo, kdaj so vas pokopali ... Pa vas najdem spet tukaj na pristavi ...«

»Na pristavi?« se je prestrašila. »Pri nesramnem vsiljivcu ...«

»Dà, pri oskrbniku Buncu«, ji je povedal s pravim imenom.

Sirota je sklenila roke in prosila: »Ne pustite me v njegovi oblasti ... Bodite moj rešilec!«

»Nič se ne bojte!« jo je tolažil. »Bunca so zaprli ... Pred sodnikom je izjavil, da niste njegova nečakinja ...«

»Seveda nisem«, je potrdila. »Moj stric je bil pokojni graščak Robert z Robovja ... Tista ženska, ki je postavljena za dedinjo, je tujka in nima pravice do njegove zapuščine.«

»Našli pa so tudi neko pismo«, je namignil.

»Kakšno pismo?« se je začudila.

»Tisto, ki so vam ga vzeli iz torbice ...«

»Potem je dokazano, da sem prava nečakinja«, se je vzradostila. »V pismu je bilo natanko pojasnjeno ...«

»Tedaj se vam godi v nebo kričeča krivica. Tista Gizela je torej lažna dedinja ... Stric je bil kruto varan ...«

»Premotili so ga ali celo primorali, da je podpisal oporoko ...«

»Čudno!« Neznanec je zmajeval z rameni. »Razložite mi, kako ste ostali pri življenju.«

Mladenka se ni mogla ničesar domisliti.

»Povejte vsaj nekaj, kar se vam dozdeva ...«

Gizela je molčala.

Potem se ji je pričelo svitati: Zavedla se je v tesni sobici, kjer jo je iznenadil Milan, njen zaročenec. Prišel je skozi okno. Povedal ji je, da odhaja v tujino po listino, s katero bo dokazal njene pravice ...

»Ali vas ni omamil z nekim strupenim vonjem?« ji je pretrgal besedo.

»Take laži razširjajo moji nasprotniki. Nikar jim ne verjemite!«

»Bog obvaruj! Milan je poštenjak, o tem ni treba dvomiti.«

»Odkar ga poznam, si prizadeva, kako bi mi pomagal ...«

»Tudi jaz sem odločno na vaši strani. Boril se bom z vami za pravico. Zato je potrebno, da se seznanim z vašo usodo ...«

»Povedala sem vam vse, kar mi je znano ...«

»Zanimalo bi me, kako ste prišli iz tiste sobe ...«

»Kakor v sanjah se mi dozdeva, da me je nekdo posadil na konja ...«

»Ali niste čutili, da bi vas bili polagali v krsto?«

»Ležala sem v omedlevici. Zavedla sem se šele v gozdu pri oglarjih ...«

»Kako ste prišli semkaj na pristavo?«

»Tudi tega ne vem natanko. Tistega večera sem sedela sama pred kočo. Tam sem menda zaspala. Zazdelo se mi je, da voham prijetne dišave. Ko sem se prebudila, je bila tema, kakor je še danes ...«

Neznanec se je domislil: »Omamil vas je oskrbnik z nekim posebnim namenom ...«

»Pravite, da sem spet v njegovi oblasti ... Nikar me ne pustite tukaj!«

»Njega ni več tukaj, ker je pod ključem ... Nič več vam ne more škodovati ...«

»A če bi ga izpustili ...«

»To se ne bo zgodilo. Od danes naprej ste pod mojim varstvom. Jaz sem prijatelj vašega zaročenca. Rad se ukvarjam s takimi zapletljaji, zato bom posvetil vaši zadevi posebno pozornost. Treba je previdnosti, ker so vaši nasprotniki prav tako previdni in zvijačni ...«

»Oh, vzemite me s seboj!« ga je prosila s solznimi očmi. »Tukaj ne morem ostati ...«

»Jutri pridem po vas«, ji je obljubil z moško besedo. »Takoj ko se bo zmračilo ...«

»Vaš trud ne bo zaman, ako mi pomagate do pravice ...«

»Pred zakonom smo vsi enaki. Zbral bom dokaze ter jih predložil sodišču. Zaupajte, dan rešitve je blizu ...«

Mladenka je sklenila roke in rekla: »Hvala vam!«

6.[uredi]

Grajski oskrbnik Bunc je bil pred sodiščem ponovno zaslišan. Njegova krivda je spadala v poglavje kazenskega zakonika o izsiljevanju in nevarni grožnji. Preiskovalni sodnik mu je pregledal obisti; ni pa mogel dognati, kdo je tista neznanka, s katero je obtoženec grozil mladi graščakinji, ki je bila nedavno povišana v plemstvo in uvrščena med članice knežjega dvora.

Oskrbniku je šlo za denar, zato je preklical, kar je bil poprej izpovedal. Po naključju je našel tujko z istim imenom, ki je bila plemkinji celo nekoliko podobna. Pismo, ki so ga našli pri njej, je bilo najbrž napačno dostavljeno.

Tako si je razlagal vse preiskovalni sodnik po navodilih, katera je dobival s knežjega dvora. Tam je imela lažna nečakinja poglavitno besedo. Mrko je pogledal izpod čela predse, kjer je sedel obtoženec na zatožni klopi.

»Zadnjič ste trdili, da plemkinja Gizela ni nečakinja graščaka Roberta«, je nadaljeval preiskavo. »Danes pa morate to dokazati.«

»Kako bom to dokazal, ako ne verjamete mojim dokazom«, je dejal obtoženec pogumno.

»Nikar nas ne slepite. Tista deklica je mrtva ... Našli ste neko drugo osebo, katero hočete postaviti za dedinjo grajskih zakladov ...«

»Vprašajte jo sami. Slišali boste, kaj vam bo odgovorila.«

»Dobro.« Sodnik je bil zadovoljen. »Pokažite nam tisto deklico. Kje je njeno bivališče?«

»Tega vam še ne morem razodeti«, se je hitro premislil. »Branijo mi tehtni razlogi. Povedal pa vam bom, čim me izpustite ...«

»Ne vdajajte se praznim nadam. Danes se to še ne bo zgodilo ...«

»Ali zaradi izpovedbe, katero sem preklical?«

»Tukaj morate govoriti resnico. Kdo vas je silil, da ste lagali?«

»Meril sem na to, da bi rešil deklico ...«

»Nehajte z vašo rešitvijo, ker vam nihče ne verjame. Opozarjam vas, da ne zavlačujte preiskave ...«

Obtoženec je izjavil prav resno: »Tista deklica je prava dedinja ... Plemkinja pa je krivična in nesramna ženska, kar sem ji odkrito povedal.«

Sodnik se mu je namuznil: »Zamerili ste ji, ker vam ni dala denarja ...«

»Sramuje naj se, ker ni držala besede ...«

»Navihanec!« Sodnik ga je gledal lokavo.

»Kakor vi«, mu je odvrnil. »Videli bomo, kdo bo zmagal ...«

»Predrznik!« se je razljutil preiskovalec. »Vprašam vas samo eno: Kje je ona tujka, s katero ste pretili dedinji grajskih zakladov?«

»Izvedeli boste ob pravem času. Njeno bivališče je zdaj še moja tajnost ...«

»Kajne, grob na pokopališču ...«

»Deklica živi, čeprav imate nasprotne podatke. Tudi jaz sem se čudil, ko sem našel živo ...«

»Mrliči še ne vstajajo iz grobov«, ga je sodnik zavrnil osorno.

»Tega pač nisem rekel. Resnica pa je le in ostane resnica ...«

Sodnik je udaril ob mizo. Tedaj je pritekel stražnik.

»Kaj želite?« je vprašal nejevoljno.

»Umor!« se je glasilo biričevo naznanilo. »Ob cesti blizu grajske pristave smo našli umorjenca. Tukaj je izkaznica, katero smo dobili v njegovem žepu ...«

Sodnik je osupnil: »To je Zorman, mož iz plemenite rodbine. Kaj se mu je neki pripetilo?«

»Nekdo ga je ustrelil. Bržkone je bil napaden iz zasede ...«

»Kdaj ste ga našli?« je hotel točno izvedeti.

»Davi smo prejeli poročilo ...«

Sodnik je dal odvesti oskrbnika v ječo. Oblekel je suknjo in odšel na usodno mesto. Z Zormanom sta bila dobra znanca. Mož se je zanimal za vsak izreden dogodek. Prirojeni sta mu bili čudovita preudarnost in bistrovidnost. Posebno rad se je ukvarjal s kako zamotano zadevo. Sodišče ga je dobro poznalo.

Umorjenec je ležal na hrbtu z razprostrtimi rokami. Obraz ni razodeval hudega boja. Smrt je morala naglo nastopiti. Ob njem so našli svetilko in pištolo.

Izvedenec, ki je prispel s sodnikom, je ugotovil: »Zločin je bil izvršen sredi noči ... Strel je predrl srce ... Nesrečnik si je vzel življenje ...«

Sodnik je nejeverno odkimal z glavo. Pozval je izvedenca, naj preišče rano.

Izvedenec se je lotil dela. »To ni bil strel iz pištole«, je izjavil, ko je premeril rano.

»To je, kar sem hotel vedeti«, je dejal sodnik, ki Zormana ni mogel dolžiti samomora.

»Strel, ki tiči najbrž v srcu, je drugačen kakor iz pištole ... Samomor je popolnoma izključen ... Pištola je podtaknjena ... Strel je iz puške ...«

»Zavraten umor!« je obveljalo končno mnenje.

Sodnik je zbral biriče ter jim rekel: »Temu dogodku moramo posvetiti vso pozornost. Morilca moramo izslediti, čeprav se zavija v krilo teme ... Morda se bo oglasil kdo, ki je čul streljanje ...«

Biriči so se razkropili. Iskali so sledi za morilcem, a zaman je bilo vsako prizadevanje. Zločinec je neopaženo pobegnil. Izbral si je pripraven prostor in pogodil čas, ko ni nihče slišal streljanja.

Truplo je bilo prepeljano v mrtvašnico in ponovno preiskano. Strel ni bil iz pištole, marveč iz lovske puške.

»Kdo jo je sprožil?« je nastalo vprašanje. »Ali nalašč ali iz maščevanja? In prav tukaj v bližini grajske pristave!«

»Nekdo ga je zamenjal z oskrbnikom ...« je uganil vratar Simon, česar mu pa drugi niso potrdili.

»Morda je ta dogodek v zvezi z njegovo zadevo ...«

Preiskovalni sodnik je stal zamišljen pred novo uganko.

7.[uredi]

Vratar Simon je bil v svoji službi vesten in natančen. Podnevi je nadziral hlapce in tlačane, ponoči pa je čuval pristavo. Kadar se je naveličal kretanja okrog poslopja, se je umaknil v svojo sobico, ki je bila ob glavnem vhodu. Tukaj je slonel in dremal; njegovo budno uho pa je slišalo tudi v spanju, kaj se godi krog njega.

Neke temne noči ga je predramilo bolestno ječanje. Hitro je bil pokoncu in odprl je okno.

Stokanje je prihajalo iz podstrešja. Vratar je zavihal rokave. Njegove kratke roke so bile močne ter niso rade izpustile, kar so zagrabile. Hoja mu je bila gibčna in lahka.

Klicanje se je ponovilo. Simon je zaslutil nevarnost. Kar brez luči jo je ubral po stopnicah. Kakor bi trenil, je bil v podstrešju pred sobico, odkoder so prihajali ženski glasovi.

Vrata so bila zaklenjena, ni jih mogel odpreti. In vendar se je mudilo. »Pomagajte!« Klic je bil čedalje slabotnejši.

Simon je hotel pomagati. Krepko se je uprl v vrata ter jih odrinil. Čul je pojemajoče hropenje.

»Kdo si? Kaj delaš?« se je zadrl in planil k postelji, kjer je ležala mladenka.

»Davi me ... umoriti me hoče ...« je omagovala.

»Kje je? Kdo je tukaj?« Vratar ni videl nikogar, slišal pa je, da se je nekaj premaknilo.

Zamahnil je z rokami in zgrabil nekoga, ki se mu je spretno umikal. Sledil mu je do vrat, kjer ga je vrgel na tla ter ga potegnil nazaj na sredo sobe. Tu mu je pokleknil na prsi; hotel ga je oslabiti, da bi ga laže spravil na dvorišče. Tam doli mu bo posvetil v obraz; mikalo ga je izvedeti, kdo mu je ušel skozi vrata. Morda bi ga poznal po glasu, a neznanec ni hotel govoriti.

Na postelji se je zvijala deklica v silni grozi. Vratarju so se nekoliko zrahljale pesti; hotel se je skloniti k mladenki ter ji pošepniti nekaj na ušesa.

Nasilnik je opazil priložnost. Izmuznil se mu je z močnim sunkom.

»Stoj!« je kričal Simon za skrivnostnim neznancem, a ubežnik je bil že na hodniku.

Spodaj na stopnicah mu je spodletelo. Brž pa se je pobral in hitel na dvorišče proti glavnemu izhodu. Velika železna vrata so zapirali močni zapahi. Iskal je stranska vrata, toda Simon mu je bil vedno za petami. Tujec ni utegnil, da bi jih bil odprl. Naposled je po obupnem beganju preskočil obzidje tam, kjer je bilo najnižje. Tudi Simon se je pognal za njim, a ga ni mogel dohiteti. Napadalec je izginil v temo. Zasledovanje je bilo otežkočeno, ker ni videl, kam jo je popihal.

Mimo pristave je držala cesta v bližnje mesto. Razdrapani kolovozi so vodili v gozde, steze pa v bližnje vasice, raztresene krog in krog po dolini.

Simonu ni bilo prijetno, ker mu je ušel neznanec. Zdaj ne bo imel ničesar pokazati. Togoten sam nase je gledal v temo kakor človek, ki je izkopal zaklad, pa se mu je spet pogreznil v zemljo.

Tedaj so se začule stopinje. Simon je poslušal. To ni bil samo eden – več ljudi se je bližalo pristavi.

Hitro se je umaknil na dvorišče in zapahnil vrata. K oknu, ki je gledalo na cesto, se je postavil na stražo. Luč je postavil pred sebe na mizo.

»Odprite!« Nekdo je potrkal na vrata.

»Kdo je?« je vprašal Simon.

»Možje postave. Tukaj moramo izvesti preiskavo ...«

Čuvar se ni upiral. Spoznal je biriče mestnega sodišča. Vstopili so trije, oboroženi od nog do glave.

Stojc, tako je bilo ime nadzorniku, je bil v službi strog in natančen. Hitro je izprašal vratarja, ali so mu znane vse razmere na pristavi.

Simon je prikimal komaj vidno.

»Tukaj je neka deklica, o kateri je Bunc pripovedoval sodišču«, je omenil nadzornik.

»Pa ni utajil?« se je čudil Simon.

»Vi pa o tem ničesar ne veste?«

»Vem, toda ...« Vratar se je bal zamere.

»Povejte mi brez odloga, kje je tista deklica«, je zahteval nadzornik. »Pokažite nam njeno skrivališče.«

»Rad vam ustrežem. Toda rešite jo, zakaj smili se mi, sirota ...«

»Ali veste, kako je prišla semkaj?«

»Ne vem. Našel sem jo šele pred nekaj dnevi ... Ako bi ji jaz ne donašal hrane, bi bila revica že umrla od lakote in žeje ...«

Na dvorišču je nastalo ječanje. »Je že tukaj!« jih je opozoril Simon. »Nekdo jo je zavratno napadel, zato sem ji odprl vrata. Siroti strežejo po življenju.«

»Kdo jo je napadel?« je zanimalo biriča.

»Pravkar je pobegnil ... Nisem ga mogel poznati ...«

Ihtenje je bilo že prav blizu. Pred izhodom je čepela deklica, bleda ko zid in vsa obupana. Komaj se je še držala pokoncu.

»Ali ste prišli pome?« se je bridko vzradostila. »Tukaj ne morem več ostati ... Nekdo me je hotel umoriti ...«

»Kdo pa ste?« jo je nagovoril Stojc, nadzornik biričev.

»Nečakinja pokojnega graščaka Roberta ... Ime mi je Gizela ...«

»Kdo naj bi prišel po vas?« je poizvedoval nadzornik. »Vam je kdo obljubil?«

»Obiskal me je prijatelj mojega zaročenca. Obljubil mi je, da se bo boril za moje pravice. Dokaze, katere nabira, bo predložil sodišču ...«

Biriča sta se spogledala. »Zorman je bil tukaj«, je rekel eden izmed njiju.

»Ne vem, kdo je bil, ker je bila tema ...«

»Zorman je bil«, je ponovil birič in hotel povedati, kaj se mu je pripetilo. Nadzornik mu je odmignil s svarečim pogledom.

Deklica je ostala pri vratarju, ki ji je priskrbel tople jedi, da bi se okrepčala. Biriči so medtem preiskali podstrešno sobo. Ko so se vrnili, so Gizelo ponovno izpraševali. Pripovedovala jim je venomer o nekem človeku, ki se ji je prikazal kot rešilni angel. On se bo boril za njeno pravico.

»Tistega gospoda ni več tukaj«, je dejal nadzornik. »Prišli pa smo mi, da vas povedemo iz ječe. Dovolj ste trpeli za pravico, katere vam nihče ne more odreči.«

Mladenka je bila vsa srečna spričo nagle rešitve. »Tistemu gospodu je vse natanko znano«, se je osrečevala. »In pri sodišču ima veliko veljavo.«

»Pojdimo!« je odredil nadzornik. Biriča sta prijela deklico za roko. Bila je prepričana, da je zmagala pravica.

8.[uredi]

Sodišče je zasliševalo obtožence s strogo natančnostjo. Tako je zapovedal knez Julijan na zahtevo nove članice svojega dvora. Govorice, ki so se širile o njej po okolici, je hotela hitro zadušiti. Obenem je bilo treba odpraviti najhujše nasprotnike, odkoder je prihajala nevarnost.

Oskrbnik Bunc in preganjana nečakinja sta se našla na zatožni klopi. Lažna dedinja je hotela ubiti dve muhi z enim udarcem. Šlo je predvsem za Gizelo, Bunca je bilo treba le temeljito ostrašiti.

Deklica je stopila vsa objokana pred sodnika. »Varujte me!« je prosila. »Prejšnjo noč me je hotel umoriti ...«

»Kdo?« jo je vprašal hladno. »Bunca imamo pod ključem ... Ali niste bili skriti v podstrešju? Nihče ni vedel za vaše skrivališče.«

»Nekdo me je neusmiljeno davil«, je trdila z vso resnobo.

»Vaš strah je izmišljen ... Z oskrbnikom sta dogovorjena ... Res pa je, da vam je dedinja grajskih zakladov precej podobna ...«

»Oh, tudi vi mi ne verjamete!« je bila bridko razočarana. »Kje je tisti dobri gospod, ki je obljubil, da mi bo pomagal?«

»Kakšen gospod?« jo je vprašal nejeverno.

»Tisti, ki je vedel, da mi delajo krivico ...«

»To je bil menda Zorman«, se je vtaknil birič v pogovor.

»Zorman!« Sodnik se je začudil.

»Obljubil je, da me bo rešil ... Sami ga vprašajte ... Navedla sem vam le njegove besede ...«

Sodnik jo je zavrnil: »Zormana ne moremo več pozvati pred sodišče ...«

Mladenka mu ni mogla verjeti. »Rekel je, da bo dokazal mojo pravico«, se je sklicevala na njegovo obljubo.

»Zormana ni več«, ji je odkril resnico. »Nekdo ga je umoril ...«

»Edini človek, ki je čutil z menoj, je mrtev ...« Mladenka je milo zaplakala.

»Ne pomaga vam ne jok ne vzdihovanje«, je izrekel brez sočutja. »Zorman je mrtev ... Ali poznate še kako drugo osebo?«

Sirota mu ni mogla odgovoriti.

»Kdo je ta mož?« je pokazal na oskrbnika.

»To je tiran, ki me tira v pogubo ... Bojim se ga kakor gada ...«

»Bunc je vendar vaš zaveznik ... O tem imamo zanesljive dokaze ...«

»Kdo se je neki to izmislil? Ako bi bil moj branitelj, bi me ne bil zaprl kot jetnico. V podstrešju na pristavi nisem nikdar videla solnca ...«

»Čemu se je vtikal Zorman v vašo zadevo?« se je vznemiril preiskovalec.

»Iz prepričanja, da se mi godi krivica. Morda je moral umreti prav zaradi tega ...« je sumljivo namignila na oskrbnika.

»Bunc ni mogel tega storiti. Saj vas celo izdaja za pravo dedinjo – dokaz, da sta dogovorjena ...«

»Vprašajte Milana, mojega zaročenca ... Zdaj ga seveda ni tukaj, ker je odšel v tujino, odkoder se bo vrnil z uradnimi dokazi ...«

»Na žalost vam moram sporočiti, kaj se mu je pripetilo. Ne varajte se s praznim upanjem. Kakor Zorman, tako je tudi Milan umolknil za vedno ...«

Deklica jo sklenila roke in prebledela.

»Roparji so ga umorili.« Tako se je glasilo usodno poročilo.

»Potem sem izgubljena!« Zapustile so jo vse moči; vse njene nade so se zrušile v razvaline. Kruta usoda ji je podrla osnovo, na katero je zidala svojo bodočnost. Blagi mladenič ji je bil edina opora. On je čutil njeno bolečino; ker jo je ljubil, se ni bal nobene žrtve. In zdaj je izginil njen rešilni angel! Nihče na svetu ji ga ne more nadomestiti.

Preiskovalni sodnik jo je opazoval s pozornim očesom. Poteze njenega obraza so pričale resnico. Ženska, ki laže, ne more govoriti s takimi občutki. To ga je nekoliko genilo. Sklenil je, da bo posegel globlje v to zadevo, čeprav na svojo odgovornost.

»Ali poznate še koga, ki bi podpiral vaše trditve?« je začel z mehkejšim glasom.

»Tudi s patrom Joahimom se poznava«, je izrekla z novim upanjem.

Sodnik je napisal kratko pismo ter ga odposlal po biriču predstojniku zakriškega samostana.

Potem se je obrnil na mladenko: »Vaša zadeva je silno zamotana. Izjave vašega zaveznika niso zanesljive ter namigujejo na sleparstvo ...«

»Gospod sodnik!« Obtoženec se je dvignil svečano. »Kar sem rekel, pri tem ostanem. Ta deklica je prava nečakinja graščaka Roberta in edino upravičena dedinja njegovih zakladov. Vse drugo je laž in krivica.«

Mladenka je osupnila. Človek, ki ji je storil toliko hudega, je potrdil resnico. Ali ga je prav razumela?

»Pojasnite nam, kako se je to zgodilo«, je zahteval dokazov. »Ako je bila deklica mrtva, kako je zopet oživela?«

Oskrbnik ni mogel ničesar dokazati. Niti ni vedel, kako je prišla deklica k oglarjem. Pač pa je videl nekega jezdeca, o katerem je trdil, da ni bil sam na konju. To je bil plemič Milan.

»Že spet Milan«, se je vznejevoljil preiskovalec. »Odkod pa je bila deklica, katero so pokopali?«

Tudi mladenka se je spominjala, da jo je posetil Milan ter jo utrdil v upanju v pravico. Zatrdil ji je, da se bo boril do zmage.

»Pa je omagal sredi boja«, je dejal zasliševalec. »Tudi Zorman je izgubil življenje ... Čudno ozadje ...«

Sodni sluga je odprl vrata. Vstopil je mož s temnim zagorelim obrazom. Pogled mu je bil strupen ter je že oddaleč sekal.

Gizela še ni videla tega človeka. Toda ko ga je zagledala, ji je srce nehote obstalo. Obšla jo je groza; ni mu mogla pogledati mirno v obličje.

Sodnik ga je pozdravil ter mu odkazal prostor zraven sebe. »Pozval sem vas kot zastopnika dedinje grajskih zakladov«, se je opravičil. »Gre namreč za novo nečakinjo, za katero se izdaja ta oseba ...«

Ta mož je bil grajski pisar Bistan, zastopnik lažne dedinje. Gizela je spoznala svojega najhujšega nasprotnika.

Izjavil je dokazujoče: »Gospod sodnik! Znano vam je iz oporoke, da je graščak Robert moji varovanki sam priznal dedno pravico. Dejstvo, da je stric poznal svojo nečakinjo, pobija vse nasprotujoče dokaze. Tukaj je izključeno vsako sleparstvo. In nečakinja je bila samo ena; zdaj pa nastopata kar dve, tretja pa je celo umrla ...«

»Ta deklica pravi, da je tista, ki je umrla ...« se je pošalil zasliševalec.

»Ta deklina?« Pisar jo je pogledal zaničljivo.

»In vi, kaj pravite?« se je obrnil na sodnika. »Kaj nameravate ukreniti?«

»Uvedel sem najstrožjo preiskavo ...«

»Čemu?« se je upiral. »Saj je že vendar vse dokazano. Kvečjemu bi jo bilo treba prijeti zaradi sleparstva. Pa tudi to ni potrebno; ta deklica napravlja vtisk, da ni pri zdravi zavesti.«

Tedaj so se spet odprla vrata. Prikazal se je obraz častitega očeta Joahima, predstojnika zakriškega samostana. Mladenki se je zazdelo, da je priplaval rešilni angel, ki bo zapovedal z mogočnim glasom: »Poberi se, satan!«

»Pomagajte, duhovni oče!« Gizela se je vrgla predenj v globokem zaupanju in spoštovanju.

Menih jo je dvignil za roko in vzkliknil: »Vi ste tukaj? Torej niste umrli? Hvala Bogu, da vas spet vidim!«

»Poglejte,« je nadaljevala s tresočim se glasom, »vi me poznate, drugi pa mi podtikajo sleparstvo. Povejte jim, da ne lažem, da ne maram nikogar oslepariti ...«

»Kdo pravi, da lažete? Vi ste Gizela, prava nečakinja graščaka Roberta z Robovja. Dobro se vas spominjam, ko ste bili pri meni z Milanom, svojim zaročencem, ter me prosili blagoslova ...«

Dekle mu je hvaležno poljubilo roko.

Bistan se je zvijal od jeze. S praznimi ugovori je pobijal redovnikove dokaze in predlagal kazen.

Sodnik je bil v neprijetni zadregi. Ali naj posluša grajskega pisarja, čigar varovanka ima zaslombo na knežjem dvoru? Ali naj zavrže častitega očeta Joahima, ki ima oblast v nebesih in na zemlji?

Odločil se je za poslednje. »Častiti oče!« je naglasil važno. »Povabil sem vas, da si ogledate to deklico ... Tudi vi ste slišali, da je umrla ... Pa naj bi bila vstala iz groba kakor Lazar ...«

»Ta deklica je tista, ki je bila proglašena za mrtvo ...« je dejal redovnik. »Zgodila se je očitna pomota ...«

»Deklina je najeta«, je ugovarjal Bistan. »V ječo s sleparico!«

Menih ga je ostro pogledal. Temno pisarjevo oko je razodevalo hudobnost in sovraštvo. V njem se je zrcalilo prizadevanje, da izsili krivično obsodbo.

Sodnik se je pripravljal k odločitvi dekletove usode. Bal se je zamere na odločilnem mestu.

Redovnik je predlagal preložitev obsodbe in navajal razloge: »Deklica je bolehna, počakajmo, naj okreva. Medtem bomo našli dokaze, ki bodo drugače odločili.«

»Ali naj čaka tukaj v zaporu? Tega ne morem dopustiti ...«

»Ako dovolite, naj počaka v zavetju našega samostana ...«

»Pobegnila bo ali pa jo bo spet kdo odvedel«, se je protivil hudobni Bistan.

»To se ne bo zgodilo«, je trdil samostanski oče. »Jamčim vam z vsem ugledom in premoženjem našega samostana.«

Sodnik se je moral vdati. Samostani so imeli takrat veliko veljavo na vseh odločilnih mestih.

»Pa jo vzemite«, je dovolil častitemu redovniku. »Samo da jo čimprej privedete do spoznanja.«

Pisarju je izpremenilo barvo. Molčal je od jeze, ker se je moral pokoriti. V srcu pa je skrival zlobne naklepe.

Pater Joahim je podal mladenki roko ter jo odvedel s sodišča.

9.[uredi]

Na prijazni ravninici zunaj mesta je stalo starinsko zidovje zakriškega samostana. Tukaj je našla mladenka mirno bivališče. Prijazne redovnice so skrbele, da je imela vsega v izobilju.

Oče Joahim ji je delil duhovno tolažbo. Obenem si je prizadeval, da bi od nje izvedel kaj važnega. Toda deklica mu ni mogla ničesar posebnega povedati.

Predstojnik pa ni odnehal. Zaprosil je sodnika, naj bi smel obiskati Bunca, kar mu je kot veljavnemu redovniku tudi dovolil.

Birič ga je spremil v mračno ječo. Jetnik je sedel na nizkem trinožnem stolcu. Hitro se je dvignil in ponudil menihu sedež.

»Prav je, da ste prišli, častiti oče!« ga je sprejel prijazno. »Pravica mora zmagati. Govoril bom čisto resnico.«

»To vam bo koristilo«, mu je odvrnil redovnik. »Vem, da ste v zadevo nerodno zamotani. Zakaj ste vendar vzeli deklico k sebi in trdili, da je vaša nečakinja?«

»Čuval sem jo pred pogubo, ki ji je pretila. Neumnica pa ni marala za moje opomine. Vedel sem, da jo preganjajo zato, ker se jo hočejo znebiti ...«

»Pravijo, da ste jo hoteli varovati. Deklica pa trdi, da se vas je strahovito bala ...«

»Krotka ovčica ni slutila, da jo zalezujejo volkovi ...«

»Zakaj je niste opozorili?«

»Pravil sem ji, pa mi ni verjela. Naposled mi je ubežala ...«

»In potem?« je poizvedoval redovnik.

»Priznam, da sem jo ujel in skril na pristavi. Nekdo jo je našel in omamil, kar ni bila moja krivda. Našli smo jo v globoki nezavesti.«

»Kdo je potem raznesel, da je umrla?«

»Mislili smo, da je bila mrtva ...«

»Ali ste se prepričali o njeni smrti?«

»Odnesli so jo v mrtvašnico in položili v krsto. Ponoči je nekdo prijezdil na pokopališče ... Drugi dan je grobar ponovno odprl krsto ...«

»... ki je bila seveda prazna ...« mu je redovnik segel v besedo.

»V krsti je ležala mrtva deklica ...«

»Morali ste se premotiti. Gizela živi, o tem ni nobenega dvoma.«

»Častiti oče, tega nam nočejo verjeti. Gizela je mrtva, ker hočejo takšno imeti ...«

»Povejte mi, ali verjamete, da je ta deklica nečakinja pokojnega graščaka?«

»Verjamem, častiti oče.«

»Tedaj mi razložite, kako je zopet oživela?«

»Tega vam, žal, ne morem pojasniti ...«

»Potemtakem ni umrla ona, marveč neka druga deklica ...«

Jetnik je skomignil z rameni.

»Ne, ne, Gizela ni bila nikdar mrtva«, je zanikal redovnik. »To je bila očitna pomota.«

»Mi pravimo tako, a drugi hočejo drugače. Tukaj ne zaleže nobena beseda.«

»Prijatelj, kdo je zakrivil njeno usodo?«

»Lažna dedinja in njeni pomagači. Preganjajo jo, ker uživajo njeno bogastvo. Ošabnici sem povedal v obraz, da je krivičnica in sleparica.«

»In kaj vam je odgovorila?«

»To, kar se je zgodilo. Naročila je, da so me zaprli. Dokler sem lagal, so mi verjeli; ko pa sem izpovedal resnico, pravijo, da lažem.«

»Ali menite, da res ni pomoči?«

»Nobene, častiti oče!«

»Jaz se bom spustil v boj za pravico ...«

»Nikar se ne podajajte v nevarnost. Zorman je poizkusil, pa je moral umreti ...«

»Lažna nečakinja ima mogočne zaveznike«, je vedel redovnik.

»Bistan je zlobna duša; on je voditelj sleparstva in povzročitelj vsega, kar se je dozdaj zgodilo. Tak človek je zmožen vsake hudobije ...«

Sodbo o grajskem pisarju je redovnik ohranil zase. Njegovo dobro srce je bilo polno upanja v pravico.

Prebrisani jetnik se je rogal njegovi srčnosti. Svaril ga je pred nevarnostjo ter mu rekel: »Pazite, častiti oče, da vas ne najdejo nekoč za kakim plotom ...«

»Ne bojte se zame!« Predstojnik ni izgubil poguma. »Vem, kaj mi je storiti ...«

Pater Joahim je sklenil, da pojde do deželnega kneza. Oskrbniku ni zaupal svojega načrta, ko je odšel iz ječe.

10.[uredi]

Knežji grad Petrinje je obsevala srebrna mesečina. Luči v razkošnih sobanah so ugašale. Številno osebje je opravilo svoje delo in odhajalo počivat. Samo straža je še dremala na svojih mestih.

Čuvaj na starinskem stolpu je zatrobil polnočno uro. Skrivnostno tišino so motili pritajeni koraki menjajoče se nočne straže. Potem je nastala spet prijetna tihota.

Na dolgem hodniku prvega nadstropja se je pojavila bela žena. Premikala se je počasi z neslišnimi koraki. Njeno dolgo krilo je bilo belo ko sneg; obraz ji je bil zagrnjen z belo kopreno. Ob motnem svitu luči, ki so medlele na stropu, se je vse to natanko razločilo.

Tako se je prikazovala neka dvorna gospa, ki je živela na Petrinjah v davnini. Videli so jo v poznih nočnih urah. Prihajala je čedalje bolj poredko. Njeno prikazovanje je pomenilo vselej kak neprijeten dogodek.

Prikazen se je ustavila pred stanovanjem kneginje Ane. Tedaj je stopila izza dragocene zavese ženska v razkošni dvorni opravi. Bila je Gizela – dedinja grajskih zakladov.

Ko je zagledala belo ženo, se je plašno zganila. Brž se je umaknila za zagrinjalo, kjer je ostala tako dolgo, dokler se ni odstranila prikazen. Potem je stopila iz svojega skrivališča. Tiho je odprla vrata in šla po prstih v sobo, kjer je spala kneginja. Kakor mačka je lezla po mehkih preprogah; pripravljala se je za naskok proti mizici, stoječi ob postelji.

Na lični okrogli mizici je stala čaša, napolnjena z vodo. Plemkinja je pogledala spečo kneginjo in spustila v kupico beli prašek. Tiho, kakor je prišla, se je spet odstranila. Vendar je nekoliko pretrdo zaprla vrata.

Kneginja se je prebudila. Segla je po čaši ter si ugasila žejo. Ker je nekaj bolehala, ji je dvorni zdravnik prepovedal uživanje opojne pijače.

Gizela se je v svoji sobi naglo preoblekla. Odšla je v drugi del palače pred knezovo sobano. Tukaj je vprašala stražo, ali se je njegova visokost knez že odpravil počivat.

»Še ne, milostiva!« se je služabnik priklonil v odgovor.

»Tedaj sporočite njegovi visokosti, da ga želim takoj obiskati.«

Služabnik je obvestil kneza, ki je takoj odprl vrata. »Vi ste še pokoncu?« se je začudil, ko je zagledal Gizelo.

»Vaša visokost naj mi blagovoli oprostiti, ker vas nadlegujem ob tej pozni uri«, se je opravičevala plemkinja z zapeljivim obrazom. »Opazila sem nekaj, kar me navdaja s strahom ...«

»Kaj se je zgodilo?« jo je gledal radovedno.

»Prav za prav še ne vem natanko ... Treba je šele dognati, kaj naj vse to pomeni ...«

Knez jo je prijel za roko. »Sedite!« jo je pritegnil k sebi v naslonjalo.

»Ne morem«, se mu je izvila. »Prihajam z važnim poročilom ...«

»Ne prikrivajte mi, kar veste«, je zaskrbelo kneza.

»Videla sem neznano belo ženo ...« je izrekla z namišljenim trepetom. »Prikazen se je pojavila na hodniku tam, kjer prebiva kneginja ...«

Knez se je ustrašil in izpustil njeno roko.

»Pravijo, da se prikazuje stara dvorna gospa, česar pa ne verjamem. Prikazen je povsem drugačnega izvora ...«

»Vaše mnenje mi je sveto«, ji je prižgal kadilo in čakal navodila.

»Ako je resnično vaše priznanje, tedaj odredite takojšnjo preiskavi. Tista bela žena je bila pri kneginji v spalnici ... Opozarjam vas na pretečo nevarnost ...«

»Motite se, plemenita!« ji je rahlo oporekel.

»Zadeva je nujna«, je silila v kneza. »Nobenega trenutka ne smemo zamuditi.«

»Ustregel vam bom, čeprav ne verjamem v nevarnost.« Knezu je gorela strast iz njegovega pogleda.

Zvijačnica pa je priganjala: »Hitro, hitro! Sicer nam bo prikazen ubežala.«

Pozval je služabnika ter mu naročil, naj pokliče načelnika nočne straže. »Preiščite vse hodnike!« se je glasilo povelje. »Na dvoru se je pojavila bela žena ... Pričakujem natančnega poročila.«

Načelnik se je priklonil in odšel na delo.

»Ugodil sem vam, moja lepa prijateljica,« se ji je dobrikal Julijan, zajet od njene mreže. »Zdaj pa zahtevam plačilo ...«

»Bojim se, da ne bi naju kdo iznenadil ... Kaj poreče kneginja, ako bi izvedela?«

»Dovolite, da vam zaprem vaša zlata usta.« – Privil jo je k sebi ter jo strastno poljubil.

Zapeljivka je v namišljeni sramežljivosti povesila glavo.

»Milostiva, poklanjam vam svoje srce«, ji je odkrival ljubezen. »Bodite moja, samo moja ...«

Zvijačnica ga je zavrnila: »Moj jasni knez, to se ne more zgoditi. Nikdar, nikdar!«

»Zakaj ne?« je zahteval pojasnila.

»Med nama je prepad, ki ga ni mogoče premostiti ...«

»Vse je mogoče, milostiva!«

»Ne morem, čeprav bi rada ... Med nama je velika razlika ... Žal mi je, ker sem prišla na Robovje!«

»Pa se preselite semkaj na Petrinje ...«

Dedinja grajskih zakladov je pomislila in rekla: »Visokost, potem bi bila oba nesrečna ...«

»Nikar me ne žalostite!« ga je užalilo. »Recite, da ste samo moji ...«

»Nisem!« je dahnila uporno.

Tedaj sta začula stopinje. Vstopil je načelnik straže.

»Kako vam je uspelo?« Knez ni mogel dočakati poročila.

»Prikazen je razkrita«, je javil pokorno.

»Kdo je bila tista bela žena?«

»Grofica Matilda.« Načelniku se je videlo na obrazu, kako hudo mu je bilo to izdati.

Kneza ni razveselila ta novica. »Kje je zdaj grofica?« ga je obšla nejevolja.

»Umaknila se je vsa užaljena v svoje stanovanje ...«

Knez je odmajal z glavo in odslovil poročevalca. Za njim je odšla tudi Gizela; nobeno prigovarjanje je ni moglo pridržati.

11.[uredi]

Življenje na Petrinjah se je zbudilo šele pozno zjutraj, ko ga je obsijalo solnce. Služabnica kneginje Ane je bila prva pokoncu. Čim je stopila v njeno spalnico, je začula glasno hropenje. Vsa prestrašena je planila na hodnik in klicala osebje.

Po dolgih hodnikih so begale skrbne služabnice ter se vpraševale, kaj se je zgodilo.

Gizela, nova članica dvora, je bila prva pri kneginji, ki je ležala v omedlevici. Prizadevala se je na vse načine, da bi jo predramila.

»Ali ste videle kaj sumljivega?« je vprašala služabnice.

»Prav ničesar«, so odgovorile plaho.

»Hitro po zdravnika!« je namišljeno trepetala. »Treba je hitre pomoči!«

Služabnica je hitela iz sobe. Na hodniku je srečala grofico Matildo. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala in prebledela.

»Kneginja je nezavestna«, je povedala in odbrzela po zdravnika.

Grofici je zastala kri po žilah, ko je zagledala nezavestno bolnico. Spomnila se je noči in zaslutila nevarnost. Gnusila se ji je hinavka, ki se je zvijala ob bolniški postelji in ječala: »Odprite oči ... Poglejte me enkrat, samo še enkrat ...«

Prišel je dvorni zdravnik ter se sklonil nad bolnico. Zbegane dvornice so odložile vso skrb na njegove rame.

»Ali je kneginja zvečer kaj takega zaužila?« je hotel najprej izvedeti.

»Kakor po navadi«, je odgovorila služabnica, ki ji je stregla pri večerji.

»Kažejo se znaki zastrupljenja«, je ugotovil po natančnem pregledu.

Grofica je skrivaj opazovala Gizelo, ki je pod krinko hinavstva skrivala zlobno dejanje.

Služabnice so začele bridko jokati.

Matilda je stopila pred zdravnika ter mu pokazala čašo, v kateri je bilo še nekoliko vode. Zahtevala je, naj preišče tekočino.

»Ali mislite ...?« Zdravnik se ni upal izreči.

»Prepričajte se!« je ponovila odločno svojo zahtevo.

»Voda je sladka«, je odvrnil, ko se je dotaknil z jezikom tekočine. »Treba jo je natanko preiskati.«

»Preiščite jo takoj!« je zahtevala nova članica knežjega dvora.

»Predrznost!« si je mislila grofica. Nekaj jo je sunilo kakor z nožem v čutečo dušo.

»Bolnici je potreben mir«, je odstranil nepotrebno osebje.

»Ali upate v ozdravljenje?« je Gizela skrbno poizvedovala.

»Storil bom vse, kar bom mogel«, ji je obljubil ter jo prijazno odslovil. Ostati je smela le služabnica, katero je izbral za strežnico.

»Ali je kneginjo kdo posetil?« jo je vprašal, ko sta bila sama.

»Nihče«, mu je odgovorila služabnica. »Že več dni ni bilo tujega obiska.«

»Morda se je kdo izmed domačinov pritihotapil v njeno sobo ...«

»Tukaj ni bilo nikogar razen mene in njenih družabnic.«

»Čudno! Odkod je potem zastrupljena voda?«

Služabnica mu ni mogla pojasniti. Vedela ni drugega nego to, da je napolnila čašo s čisto studenčnico kakor po navadi, preden je odšla počivat.

Kneginja se še vedno ni zavedla.

Zdravnik se je moral odstraniti. Pozval ga je knez, naj mu poroča o njeni bolezni. »Ali je nevarno?« ga je vprašal z glasom, ki je razodeval skrb in žalost.

»Prav nevarno«, mu je moral poročati resnico.

»Ali ste dognali, kako je nastala bolezen?«

»Pokazalo se je nevarno zastrupljenje ...«

Knez je omahnil v naslonjalo.

»Voda v čaši je morala biti zastrupljena ...«

»To je delo nočne prikazni ...« mu je šinilo v možgane. Skrivnost je ohranil zase. O tem bo govoril pozneje, kadar pretehta vse dokaze.

»Pojdite in rešite bolnico«, je odslovil zdravnika. »Uporabite vse, kar veste, da ji ohranite življenje.«

Zdravnik je odšel iz sobe. Med vrati sta se srečala z grofico. Knez jo je sprejel z začudenjem.

»Prišla sem, da vam razkrijem najgršo hudobnost«, je začela vsa razburjena. »Molčati ne smem in ne morem ...«

»O čem govorite, milostiva?« Knezovo vprašanje je bilo hladno in brez zanimanja.

Njegovo nejevoljo je grofica hitro opazila, a ni smela odnehati. Sklenila je ostati trdna ne glede na morebitne posledice.

»Življenje naše dobre kneginje visi na drobni nitki«, si je obrisala solzo. »Nekdo jo je zastrupil ... Ali veste, kdo se je drznil to storiti?«

»Vam je menda znano ...« jo je pogledal sumljivo.

Matilda je stopila predenj in nadaljevala pogumno: »To je storila nova dvornica, dedinja grajskih zakladov ...«

Kneza je vrglo s sedeža. »Ali se upate to izreči?« je siknil v strahovitem razburjenju.

»Gizela ji je nalila v čašo strupa«, je ponovila svojo obdolžitev.

Odgovoril ji je šele čez nekaj časa: »Vem, da jo sovražite, zato ji delate krivico ...«

»Kar sem izrekla, lahko dokažem ... Julijan, ne bojim se tvoje jeze!«

»Ne imenujte me s pravim imenom! Odslej vam tega več ne dovolim.«

»Tako vas bo imenovala ona, ki ima na vesti najgrše hudobije. Ona, ki ni nečakinja graščaka Roberta; ona je lažna dedinja grajskih zakladov ...«

»Grofica, vi niste pri zdravi pameti«, je rekel ter ji obrnil hrbet.

»Tako si lahko mislim o vas«, mu je zarobila. »Vi ste me silili, naj vas imenujem s pravim imenom. Zdaj ste mi vzeli to prednost ter jo dali drugi ... Prisegam svečano, da ne bom nikdar več izgovorila vašega imena ...«

Zamahnil je prezirno z roko in rekel: »Grofica, o tem ni vredno govoriti. Ali ste o zastrupljenju že končali?«

»Nisem«, mu je odvrnila brez bojazni. »Sleparica bi se rada ovenčala s knežjo krono ...«

»Vi pa se izpreminjate v prikazen in strašite po hodnikih ... Ali je to dostojno?«

»To sem storila zaradi opazovanja«, je pogumno priznala.

»Tista bela žena je zalezovala kneginjo ... Kaj ste iskali ponoči v njeni spalnici?«

Grofica je vztrepetala. Zabolela jo je krivična obdolžitev. »Moja noga ni prestopila njenega praga«, je odgovorila mirno, toda resno in odločno.

»Vi ste zastrupili kneginjo«, ji je zabrusil s studom. »Morilka!«

»Lažete!« je odjeknilo iz grofice, ki je omahnila pod težo strašnega udarca. Z opotekajočimi se koraki je odšla med obupnim ihtenjem. Zunaj na hodniku se je zgrudila.

12.[uredi]

V času naše povesti je bilo zdravilstvo silno pomanjkljivo. Cvetelo pa je mazaštvo. Ljudstvo je polagalo svoje zaupanje v razna zelišča, pa tudi na vraže.

Dvornemu zdravniku Valeriju se je posrečilo, da je kneginji ohranil življenje. Bolnica se je počasi spet zavedla. Tožila je, kako je utrujena in slabotna.

Služabnica, ki je neumorno stregla bolnici, se je morala nekoliko odpočiti. Nadomestila jo je dvornica Gizela. »Kako se počutite?« jo je vprašala sočutno.

»Obrača se mi na bolje«, je odgovorila kneginja Ana. »Povejte mi, kaj se je prav za prav zgodilo. Vse je tako nekam čudno in skrivnostno ...«

Plemkinja si je zakrila obraz, kakor bi jokala.

»Zakaj jokate, milostiva? Nevarnost je vendar srečno minila.« Kneginja je mislila, da se Gizela boji za njeno zdravje.

»Kaj se je zgodilo, vam ne morem povedati. Preveč bi se prestrašili, kar bi vam škodovalo ...«

»Ponoči se mi je moralo nekaj pripetiti. Poprej sem bila še zdrava in krepka ...«

»Ali niste ponoči ničesar zaužili?«

»Samo nekaj požirkov vode kakor po navadi.«

Hinavka je pobesila glavo.

»Vi mi nekaj prikrivate«, je skrbelo bolnico. »Ne mučite me, milostiva!«

»Oh, ta čaša!« je vzdihnila.

»Čemu se plašite? Voda mi ni mogla škodovati ...«

»Strup!« Plemkinja je zavijala oči in zaječala.

Kneginja je mrliško prebledela. »Ali je kdo na dvoru, ki mi streže po življenju?« je dahnila slabotno.

Gizela se je opravičevala: »Žal mi je, ker sem začela o tem govoriti ... Vaše zdravje še ni dovolj utrjeno; bolezen bi se vam lahko povrnila.«

»Bodite brez skrbi zaradi mene. Povejte mi, milostiva, koga imate na sumu ...«

»Nikogar, vaša milost. Hudo bi mi bilo, ako bi koga krivično obsodila ...«

»Morda se vam dozdeva ... Vsaj to mi morate razodeti.«

»Ali je bil ponoči kdo ob vaši postelji?« je namignila s pritajeno zlobnostjo. »Ali niste videli, da se je nekdo dotaknil čaše?«

Bolnica je odkimala z glavo.

»Voda, katero ste popili, je bila zastrupljena ...«

»Tedaj bom morala umreti ...« je omagovala. »Povejte mi, kdo se je drznil to storiti?«

»Ne morem«, se je namišljeno upirala.

»Kaj, tudi vi me hočete umoriti?« Kneginjo so oblile solze. »Ne bojim se umreti, samo prikrajšajte mi trpljenje ...«

Hinavka je zdrknila prednjo na kolena.

»Ako mi ne odkrijete svoje tajnosti, tedaj se tudi na vas ne morem več zanesti ...«

»Vašega nezaupanja bi ne mogla preboleti«, se je hlinila bolnici. »Kadar okrevate, vam bom poslušno ustregla ...«

»Takoj!« je zahtevala. »Sicer bi dvomila o vaši zvestobi.«

»Tedaj bom govorila«, se je delala, kakor da ji je neprijetno pripovedovati. »Matilda vam še najbrž ni pokazala prave slike svojega življenja ...«

»Vem samo toliko, da grofica ni srečna v zakonu ...«

»To ni dovolj, vaša knežja milost. Izvedela sem nekaj drugega, o čemer bi najrajši molčala ...«

»Zakaj, milostiva? Pokažite mi svojo vdanost in zvestobo.«

»Ranila bom vaše zlato srce ... Zato se upiram ...«

»Ali vam nisem dovolila? Ne ozirajte se na mojo osebo!«

»Zadeva se ne tiče vas, marveč nekoga drugega v vaši bližini ...«

»Morda kneza ...« je uganila bolnica.

Plemkinja je kljubujoče molčala.

»Torej knez in grofica Matilda ...« je zanimalo kneginjo Ano.

»Njuna mladost je potekla v prepovedani ljubezni ... Toda nade se jima niso uresničile ...«

»Taki primeri niso redki«, jo je zavrnila bolnica.

»Julijan se je moral poročiti z nevesto iz knežje rodovine, ali pa se odpovedati prestolu. Poprej je bilo seveda treba razdreti prejšnjo ljubezen. Bilo je tem huje, ker so se že kazale posledice lahkomiselne mladosti ...«

»Ali je to resnica?« je vprašala kneginja skoro brez sape.

»Matilda je povila kmalu po njegovi poroki krepkega dečka. Za Milana so ga krstili. Ali še ne veste, da ima grofica doraslega nezakonskega sina?«

»To mi je povedala sama. Ni mi pa še omenila imena njegovega očeta. Odkod ta zahrbtnost, ta ledena nezaupljivost?«

Kneginja je omahnila na blazino.

Hinavka je izvojevala zmago, po zamišljenem načrtu. Uničila je nevarno dvornico ter si ugladila pot do knežjega prestola. Na dvoru je zanetila prepir in sovraštvo. Kar je hotela, to je tudi gladko dosegla. Ni ji bilo za to, da bi stregla bolnici, marveč za priložnost, da bi napravila zmešnjavo.

Vstala je ponosno kot nepremagljiva zmagovalka. »Kneginja spi!« je poklicala strežnico. »Nikar je ne dramite!«

13.[uredi]

Dvorni zdravnik Valerij je preiskal zastrupljeno tekočino in o izidu poročal knezu, kakor mu je bilo naročeno. »Sreča, da je kneginja zaužila samo nekaj kapljic«, je dostavil važno. »Ako bi bila izpraznila čašo, bi bila morala smrt takoj nastopiti.«

»Strašno!« Knez se je prestrašil, a se je spet hitro pomiril. »Ali ste o tem komu že kaj omenili?« je vprašal zdravnika.

»Nikomur še nisem črhnil besedice ...«

»Prav. Tako bomo storilca laže poiskali. Zločin ne sme ostati brez kazni. Ali je kneginja že ozdravela?«

»Upam, da bo skoro okrevala. Potrudil se bom, da ne bo kake posledice.«

»Za vaš trud sem vam neizmerno hvaležen. Ali bi jo smel obiskati?«

Knez je odšel z zdravnikom v njeno sobo.

Kneginja ni hotela govoriti. Obrnila se je proč od njega. Usodno razkritje je delovalo huje ko zastrupljena tekočina.

Julijan je ni hotel vznemirjati. Pokoril se je zdravniku, ki je menil, da je mir najboljše zdravilo. Bolnica se mu je zasmilila, ni je mogel nadlegovati.

Odšel je s trudnimi koraki. Vest mu je očitala, da je prelomil zakonsko zvestobo.

Z Matildo je sklenil temeljito obračunati. Poprej je hotel govoriti z grofom, njenim soprogom. A služabnik ga ni mogel najti, da bi mu sporočil knezovo željo. Nihče ni vedel, kam se je odpravil.

Grof Jerman je bil prepričan, da so njegovo soprogo krivično obdolžili. Poiskati je hotel zadoščenja. Pomeniti se je moral z dedinjo grajskih zakladov.

Ves razpaljen od jeze je potrkal na njena vrata. Ker se ni nihče oglasil, je vstopil brez dovoljenja. Plemkinja je sedela v naslonjalu. Vedela je, da bo grmelo.

»Kdo vam je dovolil?« ga je ustavila med vrati.

»Obračunala bova«, se je zadrl v odgovor. »Kdo je zastrupil kneginjo? Zdajle govorite!«

»Kdo vam je to natvezil?« se mu je posmehovala.

»Vi ste obrekovali grofico, da je zastrupila kneginjo ...«

»Kar je resnica, ni obrekovanje«, mu je odgovorila brez bojazni. »Posrečilo se mi je razkriti nočno prikazen ... Vprašajte stražo, kdo je bila tista bela žena ...«

»Mar je bila grofica? Kdo naj to verjame?«

»Tisti, ki jo je videl pred spalnico kneginje Ane ...«

»To je bolna domišljija. Prekličite, kar ste govorili!«

Dvornica se je glasno zakrohotala. Potem je modrovala preudarno: »Vi še ne poznate skrivnosti knežjega dvora ... Ker ste poštenjak od nog do glave, zato ne mislite o nikomer nič slabega. Drugi pa delajo nasprotno ...«

»Nehajte!« jo je ustavil. »To so podla namigovanja ...«

»Straža vam bo povedala, kdo je bila tista bela prikazen ... Zjutraj smo našli kneginjo v omedlevici ... Voda v njeni čaši je bila zastrupljena ...«

Kratko poročilo je delovalo uničujoče. Grof Jerman ni smel dvomiti; zvijačnica se je sklicevala na dvorno stražo.

»Zakaj naj bi bila Matilda to storila?« ji grof še vedno ni mogel verjeti.

»Temu so krive tiste tajne razmere ...«

»Kakšne?« Grofu se je razburjenje čudovito ohladilo.

»Povejte mi odkrito, ali ljubite svojo ženo.«

»Nič manj, kakor sem jo ljubil pred leti, ko sva se poročila ...«

»Vidite, zaradi tega vas pomilujem ...«

»Ne igrajte se z ognjem! Matilda bo na vaša namigovanja krepko odgovorila ...«

»Ali sploh še verjamete svoji soprogi?« je omenila zaničljivo.

»Zakaj pa ne?« se mu je skoro užalilo.

»Zato, ker vas je varala v ljubezni ... Ker vas ni nikdar ljubila ...«

Grof jo je zagovarjal: »Matilda je res nekoliko trda, a je vzlic temu dobra duša ...«

»Slepi ste, slepi, gospod grof! Varati slepca res ni umetnost ...«

»Vi se upate trditi ...« je porasel grof Jerman.

»Da je grofica ljubila kneza Julijana, ki je vračal strastno njeno ljubezen ...«

Brez moči in volje je stal grof Jerman pred vragom v podobi hudobne ženske, ki je vedno in vedno zmagovala.

»In vi niste vedeli tega?« se mu je režala v obraz. »Samo vi in pa kneginja Ana sta bila tujca na domačem dvoru ...«

»Naprej!« Grof je hotel izvedeti do konca.

»Tista ljubezen še ni ugasnila in tli ko žerjavica pod pepelom«, je trdila razdiralka srečnega zakona.

Grof si je obrisal znojno čelo.

»Resnica je tako jasna in očitna, da jo lahko otipate z rokami«, je nadaljevala v zavesti zmage. »Vprašajte grofico, kje je njen sin Milan in kdo je njegov oče. Ako vam ne bo odgovorila, ji recite: ‚Mati mu je grofica Matilda in knez Julijan je njegov oče ...‘«

Jerman je planil pokoncu kot obstreljena zver. Odšel je brez slovesa, kakor je bil prišel brez pozdrava.

Plemkinja je bila vesela svojega vražjega dela. Poznala je grofa in njegovo strahovito jezo. »Ustrelil jo bo«, se je veselila njene smrti, »a jaz bom gospodovala!«

14.[uredi]

Dogodki na Petrinjah so bili naznanjeni pristojnemu sodišču. Sodnik, ki je vodil preiskavo proti Buncu, grajskemu oskrbniku, je bil pozvan na dvor pred deželnega kneza, ki mu je podelil častno odlikovanje. To je bil nekak uvod v zadevo, katero mu je nameraval izročiti. Razložil mu je, kako je obolela kneginja in kdo je osumljen zastrupljenja.

Sodnika je čakalo neprijetno delo. Grof Jerman in njegova soproga sta mu bila dobra znanca. Vendar je zadušil svoje pomisleke in prosil nadaljnjih ukrepov.

Knez ga je seznanil s podrobnostmi: »Voda, katero je pila kneginja, je bila zastrupljena ... Tisto noč je strašila po hodniku bela žena ... Straža jo je prijela in razkrila ... Grofico boste našli v njeni sobi ...«

»Ali naj jo takoj zaslišim? Take zadeve se dajo najbolje razčistiti, dokler so še tople. Iznenadenje prinese včasih nepričakovane uspehe.« Tako je razlagal sodnik, ki je bil na glasu kot najboljši preiskovalec.

Knez mu je izdal pismeno povelje. Sodnik se je priklonil in odšel na delo. Ustavil se je pred sobo, iz katere se je čulo glasno govorjenje. Grof Jerman je očital Matildi krivdo zastrupljenja.

»Jaz sem nedolžna«, se je branila grofica. »Vem pa, kdo me je ovadil in kdo je povzročitelj vsega hudega na dvoru ...«

»Kdor ne pozna ljubezni, nima ne usmiljenja ne sočutja ... Doslej si me varala, hinavka! Reci, da me nisi nikoli ljubila ...«

Matilda je pomišljala, kaj naj bi odgovorila. Grof je izvedel resnico. Hudo ji je bilo o tem govoriti.

Vedela pa je, da ne sme molčati. Krivda, katero ji nalagajo, je strašna. Na ves glas mora povedati, da ni nikoli stregla kneginji po življenju. »Nisem kriva!« je prisegla svečano.

»Tudi pred oltarjem si lagala, ko si mi prisegla zvestobo. Laž je bila vsaka tvoja beseda ...«

»Ako hrepeniš po resnici, jo boš izvedel«, mu je pretrgala besedo. »Res sem ljubila kneza, a ta ljubezen je morala ugasniti ... In tedaj si prišel ti, kateremu me je namenila usoda ... Moji starši so izsilili, da sva se poročila. Spoštovala sem te, a nisem te mogla ljubiti. Edina napaka je bila morda to, ker sem ti zamolčala preteklost ...«

»Milostiva, pripravite se na odhod«, je grof izpremenil besedo. »Odslej niste več moja žena.«

»Hvala, grofovska milost! Moje srce ne more več ljubiti ...«

»Pojdiva! Hinavstvo je doigrano ...«

»Poprej moram vedeti, kam me hočete odvesti ...«

»V pregnanstvo«, je odgovoril s poudarkom.

Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je sodnik v imenu najvišjega povelja.

»Vi ste tukaj?« je osupnil Jerman.

Grofica je trepetala. Nad njo so se podili temni oblaki.

Grof je stopil pred sodnika ter ga vprašal, kaj ga je privedlo na Petrinje.

»Dolžnost, grofovska milost.« Sodnik je pokazal grofu knezovo povelje.

»Ali poznate ta podpis?« je vprašal Matildo, ki je uporno molčala.

Grof ji je oponesel: »To je plačilo za ljubezen ...« Potem je zaprosil sodnika, naj nekoliko počaka. Opasal je sablo in odhitel h knezu.

»Kaj želite?« Julijan je cenil svojega pribočnika.

»Prišel sem se vam zahvalit ... Nocoj nameravam odpotovati ...«

Knezu se je zasmilil. Vprašal ga je, ali ima še kako drugo željo.

»Dovolite mi, naj odidem z grofico. Sam jo hočem kaznovati ...«

Knez mu je ustregel in umaknil povelje. Izdal mu je pismeno potrdilo, katero je grof pokazal sodniku. »Tedaj sem opravil«, se je prijazno poslovil.

Grofica je ostala v oblasti svojega soproga.

»Do večera bom uredil vse, kar je potrebno. Gorje vam, ako vas bomo morali loviti.« Grof je odšel in zaklenil sobo.

Vrnil se je zvečer, ko se je stemnilo. Ogrnjen je bil z dolgim črnim plaščem. Klobuk s širokimi okraji mu je zakrival skoro polovico obraza. Matilda ga je komaj spoznala.

»Ura ločitve!« ji je naznanil z zapovedujočim glasom. »Napravite se črno! Obraz si zakrijte s kopreno!«

Gospa se je pokorno preoblekla.

Nato ji je ukazal: »Pokleknite in opravite večerno molitev!«

Zdrknila je na kolena, a moliti ni mogla. Slednja beseda se ji je raztopila v bridkem joku. Klečala je kot spokorna Magdalena. Grešila je, ker je ljubila ... Pokoriti se bo morala zato, ker je skrivala to ljubezen ...

Take misli so bile njena večerna molitev. Ko je končala, jo je grof prijel za roko. Povedel jo je navzdol po stopnicah proti stranskemu izhodu. Tam jo je čakala odprta kočija.

»Vstopite!« ji je zapovedal.

Grofica je sledila njegovemu ukazu.

Grof je sedel na voz in nategnil vajeti. Konja sta odbrzela v nočno tišino.

15.[uredi]

Na Petrinje se je iztekalo vse zaupanje z dežele. Tukaj na dvoru so ugodno reševali prošnje in pritožbe ali pa so jih tudi odklanjali, kakor je pač naneslo. Kar je bilo potrjeno s knezovim podpisom, to se ni dalo več izpremeniti.

Vse to je bilo znano izkušenemu patru Joahimu, predstojniku zakriškega samostana. Z zaupanjem v knezovo milost se je bližal dvorni trdnjavi. Ob njem je stopala deklica – prava nečakinja graščaka Roberta in dedinja grajskih zakladov.

Redovnik je stavil na kneza poslednje nade. Tukaj bo nastopil kot oče za svojega otroka.

Knez ga je sprejel kot dobrega znanca. »Kaj vas je privedlo semkaj, čestiti oče?« ga je vprašal prijazno. »Kdo je ta deklica, katero vidim v vašem spremstvu?«

Menih mu je odgovoril: »Zavzel sem se za siroto, povsod preganjano in zaničevano. Prišla sva z upanjem v pravico. Samo vi ji morete pomagati ...«

Julijan je priznal zasluge zakriškega samostana v oskrbovanju siromakov. Obljubil je deklici nekaj podpore in naročil, naj se ob potrebi spet oglasi.

Potem je vprašal deklico, kako se imenuje.

»Ime mi je Gizela«, mu je odgovorila pohlevno.

»Pa odkod ste prišli?« ga je zanimalo.

»Moja domovina je daleč ... Tukaj nimam nobenega človeka ...«

»Pa zakaj ste prišli semkaj?«

»Stric mi je pisal, naj pridem k njemu ...«

Knez se je začudil: »Rekli ste, da nimate nikogar v tej deželi, pa govorite o stricu ...«

»Stric mi je medtem umrl ...«

»Kje ste imeli strica?« je bil knez radoveden.

»Na Robovju. Jaz sem nečakinja graščaka Roberta ...«

»Vi?« je ostrmel. »Poročali so mi, da je deklica, ki je prispela na Robovje, že umrla ...«

»Tista deklica živi«, je potrdil redovnik. »Tukaj vas prosi, da ji pomagate, ker so jo opeharili. Vi ste njeno zanesljivo upanje in poslednja nada ...«

»To je vse lepo in prav, čestiti oče. Toda jaz ne razumem, kako naj oseba, ki je umrla, spet oživi in zahteva svoje pravice ...«

»Visokost, deklica mi je osebno znana. Ako ne zadostuje prisega, sem pripravljen zastaviti vse premoženje našega samostana.«

Knez je obmolknil. Tedanji rodovi so sloveli po obilnem imetju. Imeli so iste pravice kakor gradovi.

»Kdo pa je dedinja, ki gospoduje na Robovju?« je vprašal čez nekaj časa.

»Visokost, graščak Robert je imel samo eno nečakinjo, in ta stoji tukaj pred vami ...«

»Zadeva je silno zamotana. Ali se upate ščititi deklico, katere najbrž natanko ne poznate? Pomislite, kaj vse lahko nastane zaradi tega ...«

Pozval je služabnika ter mu nekaj naročil. Pater Joahim pa je nadaljeval prav resno in prepričevalno:

»Visokost, poglejte ji v oči in sodite poteze njenega obraza. Njene solze izpričujejo resnico. Stric, ki ji je namenil obilno dediščino, je umrl. Sirota je tujka v domači hiši. Celo preganjajo jo zaradi sleparstva ...«

Mladenka je sklenila roke in prosila: »Visokost, usmilite se sirote! Jaz sem prava nečakinja ter mi pristoja dediščina grajskih zakladov ...«

Med vrati so zašumela krila. Vstopila je lažna dedinja – njena najhujša nasprotnica. Sirota se je ustrašila kakor otrok strupene kače.

Redovnik se ni vznemiril. Želel je spoznati lažno nečakinjo, o kateri je že mnogo slišal; ni pa vedel, kakšno častno mesto je zasedla na dvoru.

»Plemenita, ali poznate to deklico?« ji je knez predstavil siroto.

»To je tista sleparska deklina, ki se izdaja za nečakinjo mojega umrlega strica«, je govorila zaničljivo. »Z zadevo se že ukvarja sodišče ...«

»Nisem sleparica!« se je oglasila mladenka. »Pred sodiščem bo dokazana moja nedolžnost ...«

»Vaši dokazi me ne zanimajo«, je odvrnila ošabno.

Deklica je nadaljevala: »Predstojnik zakriškega samostana me pozna osebno ... Vabilo pokojnega strica, na katero sem prišla iz tujine, hrani sodišče ...«

Ošabnica je pobijala njene dokaze: »Pismo je bilo namenjeno meni, a je bilo napačno izročeno. Pomota je nastala, ker imava obe enaki imeni. Privlačna vsebina onega pisma vam je vzbudila slast po imetju. Toda preden ste se oglasili, je bilo že urejeno. Škoda vsake besede!«

»Kaj pravite vi na to?« je knez opozoril meniha.

»Svojega mnenja ne morem izpremeniti. Ta deklica ima rumene lase, medtem ko so lasje njene nasprotnice bolj temne barve.«

»Res je, čestiti oče«, je pristala zvijačnica. »Barva mojih las se je čudovito izpremenila. Dolgo je že od tega, kar sem bila v samostanu.«

»Vi niste prava dedinja.« Redovnik je ostal pri svoji prvi izjavi.

»Potem vas pomilujem. Kot duhovnik bi morali zagovarjati pravico, ne pa sleparstva. Vidi se mi, da vas je nekdo naščuval. Začetnik vsega hudega je menda Bunc, ki sedi v zaporu zaradi izsiljevanja in nevarne grožnje.«

»Milostiva, kdo je naščuvan in kdo zagovarja sleparstvo? Ako mislite resno, ponovite svoje očitke!«

Dvornica se ni upala odgovoriti. Pogledala je kneza, ki je rekel: »Zadeva je silno zavita. Toda zaman se niste obrnili name. Naročil bom sodišču, naj uvede natančno preiskavo.«

Predstojnik se je zahvalil in odšel potolažen.

Še tisti dan je zapel samostanski zvonec. Vratar je odprl vrata, pred katerimi je stala ošabnica s knežjega dvora v razkošni obleki. Hotela je k predstojniku samostana.

Vratar jo je povedel v sprejemnico in poklical očeta Joahima. »Vi ste tukaj?« se je začudil. Nje se je bil najmanj nadejal.

»Pomenila se bova o neki zelo važni zadevi«, je začela namišljeno prijazno.

Predstojnik ji je ponudil sedež.

Dvornica je sedla in nadaljevala: »Čestiti oče! Sleparji so vas zajeli v svoje mreže. Ljudje, ki sovražijo resnico, se zbirajo okrog vas in vi jim dajete potuho, ker jih ne poznate. Zapodite jih, hinavce!«

»Milostiva, vaše sumničenje je grdo in neosnovano. Pokažite mi tiste sleparje in jaz jim bom pokazal vrata. Dokler pa tega ne storite, odklanjam vaše očitke.«

»Poslušajte moje svarilo. Nad vami se zbirajo črni oblaki ...«

Redovnikov obraz je zažarel v ognju. »Povejte mi, kaj sem zagrešil! Pomagati bližnjemu je moja dolžnost, katere se odločno zavedam.«

»Vtikate se v zadevo, ki je v zvezi s sleparstvom. Zakaj se ogrevate za tujko, katero so nekje pobrali moji nasprotniki, da bi mi škodovali?«

»Z vašimi nasprotniki nimam nobenega stika«, je zanikal samostanski oče. »Zavzel sem se za siroto, ker verujem v njeno pravico ...«

»In to je za vas pogubno«, ga je hotela oplašiti. »Zamerili se boste knezu in drugim veljakom.«

»Tega se ne bojim, dokler bom zagovarjal poštenost ...«

»Dam vam na izbiro«, je rekla in stopila oblastno predenj. »Odložite varstvo nad tisto deklino, ali pa niste več predstojnik zakriškega samostana ...«

»Ne bojim se nobene grožnje, milostiva. Blagor jim, ki trpe preganjanje zavoljo pravice ...«

Dvornica mu je obljubila pregnanstvo.

»Kdo pa ste vi, da se mi upate groziti?« je porasel redovnik. »Ne mislite, da bom padel na obraz pred vašimi zakladi ...«

»Čutili boste mojo moč ...« mu je ponovno zapretila. »Pahnili vas bodo iz samostana in kaznovati vas morajo – poprej ne bom mirovala ...«

Duhovnik je prekrižal roke na prsih in rekel vdano: »Storite, kar hočete, milostiva! Toda pravica se bo maščevala ...«

»Bojte se me!« mu je zagrozila. »Vi ste moj najhujši sovražnik!«

Predstojnik je umolknil. Spomnil se je, kaj mu je povedal grajski oskrbnik Bunc, ko ga je posetil v zaporu. Ali je mogoče, da bo prevzetnica izvedla svoje grožnje? »Nič ne bo dosegla«, se je tolažil in rekel ogorčeno: »Kar naznanite me, milostiva!«

Plemkinja se mu je hinavsko priklonila. Trdi so bili njeni koraki, ko je odhajala po hodniku.

Kmalu po njenem odhodu je prispela Gizela, zapuščena sirota. Vrgla se je pred redovnika in pričela milo jokati.

Predstojnik jo je tolažil: »Kdor je na pravi poti, se mu ni treba nikogar bati. Izročil sem te božjemu varstvu.«

»Hudo mi je, ker boste nesrečni zaradi mene ...« je ihtela. »Obupala sem – meni ne more nihče pomagati. Nikar se ne podajajte v nevarnost!«

»Ne bojim se njenih groženj. Zaupajva v božjo previdnost. Ošabnica nima tiste moči, s katero se ponaša ...«

»Čestiti oče, tukaj ne morem več ostati. Vi ne smete trpeti zaradi mene ... Prevzetnica se bo maščevala. Njeno delo je razdiranje in uničevanje ...«

»Kam pa pojdeš?« ga je iznenadilo.

»Bežala bom kot pregnanka ... Za menoj se plazi pošast, kateri moram ubežati ...«

»Tega ne smeš storiti. Zahtevali te bodo od mene ... Ali ne veš, da sem jamčil zate z vsem premoženjem našega samostana?«

»Tedaj me izročite sodišču ... Vrzite me v vrtinec usode ... Pa hitro, da ne bo prepozno!«

Redovniku se je krčilo srce v neprijetni zadregi. Zavedal se je odgovornosti, zato ni mogel dovoliti, da bi mladenka ubežala. Ako jo vrne sodišču, jo bo kaznovalo. Njeni nasprotniki jo bodo naposled spet dobili v oblast ...

Mladenka je trepetala: »Moje srce je nemirno ... Dovolite mi, naj grem ... Iz ječe ne bom mogla več pobegniti ...«

Odločitev je bila huda. Zmagali sta usmiljenje in sočutje. Pater Joahim je dvignil roke v blagoslov ter jih položil na njeno glavo.

16.[uredi]

V dvorano deželnega sodišča je stopil grajski pisar Bistan, zastopnik lažne dedinje, ki mu je poverila upraviteljstvo svojega ogromnega premoženja. Sodnik ga je sprejel s prijaznim obrazom.

»Prihajam v imenu mlade graščakinje s pozivom, da napravite konec sleparstvu. Tisto deklino, ki se izdaja za nečakinjo pokojnega graščaka, je treba zapreti v ječo. Proti predstojniku zakriškega samostana uvedite strogo postopanje zaradi nepotrebnega vmešavanja v tuje zadeve.«

Sodnik je prikimal ter si popravil naočnike.

Pisar je položil predenj povelje s knezovim podpisom.

»Takoj vam bom ugodil, gospod upravitelj. Tisto deklino je treba odstraniti ... Preiskava proti samostanu bo razkrila še nekatere druge dogodke ... Kdo je usmrtil Zormana, še vedno ni dognano ...«

»Morilci so njeni zavezniki«, je lagal Bistan. »Zadeva je popolnoma jasna ...«

Zunaj na hodniku so se oglasili trdi koraki. Simon, vratar na grajski pristavi, je na stežaj odprl vrata.

Upravitelja lažne dedinje se je polastil nemir, ki ga je spretno prikrival.

Simon ga je premeril od nog do glave. »Tu ga imate!« je rekel sodniku. »To je tisti rabelj, ki je davil nedolžno deklico.«

»Jaz?« je poskočil Bistan.

»Vi ste bili!« Vratarjevo oko se je zapičilo v nasprotnika. »Poznal sem vas, čeprav je bila tema ...«

»Starcu se meša«, je dejal sodniku. »Saj ne ve, kaj je izbleknil.«

»Zaprite ga!« je zahteval Simon. »Takrat mi je ušel, a zdaj sva skupaj. Pomagajte, da mi ne uide.«

Sodnik ga je ustavil: »Ta mož je poštenjak; o njem ne smete misliti ničesar slabega.«

»Ne veste, kaj je počenjal z ono deklico ... Jaz sem jo rešil, da je ni umoril ...«

»Katero deklico je davil? Ali tisto, ki se izdaja za dedinjo grajskih zakladov?«

»Tisto, tisto«, je potrdil Simon. »Ta človek je zverina ...«

»Pa kako je prišla ona deklica na pristavo?«

»Bunc vam bo povedal. Njega vprašajte.«

»Kako ste izvedeli za njeno skrivališče?«

»Po naključju. Revica bi bila umrla od gladu, ako bi ji ne bil skrivaj donašal hrane ...«

»Zakaj niste tega takoj naznanili?«

»Zato, ker se nisem mogel odstraniti. Danes sem najel človeka, ki me nadomešča.«

Sodnik je zahteval, naj dokaže svojo obdolžitev.

»Ponoči sem zaslišal krik iz podstrešne sobe. Vdrl sem skozi vrata in našel tega človeka. Vrgel sem ga na tla, a po ljuti borbi se mu je posrečilo uiti.«

Sodnik mu je ovrgel: »Pravite, da je bila tema ... Kako ste ga spoznali?«

»Videl sem ga spodaj na dvorišču, kjer je preskočil obzidje ...«

»Ta človek nima pameti ali pa je podkupljen«, se je oglasil grajski upravitelj. »Takih neumnosti ne morem poslušati.«

To je izrekel ter se urno umaknil.

»Prišel sem zaradi tega človeka«, je govoril Simon sodniku, ko sta ostala sama. »To je nevaren človek, ki je zmožen vsake hudobije ...«

»Simon, kdo vas je napotil do mene?« se mu je sodnik posmehljivo rogal.

»Prišel sem iz svojega nagiba. Nikomur še nisem črhnil besedice.«

»Tedaj ste opravili«, ga je odslovil, ne da bi sestavil zapisnik. Potem je pozval biriče, katerim je naročil: »Tisto deklico, ki se izdaja za graščakovo nečakinjo, je treba privesti v ječo. Našli jo boste v zakriškem samostanu.«

Biriči so odšli, kakor jim je bilo zapovedano. Zavili so po mestni ulici proti samostanu, ki je stal nedaleč od mesta.

Gizela je stala pri oknu in gledala na cesto. Zagledala je biriče, ki so se bližali samostanu. »So že tukaj!« je vztrepetala. Domišljija ji je odpirala strašno ječo.

Možje so obstali pred vhodom – začulo se je trkanje na vrata. Mladenka je smuknila v vežo in odtod na vrt skozi stranska vrata.

Izhod v visokem obzidju še ni bil zaklenjen. Zdaj mora ubežati. Nič je ni skrbelo, kam se bo obrnila in kje bo našla varno zavetje. Samo izginiti mora, to je bila njena edina misel.

Bežala je po stezi proti gozdu. Tam se je skrila v goščavo. Za gorami je zatonilo solnce. V gozdu je nastala tema – taka je bila tudi njena bodočnost. Nobene zvezde ni bilo na njenem nebu.

V samostanu so iskali Gizelo, a njena soba je bila prazna. Biriči je niso mogli najti. S tresočo se roko jim je predstojnik odpiral celice.

»Skrili ste jo!« so mu očitali.

Pater Joahim je trdil, da bi si česa takega ne upal storiti. »Kakor ne smemo kršiti božje postave,« je dejal, »tako moramo spoštovati tudi posvetne zakone.«

»Tedaj je pobegnila«, so uganili beriči. In že so vedeli, da je odšla v mesto, kjer bo iskala prenočišče. »Za njo!« so se hitro odpravili. »Marsikje bo treba še potrkati na vrata.«

Prepričani, da jo bodo našli v mestu, so odšli iz samostana.

17.[uredi]

Mesto, v katerem je bil sedež deželnega sodišča, je ležalo v ravnini. Zapiralo jo je gorovje z ostrimi grebeni. Kakor se je tostran postopno zviševalo, tako se je onkraj zniževalo. Najvišji vrhovi so se dvigali na sredini.

Ozemlje na drugi strani gorovja je pripadalo drugi deželi. Med temnimi gozdovi se je zrcalilo jezero, ob katerem je stal gradič, last grofa Jermana. Čuval ga je oskrbnik Matija, ki se je z leti privadil samotarstvu.

Nekega popoldne se je sprehajal ob obrežju jezera. Pripekalo je poletno solnce. Na nebu ni bilo nobenega oblačka.

Zavil je v senco pod dišeče jelke. Tam je zapazil deklico, slonečo na klopi. V gozdu je srečal doslej le kakega tatinskega lovca; kar se spominja, še ni videl tukaj ženske osebe.

»Kdo je neki?« je ugibal.

»Ali spi?« je bil radoveden. »Lahko je tudi mrtva ... Morda jo je nekdo umoril ... Kdo ve, kje se je izvršil zločin; morilec pa je nalašč zavlekel semkaj svojo žrtev ...«

Njegove slutnje se niso uresničile. Deklica se je počasi vzravnala. Popravila si je lase, ki so ji padali na čelo.

»Kaj delate tukaj?« jo je vprašal Matija.

»Počivam«, mu je odvrnila. »Trudna sem od dolge hoje.«

»Odkod ste prišli?« je začel poizvedovati.

»Daleč iz sosedne dežele. Ves teden sem že na poti.«

»Pa zakaj ste šli od doma?«

»Nimam domačije ... Povsod me preganjajo ... Nihče me ne mara ...«

Oskrbnik je zmajeval z rameni. Nekaj mu je reklo, da je deklica zablodila. Vprašal jo je, ali ve, kam je dospela.

»Ne vem«, mu je odkimala. Nekaj ji je reklo, da je našla dobrega človeka.

Oba sta molčala nekaj časa. Potem je začel Matija: »Vidi se vam, da imate nekaj na srcu ... Ako je zadeva tajna, mi je ni treba razkrivati. Smilite se mi, ker ste sirota ... Gotovo ste lačni in žejni ... Pojdite z menoj, da se okrepčate ...«

Deklica je bila pripravljena oditi.

»Ali nimate svojcev?« je poizvedoval oskrbnik med potjo.

»Imela sem bogatega strica, ki pa je umrl«, je odgovorila.

»Kdo je bil vaš stric?« ga je zanimalo.

»Pokojni graščak Robert z Robovja ...«

»Pa vam ni ničesar zapustil?«

»Na Robovju se je pojavila tujka, ki se izdaja za pravo dedinjo. Mene pa imajo za sleparico ...«

»Ali nimate dokazov?«

Sirota mu je razložila, kako se ji je godilo. Povedala je, da je ubežala.

»Tukaj vas ne bodo našli«, jo je hotel razveseliti. »Preskrbel vam bom varno zavetje.«

»Kje?« mu sprva ni mogla verjeti. Imela je že toliko bridkih izkušenj.

»Poglejte!« ji je pokazal gradič. »Tamkaj boste skriti, kakor bi vas ne bilo na svetu ...«

Deklica se mu je toplo zahvalila. Pred njo se je dvigal gradič na visoki skali. Spredaj pred vhodom je bilo nekoliko ravnine; zadnja stran pa je bila kakor odsekana; spodaj pod pečino se je svetlikalo jezero v zahajajočem solncu.

Notranjščina gradiča ni bila kdo ve kako prijazna. Nad ozkimi hodniki so se spenjali debeli oboki. Stene so bile okrašene s podobami davnih prednikov.

Matija je odkazal deklici samotno sobico s skritim vhodom. »Tukaj vas ne bodo našli«, ji je utrdil upanje. Marjeta, njegova postrežnica, ji je pripravila večerjo.

Ko so odvečerjali, jo je spremila k počitku. Odgrnila je posteljo ter jo odela kakor svojega otroka.

Deklica je bila utrujena ter je kmalu zaspala. Toda hitro se je prebudila. Predramilo jo je ropotanje, ki je nastalo nekje zunaj.

Plaho se je dvignila in poslušala. Nekdo je prišel ... Oskrbnik je rekel, da ni nikogar tukaj ... Ali jo spet iščejo? Odtod ne bo mogla ubežati.

Stopila je k oknu, odkoder se je videlo na dvorišče. Oskrbnik je stal ob vhodu z lučjo.

»Kdo je?« je vprašal, ko se je ponovilo trkanje.

»Grof Jerman. Odprite!« se je glasil odgovor.

Matija je odprl vrata. Spoznal je svojega gospodarja.

»Privedel sem vam jetnico ... Kje so ključi od ječe?«

Oskrbnik je prinesel šop ključev, nabranih na železnem obročku. Snel je največjega ter ga izročil grofu.

»Vstopite!« je zadonelo povelje.

Vstopila je žena v črni obleki z zagrnjenim obrazom.

»Za menoj!« ji je osorno ukazal.

Jetnica mu je pokorno sledila.

Nato je velel oskrbniku: »Zaprite vrata! Posvetite mi navzdol po stopnicah!«

Ječa je bila vsekana v skalo. Na jezero je gledalo omreženo okence. Starinsko opravo je pokrival prah; od stropa so visele pajčevine.

»Sedite!« je zapovedal svoji žrtvi.

Jetnica je sedla na trdo raskavo klop ter se naslonila na debelo hrastovo mizo.

»Tukaj se pokorite za svoje grehe!« Grof Jerman ji je obrnil hrbet in zaklenil ječo. »Gorje vam, ako bi poizkusili odpreti!« je zagrozil oskrbniku.

S temi besedami se je poslovil in odšel razburjen v dolino. Ob jezeru ga je čakal voz, s katerim se je naglo odpeljal.

Oskrbnik Matija se ni mogel ločiti od misli, kdo je nesrečna jetnica, ki bo morala poginiti v globoki ječi od lakote in žeje. Tudi Gizela je bila radovedna, kdo je bil nočni prišlec. A postrežnica Marjeta ni vedela ničesar, oskrbnika pa se ni upala vprašati.

18.[uredi]

Pobeg nesrečne deklice iz samostana je bil spet nov dogodek v sodni preiskavi. Sodniki, ki so se morali ravnati po navodilih višjega oblastva, so pričakovali strogih ukazov. Predvsem bo treba zaslišati čestitega patra Joahima in zvrniti vso krivdo na njegove rame.

Zgodilo pa se je nasprotno. Na sodišče je prispela lažna graščakinja in zahtevala, naj ustavijo sodno postopanje. Sodniki so jo začudeno pogledovali.

»Zasukalo se je tako, da je odstranjena vsaka nevarnost«, je utemeljevala svoje predloge. »Tista sleparica je izginila ter se ne bo nikdar več vrnila ...«

»Proti predstojniku zakriškega samostana res nimamo dokazov«, je razmišljal sodnik, ki je vodil preiskavo. »Bunc pa se zapleta v protislovje. Kar je poprej izpovedal, taji in preklicuje.«

Plemkinja ga je opravičevala: »Kriv je le toliko, ker je hotel nekaj zaslužiti. To pa ni zločin. Žalitve mu blagohotno odpuščam zaradi njegovih zaslug, katere si je pridobil v svojem službovanju. Odkar ga ni na pristavi, je tam vse narobe.«

»Ako želite umakniti tožbo, vam seveda ne branim. Bojim pa se, da vam Bunc ne bo preveč hvaležen. Tudi ni verjetno, da bi se poboljšal. Povem vam, da mu ne zaupam.«

»Zahvale ne potrebujem«, ga je zavrnila. »Tožbo bom umaknila zato, ker ga potrebujem pri gospodarstvu.«

»Ali nimate nikogar, ki bi ga nadomestil?«

»Noben služabnik nima pri tlačanih toliko ugleda. Nihče se mu ne upa upreti.«

»Ako ste prepričani, da se ne boste kesali, vam bom ustregel. Oprostite, ker sem izrazil svoje pomisleke.«

»Naročite ječeraju, naj ga privede. Iznenaditi ga hočem, da mu odpuščam in sprejmem nazaj v službo.«

Sodnik je ukazal biriču, naj privede oskrbnika.

»Bunc je sposoben človek«, ga je hvalila. »Svoje zmožnosti zna tudi prav uporabljati.«

»Imel sem ga za nevarnega človeka.« Sodnik je odkril svoje mnenje. »Toda vi ga poznate bolje od mene. Moje opazke niso več na mestu ...«

»Poizkusimo, morda se bo poboljšal. Čutil je, da se z menoj ni varno igrati. To ga bo izmodrilo.«

Oskrbnik je vstopil s pobešenim obrazom.

»Zgodilo se je, česar niste pričakovali.« Sodnik se je hotel prikupiti dvornici in vzbuditi obtožencu hvaležnost. »Kazensko postopanje je ustavljeno. Oproščeni ste vsake krivde. Tu je vaš rešilni angel ...«

Bunc je gledal potuhnjeno v tla in rekel: »Kaznujte me, ako sem zaslužil ...«

Plemkinja se je bala, da bi ga sodnik robato ne ozmerjal. »Tožbo proti vam sem umaknila«, je hitro dvignila besedo. »Vrnite se domov in opravljajte svojo službo vestno in natančno.«

»Vi?« jo je usekal. »Vam naj bi bil še zvest in hvaležen? Zakaj ste me oprostili? Ali mi hočete zavezati jezik? Kar sem izpovedal, tega ne bom nikdar preklical.«

»Vaša izpovedba je brez pomena«, ga je zavrnila. »Zadeva se je razčistila sama ob sebi. Sodno preganjanje ni več potrebno.«

Oskrbnik je previdno molčal. Spomin na ječo mu je zapiral usta.

»Pojdite!« mu je velela. »Tega, kar je bilo, mi ni treba več omeniti.«

»Ali me hočete ujeti v novo zanko?« je izbleknil v svoji trmi.

Sodnik, ki se ni mogel več premagovati, ga je nahrulil: »Bunc, ali tako plačujete njeno plemenitost? Vaša obsodba bi bila huda; tako pa ste popolnoma prosti ter boste takoj izpuščeni!«

»Obsodba bi bila krivična«, je besedičil. »Sicer pa še ne vemo, kako se bo končalo ...«

»Slišali ste, da je ustavljeno kazensko postopanje. Čemu je treba toliko govorjenja?«

»Seveda mi je ljubša prostost kakor ječa«, je popravljal svojo trmoglavost.

»Sedaj ste prosti in lahko odidete. Ne pozabite pa, da vam je pot v ječo vedno odprta ...«

»Morda se še kdaj vidimo ...« Bunc se je priklonil sodniku in odšel s kljubujočim nasmehom.

Ponosni graščakinji je bilo njegovo vedenje očitno neprijetno, a se je previdno zatajevala.

19.[uredi]

Gospe Matilde ni bilo več na dvoru. Oditi je morala kot žrtev svoje nesrečne preteklosti z madežem ogabnega zločina. Njeno ime je ostalo zapisano v črni knjigi dvorne zgodovine.

Dogodki, ki so dvignili toliko prahu, so izginjali v pozabljenje. Kneginja si jih je izbijala iz spomina. Grofice Matilde ni bilo zanjo več na svetu.

Verjela je, da je grofica ljubila kneza, kar ni ostalo brez posledic. Vse to je bilo potrjeno z dokazi. Toda, da ji je Matilda stregla po življenju, da jo je hotela zastrupiti, tega ni mogla verjeti.

S knezom ni mnogo občevala. Julijan se ji je v bolezni nekam hladno umikal. Slutila je, da ji je zameril, ker mu je po usodnem zakritju njegove mladosti obrnila hrbet. Obžalovala je svoje trenutno razburjenje ter ga je hotela popraviti z nenadnim obiskom. Sklenila je razveseliti kneza s poročilom, da je popolnoma ozdravela. Njene nade pa so utonile v bridkem razočaranju.

Pred vrati knezove sobe je začula pritajeno šepetanje. »Nekdo je notri ...« je radovedno poslušala. Vedela je, da obiski na dvoru ob tem času niso običajni.

»Plemenita, jaz vas obožujem«, je čula knezovo besedo. »Vi ste zarja mojega jutra, moje solnce, moja zvezda ... O, kako pusto bi bilo brez vas na dvoru!«

Kneginja je otrpnila. Pred očmi se ji je mračilo.

»Ovirajo naju nasprotja, ki jih ne moreva izravnati«, je govorila Gizela, knezova oboževanka. »Najine želje se ne bodo nikdar uresničile ...«

»Pa vendar, ako hočeva ... Na dvoru sta moč in oblast ...«

»Bodiva prijatelja, a ne izpreminjajva prijateljstva v nesrečno ljubezen ...«

Kneginja Ana je vedela, kdo je izrekel te besede. To je bila zvijačnica, ki je očrnila grofico ter ji podtaknila hudodelstvo ... Ona je zastrupila čašo njenega življenja ... Tukaj je rabelj, ki jo hoče usmrtiti ...

Hotela je odpreti vrata, a ni mogla iztegniti roke. Pred očmi se ji je vrtelo. Vsa omagana se je zgrudila.

Prebudila se je v objemu svoje služabnice, ki jo je spravila k zavesti. »Ali me je kdo videl?« jo je zaskrbelo.

»Nihče razen straže«, je odgovorila.

»In knez?«

»Ustavila sem stražo, da ga ni obvestila ...«

»Prav!« jo je pohvalila kneginja. »Ne pravite nikomur, kje sem se onezavestila.«

Služabnica je bila vredna njenega zaupanja. Razumela je njene solze. Vedela je vse, kaj se godi na dvoru, a molčala je, da bi ne povzročila spora.

Kneginja je dala duška svoji bolečini. Vrgla se je pred Razpelo in zakrila obličje z rokami.

Zunaj na hodniku so se oglasile stopinje. Plemkinja je potrkala na vrata.

»Gospa ne sprejme nikogar«, jo je prestregla služabnica, kakor ji je bilo naročeno.

»Kaj ji je spet?« je strmela ošabnica. »Ali je ponovno obolela?«

Služabnica je prikimala.

Dvornica je zmajala z glavo. Zdaj ni vedela, zakaj je kneginja obolela. Ali so se pokazale posledice strupa? Obšlo jo je vražje zadovoljstvo.

Ko je odhajala, je sklenila kneginjo ponovno obiskati. Svoj namen je hotela dovršiti. Knez je že obtičal v njeni pasti. Ako umrje kneginja, tedaj ji je odprta pot do prestola.

Tisto noč je ostala služabnica pri kneginji. Sedela je ob njeni postelji in jokala.

»Zakaj žaluješ?« jo je vprašala kneginja.

»Skrbi me zaradi vas«, ji je odgovorila.

»Zaradi mene?« ji je ugajala njena zvestoba.

»Kadar vidim Gizelo, me obide groza ...«

»Čemu?« Kneginja je zatajevala svojo bojazen.

»Nekaj mi pravi, da je bila grofica Matilda nedolžna ... Plemkinja je bila tista, ki vas je hotela zastrupiti ...«

Kneginja ni odgovorila ničesar drugega nego: »Upam, da se ne bo kaj takega več zgodilo.«

Drugo noč je odšla služabnica počivat. Oblečena se je naslonila na posteljo, da bi bila takoj pripravljena, če bi jo kneginja potrebovala.

Svetilka, viseča s stropa v spalnici kneginje, je motno brlela. Gospa je počivala v nemirnem spanju.

Tedaj so se skoro neslišno odprla vrata. Vstopila je Gizela in lezla po prstih proti postelji. »Spi!« je opazovala svojo žrtev. Njeno oko se je zapičilo v čašo, ki je stala na mizi.

Kneginja je odprla oči in pogledala po sobi. Predramil jo je rešilni angel.

»Kaj delate tukaj?« je kriknila plaho in sedla na postelji.

»Posetiti sem vas prišla.« Hinavka je bila pripravljena na odgovor. »V skrbi sem zaradi vašega zdravja.«

Kneginja je pozvonila.

Prihitela je služabnica in ji poljubila roko. Ko je zagledala dvornico, se je prestrašila.

Gospa je velela služabnici: »Povejte moji dvornici, da ni dovoljeno prihajati ponoči v mojo spalnico. Recite ji, naj se takoj odstrani.«

Plemkinja je prebledela. Takega udarca ni pričakovala, čeprav ga je zaslužila.

»Tako mi plačujete mojo skrbnost«, je izrekla odhajaje. »Nikdar več ne prestopim praga vaše sobe.«

Kneginja ji ni odgovorila. Služabnici je velela, naj zaklene vrata. Tisto noč ni več zatisnila očesa.

Sklenila je, da bo drugi dan obiskala kneza ter mu povedala svoje mnenje.

Toda knez jo je prehitel. Prišel je sam brez običajnega spremstva. Gospa je namignila služabnici, naj se odstrani.

»Namenjena sem bila k tebi«, ga je sprejela s pritajeno nejevoljo. »Tako mi je prihranjena pot v tvoje stanovanje, kjer bi te bila lahko motila ...«

Knez je osupnil. »Ana!« jo je poklical po imenu.

»Slišala sem na svoja ušesa«, je nadaljevala. »Komu so veljale tvoje sladke besede?«

»Ti si prisluškovala ... Sramota za tvoje dostojanstvo ...«

»Čula sem po naključju ... Hotela sem te obiskati ...«

»Tvojemu opazovanju naj sledi moje odkrito priznanje. Resnica je, da mi je plemkinja Gizela jako draga oseba ... Tega ne morem pa tudi nočem tajiti ...«

»Tvoja odkritosrčnost mi ugaja«, se mu je pomilovalno nasmehnila. »Nisem te napačno sodila ...«

Knez je dejal ponosno: »Najvišji oblastnik v deželi ne sme lagati. Nisem se prišel zagovarjat; plemkinja je namreč silno užaljena, ker si ji pokazala vrata ...«

»Torej si prišel po zadoščenje? Zares, častno opravilo! Pa dovolj o tej zadevi. Načela bom drugo poglavje. Grajska nečakinja, ali, če hočeš naša dvornica je bila tista, ki me je zastrupila čašo ... In sinoči je hotela ponoviti svoje zlobno dejanje ...«

»Kje imaš dokaze? To je krivična obdolžitev!«

»Resnica je očitna ... Grofica je nedolžna ... Ona zasluži zadoščenje ... Gizela ima na vesti vse, kar je Matilda pretrpela po krivici ...«

»Kneginja, tvoj sum ni upravičen ali pa si napačno poučena ...«

»O meni lahko misliš, kar hočeš. Samo dovoliti mi moraš, naj jo sodim po svoje ...«

»Pravica zahteva, naj jo branim. Plemkinja mora prejeti zadoščenje.«

Kneginja se je uprla: »Jaz pa zahtevam, naj plemkinja izgine z dvora ...«

»Ne morem ustreči«, je odklonil njeno željo. »To se ne bo nikdar zgodilo.«

»Dam ti na izbiro: odstrani plemkinjo ali pa se umaknem jaz«, je zahtevala odločno. »Jaz ali ona ...«

Takega sklepa se knez ni bil nadejal. Dejal je poparjen: »Upam, da ne pojdemo tako daleč ...«

»Jaz ali ona!« je ponovila s krepkim glasom. »To se pravi, da pojdem jaz, ako ostane ona ...«

»Kam pojdeš?« jo je ustavil. »Smešno je tako govorjenje.«

»Odloči! Torej jaz ali ona!«

»Gizela mora ostati ... Ona ne bo zapustila dvora ...«

»Potem pa zbogom!« se je poslovila. »Izrekla sem poslednjo besedo.«

Kneza je potrlo. »Pomisli, kaj poreče javnost«, jo je hotel oplašiti. »Nikar mi ne napravi te sramote!«

»Javnost naj izve, zakaj odhajam ...« Kneginja je ostala pri svojem sklepu. Nobeno prigovarjanje je ni omajalo.

Ko je odšel knez, je naročila služabnici, naj pripravi prtljago. »Pa hitro!« je dostavila. »Nocoj bova odpotovali.«

Služabnica je pričela milo ihteti.

»Ne jokaj! Ti me boš spremila tja, kjer bom izkušala pozabiti vse, kar sem doživela. Tukaj nimam več obstanka.«

Služabnica je uredila vse, kar je bilo potrebno za potovanje. Kneginja je ostala ves dan v sobi ter se ni od nikogar poslovila. Ko se je zmračilo, sta odpotovali.

20.[uredi]

Zasmehljalo se je krasno majsko jutro. Okolica se je še hladila v jutrnji senci, samo gradič ob jezeru so zlatili žarki vzhajajočega solnca.

Grof Jerman je odprl okno in gledal v dolino. Pred dnevi je prispel s potovanja ter se nastanil v svojem gradu. Tukaj je hotel izlečiti svojo rano, ki se mu drugod ni mogla zaceliti.

V dolini pod gradičem se je ustavila krasna kočija s knežjim grbom. Izstopila je kneginja s spremljevalko. Zavili sta navzgor proti gradu. Pred njima je stopal voznik, ki je potrkal na vrata.

Oskrbnik Matija je odrinil železne zapahe. Spoznal je kneginjo ter jo spoštljivo pozdravil.

Grof je prihitel na dvorišče in poljubil kneginji roko. Povedel jo je v najlepšo sobo, ki je bila namenjena odličnim gostom. Voznik in služabnica sta ostala pri oskrbniku.

»Prišla sem zaradi grofice«, je začela kneginja Ana, ko je sedla v naslanjalo. »Prosim vas odkrite besede.«

Grof se je vdano priklonil.

»Z Matildo bi rada govorila. Povedali so mi, da je tukaj ... Dovolite, naj ji izrazim svoje sočutje ...«

»Visokost, vaša želja mi je sveta. Vendar ...«

»Gospa trpi, česar ni zaslužila ... Preostri ste bili v svoji obsodbi ... Dovolite mi, naj jo obiščem in potolažim ...«

Plemeniti želji grof ni mogel odreči. Povedel jo je navzdol po kamenitih stopnicah do nizkih vrat, okovanih z železjem.

»Odprite!« je velela grofu, ki je iskal ves zmeden ključa po žepih.

Vstopila sta v tesno ječo. Grofica je stala ob okencu, odkoder se je videl košček jezera. Ob pogledu na kneginjo so jo oblile solze.

»Vi ste tukaj!« Tudi kneginja se je zasolzila.

Matilda ni mogla govoriti. Dušilo jo je pritajeno ihtenje.

Kneginja je namignila grofu, naj se odstrani. Ko ji je ugodil, je stopila h grofici ter ji stisnila desnico.

»Smilite se mi«, jo je milovala. »Take kazni pač niste zaslužili.«

Odgovorila ji je z bridkim nasmeškom: »Kdor je grešil, se mora pokoriti ...«

»Kaj, vi potrjujete svojo obsodbo? Ali ne čutite, da se vam godi krivica? Vi niste tista, ki me je hotela zastrupiti ... Resnica se je izkazala ...«

»Ali že veste?« je vzkliknila v trenutnem pozabljenju svoje usode. »Tako se je uresničila moja edina želja ...«

»Naključje me je privedlo do razkritja ... Slišala sem na svoja ušesa ...«

»In knez?« ji je pretrgala besedo.

»Zasužnjila je njegovo voljo ... Časti jo kot malika ...«

Grofico je užalostilo. »Ali vam nisem pravila?« ji je zbujala spomine. »Zato sem hotela oditi z dvora, ker sem vedela, kaj se bo zgodilo.«

»Poglejte, milostiva!« je rekla zmagujoče. »Danes sem odpotovala ...«

»In priležnica je ostala«, je grofica poudarila s studom. »Visokost, niste prav ravnali.«

»Dala sem mu na izbiro, pa se je odločil za Gizelo ...«

»Sramota! Najvišji oblastnik se je dal tako lahkomiselno preslepiti. Pa od osebe, ki ima na vesti še mnogo drugih grehov ...«

Kneginja jo je gledala z začudenjem.

Matilda ji je pojasnila: »Plemkinja ni prava dedinja grajskih zakladov. Preslepila je starega graščaka Roberta, da jo je spoznal za svojo nečakinjo ter napravil oporoko ...«

»Ni mogoče!« je presenetilo kneginjo, ki o tem še ni bila poučena.

»Visokost, to je resnica! Oglasila se je namreč prava dedinja, kateri so odrekli vse pravice. Strežejo ji celo po življenju ...«

»Moj Bog!« Kneginja se je zgrabila za glavo. »Ali ni nikogar, ki bi ji pomagal?«

»Moj sin Milan je odpotoval v tujino po dokaze. Pa se še menda ni oglasil ...«

Kneginja se je ozrla proti nebu z željo: »Bog naj ga varuje!«

»Milan je njen zaročenec«, je omenila grofica. »Ako se ne vrne, bo ostala ubožica sama na svetu ...«

»Vem, kdo je Milan ...« je namignila kneginja. »Po obrazu je podoben knezu, svojemu očetu ...«

»Nikogar se ne sramujem zaradi tega. Visokost, samo vi mi odpustite!«

»Milostiva, vse je pozabljeno in odpuščeno. Z Julijanom še takrat nisva bila poročena. Plemkinja je hotela zasejati razdor ter mi je vse to natvezila iz zlobnega namena. Vi niste krivi; grešil je oni, ki vas je zapeljal.«

»Visokost, poznam plemenitost vašega srca, toda tolike naklonjenosti nisem pričakovala. Tako ne more govoriti človek, marveč angel ...«

Grofica je zgrabila njeno roko ter jo močila z vročimi solzami.

»Vem, zakaj trpite«, jo je dobrila kneginja Ana. »Zato, ker ste izpovedali resnico. Ta zavest naj vam sladi trpljenje. Volja, ki vam je naložila kazen, je močna, a vi ste še močnejši.«

»Visokost!« Matilda je vdano prekrižala roke na prsih. »Moja edina želja je ta, da bi se vrnil Milan in razkril sleparstvo. Upanje v pravico me utrjuje v trpljenju. Predrznica mora biti vržena s prestola ...«

»Bog naj vas usliši, milostiva!«

»Deklica, katero so tako sramotno ponižali, mora priti do veljave. Dediščino ji morajo vrniti. Milan ne bo odnehal ...«

»Kje je zdaj tista deklica?« je vprašala kneginja.

»Skriva se pred zalezovanjem pošastnice, ki jo hoče ugonobiti.«

»Gorje ji, kadar bo napočil dan plačila!«

»Tudi knez bo obžaloval svoje zmote«, je vedela grofica.

»Midva sva opravila«, je odvrnila kneginja. »Živeti hočem v miru, zato odhajam ...«

»Kam odhajate?« je dahnila Matilda.

»V samoto, kjer bom trpela in molčala ...«

»Tedaj se ne vidiva nikdar več«, se je užalilo grofici.

»Kdo ve, Matilda.« Kneginja je iztegnila roke ter jo tesno objela. »Zbogom, sestrica! Spominjala se vas bom vsak dan, tudi vi me ne pozabite. Ostaniva v duhu združeni, zakaj slična je najina usoda ...«

Potem ji je zastala beseda. Noge so se ji tresle in šibile, ko je odhajala iz ječe.

Zunaj na hodniku je stal grof Jerman, ki je urno zaklenil vrata.

»Pojdiva!« je spregovorila s tresočim se glasom. »Strašna je vaša obsodba!«

»Visokost, to je maščevanje ljubezni ...« je izrekel odločno in brez sočutja.

Kneginja je spoznala, da je grof neomajen v svojih sklepih. Zato ni rekla drugega nego: »Blagor usmiljenim, ki bodo usmiljenje dosegli!«

»Vaše besede so lepe in plemenite«, se je pošalil. »Toda kako naj prekličem, kar sem odredil tako premišljeno na osnovi njenega priznanja?«

»Bodite človek!« mu je svetovala. »Vsi smo ljudje ter imamo svoje napake. Tudi moje srce ovija trnjev venec. Knez me je zavrgel brez vsakega povoda. Pa ga ne bom preklinjala zaradi tega.«

»Blagor vam, ker se lahko premagujete«, so ga le genile njene modre besede. Padle pa so med trnje njegovega napuha, ki jih je naglo zadušilo.

Kneginja se je odpeljala s spremljevalko k svoji teti, ki je samotarila v nekem gradu. Tukaj je odložila svojo čast ter se vdala samotarstvu.

Tisto noč je odjezdil tudi grof, da si poišče zabave in razvedrila. Spremljala ga je misel na ubogo jetnico.

21.[uredi]

Milan, zaročenec prave dedinje grajskih zakladov, je odpotoval na iskrem vrancu. Gnala ga je ljubezen do izvoljene neveste, katero je podpiral v ljutem boju. Boril se je za njeno dediščino, za kar je bilo treba dokazov. Predvsem je bila važna listina z rojstnimi podatki. To listino je hranil graščak Teodor, kjer je živela Gizela kot družabnica njegove soproge.

Pot v tujino je bila dolga in naporna. Držala je med gorovjem skozi temne gozdove. Daleč naokrog ni bilo človeškega bivališča.

Pogumnega mladeniča ni skrbelo, kako bo potoval po tujih krajih. V borbi za poštenost se je čutil močnega. Ni ga bilo strah nevarnosti, o katerih je čul pripovedovati.

V objemu temnega gozda je naletel na mnoge ovire. Pot, ki je bila nekaj časa lepo uglajena, se mu je izgubila v goščavi. Poiskal je drugo in tretjo, a vsako je zadela enaka usoda. To ga je dražilo, zakaj mudilo se mu je do smotra.

Vzradostil se je, ko je dohitel jezdeca na mršavem konjiču. Obraz mu je bil porasel; drobne žive oči so mu gledale izpod širokega klobuka.

»No, kam pa vi?« ga je nagovoril Milan.

»Domov«, mu je odvrnil neznanec. »Onkraj gozda je moje domovanje.«

»Potem bova jezdila skupaj. Nedvomno ste vajeni poti in krajši čas je človeku, ako najde v samoti dobrega spremljevalca.«

Neznanec se je pohvalil: »Znana mi je vsaka stezica, ker sem že večkrat prejezdil te gozdove. Kdor jih ni vajen, pa tukaj prav lahko zaide.«

»Ali ni tukaj nobene prave poti?« je vprašal Milan.

»Nobene«, mu je odgovoril. »Poglejte, pot, po kateri jezdiva, se bo skoro izgubila ...«

»Potem se bova morala seveda vrniti ...«

»Čemu?« je zategnil možak. »Moj konj se kar prerije skozi goščavo ...«

»Tudi moj se ne bo dal osramotiti ...«

Jezdila sta počasi drug za drugim. Milana je opraskalo vejevje, a neznanec se mu je spretno izogibal. Obraz mu je ščitil klobuk s širokimi okrajki.

Onstran goščave sta dospela na razdrapano pot, ki je bila ponekod globoko zajedena med korenine. Tu pa tam je bila zasuta s kamenjem ali zaprta s podrtimi drevesi.

»Ali ni nobene druge poti?« se je vznejevoljil Milan, naveličan neprestanega skakanja čez podrto drevje.

»To je najkrajša in najboljša pot«, je dejal neznanec. »Kmalu bova dospela pod pečine; tamkaj pojdeva čez grič v drugo dolino ...«

»Koliko časa bova še potovala po gozdu?«

»Na griču bova imela za seboj polovico poti ...«

»Kje bova prenočila?« je vprašal mladenič.

»Na griču bo še menda najbolj varno. V dolini sva v nevarnosti pred zverino ...«

»In pred roparji«, je dostavil Milan.

»Ali se jih bojite?« se je namuznil neznanec. »Saj menda nimate denarja ...«

»Seveda ga nimam«, je odvrnil mladenič.

Neznanec je zapičil svoje bistre oči v usnjeno torbico, ki je visela mladeniču ob strani na močnem pasu.

»Ako nimate denarja, se vam ni treba nikogar bati. Preden se bo stemnilo, bova na griču. Prenočila bova v votlini pod pečino.«

Na grič sta prijezdila v živahnem razgovoru. Tujec mu je razkazal okolico, ki se je temnila pod njima v dolini. Videla sta, koliko poti sta že prehodila in koliko jo še imata pred sabo.

Konja sta privezala k drevesu ter ju odela. Za večerjo sta jima natrgala zelenja. Potem sta zavila po stezi, ki je držala proti pečini. Vanjo se je zajedala votlina.

»Tukaj bova počakala jutra.« Tujec se je sklonil in zlezel v votlino. Isto je storil tudi njegov tovariš.

»Jama je suha; tu se nama ni bati golazni«, je vedel neznanec, ki si je hitro uredil ležišče. Tudi Milan se je zavil v odejo in kmalu zadremal.

Ko se je prebudil, je menil, da je že blizu jutro. Pomel si je oči, da bi našel odprtino, skozi katero je bil prilezel. Izhoda pa ni mogel najti. Ali se je votlina presukala?

Tako si je mislil in poklical tovariša. Vprašal ga je, ali bo treba kmalu oditi. Naveličal se je trdega ležišča in hladno mu je bilo kakor v globoki kleti. Kako prijetno bi mu bilo, ako bi se mogel ogreti na jutrnjem solncu! Z novimi močmi bi se povzpel na konja in odjezdil v daljavo.

Tujec se mu ni oglasil. V votlini je vladala tišina.

»Pojdiva vendar!« je priganjal in čakal odgovora.

Nič! Vse okrog je molčalo.

Mladeniča je skrbelo. Sedel je in poslušal. Ko se je naveličal, je vstal in tipal z rokami okrog sebe.

Prostor, kjer je ležal neznanec, je bil prazen. Milana je pogrelo. »Morda je odšel h konjema«, si je domislil in čakal, da bi se povrnil.

A tovariša ni bilo odnikoder. Zakaj ga ni poklical, preden se je odstranil? Kaj je nameraval?

Odprtine še vedno ni mogel najti. Kamor je segel z rokami, je zadel ob vlažno steno. In vendar je bil vhod tako prostoren, da se je lahko obrnil, ko je lezel v votlino.

»Odkod ta izprememba?« se je prestrašil. »Kdo me je zaprl v ječo?«

Zavil se je v odejo ter se zamislil. Kamor je pogledal, ni videl drugega nego temo.

»Gizela!« Njegove misli so bežale iz temine k izvoljeni nevesti. Pomagati ji je hotel do pravice in vreči s prestola lažno dedinjo grajskih zakladov. Z upanjem v zmago je nastopil potovanje; nasmehnila se mu je sreča, ki mu zdaj umika prijazno obličje.

Naslonil je komolec na koleno ter si podprl glavo. Potrla ga je temna misel, ki se je gostila kakor megla okrog njega. »Zakaj je nesrečen vsakdo, ki brani preganjano siroto?« je vprašal samega sebe. »Oskrbnika Bunca so zaprli. Zormana je nekdo ustrelil in patru Joahimu so grozili s pregnanstvom, ker je ščitil njegovo zaročenko ...«

In on? Zavedel se je grozne resnice – postal je žrtev izdajstva. Tujec na mršavem konju je vedel, kdaj bo prijezdil. Prejel je navodila, kje naj ga počaka. Naročeno mu je bilo, naj prepreči potovanje.

Svoje delo je neznanec dovršil z vražjo zvijačo. Vrgel ga je v žrelo grozovite smrti. Umreti bo moral od lakote in žeje. Tukaj bo trohnelo njegovo telo – krivica pa se bo šopirila in zmagovala.

»Gizela!« Mladenič je zajokal kakor dete. »Kdo te bo branil in razkril sleparstvo? Kdo te bo tolažil?«

»Jaz!« si je odgovoril. Pod pepelom obupa mu je zažarela iskrica upanja. Smrti mora uiti, še se mu smehlja življenje. Najti mora izhod iz svojega groba. Po žilah mu je zaplala nova moč, na katero je zidal svoje nade.

Brž si je privihal rokave in odluščil kamen. »Odprtina!« Srce mu je zavriskalo od veselja.

A prehitra je bila njegova radost. Luknja, iz katere je trgal kamenje, se je širila v tesen rov. V obraz mu je pihala močna sapa – podzemski vetrovi.

Obšlo ga je novo veselje. Ako čuti prepih, mora imeti rov zvezo s površino. Ta misel mu je svetila kot vodnica iz temnega groba.

Premeril je luknjo in ugotovil, da je dovolj prostorna za doraslega človeka. Ovil si je odejo okrog života in zlezel v odprtino. Plazil se je previdno naprej po kamenju, ki ga je zbadalo v komolce in kolena.

Rov je bil ponekod dovolj prostoren, drugod pa tesen, da se je mogel komaj gibati z rokami. Mladeniča je skrbelo, da se bo moral vrniti. In prav tukaj v ožini je zapazil pred seboj medlo svetlikanje. Kot zagozda se je zaril v precep ter se ni mogel nikamor več geniti.

»Pomagajte!« je zaklical obupno. Njegov klic je odmeval po rovu proti kraju, odkoder se je svetilo.

Nihče ga ni slišal. Tako mu je rekla zavest, kateri ni ugovarjal. Kdo naj ga čuje tukaj pod zemljo, kjer najbrž nihče ne prebiva!

Zaklical je drugič in tretjič, kar je mogel glasno. »Vse zaman!« je rekel samemu sebi. »Zbogom, Gizela!«

Tedaj se mu je zazdelo, da je nekdo udaril na kamen z železnim orodjem. Nekdo ga je vendarle slišal ter ga hoče rešiti. »Čudež!« Samemu sebi ni mogel verjeti.

»Pomagajte!« je zavpil ponovno.

»Kdo si?« ga je iznenadil rešilni glas iz rova.

»Nesrečnik, ki si ne more pomagati ... Rešite me iz objema grozovite smrti ...«

Orodje, zadevajoče ob skalo, je prepevalo rešilno pesem. Okrog mladeniča se je tresla zemlja; čutil je, da se maje kamen, ki se je dotikal njegovega čela. Potem so mu otrpnili občutki, njegove misli so utihnile in obstale.

Zavedel se je v prostorni svetli votlini na posušeni gozdni travi. Zraven njega je sedel starec z umazano sivo brado. Pomakal je cunjo v vrč in močil mladeniču čelo.

»Hvala Bogu!« je vzkliknil starec, ko se je mladenič prebudil. Bal se je, da mu bo ugasnilo življenje.

Potem je ukresal ogenj in skuhal zdravilnih koreninic. Pijača je mladeniča čudovito pokrepčala.

»Kje pa sem?« je vprašal starca.

»V votlini pri gorskem samotarju«, se je glasil odgovor.

»Kje?« Milan ni vedel, ali ga je prav razumel.

»Pri človeku, ki je grešil in dela pokoro ...«

Mladenič se je razveselil: »Tedaj sem našel prijatelja ... Vi mi ne boste odrekli pomoči ...«

Starec se je vzradostil. Dozdaj še ni bilo priložnosti, da bi komu pomagal. Tako se bo spokoril in nabral zasluženja z dobrimi deli.

»Prijatelj, kako si prišel semkaj?« je začel poizvedovati. »Ali gre za maščevanje?«

Milan je začel pripovedovati. Zaupal mu je vse po vrsti, zakaj se je odpravil od doma in kaj se mu je pripetilo.

»Neznanec je bil najet in plačan«, je uganil puščavnik. »Božja roka je čuvala tvoje življenje.«

Mladenič se je hvaležno ozrl proti nebu. Potem ga je začelo skrbeti: »Ali ga bo slabotni starec mogel varovati? Kdo ga bo branil, ako ga napade neznani jezdec?«

»Tukaj ti ne bo mogel nihče škodovati.« Starec je kar uganil njegove misli. »Res sem se postaral in opešal; tem krepkejša pa je moč duha in sila trdne volje ...«

Puščavnik ga je povedel v svojo temno preteklost. V najlepših mladostnih letih je zašel na kriva pota. Seznanil se je z izprijenimi tovariši, katerim je presedalo pošteno delo. Nastanili so se v gozdu in pričeli ropati. Bili so strah prebivalstvu. Oblastva jih niso mogla izslediti.

Na starost ga je srečalo spoznanje. Zbudila se mu je vest po nekem zavratnem umoru. Zastudilo se mu je roparsko življenje – vrgel je od sebe meč in pričel samotarstvo. Preživljal se je s sladkimi koreninicami in z lovom na divjačino. Spal je na trdem ležišču ter se bičal dvakrat na teden. Vse to je obrnil za pokoro.

»Pri Bogu je milost«, je sklenil svoje pripovedovanje. »Pokora bo kakor težka utež na tehtnici pravičnega sodnika.«

»Spokornik!« V mladeniču se je zbudilo spoštovanje. Mož, ki v samotni gorski pustinji trpi za svoje grehe, ga bo spremil mimo vseh nevarnosti temnega gozda. On ima v oblasti hudobnega duha, ki mu ne bo mogel škodovati.

»Kdaj bom lahko odrinil?« ga je vprašal kot modrega svetovalca.

»Kadar boš okreval«, mu je odgovoril. »Pot je še dolga in naporna.«

Milan je ostal v votlini pri gorskem samotarju. Hranil se je s koreninicami in z divjačino, katero je znal puščavnik prav okusno pripraviti. Po vodo je hodil k studencu v dolino, donašal jo je v glinastem vrču.

Čim se mu je okrepilo zdravje, ni imel v votlini več obstanka. V duhu se je pogovarjal z Gizelo; ljubezen ga je silila, naj odide in dovrši obljubo.

Samotar ga ni hotel več zadrževati. »Vem, da se dolgočasiš«, mu je rekel nekega jutra. »Pa pojdi v božjem imenu.«

Mladenič je obstal in premišljal. Spomnil se je, da nima konja, katerega mu je odvedel ropar. Hoditi bo moral peš vso dolgo in nevarno pot po neznanem kraju.

»Ali ne pojdete z menoj?« je poprosil samotarja.

»Seveda pojdem«, mu je obljubil. »Spremljal te bom tako dolgo, dokler bo trajala nevarnost.«

Pred odhodom je zadelal votlino z debelim kamenjem. Nato se je oprl na palico in lezel v dolino. Milan je stopal za njim kakor za svojim očetom.

Starcu je bila znana vsaka stezica; poznal je oddaleč vrhove dreves, po katerih se je moral ravnati. Med potjo mu je pravil čudovite zgodbe iz svoje mladosti.

Proti večeru sta zavila po bregu na grič, kamor so sijali poslednji žarki zahajajočega solnca. Treba je bilo misliti na prenočišče. Pred njima se je bočila pečina, pod katero sta pripravila udobno ležišče. Legla sta, a nista mogla zaspati.

Starcu je zastala beseda. Rezek žvižg se je oglasil iz bližine.

»Roparji!« se je prestrašil mladenič. »Išče me neznani jezdec ...«

Samotar se je nasmehnil: »Zakaj se bojiš, prijatelj? Zaupaj v Boga in v njegovo varstvo!«

Milan se je verno prekrižal.

»Skrij se mi za hrbet!« mu je velel puščavnik.

Hitro je ustregel njegovi želji.

Samotar je dvignil roke ter se ozrl proti nebu. Kakor bi trenil, se je stemnilo. Zakrila ju je gosta siva megla.

»Nevarnost sva prebila«, je spregovoril starec čez nekaj časa. »Zdaj lahko mirno zaspiva.«

Naslonila sta se na skalo, ki je bila še topla od dnevne vročine. Iz doline je pihal hladen vetrič.

Zbudila sta se med prepevanjem gozdnih krilatcev. Starec je ukresal ogenj in spekel kos divjačine. Ko sta se nasitila in ogrela na solncu, sta odrinila nanovo pokrepčana.

Hodila sta več dni brez posebnih dogodkov. Slednjič sta prispela na grič, kjer so se že rdečile gozdne sence. Pod njima se je zgrinjala ravnina z rodovitnim poljem.

»Tukaj se bova ločila«, je omenil starec. »Poglej v dolino! Tam doli so ceste in človeška bivališča.«

Mladeniča je užalostilo. Ni bil še mislil na ločitev.

»Pa srečno hodi! Bog naj vodi tvoje korake!«

Milan se mu je zahvalil za spremstvo ter ga poprosil, naj mu prerokuje, ali bo srečno prišel do smotra.

Spokornik se je zamaknil in dejal čez nekaj časa: »Vse boš dosegel ... Bog bo blagoslovil tvoje delo ...«

Pokazal mu je daljavo, kjer se skriva jezero v tihi kotlini. Ob njem se dviga gradič na skali. »Tam se oglasi ...« mu je rekel, poln razsvetljenja.

»Gradič ob jezeru!« Mladenič se je vzradostil, a v srcu ga je zabolelo. Sam ni vedel, kaj mu je kalilo veselje.

»Pojdi, prijatelj!« se je poslovil puščavnik. »Meni se sicer ne mudi, toda tebi je draga vsaka minuta.«

Milan jo je mahnil v dolino. Gorski samotar pa se je podal nazaj v svojo votlino.

22.[uredi]

Dedinja grajskih zakladov se je v gradu nad jezerom hitro udomačila. Zaželela si je samote, v kateri je premišljala svojo usodo. V duhu je gledala na Robovje, odkoder so jo pregnali z lažjo in s sleparstvom. Tam se šopiri nesramnica ter se ponaša z ugrabljenim imetjem. Bridko se je zasolzila ob spominu na storjeno krivico.

Bolj kakor izguba vsega premoženja pa jo je pekla zavest, da ji ne more nihče pomagati. Zorman, njen prvi zagovornik, je izgubil življenje. Čestitemu patru Joahimu so grozili s pregnanstvom. Ona sama je bila ovadena sodišču, ki je zahtevalo dokazov.

Ostal je samo še Milan, njen zaročenec. Zarotil se je, da ne bo odnehal prej, dokler ne stre krivice. Odšel je v tujino po listino, s katero bo dokazano njeno sorodstvo. A se ni več povrnil. Tudi njega je morala zajeti strašna usoda.

Nekega večera se je sprehajala ob jezeru in občudovala njegovo krasoto. Nedaleč pred seboj je zagledala mladeniča, ki je motril zeleno gladino. Potem se je ozrl na griček v sivo zidovje prijaznega gradiča.

Mladenko je spreletela groza. »Kdo je ta mladenič? Kaj išče tukaj v skriti gorski samoti?«

»Nekdo me zalezuje ...« se je prestrašila. »Pravični Bog, stoj mi na strani!«

Mladenič je krenil iz doline proti gradu. Med potjo je postajal in ogledoval okolico. Gizela se mu je umaknila za grm ter ga opazovala s strahom.

»Kdo je? Kaj namerava?« jo je čedalje bolj skrbelo. »Nisem li nekje že videla sličnega človeka?«

Zasenčila si je z dlanjo oči in pogledala izza grma. Mladenič jo je opazil. Zavil je s poti in stopil prednjo.

»Kako se imenuje ta gradič?« jo je nagovoril prijazno.

»Pravijo mu grad ob jezeru«, mu je odgovorila plaho. »Menda nima drugega imena ...«

»Kako je ime gospodarju?« je nadaljeval zgovorno.

»Grad ob jezeru je last grofa Jermana, ki biva na knežjem dvoru. Zastopa ga oskrbnik Matija.«

»Ali živi še kdo na gradu?«

Spomnila se je neznane jetnice, a ni črhnila besedice. Mladenič jo je gledal vprašujoče.

»Kraj mi ugaja«, je obrnil pogovor. »Ali prebivate stalno tukaj? Sreča vas ni mogla posaditi na lepšo gredico ...«

Mislila je, da jo izkuša, zato je dejala: »Kraj je res lep, toda o sreči mi ne govorite ...«

Gledal jo je nepremično. Po glasu je spoznal mladenko. »Gizela!« je vzkliknil presenečen. »Moja draga Gizela!«

»Milan!« Tudi mladenka ga je spoznala. Objela ju je nepopisna sreča.

Milan in oskrbnik Matija sta se že poprej poznala. Starcu ni bilo znano, da je našla mladenka svojega zaročenca. Ob njegovem prihodu mu je bilo tesno pri srcu.

Zaročenca se nista mogla dovolj pogovoriti. Pozno v noč sta sedela pod grajsko lipo ter si pravila svoje doživljaje. Hudo je bilo njuno trpljenje, kateremu mora slediti plačilo. Mladenič se je ponašal s pogumom, ki bo zlomil vsako krivično silo. V boju za pravico bo vztrajal do poslednjega dihljeja.

Menila sta se o skrivnostni jetnici, ki biva v podzemski ječi. Mladeniča so zanimale podrobnosti, a Gizela ni vedela ničesar. Stari Matija ni hotel ničesar izdati.

»Moj očim je strog in trd človek«, je razlagal Milan svoji nevesti. »Vendar je čudno, zakaj je odmeril slabotni ženski tako grozovito kazen.«

Resno je premišljal, kdo je tista uboga žena in s čim se je pregrešila.

»Revica bo umrla od lakote in žeje«, je bolelo mladenko. »Rada bi ji ponesla vode in košček kruha.«

»Ali nimate ključa?« je vprašal Milan oskrbnika.

»Nimam«, mu je odgovoril. »Grof je zaprl ječo ... Niti vrat se ne smem dotakniti ...«

»Odpreti bi se dalo s silo«, je namignil mladenič.

Oskrbnik ga je posvaril: »Ne ukvarjajte se s takimi načrti! Nikar se ne podajajte v nevarnost!«

Milan je poslušal starca, kateremu se je poznalo na obrazu, da prikriva nekaj, česar ne sme razodeti. Vsi trije so molčali nekaj časa.

Začulo se je peketanje konjskega kopita – nekdo je jezdil proti gradu.

»Grof prihaja!« se je prestrašil Matija. Milan in Gizela sta ugibala, kam bi se poskrila.

Jezdec je obstal pred lipo in stopil s konja. To ni bil grof Jerman! Oskrbnik se je oddahnil.

Milan se mu je približal. »Kušar, vi ste tukaj?« Spoznal je člana višjega sodišča, ki se je za dogodke na Robovju posebno zanimal. Skrivaj je zbiral podatke proti lažni dedinji, ker se javno ni upal nastopiti. Žrtvoval je mnogo prostega časa, da bi ji čimprej dokazal sleparstvo.

»Zaradi vas sem prišel«, je povedal Gizeli. »Vaša nasprotnica je ustavila sodno postopanje. Bunc je izpuščen iz ječe in predstojniku zakriškega samostana se ni zgodilo nič žalega. Preiskava o nasilni smrti Zormana je obstala na mrtvi točki ...«

Milan in Gizela nista pričakovala take novice. Oba je zanimalo, zakaj je ošabnica to storila.

»Ko ste pobegnili iz samostana, je prispela na sodišče. Sklicevala se je na knezovo željo.«

»In sodišče ji je seveda ugodilo«, je omenil Milan.

»Ravnati se je moralo po navodilih višjega oblastva. Plemkinja je na dvoru najbolj značilna oseba. Kdor se zameri njej, se zameri knezu. Ta resnica je znana daleč naokoli.«

»In kneginja Ana?« je strmel Milan. »Ali je udarjena s slepoto?«

»Vse ji je znano ... Zapustila je dvor, ker ni mogla odsloviti nesramnice. Knez ni maral za njene opomine.«

Mladenič je stisnil pesti in siknil: »Ali ni nikogar, ki bi stopil na glavo tej strupeni kači?«

»Prijatelj, to se bo zgodilo«, ga je pomiril Kušar. »Zato sem prišel za teboj, da ji ostrižemo peroti. Krivica vpije po maščevanju. Njene žrtve morajo prejeti zadoščenje ...«

»Uboga grofica Matilda!« je vzdihnila Gizela. »Kaj bo počela brez kneginje, kateri je bila tako zvesto služila! Najbrž je že ni več na dvoru ...«

»Grofica je vredna vsega pomilovanja«, je pritrdil Kušar. »Zlobnica ji je spletla trnjev venec ...«

Povedal jima je vso zgodbo o zastrupljenju. Milan in Gizela sta poslušala z žalostjo in s sočutjem.

»O, mati! Moja uboga mati!« je vzdihoval Milan. »Kako rad bi se vrnil ter jo tolažil.«

»Grofice ni več na Petrinjah ...« mu je odkril resnico. »Grof je verjel lažnim govoricam ...«

Milanu je vzelo besedo. Poznal je grofa in njegovo razburljivost. Kadar se je razsrdil, je bil hujši od zveri.

»Zadevo bi bilo obravnavalo sodišče. Toda grof je ukrenil drugače. Knez mu je dovolil, da je sam izrekel obsodbo ...«

»Kakšno?« Sin je trepetal za svojo mater.

»Njena usoda do zdaj še ni nikomur znana. Odvedel jo je ponoči ... Sledila mu je z zakritim obrazom ...«

»Milan!« Gizela se je spomnila jetnice, katero je privedel grof Jerman pozno nekega večera ter jo zaprl v ječo, ki je vsekana v skalovje.

Mladenič se je lotil oskrbnika: »Vi morate vedeti ... Grofico nedvomno dobro poznate ...«

Matija se je izgovarjal: »Tema je bila ... Obraz ji je bil zakrit s kopreno ...«

»Kje je ključ od ječe?« Milan je bil ves zmeden. »Dajte mi sekiro, da razbijem vrata in rešim mater ...«

Oskrbnik je zdrknil pred mladeniča na kolena. »Ako razbijete vrata in rešite mater, bom moral jaz umreti ...« je govoril s trepetajočim glasom. »V vaših rokah je moje življenje ...«

Starček se mu je zasmilil. Vedel je, da govori resnico, zakaj pred grofom mu ne pomaga noben izgovor. Toda, ali naj prizanese njemu in žrtvuje mater? Taka odločitev bi nasprotovala zdravemu razumu.

Matija je uganil njegove misli. Svetoval mu je, naj izbere drugo pot do jetnice. »V pečini nad jezerom je okno, zamreženo z železjem, ki se lahko odstrani«, mu je izdal vhod v grajsko ječo. »Plezanje na pečino je sicer nevarno, a izvedljivo. Nocoj vam bo svetila luna ... Grofica vas bo čakala ob oknu ...«

»Kako pa veste?« je iznenadilo rešilca.

»Vem. Nekdo jo bo obvestil ...«

»Kdo?« je bil radoveden.

»Tisti, ki ji donaša hrano skozi zidno razpoko ... A molčite! Dovolj sem vam povedal.«

»Tedaj na delo!« Milan in njegov prijatelj Kušar sta se urno odpravila v dolino. Gizela ju je izročila božjemu varstvu.

23.[uredi]

Pečina, na katero so davni predniki postavili gradič, je segala v globino jezera. Iz razpok je rasel bršljan in drugo grmovje. Zgoraj pod vrhom, tam, kjer ni bilo več zelenja, se je črnila temna pika – okno v grajsko ječo. Bistro oko ga je podnevi lahko opazilo.

Jetnica Matilda je stala ob oknu, odkoder se ni videlo na jezero. Čula je šumenje vode in udarjanje vesla, znamenje nepričakovane rešitve.

»Kdo prihaja s čolnom?« se je vpraševala. »Nekdo jo bo rešil ...« Samo toliko ji je bilo sporočeno.

Zakaj je bil stari Matija tako površen, ko ji je oznanil veselo novico. Rekel ji ni drugega nego: »Rešilec prihaja ... Čakajte pripravljeni ob oknu ...«

Naj li verjame: Stari Matija je mož, ki nikdar ne laže. On je ne vara, nanj se lahko mirno zanese.

Ali bi sprejela ponujeno rešitev? Varalo jo je življenje ter ji vrnilo sovraštvo za ljubezen. Njeno srce je mrtvo, umoril ga je oni, kateremu ga je posvetila v prvi mladosti. On je izpremenil njeno življenje v razvaline ...

In vendar noče še umreti. Zaradi Milana, edinega človeka na svetu, ki jo še ljubi. Milan bo obračunal z vsemi, ki ji delajo krivico. Zaradi onih, ki bodo morali spoznati svojo zaslepljenost.

Začula je plezanje po pečini. »Ali ni morda Milan?« se je vzradostila. Srce ji je nemirno utripalo.

Nekdo jo je poklical. Matilda ga ni poznala, zato se ni oglasila.

»Hitro, milostiva!« je šepetal neznanec. »Milan vas pričakuje ...«

»Tukaj sem«, se je odzvala, ko je imenoval njenega sina.

»Ali ste pripravljeni?« Brž je izluščil iz okna železno omrežje, podal grofici roko ter jo potegnil iz celice. Postavil jo je na rob pečine tako, da je gledala v skalovje. Skrbno jo je držal za roko, zakaj pod njima je zevala strašna globočina.

Potem jo je zadel na hrbet ter ji velel, naj se ga tesno oklene. »Pa mižite«, ji je naročil, »da se vam ne bo zvrtelo.«

Kušar se je oprijel vrvi, katero je privezal za steno, in zdrknil v globino. Stopil je v čoln in odložil breme. Milan in njegova mati sta se našla v tesnem objemu.

Rešilec je prijel za veslo in obrnil čolnič proti bregu. Milan je sedel ob materi ter ji pravil, kako je ušel grozoviti smrti v roparskem brlogu. Na gradu ob jezeru je našel svojo zaročenko. Tu ga je iznenadil Kušar, njegov prijatelj, ter ga seznanil z njeno usodo.

»Tedaj ti je znano, česa so me obdolžili ...« je izrekla grofica z otožnim glasom. »Najrajši bi se pogreznila v valove jezera, toda zaradi tebe hočem živeti, ker sem prepričana, da boš posvetil z lučjo resnice v njeno hudobnost.«

Mladenič je podprl njene nade z novimi načrti. Povabil jo je s seboj v tujino, kjer bodo združili svoje moči v skupno delovanje, da razkrijejo laž in sleparstvo.

Grofica je odklonila njegovo vabilo. Odločila se je, da poišče kneginjo Ano, s katero bosta delili žalostno usodo. Vrnila se bo, čim napočijo boljši časi.

Čolnič se je prizibal k obrežju. Hitro so izstopili in odšli navzgor proti gradu. Oskrbnik jim je odprl skrito sobico, kjer so se zbrali k posvetovanju. Tu so sklenili zaroto proti lažni dedinji grajskih zakladov.

Oskrbniku Matiji so prigovarjali, naj pobegne z njimi v tujino. Izgovarjal pa se je, da je star in bolehen ter noče biti nikomur v nadlego. »Grofa se ne bojim«, je trdil. »Vrat se ni nihče dotaknil. Nisem kriv tega, kar se je godilo ponoči nad jezerom.«

A na tihem ga je skrbelo. Večkrat je pogledal skozi okno na dvorišče. Ako bi sedajle prijezdil grof, tedaj bi završalo. Napadel bi jih z orožjem.

Tudi Milanu in njegovemu prijatelju so se vrivale enake misli. Zavedala pa sta se, da ju grof ne more premagati. Vendar je bolje, ako odidejo brez prerekanja. Grofu bo najhuje, ker ne bo vedel, kam naj bi se obrnil. Noč bo zabrisala za njimi vsako sled; preden se bo zdanilo, bodo že daleč za gorami.

Hitro so naročili voz ter se odpeljali. Luna je zlezla za gore; temna noč jih je sprejela v svoje varstvo.

24.[uredi]

Oskrbnik Matija je hodil klavrno po dvorišču.

Pričakoval je svojega gospodarja. Vedel je, da mu bo prva pot držala v ječo, ki jo bo našel prazno. Porasli obraz se mu bo strahovito naježil.

Kakor je domneval, tako se je zgodilo. Pred grajskimi vrati se je ustavil jezdec in potrkal z močnim udarcem. Matija je s tresočo se roko odprl vrata.

»Pojdiva!« Grof je vzel iz žepa ključ od ječe. »Ali je kaj novega?« ga je vprašal med potjo.

»V redu, grofovska milost!« je odgovoril starec.

Grof je odklenil in stopil v ječo. Njegov pogled se je zapičil naposled v oskrbnika.

»Kje je jetnica?« je zagrmelo vprašanje.

Matija je ostal pred vrati. »Jetnica?« se je namišljeno začudil.

»Kdo je bil tukaj?« je vzbesnel v strahoviti jezi.

»Zakaj?« se je tresel starec.

»Jetnice ni več ...« Udaril je z nogo ob tla in zatulil: »Nekdo jo je odvedel ...«

»Ni mogoče, grofovska milost. Vrata so bila zaprta ... Nihče se ni dotaknil zapahov ...«

»Komu si izdal njeno bivališče?« je kričal ko obseden.

»Nikogar ni bilo tukaj ...« Starec je tajil na vse pretege.

»Govori, kdo je odprl ječo. Ali pa boš takoj izdihnil ...« – Zgrabil ga je spredaj za vrat, da je komaj dihal.

»Milost! Nikogar nisem videl«, se je zvijal v krempljih svojega gospodarja.

Grof je nekoliko odnehal. Ne iz usmiljenja, marveč zato, da bi starec kaj izbleknil. »S kom si bil v zvezi? Kam je pobegnila jetnica, izročena tvojemu varstvu?« Tudi beseda mu je bila mehkejša.

Matija je padel na kolena. »Nikdar vam nisem dal povoda dvomiti o moji zvestobi. In tak, kakršen sem, bom ostal do poslednjega dihljaja ...«

»Pravičnik greši sedemkrat na dan«, je zbodel bednega starca. »Pozabil si, da si moj služabnik. Pred menoj si izgubil vso veljavo ...«

Oskrbnika so oblile solze.

»Krivdo še lahko popraviš«, je dejal vabljivo. »Vrni mi jetnico ...«

»Zaradi tega bom moral umreti, grofovska milost. Skozi zaprta vrata nisem mogel videti, da je ječa prazna ...«

»Drugod pa ni izhoda. Vhod v graščino je samo skozi vrata na dvorišče ...«

Matija se je ozrl na okno. Rekel pa ni nobene besede.

Grof je zapazil, da je odstranjeno omrežje. Pustil je starca in planil k oknu. »Nekdo je splezal na pečino«, je godrnjal nejevoljno. »In na najbolj nevarnem kraju ...«

Obrnil se je in odšel iz ječe. Hitel je naravnost v dolino. Oskrbnik je zahvalil Boga, ker se je vihar tako hitro polegel.

Ribič, kateremu je bilo poverjeno nadzorstvo nad grajskimi čolni, je stanoval ob jezeru v leseni kolibi. Grof ga je poklical, naj ga popelje pod pečino.

Hitro je odvezal čoln in prijel za veslo.

Grof je sedel na klopico in sitnaril, naj pritegne z obema rokama.

Čolnarja je oblival znoj, ko je priveslal pod pečino.

»Ustavi!« Grof se je ozrl navzgor proti gradu. Ribič ni vedel, ali občuduje strogi grajski gospod graščino ali strmo skalovje.

»Poglej!« mu je pokazal vrv, visečo raz pečino.

»Nikogar nisem videl«, je zanikal ribič. »Dolgo že ni bilo tukaj nobenega človeka.«

»Komu si posodil čoln?« je poizkusil z zvijačo.

Starec si je pogladil čelo. Ako trdi resnico, mu naduti graščak ne verjame. Prevaral pa ga bo, ako začne lagati. Morda bo dobil za to še nagrado.

»Čoln je bil nekega jutra na drugem mestu«, si je previdno izmislil.

»Kje?« je hlastnil grof Jerman.

»Pod vrbo – tam, kjer je pot najbližja obrežju ...«

»Nekdo si ga je izposodil ... Naklonil ti bom lepo plačilo, ako mi pokažeš sled za neznancem.«

»Ob jezeru so se poznale stopinje«, je lagal premišljeno ribič.

»Kam so držale te stopinje?«

»Izgubile so se onstran jezera ...«

Grof se je ujezil: »Potem ne veš ničesar. Nehaj s praznim blebetanjem.«

Ribiču je šlo za nagrado, zato si je izmišljal: »Na poti sem opazil kolesnico ...«

»Od kakšnega voza?« je bil ponovno radoveden. Naročil mu je, naj primeri kolesnico in dožene, kdo je vozil po poti ob jezeru, kjer je prepovedana vsaka vožnja.

Grajski hlapec je ugotovil, da so vozili tlačani drva. Poznali so se še odtiski konjskega kopita. Ribič se je za nagrado obrisal pod nosom.

Grof ga je robato ozmerjal. Jezilo ga je, ker ga je premagala slabotna ženska. Kdo jo je odtegnil njegovi obsodbi? Milana, njenega nezakonskega sina, so ujeli roparji ... Ali je imela grofica še kakega drugega prijatelja? Sama ni mogla uiti po tako nevarni poti. Ako ga najde, ga bo dal zazidati v ječo.

Poln maščevanja je zajezdil konja ter ga pognal za bežečo grofico in njenim rešilcem.

25.[uredi]

Voz, na katerem sta se peljala Milan in njegova zaročenka, se je ustavil v bližini majhnega mesta. Tu je izstopila grofica Matilda, ki se je namenila h kneginji Ani. Slovo je bilo bridko in genljivo.

Mesto, pred katerim so se ločili, je ležalo v ravnini. Na eni strani se je razprostiralo obdelano polje, na drugi pa travniki, katere je namakala manjša reka. Nedaleč od mesta se je dvigal grad Malinje. Tukaj je preživela Gizela svoja mladostna leta.

Ob pogledu na ponosno gradovje so se ji zbudile nove nade. Graščak Teodor hrani njeno listino, s katero bo dokazano, da je prava nečakinja graščaka Roberta. Ti dokazi bodo upropastili lažno dedinjo grajskih zakladov. Premagani bodo tudi njeni sleparski pomagači.

Nad zapadnimi gorami je ugašalo večerno solnce. Mesto se je zavijalo v sence; samo grad na gričku so še objemali poslednji žarki zahajajočega dneva.

Gizelo je vleklo na Malinje, a spremljevalec Kušar je preudaril, naj krenejo v mesto in poiščejo prenočišče.

Milan se je strinjal z njegovim nasvetom.

Mimo voza je šinil neznanec in nekaj izpregovoril. Gizela je prebledela. Ujela je besedico, ki je sličila njenemu imenu.

»Gospôda je namenjena v mesto?« Tujec se je ustavil nekaj korakov od voza. »Ali potrebujete spremljevalca?«

Kušar je odklonil ponudbo in rekel: »Pač pa bi nam storili uslugo, če nam poveste, kje bi dobili udobno prenočišče ...«

»Priporočil bi vam gostilno ‚Pri belem orlu‘«, je odvrnil neznanec. »Ako hočete, vam jo pokažem.«

»Hvala! Ni treba!« je odklonil Milan.

»Kakor hočete.« Tujec je odšel naprej po cesti. Tudi Milan je ukazal vozniku, naj požene proti mestu.

Vsiljivi neznanec je kar tekel pred vozom. V mestu je zavil po prvi stranski ulici. Ustavil ga je možak, ki je stopil izza ogla neke hiše.

»Poročilo je točno«, je vsiljivec pošepnil tovarišu. »Pravkar so dospeli ...«

»Ali pa veš, da se nisi zmotil?« je dvomil tovariš.

»Vem«, je odvrnil. »Njeno ime sem tiho izgovoril ...«

»Pa si se upal?« ga je pokaral. »Lahko bi nastala kaka neprijetnost ...«

»Smuknil sem potuhnjeno mimo voza, kakor bi se za nikogar ne brigal. Deklina se je ozrla za menoj. Opazil sem, da ji je izpremenilo barvo ...«

»Zakaj je nisi kam izvabil?«

»Tudi to je urejeno. Vsi trije bodo prenočili ‚Pri belem orlu‘.«

»Trije, praviš?« je osupnil možak.

»Oho! Ali si tak plašljivec, Čink? Treh si se ustrašil ...«

»Štuc!« Tovariš Čink se je zamislil. »Dokler ne izvem, kaj nameravaš, tako dolgo ne morem sodelovati ...«

»Izvedel boš šele potem, ko bo končano ...«

»Ali pa nikoli, kajneda?«

»Tudi s tem se boš moral zadovoljiti ...«

Čink ni hotel odnehati. »Kdo so oni ljudje, ki so se ustavili pred mestom? Zakaj si raztrgal poročilo, s katerim ti je bilo naročeno, kdaj in kje jih moraš počakati?«

»Vse to te prav nič ne briga«, mu je zabrusil. »Samo to te vprašam, ali mi hočeš pomagati?«

»Zastonj ali za plačilo?« je hotel Čink najprej izvedeti.

»Nekaj boš že dobil«, mu je obljubil in pojasnil: »Toliko, kolikor boš zaslužil. Vse je na tem, kako nama bo uspelo ...«

Čink mu je udaril v roko: »Meni lahko zaupaš. Molčal bom kakor skala ...«

»Počasi boš vse izvedel«, mu je važno namignil.

Tovariš ni bil vajen čakati. S Štucem sta se spoznala v mestu, kjer sta semtertja prijela za kako delo. Veljala sta za mestna postopača. Kadar sta imela denar, sta posedala po zakotnih pivnicah in kovala temne načrte ...

Štuc je bil nagnjen k pijači; z žganjem sta bila stara prijatelja. Kadar se ga je navlekel, tedaj je marsikaj izbleknil. Čink je poznal njegovo zgovornost, zato ga je povabil v krčmo na sestanek.

»Pojdiva!« Štuc je sprejel vabilo. Bil je izredno dobre volje. Desnico je držal v žepu in žvenketal z drobižem.

Zavila sta v nizko zakajeno beznico in sedla za mizo. Štuc je položil predse pest drobiža. Denarja ni mogel trpeti v svojem žepu. Rad se je pobahal.

Naročil je jedi in pijače. »Pij in prigrizni!« je silil tovariša. »Nocoj ne boš ničesar plačal.«

Pila sta in jedla, kakor bi bila prišla s tlake. Štuc je bil čedalje bolj zgovoren.

»Prijatelj, odkod imaš neki toliko denarja?« je začel Čink prav rahlo poizvedovati.

Štuc je izpraznil kozarec in hotel nekaj odgovoriti. Toda vino se mu je zaletelo.

»Pred dnevi si prejel spet lepo vsoto ... Tisto pismo je bilo nekaj vredno ... Kajne, prijatelj?«

»Taka pisma dobivam čedalje pogosteje. Menda še ne veš, da imam bogato sestro ...«

»Sestro imaš?« se je pretirano začudil.

»Moja sestra je imenitna gospa ...« Štuc je nepremišljeno dvignil zastor v tajno ozadje. »In denarja imam kakor vrag toče! Tisto, kar mi pošlje, so le drobtinice, ki padajo z njene mize.«

Činka je zanimalo, kako je prišla sestra mestnega postopača do veljave in bogastva. Mislil je, da se je bogato omožila.

Štuc mu je pojasnil: »Moja sestra Gizela je zelo izobražena in prikupljiva. Služila je pri boljših ljudeh, kjer si je ugladila vedenje. Nič se ji ne pozna, da ni iz plemenite rodovine ...«

»Zapeljivka!« ga je zbodel tovariš. »Take ženske ovijajo moške okrog prstov ...«

»Počakaj, naj povem do konca. Moja sestra ni taka, kakor meniš ... Prejela je pismo od strica, bogatega graščaka na Robovju. Postavil jo je za dedinjo grajskih zakladov. O kakem stricu se Gizeli niti ni sanjalo, zato je opozorila grajske veljake na morebitno pomoto. Odgovorili pa so ji, naj pride, ker je že vse urejeno.«

»Njen stric seveda ni bil ...« mu je Čink pomežiknil z levim očesom.

»Naj bo ali pa ne ...«, se je Štuc prisiljeno nasmehnil. »Sprejela je ponudbo, kar bi bil storil vsakdo na njenem mestu ...«

»In potem je seveda odpotovala ...«

»Vsi grajski veljaki so bili na njeni strani. Treba pa je bilo mazati, mazati ...«

»Pa ti?« Čink mu je hotel nagajati: »Ako je tvoja sestra nečakinja bogatega strica, si mu ti nečak. Odrinila te je od korita ...«

»Večkrat mi zato kaj pošlje ...«

»Zato, da molčiš ... To je seveda umljivo ...«

»Mene se ji ni treba bati ...«

»Štuc, k nji bi šel in zahteval, da razdelita zaklade ...«

»Saj nisem neumen ...«

»Zakaj boš neumen? Ali ne maraš denarja?«

»Ako bi začel dregati, bi lahko vse pokvaril.«

»Tisto pa, tisto.« Čink mu je moral pritrditi. »Poglavitno je, da ti pošlje dovolj denarja ...«

»Nekaj že dobim. Pa bom še več«, se je pobahal.

»Čudno.« Čink ni mogel vsega umeti. »In deklini, ki je dospela semkaj, je ime prav tako, kakor tvoji sestri?«

»Obe sta Gizeli ... In podobni sta si tudi po obrazu ... Vidiš, to deklino moram opazovati ...«

»A zato potrebuješ pomočnika?«

Štuc je bil v zadregi. Zavedel se je, da mu je preveč zaupal. Odgovoril je previdno: »Dva sta le dva pri vsakem delu ... Eden gleda po eni in drugi po drugi strani ...«

Čink ni mogel verjeti, zakaj bi hodila semkaj prava dedinja. Doma bi vendar laže dosegla svoje pravice.

Tovariš mu je razlagal: »Predvsem potrebuje dokazov. Prišla je po neke listine, ki so shranjene na Malinju.«

»Torej je ta deklina vendarle prava dedinja?«

»Kdo ti je povedal?« se je Štuc ustrašil resnice.

»Nihče. Sam sem tako mislil ...«

»Pa se motiš. Prava dedinja je moja sestra. Tako je uradno zapisano in opremljeno s pečati.«

»A kdo sta bila ona dva, ki sta sedela pri njej na vozu?«

»To sta njena spremljevalca ...«

»Ali bova kos vsem trem? Kaj bova prav za prav ukrenila?«

Štuc se je kesal, ker je bil preveč zgovoren. Začel je popravljati: »Zadeva je že urejena. Bogati stric je umrl ... Oporoka je potrjena in moja sestra sedi na zlatem prestolu ...«

»Kje je tisto Robovje?« Tega mu tovariš še ni povedal.

»Ne vem.« Kraja mu Štuc ni hotel izdati.

Natočila sta in izpila drug drugemu na zdravje. Čink je povzdignil tovariša: »Živel boš kakor ptiček ... Kupil si boš lahko novo obleko in dobil udobno stanovanje ...«

»Čemu?« je odklonil. »Oboje bi me lahko izdalo.«

»Dobro si premislil«, ga je pohvalil. »Prav pa ni bilo, ker si izpregovoril njeno ime tako, da te je čula deklina. Povsod te bo poznala ter je ne boš mogel uspešno opazovati.«

»Beži, beži!« ga je zavrnil. »Tega ne more vedeti, kaj mi je naročeno ...«

»Ali meniš, da bo našla na Malinju ono listino?«

»To je tisto, kar moram preprečiti. Zato sem plačan.«

Štuc je plačal ter se poslovil.

»Kam pa zdaj, prijatelj?« ga je zadrževal tovariš.

»V mesto«, mu je odgovoril.

»Pa kdaj se bova videla?«

»Kadar prideva skupaj ...«

»Kajne, takrat, kadar me boš rabil?«

»Ali pa bom opravil sam brez tebe«, se mu je posmehnil in odšel iz sobe.

»Še klical me boš«, si je mislil Čink, ki je ostal za mizo pri polnem kozarcu. »Odkril si mi tajnosti grajskih zakladov ... Tvoja sestra Gizela ni prava dedinja ... Prava nečakinja je deklina, ki je nocoj prispela v mesto ... Z njo moram stopiti v tajno zvezo ...«

26.[uredi]

Po reki, ki je tekla med mestom in Malinjem, se je zibal naslednje jutro čolnič, iz katerega so stopili Gizela in njena spremljevalca. Vsi trije so se namenili na Malinje.

Mladenki so se vračali prijetni spomini, ko se je bližala gradu. Tu je preživela svoja mladostna leta in uživala zadovoljstvo, katero ji je skalilo tisto usodno vabilo.

»Zakaj nisem ostala vedno tukaj?« se je kesala. »Tisto pismo me je pahnilo v nesrečo ...«

»Ne obupajte!« jo je tolažil Kušar. »Danes se bo vse izpremenilo. Bližate se sreči ...«

»Trpljenju sem se prav za prav že privadila«, je izrekla vdano. »Vendar bi rada dočakala trenutek, ko bo zmagala pravica ...«

»Ta dan je blizu ... Listina, katero bomo dobili, bo povedala, kdo ima pravico do grajskih zakladov ...?«

»Misel na onega tujca, ki me je poklical po imenu, mi podira nade ... Skrbi me, da ni bilo naključje ... Bojim se tistega človeka ...«

Milan ji je dajal pogum: »Tvoj strah je prazen. Jaz in moj tovariš bova pozorna na vsako sumljivo senco ...«

»Zmeraj mi je pred očmi tisti človek ... Čedalje bolj me vznemirja slutnja, da ima lažna dedinja tudi tukaj svoje pomagače ...«

»Ni mogoče.« Milan je ugovarjal, a na tihem ga je skrbelo. Njeno domnevanje se mu je videlo naposled le verjetno.

»Tistega človeka bomo še našli«, je menil Kušar. »Čakal nas bo nedvomno ‚Pri belem orlu‘. Ali pa ga bomo srečali na ulici ... Kmalu bomo skupaj, ako bo stikal za nami ...«

Medtem so dospeli na grajsko dvorišče. Vratar jih je povedel h graščaku.

»Danes prihajate v spremstvu.« Graščak Teodor se je zleknil v naslanjaču. Poznalo se mu je na obrazu, da mu niso prijetni taki obiski.

Gizela mu je najprej predstavila svojega zaročenca, za njim pa Kušarja, člana višjega sodišča – oba kot borilca za njene pravice.

»Torej še niste uredili«, je rekel hladno.

Mladenka mu je povedala vso zgodbo o dediščini grajskih zakladov.

»Hm, tako, tako.« Graščaka ni preveč genilo njeno pripovedovanje.

»Prišla sem po listino, iz katere je razvidno, da je bil moj oče brat graščaka Roberta«, je povedala svojo željo. »Ako jo opremite še s svojim podpisom in z graščinskim žigom, bo imela ta listina popolno veljavo.«

»Lahko ti potrdim, da si bila pri meni pridna in poštena. Drugega potrdila pa ti jaz ne morem izdati ...«

Mladenki so se podirale nade. »Vaša rajna gospa mi je večkrat pripovedovala, da ste me sprejeli kot siroto. Poznala je mojega očeta in vedela, da mu je brat graščak na Robovju. Listino s takimi podatki so našli v očetovi zapuščini.«

»Tega se danes več ne spominjam. Minilo je že več let in ni čudno, ako sem vse pozabil.«

»Morda pa imate zapisano in bi mi lahko ustregli«, ga je prosila.

»Kakor se mi dozdeva, sem vam izdal neko dokazilo, preden ste odpotovali ...«

»Tisto potrdilo sem izgubila ...«

»Pojdite k mojemu pisarju, naj vam napiše novo ...«

»Brez vašega ukaza tega ne bo hotel storiti.«

Z nejevoljo je graščak napisal listič in naročil, naj ga odda v grajski pisarni. Tako se je rešil njenega nadlegovanja.

Takega sprejema Gizela ni pričakovala. Pokojna grajska gospa jo je ljubila kakor svojega otroka. Tudi graščak ji je bil naklonjen. Odkod ta nenadna izprememba?

V pisarni so jo premerili od nog do glave. Pisar je pripravil gosje pero in začel pisati. Napisal je nekaj kratkih vrstic ter jih osušil z belim peskom.

»Tukaj je pismo.« Zvil je papir ter ga dal mladenki. Molče je sprejela zvitek ter ga sukala v roki.

»Ali bi še kaj radi?« jo je vprašal nejevoljno, ker se ni takoj odstranila.

»Spis je brez podpisa«, je boječe omenila.

»Vem«, je odvrnil osorno. »Taka potrdila podpisuje mestno oblastvo ...«

Kušar je stopil pred pisarja ter ga opozoril na važnost navedbe, kdo je bil njen oče.

»Mi ga ne poznamo«, ga je zavrnil. »Česar ne vemo, tega ne smemo potrditi. Mestno oblastvo pa ima zapisnik prebivalstva ter vam bo rado ugodilo.«

V mestu so nastale nove ovire. Nikjer ni bilo zapisano, kdaj in kje je umrl njen oče. Ime so naposled iztaknili v neki prijavni knjigi, a je bilo brez pripombe.

Gizela se je sklicevala na očetovo bivališče, ki je bilo medtem že dvakrat prodano. Oče je bil le najemnik, zato je bilo njegovo ime površno navedeno. Manjkalo je rojstnih podatkov.

Mestno oblastvo je odložilo njeno prošnjo. Zahtevalo je priče, ki so poznale njenega očeta.

Mladenka se ni spomnila nikogar. Vsa obupana je odšla z mestnega oblastva. Bolj ko kdaj poprej je čutila, da je obsojena na pregnanstvo.

Milan pa ni obupal. Zanašal se je na mestnega oblastnika. Gregor plemeniti Valant je bilo ime možu, v katerega je stavil poslednje nade. Ako se ne moti, je ta mož celo njegov daljni sorodnik. Kogar je vprašal, vsak mu ga je pohvalil. Njegove modre odredbe so popravile marsikako krivico, za katero se niso zmenili prejšnji mestni gospodarji. To mu je dajalo ugled in veljavo.

Milan in plemeniti Valant sta se pozdravila kot daljna sorodnika. Doslej se še nista videla ter se nista poznala. Obema je bilo prijetno nepričakovano svidenje na tuji zemlji.

»Pa kaj vas je privedlo semkaj?« ga je vprašal po kratkem uvodu.

Mladenič mu je predstavil svojo zaročenko in opisal njeno usodo.

»Storil bom vse, kar bo mogoče«, je obljubil poln sočutja. »Nihče vam ne sme kratiti dedne pravice. Kdor bi se drznil, ga bomo kaznovali.«

Prijaznost visokega gospoda je opogumila mladenko. Vsi njeni dvomi so se razpršili. Povedala mu je, kje so živeli njeni starši, ki so ji pomrli v otroški dobi. Usmilila se jo je graščakinja z Malinja. V gradu se ji ni slabo godilo. Dediščine ni nikoli pričakovala, čeprav je vedela, da ima na Robovju bogatega strica, ki nima potomcev. Skoro ustrašila se je vabila, naj pride na Robovje. Pa je vzlic temu odpotovala. In takrat se ji je začela trnjeva pot življenja.

»Graščaka Roberta sem poznal«, ji je oblastnik segel v besedo. »Menda je bil silno premožen ...«

Mladenka je nadaljevala: »Ko sem prišla na Robovje, sem se razjokala v bridkem razočaranju. Ob grajskih zakladih sem zagledala tujko. Zgodilo se je sleparstvo. Za dedinjo so proglasili tujko – mene, pravo nečakinjo, pa noče nihče več poznati. Hoteli so me celo umoriti. Naposled pa so me zatožili sodišču zaradi sleparstva.«

»Pa niste nastopili z dokazi?« jo je rahlo opomnil.

»Oblastvo je naklonjeno sleparki«, je razlagal Milan. »Drugim ne verjame.«

Poglavar je zmajal z glavo.

»Sleparica ima mogočne zagovornike«, je dostavil Kušar. »Sodišče se mora ravnati po navodilih ...«

»Lažno dedinjo ščitijo celo na knežjem dvoru«, se je zgražal Milan. »Tudi kneza je premotila ...«

Gregor plemeniti Valant se je zdržal vsake opazke.

»Zavezniki lažne dedinje ne izbirajo sredstev, kadar hočejo komu škodovati. Zorman, ki je branil mladenko, je izgubil življenje. Grozili so celo predstojniku zakriškega samostana ...«

Mestni oblastnik se je obrnil na mladenko. »Vi ste torej nečakinja graščaka Roberta? Ali imate še kako sestro ali kakega brata?«

»Nikogar«, je odgovorila. »Tujka si je prilastila moje ime ...«

»Ali imate kakšno dokazilo?«

»Ničesar. Prosila bi vas, da mi ga napišete.«

»Žal mi je, ker vam ne morem ugoditi. Zadeva še ni dovolj jasna. Preskrbite mi dokaze, na katere bom oprl svojo izjavo.«

»Kamor se obrnem, mi pokažejo vrata. Svetujte mi, kaj mi je storiti!«

Poglavar si je domislil: »Pojdite v župnišče in zahtevajte prepis iz krstne knjige.«

»To je izvršil že predstojnik zakriškega samostana. Pa so mu odgovorili, da je iz stare krstne knjige izginilo več listov. Zato mu niso mogli ugoditi.«

»Škoda!« je odvrnil. »Potem je vaša zadeva zares čudna ...«

»Ako mi vi ne pomagate, sem izgubljena ...«

»Verjemite mi, da mi je vaša zadeva posebno pri srcu. Nedvomno lahko navedete ljudi, ki vas poznajo ...«

»Seveda«, se je vzradostila. »Na Malinju sem preživela domala vsa mladostna leta. Poznajo me vsi grajski prebivalci.«

»Dovolj, milostljiva, dovolj!« Tudi poglavar se je razveselil. »Potrdilo graščaka Teodora bo zadostovalo. Tako vam bom lahko potrdil vašo izjavo.«

Mladenka si je oddahnila. »Toda boj bo še hud«, jo je spet zaskrbelo. »Lažna dedinja si bo izmislila nove zvijače ...«

»Bodite brez skrbi«, jo je pomiril. »Zaupajte v moje varstvo ...«

Gizela se mu je iskreno zahvalila.

Modri oblastnik jo je utrdil v prepričanju, da bo zmagala pravica. »Graščak Teodor bo navedel vaše osebne podatke in jaz jih bom svojeročno podpisal. Morda so mu znani celo podatki vašega očeta ...«

»Teh se menda več ne spominja«, je povedala plaho.

»To je vendar važno!« je poudaril. »Predvsem gre za to, ali je bil vaš oče brat pokojnega graščaka ...«

Milan se je pošalil: »Graščaku se ni ljubilo premišljati. Kadar bo hotel, se bo domislil, saj nima tako slabega spomina ...«

»Pozabiti ni mogel«, je trdila mladenka. »Našel bo tudi listino mojega očeta, kjer je vse natanko zapisano ...«

»Kje je zdaj tista listina?« je zanimalo poglavarja.

»Na Malinju. Niso mi je še vrnili ...«

»Na osnovi one listine bi vam takoj napravil uradno potrdilo«, je rekel oblastnik.

Mladenka si je obrisala solzo.

»Listina je vaša ter vam jo morajo vrniti«, je razlagal važno.

»Graščak noče o njej ničesar vedeti. Pravi celo, da je nima ...«

»Taki ljudje ne marajo sitnosti. Ni se mu je ljubilo iskati«, je sodil njen zaročenec.

»Poizkusite dobiti eno listino«, ji je svetoval oblastnik. »Poprej ne morem ničesar ukreniti.«

»Tedaj mi ne kaže drugo nego oditi na Malinje«, je sklenila mladenka. »Stopila bom pred graščaka ter mu oživila spomine ...«

»Midva pojdeva z vami.« Tudi Milan in Kušar sta bila pripravljena oditi.

»Ni treba«, je odklonila. »Vidva me počakajta v mestu – tam, kjer smo prenočili.«

»Kje pa ste si izbrali prenočišče?« je bil oblastnik radoveden.

»Pri belem orlu«, je povedala mladenka.

Poglavar se ni mogel spomniti tega imena. Vprašal je, kdo jih je tja napotil.

»Neki tujec je prišel takrat mimo voza«, je odgovoril Milan. Mladenki se je zazdelo, da jo je nekaj sunilo kakor z bodalom ob spominu na sumljivega neznanca.

»Kakšen je bil tisti človek?« je poizvedoval oblastnik.

»Srednje rasti in preprosto oblečen. Najbrž bi bil rad kaj zaslužil.«

»Slutim, da me je moral poznati«, je ugovarjala Gizela. »Izrekel je potiho moje ime, ko nas

»Vaše ime je izrekel?« je iznenadilo poglavarja. »Potem pa ni bilo naključje ... Došel vas je s posebnim namenom ...«

»Zato ne pojdeš sama na Malinje. Dovolj si že pretrpela ... Kdo ve, odkod ti preti nevarnost«, se je upiral Milan.

Gizela je spremstvo ponovno odklonila. »Podnevi me ne bo nihče požrl. Sama bom pri graščaku največ dosegla. Teodor je čudak, ki ne mara družbe.«

Milan se je čudil njenemu pogumu. Nekdaj se je bala celo svoje sence, danes pa takšno junaštvo. Preganjanje jo je utrdilo.

A vendar ga je skrbelo. Pot na Malinje je samotna in zunaj mesta je dovolj postopačev osobito v večernih urah.

»Do noči bom opravila«, si ni dala dopovedati.

»Pa če te opazi oni sumljivec ...« jo je hotel oplašiti.

Kljubujoče se mu je nasmehnila in rekla: »Ako bo treba bežati, bom bežala ... Sicer pa je na poti vedno dovolj meščanov, ki se sprehajajo do poznega večera.«

Mladenič je moral odnehati. V kakega nevarnega neznanca res ni veroval; tudi Kušar ni slišal, da bi jo bil poklical po imenu. Bržkone se je zmotila ali pa je čula kako slično besedo.

To ga je pomirilo. A ne popolnoma. Na dnu srca mu je ležala tiha skrb, katere se ni mogel znebiti.

Potem so se ločili. Gizela je hitela na Malinje v zaupanju, da bo omajala okornega graščaka. Kušar se je odpravil v prenočišče k »Belemu orlu«. Milan pa je ostal pri mestnem oblastniku, ki je želel, da bi se o zadevi bolj natanko pomenila.

Zunaj je ponehavala vročina. Poletno solnce se je nagibalo k zatonu.

27.[uredi]

V prenočevalnici »Pri belem orlu« je bilo ob poletnih večerih prav živahno. Tujci so prihajali in oddajali prtljago. Nekaj jih je odšlo po mestu, drugi pa so posedli okrog miz in naročili večerjo.

Kušarja niso zanimali potniki iz neznanih krajev. Zahteval je ključ od sobe, kjer so prenočili. Urediti je bilo treba prtljago, zakaj še ta večer so nameravali zamenjati prenočišče.

Ni še začel pospravljati, ko je nekdo potrkal na vrata. Odprl je, misleč, da je strežnik.

»Midva se že skoro poznava«, je izpregovoril neznanec v ponošeni obleki. Obraz mu je bil porasel in umazan.

»Predrznost!« Kušar si je mislil, da ima pred seboj nadležnega berača.

»Videl sem vas, ko ste dospeli v mesto z neko mladenko ...«

»Ali jo poznaš?« mu je Kušar segel v besedo.

»Nekoliko pač«, je odvrnil porogljivo. »Moj tovariš jo je celo poklical po imenu ...«

»Veš li, odkod mu je znano njeno ime?« se je spustil z neznancem v pogovor.

»Kaj bi ne vedel! Sestra mojega tovariša se prav tako imenuje ...«

»Tedaj se je zmotil ali pa ...«

Potepuh se je namuznil: »Koliko mi daste, da vam pojasnim vso zadevo ...«

»Toliko, kolikor bo vredno tvoje poročilo ...«

»Velja. Slišali boste nekaj, česar niste pričakovali ...«

»Začni! Ampak kratko in stvarno! Praznih marn ne bom dolgo poslušal.«

Neznanec je začel brez uvoda: »Tisti postopač, ki je poklical mladenko, se imenuje Štuc ter je moj prijatelj ...«

»Prijatelja vendar ne boš izdajal.« Kušar se je hotel prepričati, ali naj se zanese na njegove besede.

»Za denar lahko vse napravim. Od prijateljstva ne morem živeti ...«

»Še nekaj!« se je spomnil Kušar. »Najprej te moram poznati ...«

»Ime mi je Čink. Po poklicu sem mestni delavec. Štuc je moj tovariš. Pred mestom vas je čakal s posebnim namenom ...«

»Torej mu je bilo naročeno ...«

»Seveda. Gre namreč za njegovo sestro. O vašem prihodu je bil natančno obveščen ...«

»Kje je njegova sestra?« je poizvedoval Kušar čedalje bolj zaupno.

»Daleč. Kraja mi prijatelj ni hotel imenovati.«

»Ali je bogata?« je zanimalo Kušarja.

»Po stricu je podedovala obilno premoženje. Svojemu bratu pošlje mnogo denarja ...«

Kušarju se je pričelo jasniti. Tudi sam bi bil rad kaj dostavil, a se je premagal ter se zadovoljil le z vprašanjem.

»Vašega prijatelja bi želel poznati«, je omenil poročevalcu. »Povej mi, kje bi ga mogel dobiti, da bi se kaj pomenila ...«

Čink se je zamislil: »Tega vam ne svetujem, ker bi lahko nastale slabe posledice ...«

»Ali meniš, da bi se dal spoznati? Preoblekel bi se in prisedel k vama ... Seveda bi dal tudi za pijačo ...«

Postopač se je obliznil in pomišljal: »Štuc bi vam ničesar ne povedal ...«

»Pa če bi ga poprej opijanil?«

»Vseeno. Štuc ima mnogo prijateljev. O tem, kar sem vam povedal, pa ne ve nihče razen mene.«

»Vsekako maram spoznati tega človeka. Vsaj od daleč bi si ga rad ogledal.«

»No, ako želite, vam bom ustregel. Sami boste krivi, ako vam bo škodovalo ...«

Čink je navedel zakotno ulico in opisal beznico, kamor zahaja Štuc v večernih urah. Njegove podatke si je Kušar prav dobro zapomnil.

»Toda pridite sami in ne vedite se sumljivo«, mu je zabičil in spravil nagrado, katero je prejel za svoje poročilo.

Potem se je hitro poslovil. Mudilo se mu je nekam, kjer bo zapravil svoj zaslužek.

Kušar ga je ustavil. »Pa kdaj naj pridem?« je moral natanko izvedeti.

»Nocoj vas ni treba. Morda jutri ali pojutrinjem ...«

»Ali se bojiš tovariša? Kam pa zahaja navadno ob tem času?«

»Na reki ima svoj čoln. Tam prevaža ljudi, pri čemer nekaj zasluži. Njegovo opravilo traja po navadi do trdega mraka. Potem je lačen in žejen ...«

Capin jo je naglo odkuril. Kušar se je zaklenil v sobo in začel pospravljati prtljago. Kazalec na uri se je pomikal v polnočno strmino.

Ko je vse uredil in pospravil, se je zleknil v naslanjalo. Tedaj je vstopil Milan in vprašal s strahom po Gizeli.

»Ali nista prišla skupaj?« je planil pokoncu.

»Tedaj se še ni vrnila ... Na Malinju ni ostala toliko časa ... Kje se je neki zapoznila?«

»Morda se ji je kaj pripetilo ...« Oba je pričelo resno skrbeti.

Kušar je odprl okno in gledal na ulico. Tujci so še vedno prihajali, toda Gizele ni bilo odnikoder. Milan je vprašal strežnike in vratarja, ki je sprejemal goste. A nihče mu ni mogel dati kakega pojasnila.

Milan in Kušar sta se odpravila v mesto. Vso noč sta begala po temnih ulicah, a brez uspeha. Zjutraj sta se oglasila pri mestnem oblastniku.

Gregor plemeniti Valant ni pričakoval take novice. V prvem hipu ni vedel, kaj naj svetuje ali ukrene. »Tukaj je ni bilo«, je bil ves zmeden. »Morda je zgrešila pot v predmestju ...«

Milan je dvomil: »Znana ji je vendar vsaka stezica ... Ne, ne! Gizela se ni mogla izgubiti!«

»Ali pa je srečala kako znano osebo, ki ji je ponudila prenočišče ...«

»Ni verjetno. Najbrž nima v mestu nikakega znanstva ...«

Kušarja so plašile temne slutnje. Vedel je, da ima mladenka tukaj skritega sovražnika. Milanu še ni ničesar omenil, toda mestnemu oblastniku mora odkriti, kar je bil izvedel.

»Ali pa veste, da je postopač govoril resnico?« je dvomil oblastnik. »Lahko vam je natvezil nekaj, kar ni res, samo da je prišel do denarja ...«

»Pravil mi je stvari, katerih se ni mogel izmisliti. O tem se bom še osebno prepričal ...«

»Kušar, varujte se ljudi, ki posedajo po zakotnih beznicah ... Izvabiti vas hočejo v past, kjer boste izgubljeni ...«

»Gospod oblastnik! S takimi ljudmi sem imel že dovolj opraviti. Poznam njih nakane ter vem, kako jih je treba ugnati. Bojim pa se za neizkušeno Gizelo ...«

»Meni pa se le dozdeva, da je ostala mladenka na Malinju«, je menil oblastnik. »Pojdite tjakaj in poizvejte. Ako boste izvedeli kaj neprijetnega, me nemudoma obvestite.«

Kušar se je urno zasukal in odšel po bližnjici na Malinje.

Graščak Teodor ga je prestregel na pragu. »Prišli ste zopet zaradi tiste listine«, ga je nagovoril. »Ali je ni izdalo mestno oblastvo?«

»Nekaj drugega me je privedlo do vas«, mu je odvrnil važno. »Sinoči je bila tukaj Gizela ...«

»Seveda je bila«, je odgovoril navidezno mirno.

»Se je li dolgo zamudila?«

»Odšla je, čim sva se zmenila. Ne vem, zakaj ste radovedni?«

»Zato, ker se sinoči ni vrnila ...«

»Kam pa se je dejala?« se je namišljeno začudil.

»Rekla je, da bo kmalu opravila. A zaman smo jo pričakovali ...«

»Mladina ima svoje opravke in svoje poti«, je napravil neslano opazko.

Kušar ga je zavrnil: »Prepričan sem, da se mladenka z nikomer ne ukvarja ...«

»Potem je še bolj čudno. Kam je neki izginila?«

»O tem bom poizvedel.« Kušar se je hitro poslovil. Mudilo se mu je nazaj v mesto. Srečalo ga je mnogo ljudi in marsikoga je ustavil in vprašal po mladenki, katero je natanko opisal. A neuspešno je bilo vsako poizvedovanje.

Izkušeni član sodišča, ki je prodrl že v marsikako zamotanost, ni vedel, kaj naj bi ukrenil. Misli so mu nastajale in ugašale kakor iskre nad plamenom. Spomnil se je neznanca v mestni prenočevalnici. Njegov zlobni tovariš je medtem zalezoval mladenko ter jo odvedel ali celo umoril. Svoje strašno dejanje je v mraku prav lahko izvršil.

Kušar je dospel po dolgih ovinkih v mestno prenočevalnico. Tu je izvedel, da se Gizela še vedno ni vrnila. To je njegove slutnje še bolj utrdilo.

28.[uredi]

Beznica, v kateri naj bi bil Kušar spoznal nevarnega postopača, je stala v samotni ulici med nizkimi hišami z umazanimi zidovi. Znotraj je smrdelo po dimu in razlitem žganju. Po mizah so se pasle muhe na ostankih jedi in pijače.

Mračni prostori zakotne pivnice so se napolnili šele, ko se je pričelo večeriti. Semkaj so zahajali ljudje, ki so tukaj zapili svoj borni zaslužek, pa tudi taki, ki se drugje niso upali pokazati. Stregel jim je Hasan, mož visoke rasti, čigar krepke pesti so morale večkrat napraviti red in pometati drhal na cesto. Dokler so bili njegovi gostje mirni, toliko časa je bil z njimi prijazen. Zabaval jih je z neslanimi dovtipi, ki so jih sprejemali z glasnim krohotanjem.

Pivce, ki so se shajali v njegovi krčmi, je poznal po imenu. »Prijatelja še ni«, je že oddaleč povedal prišlecu, ki je komaj pogledal skozi vrata.

»Pride pa nekdo drugi«, je odgovoril Čink in naročil žganja.

»In kdo bo plačal?« Krčmar ni zaupal postopaču.

»Tisti, ki pride za menoj ... Pa saj je že tukaj ...« je zapazil Kušarja za mizo v mračnem kotu.

Hasan se je zadovoljno odstranil.

»Ali ste sami?« se je Čink ozrl okrog sebe.

Kušar je prikimal in pomaknil predenj načeto steklenico. Postopač je prisedel in zvrnil kozarec.

»Kje je Štuc? Bo li prišel?« je Kušar začel poizvedovati.

»Ne vem. Snoči in danes se nisva videla«, se je glasil odgovor.

»Ali je kam izginil?«

»Podnevu se redkokdaj vidiva. Snoči pa sva bila dogovorjena. Čakal sem ga tukaj pol noči, a ni ga bilo ...«

»Torej te je pustil na cedilu ...«

»Najbrž je dobil zopet kako pismo ...«

»Ali zahaja Štuc še v kako drugo krčmo?«

»Tudi pri ‚Zamorcu‘ ga večkrat najdem ...«

»Pojdiva za njim.« – Kušar je bil kar pripravljen oditi.

Čink ga je ustavil: »Le počasi in previdno, da se ne bova preveč zaletela ...«

»Potepuha moram dobiti v roke. Ako mi pomagaš, ne bo brez nagrade ...«

Potepin se je zadovoljno obliznil. Rekel pa ni nobene besede.

»Poskusiva z zvijačo«, je silil Kušar. »Obnašajva se tako, kakor bi drug drugega ne poznala ...«

Čink je pil in bobnal s prsti po mizi. »Torej ga hočete vsekako spoznati«, je naposled izpregovoril.

»Hočem, naj velja, kar hoče. Tista deklica je namreč nekam izginila ...«

»Hudirja!« je vzkliknil s strahom.

»In Štucu je znana njena usoda ... Vidiš, o tem se morava pomeniti ...«

»Ali mislite, da boste kaj opravili? Ako res kaj ve, vam bo utajil. Sicer pa je zadeva čudna. Štuca ne bom zagovarjal. Morda je kriv, lahko pa je tudi nedolžen ...«

Kušar mu je dogodek površno opisal. Povedal mu je samo toliko, da je Gizela odpotovala na Malinje. Tam se ni dolgo mudila. Ko se je poslovila, se je že mračilo.

»Ali pa veste, da je res odšla?« je Čink sumljivo podvomil.

»Graščak Teodor vendar nima povoda lagati«, se je Kušar nejevoljno obregnil. »Na Malinju ni ostala in nazaj je ni bilo ... Ostanejo nam samo še temne slutnje ...«

»Iskati jo bo treba«, je omenil Čink in skomigal z rameni.

»Štuca bom ovadil in tebe bom dal za pričo ...«

Čink se je popraskal za ušesi. »Tega ne smete storiti. Moji dokazi še niso zreli za sodišče ...«

»Povedal boš toliko, kolikor veš. Podatki o bogati dedinji zadostujejo za prvo preiskavo ...«

»Počakajte še nekaj dni. Medtem bom izpopolnil svoje poročilo ...«

»Zadeva je nujna ter je ne sme prerasti trava ...«

»Nikar se ne bojte!« Čink je izpraznil steklenico in hotel oditi.

»Kam greš?« ga je ustavil Kušar.

»K ‚Zamorcu‘. Vi pa ostanite tukaj in ne govorite z nikomer o tej zadevi.«

Kušar mu je obljubil in naročil: »Poizvej natanko ter mi pridi povedat. Čaka te obilno plačilo.«

Čink je odšel z obljubo, da se bo hitro povrnil.

29.[uredi]

Krčma pri »Zamorcu« je stala v predmestju blizu reke. Tudi tukaj so se shajali postopači in prežali na svoje žrtve. Mimo je držala cesta, po kateri so tudi ponoči prihajali tujci in drdrali vozovi.

Čink je bil pri »Zamorcu« domač kakor hišni maček. Z gospodarjem sta se tikala ter se razgovarjala kakor najboljša prijatelja.

»Ali Štuca še ni bilo tukaj?« je pošepnil krčmarju, ko je stopil v pivnico.

»Vem, da si prišel zaradi njega«, mu je skrivnostno poškilil.

»Za nocoj sva se domenila ...«

Krčmar je sumljivo zakašljal.

»Zakaj mi nisi odgovoril na vprašanje?« ga je navidezno dražilo.

»Zato, ker ne verjamem, da bi Štuc nocoj sploh prišel ...«

»Ali meniš, da ima kako posebno opravilo?«

»Morda kak zadržek«, mu je namignil. »Ako pa veš, da pride, ga počakaj. Sediš lahko zastonj, dokler ti ugaja.«

Čink pa ni hotel ostati. Sedeti brez pijače mu ni bilo prijetno. Štuca je hotel iznenaditi doma v njegovi lopi. Krčmarjevo vedenje je bilo videti sumljivo ...

Koča na obrežju reke je bila lesena in pokrita z deskami. Zadaj se je opirala na kole; tu je bil izhod na brv, ki je vodila k čolnu. Spredaj pa je slonela na bregu, kjer je bil vhod v kolibo. Tla so bila dvignjena toliko, da jih ni dosegla voda ob povodnji.

Postopač se je oprezno bližal kolibi. Vrata so bila zaprta ter se niso dala odpreti. Potrkal je in poklical tovariša.

»Kdo je?« Štuc se je oglasil zunaj na brvi.

Čink se je hudoval: »Ali me ne poznaš po glasu?«

»Kaj pa iščeš tukaj?« je vprašal nejevoljno.

»Tebe. Si li pozabil na dogovor?«

»Nisem. Počakaj, naj zaklenem.«

»Včasih nisi zaklepal ... Nekaj mi prikrivaš ...«

»Iztakljivec!« Štuca je takoj ujezilo.

Čink se ga ni ustrašil. »Ali veš, kaj se je zgodilo?« je pričel vabljivo.

Tovariš je kljubujoče molčal.

»Novica je zanimiva. Tista deklina je izginila ...«

»Kam?« je vprašal plašno.

»Čakaj, naj vidim ... Kaj ti je treba vpraševati ...«

»Pes!« Štuc ga je začel psovati. »Ti si jo vrgel v reko, kjer je utonila ...«

»Jaz?« je porasel. »Ali noriš, da mi kaj takega očitaš?«

»Kako pa veš, da je izginila?«

»Da je utonila, čujem sedajle prvič od tebe ...«

»Ti si jo pahnil v reko. Tako je in nič drugače.«

»Jaz sem nedolžen.« – Čink mu je pričel očitati: »Ali veš, odkod si dobival pisma in kaj ti je bilo naročeno? Deklina je bila napoti onim, ki so te najeli ...«

»Prijatelj, jaz je nisem umoril ...«

»Kdo pa drugi«, mu je zabrusil.

»Ponovi, kar si rekel.« Štuc je skrčil pesti in stopil predenj.

Čink je nastavil hrbet in rekel: »Kar udari!«

»Zini še eno tako besedo, pa jo boš dobil po grbi ...«

»Kako pa veš, da je utonila?«

»Vem«, je pritrdil. »Pa ni moja krivda.«

»Zakaj pa jo odrivaš name?« mu je oponesel.

»Čemu pa šariš okrog kolibe?«

»Zato, ker nisi prišel k ‚Zamorcu‘ ...«

»Rekel sem ti, da sem že na poti ... Pojdiva in nikar ne sitnari.«

Zavila sta v predmestje proti »Zamorcu«. Tam sta naročila žganja, zakaj noč je bila hladna. Pijača ju je naglo ogrela.

Štucu je zlezla glava na prsi.

»Ali je res mrtva?« ga je vprašal prav zaupno.

Tovariš je prikimal komaj vidno.

»Kako pa veš? Kje si jo našel?«

»Med koli pod kolibo ...«

Čink se je zganil. Zanimalo ga je, kako jo je našel.

»Po naključju«, mu je odgovoril.

»Mrtvo?«

»Mrtvo.«

»Pa veš, da je ona?« je hotel dognati.

»Poznam jo po obleki. Najbolj značilno je ogrinjalo ...«

»Kdo se je neki tako daleč izpozabil?« Činku se je zasmilila uboga žrtev.

»Jaz nisem položil nanjo mezinca. Res mi je bilo naročeno, naj jo opazujem. Nisem pa imel morilnega namena ...«

»Sama ni skočila v vodo. Jaz bi zadevo javil oblastvu.«

»Saj nisem neumen. Ako porečem, da nisem kriv, mi ne bodo verjeli. Ne bom se podajal v nevarnost.«

»Deklino bodo iskali. In če jo najdejo pri tebi ...«

»Poskrbel bom, da se to ne bo zgodilo.«

»Kam jo boš pa spravil?« Čink je hotel vse izvedeti.

»Počakaj, da premislim«, mu je odvrnil.

»Le premisli. Nočem te motiti.« Čink je izpil ter se kratko poslovil.

»Ali že odhajaš?« je zaskrbelo tovariša.

»Grem«, je izrekel ter odšel iz beznice.

Štuc je naročil novo merico žganja. Krčmar mu je postregel in sedel zraven njega.

Začela sta se po tihem meniti. Postopač je bil čedalje bolj nemiren. Begala ga je skrita bojazen, čeprav se ni zavedal strašne krivde. Pijača mu ni več dišala. Izlil jo je po tleh ter se izgubil v temo.

30.[uredi]

Kušar se je v zakajeni pivnici silno dolgočasil. Dolgo je moral čakati, preden se je vrnil postopač z obljubljenim poročilom. Prišlecu se je poznalo na obrazu, da prinaša žalno novico.

»No, kaj si izvedel?« ga je vprašal, ko je sedel zraven njega.

»Deklica je mrtva«, mu je pošepnil na ušesa.

»Mrtva! Ali je mogoče? Štuc jo je umoril ...«

Čink je ugovarjal: »Zadeva je zamotana. Ne smemo ga še obsoditi ...«

»Storil je, kar mu je bilo naročeno. Nikar ga ne zagovarjaj!«

»Pravi, da je nedolžen. Celo hudo mu je, ker se je to zgodilo.«

»Hinavec!« se je zgrozil Kušar. »Ne bo nam utajil.«

»Dokazov nimate in priče ni nobene«, je branil svojega tovariša.

»Ali si jo videl, da je mrtva?«

»Nisem.«

»In kje naj bi bilo njeno truplo?«

»V reki ob bregu pod kolibo ...«

»Kdo stanuje tamkaj?«

»Štuc, moj tovariš. Tam ima svoj čoln ...«

»No, vidiš. Pa praviš, da je nedolžen ...«

»Med koli, na katerih je zgrajena koliba, je našel njeno truplo. V reko jo je pahnil nekdo drugi ...«

»Jaz pa mislim drugače«, ga je zavrnil Kušar. »In oblastvo naj izreče poslednjo besedo.«

»Nikar se ne prenaglite. Štuc bo pobegnil, preden ga bodo prijeli ...«

Kušar je premišljal, kaj naj ukrene.

»Potrpite vsaj še nekaj časa. Medtem pa govorite s Štucem. Ali imate pri sebi kako orožje?«

»Brez orožja seveda nisem. Ali ga bo treba rabiti?«

»Dobro je, ako ste zavarovani. Vendar pa Štuc ni tako nevaren. Samo z biriči mu ne grozite.«

Kušar je sklepal in premišljal. Naposled je pozval postopača, naj mu pokaže pot do kolibe.

Čink mu je rad ustregel. Poučil ga je celo, kako naj nastopi. »Primite ga strogo. Ako ni kriv, naj vam izda zločinca.«

Sprejel je obljubljeno nagrado in izsrkal zadnjo kapljico iz kozarca. Potem sta odšla počasi proti reki.

Med potjo nista mnogo govorila. Kušar je hotel vedeti, kje je koliba.

»Prav na obrežju reke«, se je glasil odgovor.

»Je li zgrajena na čolnu?«

»Ne. Koliba stoji na kolih ter je oprta na obrežje. Notri je mizica in borno ležišče. Vhod je z obrežja.«

»Ima li Štuc kakega sostanovalca?«

»Nikogar. Štuc ne mara za družbo in nima prijatelja razen mene.«

»Takih ljudi ni kaj prida«, je vedel Kušar. »Zakaj ne javi oblastvu, da je našel utopljenko.«

»Zato, ker se boji sitnosti in meni, da mu ne bodo verjeli. Kakor kaže, mu je nekdo podtaknil svojo žrtev ...«

»Ali meniš? Bolj verjetno je, da je Štuc koga podkupil, naj izvede strašno dejanje ...«

»Kaj takega bi bil zaupal samo meni, a ni nikdar črhnil besedice.«

Približala sta se obrežju reke. Čink mu je pokazal kolibo ter se poslovil. Krenil je nazaj v predmestje.

»Le pojdi, kamor hočeš«, si je mislil Kušar. »Zdaj te več ne potrebujem.«

Pred kočo se je ustavil in poslušal. Vsa okolica je molčala. Čulo se je le zamolklo šumenje reke.

Koliba je bila motno razsvetljena. Nekje v kotu je morala brleti leščerba, čije medla svetloba se je videla skozi razpoke. Vrata niso bila zaklenjena. Odprla so se na stežaj, čim je Kušar pritisnil na kljuko. Štuc, ki je dremal pri mizi, je planil pokoncu.

»Kaj iščete tukaj?« je spoznal spremljevalca nesrečne mladenke.

»Ali veš, kdo sem?« je stopil Kušar predenj.

»Vem. Pa kaj želite od mene?«

»Iščem deklico, ki se je izgubila ... Sled me je privedla semkaj ...«

»Sled?« je ponovil v zadregi. »Motite se ali pa ste napačno poučeni ...«

»Deklica, ki mi je bila izročena v varstvo, mora biti nekje tukaj ... Vem, da ni živa, ampak da je mrtva ...«

»Tu je ne boste iskali!« Togotno je pahnil od sebe Kušarja, ki je hotel vzeti njegovo leščerbo.

»Proč z rokami!« mu je zapovedal. »Sicer bom rabil orožje.«

Štuc je obstal ter se ni upal geniti. Pred njim je stal mož z orožjem. Preden bo sprožil, bo dobro pomeril. Sam mu ni kos, ker je vajen napadati za hrbtom. Morda bi mu uspelo zunaj v temi ... Njegove misli so snovale temne načrte ...

Kušar mu je ukazal: »Vzemi luč in pojdi z menoj! Sicer grem v mesto po biriče ...«

Možak se je uklonil. Vzel je luč in odprl vrata na reko.

»Pokaži mi njeno truplo«, je zahteval, ko sta prišla iz kolibe.

Brez ugovora je postavil leščerbo na brv in pokazal s prstom v vodo pod kolibo. Ob kolu je ležala utopljenka – Kušar jo je spoznal po obleki. Počenil je na brv ter se nagnil, kolikor je mogel, da bi si jo natančneje ogledal. Ni se domislil, da mu preti nevarnost.

Tedaj se je zamajala brv z močnim sunkom. Kušar se je hotel vzravnati, a je nesrečno omahnil. Loveč se z rokami po zraku, je pljusknil v reko. Preden se je mogel okleniti kola, je začutil na hrbtu drog, ki ga je pritisnil v vodo.

»Pusti me, lopov!« je izrekel v borbi z grozovito smrtjo.

»Lahko noč! Kmalu se boš ohladil ...«

Iz vode se je čulo pojemajoče grgranje, ki je utihnilo v kričečem šumenju reke.

Štuc je popravil brv ter se zaklenil v kolibo. Roka, s katero je utopil nasprotnika, se je tresla, a njegova črna zavest se je veselila zmage. »Ta vohun me ne bo nikoli več ovadil«, se je oddahnil in načel steklenico žganja. Pijača mu je preganjala grozo, ki se mu je vsiljevala. Njegovo zadovoljstvo pa še ni bilo popolno, ker ni mogel zaspati. Spanje bi ga šele pokrepčalo.

Stopinje, ki so se oglasile zunaj kolibe, so ga ponovno vznemirile. Jeli oživel utopljenec? Ne! Tiščal ga je toliko časa, dokler ni izdihnil. Nekdo ga je moral opazovati. Kaj, če so ga zalezovali mestni biriči!

Prišlec ga je poklical po imenu.

»Čink!« – Štuc se je razveselil in odprl tovarišu, katerega je najprej robato ozmerjal.

»Zakaj me psuješ?« se je nalašč začudil.

»Zato, ker si pokazal vohunu moje skrivališče ...«

»Preprečil sem, da te ni ovadil oblastvu. Bodi mi hvaležen! Upam, da si se izmazal, kakor se spodobi ...«

»Ti si kriv, kar se je zgodilo. Ti ga imej na vesti ...«

»Ali si spet kaj napravil?«

»To, kar sem moral. Branil sem se, samo branil ...«

»Pa kje je sedaj? Ali mi ne zaupaš?«

»V družbi svoje varovanke ...«

»Mrtev?«

»Ako bi ne bil jaz njega, bi bil on mene ...«

»Ali si ga ustrelil ali zabodel?«

»Sunil sem ga v vodo in pritisnil s kolom kakor mačka ...«

Čink ga ni pohvalil, pa tudi ne pograjal. Rekel mu je samo, da trupli v vodi ne smeta ostati. To pa zato, ker ni prijetno bivati v taki bližini.

»Pa tudi nevarno je, da bi ju tukaj našli«, je dodal v strahu in skrbi.

»Kdo pa ve, kje naj bi ju iskali?«

»Ti veš«, ga je pogledal nezaupno.

»Jaz bom tiho«, mu je odvrnil.

»Ali boš molčal? Vedno in povsod, tako, kakor bi ničesar ne vedel ...«

»Štuc, zakaj se bojiš? Jaz te ne razumem. Praviš, da dekline nisi umoril in Kušar te je napadel – moral si se braniti. Torej nimaš ničesar na vesti. Le posrečilo se ti je, da si ga premagal ...«

»I seveda.« Postopač se je nekoliko pomiril.

Tovariš mu je svetoval: »Sredi reke, nedaleč od tukaj je nasip, kamor je nanesla voda obilo peska. Tam bi ju zakopala.«

»Ali mi boš pomagal?« se je razveselil.

»Seveda. Pa urno se bova zasukala.«

»Ni treba nama hiteti. Do jutrnje zarje je še tri ure. Opravila bova lahko počasi.«

Odšla sta tiho iz kolibe. Štuc je zaklenil vrata.

»Čoln je pripravljen«, mu je pokazal kraj, kjer je bil privezan. »Davi sem si omislil novo veslo.«

Noč je spustila na mesto svoje zastore. Luči so ugasnile, na ulici je utihnilo življenje. Ob reki ni bilo več nobenega človeka.

Šla sta po brvi proti čolnu. Štuc je odpel verigo in prijel za veslo. Čoln se je pomaknil h kolibi.

Trupli obeh utopljencev sta še vedno ležali med koli pod kolibo. Voda je bila tukaj mirna ter se ni bilo bati, da bi ju kam odnesla.

Luč sta postavila na brv ter jo zakrila tako, da se ni videla v mesto. Potem sta zavihala rokave. Krepko sta zagrabila in truplo mrtvega Kušarja je ležalo na dnu v čolnu. K njemu sta položila njegovo varovanko.

Nato sta ugasnila luč in pomaknila čoln v deročo strugo.

31.[uredi]

Valant, mestni oblastnik, in njegov prijatelj Milan sta bila vsa zamišljena in potrta. Kušarja ni bilo odnikoder, kar ju je čedalje bolj skrbelo. »Ali je našel kako novo sled in zašel na ovinke?« sta se resno vpraševala.

»Prosil sem ga, naj mi prinese kako poročilo z Malinja«, je tarnal oblastnik. »Kdo ve, kje se je zamudil?«

»Naša prtljaga je še vedno pri ‚Belem orlu‘«, je omenil Milan. »Vratar hrani ključ od sobe. Kdo ve, kje je Gizela, moja draga zaročenka.«

»Čudno! Tukaj se dogajajo stvari, katerih ne morem razumeti. Hitro bo treba nekaj ukreniti.«

»Najprej pojdem v prenočevalnico po prtljago«, je sklenil Milan.

»Pri meni je dovolj prostora«, mu je oblastnik ponudil shrambo. »Moji služabniki vam bodo pomagali.«

Mladenič se mu je zahvalil za naklonjenost; predvsem mu je ugajalo, ker je oblastnik zasledoval s tolikšnim zanimanjem ves dogodek.

»Takoj moram oditi na Malinje«, je sklenil oblastnik. »Zaslišal bom graščaka Teodorja zaradi listine, ki jo potrebuje vaša zaročenka. Izjaviti mora, kako je opravila, kdaj je odšla in kaj mu je znano o njenem očetu.«

Milan ga je opozoril: »Graščakovo vedenje je nekoliko sumljivo. Nič mu ne zaupam ...«

»Zato se bom prepričal. Poprej ne maram izreči nobene besede.«

Prijatelja sta se ločila. Milan je odšel s služabnikom v mesto po prtljago. Valant pa se je odpeljal na Malinje v nadi, da bo kaj izvedel.

Graščak Teodor ga je sprejel zelo prijazno. Povedel ga je v krasno sobano in sedel tako, da mu je gledal v obličje. Govoril je previdno; poteze njegovega obraza so razodevale zadrego.

»Prišel sem zaradi deklice, ki je bivala tukaj«, je začel oblastnik. »Ali se spominjate, kako je prišla na Malinje?«

»Moja pokojna soproga jo je sprejela kot siroto«, je graščak hitro odgovoril. »Menda so ji pomrli starši, drugega se ne spominjam.«

»Potem pa je nekam odšla ter vas je pred dnevi spet obiskala ...«

»Prišla je po neko listino, pa se ni dolgo mudila ...«

»Od takrat je ni več ... Izginila je kakor senca ...«

»Izginila?« Graščak je poskočil od začudenja.

»Vam so znane razmere bolje kakor meni«, je nadaljeval oblastnik. »Nedvomno ste poznali njenega očeta.«

»Deklica je prišla k nam šele potem, ko ji je umrl oče ...«

»Ali nimate neke listine, v kateri je navedeno, kdo so bili njeni starši?«

»Prosila me je, naj jo poiščem ...«

»Pa ste ji ugodili?«

»Treba bi bilo premetati kupe starega papirja ...«

»Tista listina je važna«, je poudaril oblastnik. »Potrebujemo jo zaradi uradne ugotovitve ...«

»Tedaj jo moram poiskati.« Graščaku se je poznalo, da ni tako mislil, kakor je bil izgovoril.

»Poiščite jo čimprej«, je prosil oblastnik.

Graščak mu je moško obljubil. Hitro pa je dostavil: »Čemu vam bo listina, ako ni mladenke ...«

»Deklico bomo našli. Kdaj je bila pri vas? Ali je odšla sama brez spremstva?«

»Sama«, je odvrnil hladno, kakor bi ne bilo vredno o tem govoriti. »Prišla je, ko se je že mračilo.«

»Zakaj je niste pridržali čez noč?«

»Prosil sem jo, naj ostane. Pa je odklonila.«

»Preskrbeli bi ji bili vsaj spremljevalca ...«

»Na to res nisem mislil«, se je izgovarjal. »Sicer pa, mar sem jaz njen varuh?«

Oblastnik se ni hotel dalje razgovarjati. Graščak se mu je zameril, ker ni pokazal sočutja do nesrečne sirote. »Človek, ki se tako odurno vede, ni vreden zaupanja. Milan ga je pravilno ocenil.«

»Tega ošabnika bo treba še potipati. Njegovo srce je trdo ko železo. Veljavo mu dajeta le bogastvo in naslov, katerega ne zasluži. Vse drugo je puhlo in prazno.«

Tako je sklepal oblastnik na poti iz Malinja. Zadeva se mu je videla čedalje bolj sumljiva. Usoda nesrečne Gizele je bila zavita v temo. Zasledovanje je bilo treba hitro urediti.

Ukazal je vozniku, naj zapelje pred mestno stražnico. Tu je bila nastanjena varnostna straža, kjer so sodelovale najboljše varnostne moči, kar jih je bilo v deželi. Florin, tako je bilo ime načelniku, se je bavil z najbolj zamotanimi dogodki. Uspeh mu je bil vedno zagotovljen.

Gregor plemeniti Valant je bil pri čuvarjih javnega reda redka prikazen. Ukaze so raznašali njegovi služabniki in biriči. Kadar je bilo kaj važnega, tedaj je poklical onega, kateremu je najbolj zaupal. O Gizeli pa je hotel z načelnikom sam osebno govoriti.

Florin se je vzravnal in odprl ušesa.

»Nekaj izredno važnega me je privedlo do vas«, je začel oblastnik. »Vem, da se ne bojite nobenega truda, kadar je treba opraviti kako težavno delo.«

Načelniku je ugajala pohvala odličnega gospoda. Vedel je, da ga čaka odlikovanje, ako se bo dobro odrezal.

»Poslušajte!« je nadaljeval oblastnik. »Pred dnevi je prišla k meni neka deklica, ki je trdila, da je nečakinja graščaka Roberta z Robovja. Prosila me je, naj ji izdam potrdilo, ker ji dediščine po stricu nočejo priznati. Izpodrinila jo je namreč neka tujka, ki je dokazala sorodstvo, ter se polastila njenega premoženja.«

Florin si je zapisal njegove podatke.

»Takega potrdila pa deklici nisem mogel izdati, čeprav ne dvomim o njeni poštenosti in o resničnosti njene trditve. Sklicevala se je na graščaka Teodorja z Malinja, kjer je bivala nekaj časa. Tam naj bi bila shranjena njena listina, katero sem ji obljubil uradno overiti. Odšla je ponjo, a se do danes ni vrnila. Pogrešamo tudi njenega spremljevalca, ki je odšel takoj za njo na poizvedovanje.«

Načelnik si je gladil brado. »Morda je graščak v kaki zvezi z njeno dediščino ...«

Oblastnik je zanikal: »Gizela je svojemu stricu edina sorodnica; samo ona ima pravico do dediščine grajskih zakladov.«

»Potem ima vse tajno ozadje. Pozornost bo treba obrniti na Malinje. Graščaka moramo previdno opazovati.«

»Graščakovo vedenje ni takšno, kakršno bi moralo biti«, je sodil oblastnik. »Odgovarjal mi je predrzno, kakor bi bil govoril s svojim oskrbnikom.«

»Ošabni ljudje nimajo srca do siromakov.« Florin ga ni hotel obsoditi.

»Kar sva govorila, naj ostane tajno«, je želel oblastnik. »Vse to so še meglene slutnje ...«

Načelniku se je rodila nova misel: »Gizela in njen spremljevalec sta se dogovorila in skrivaj odpotovala.«

»Zakaj pa nista vzela prtljage?« ga je zavrnil oblastnik. »Kušar bi mi tega ne bil napravil. Omenil mi je le toliko, da bodo najeli drugo stanovanje.«

»Ali vam je znano, kje so prenočevali?« je vprašal načelnik.

»Menda v prenočevalnici pri ‚Belem orlu‘«, je vedel oblastnik. »Tam jih čaka še vedno zaklenjena soba.«

»Tudi v prenočevalnico bo treba nekoliko pogledati. Tamkaj so nam napravili že mnogo sitnega dela.«

Mestni oblastnik je izročil Florinu s toplimi besedami vso zadevo. Obljubil mu je obilno nagrado. Odšel je pomirjen z zaupanjem v njegove uspehe.

Florin se je odpravil na poizvedovanje. V prenočevalnici pri »Belem orlu« je imel med osebjem dobrega znanca, na katerega se je obrnil vselej, kadar je potreboval zanesljivih podatkov.

Vratar Cene je imel zelo dober spomin ter se je hitro domislil oseb, katere mu je Florin začel opisovati. »Dva gospoda in mlada gospodična«, se je natanko spominjal. Pokazal je načelniku sobo, kjer so prenočili.

Florina so zanimale podrobnosti, katere mu je vratar prav gladko našteval. Izvedel je, da so po onih treh tujcih povpraševale že nekatere druge osebe.

»Kdo?« je bil radoveden.

»Dva poulična postopača, a ju poznam le po obrazu. Eden je s Kušarjem celo govoril ...«

»Ali veste, o čem sta se menila?«

»Nisem poslušal. Razgovarjala sta se precej dolgo, kar spričuje, da sta se poznala.«

»Ali ste med njunim pogovorom opazili kaj posebnega?«

»Nekdo je ves čas stal zunaj, kakor bi bil na straži ...«

»Kakšen je bil tisti človek?« je hotel izvedeti načelnik.

Opis je bil površen. Vratar se je izgovarjal na temo in daljavo. Pristavil pa je določno: »Taki ljudje se zbirajo v beznici pri ‚Zamorcu‘. Tjakaj bi se napotili.«

Ta misel ni bila napačna. Florin je poznal to beznico, kjer se shaja vsa mestna sodrga. In gospodar ji pomaga pri njenih temnih načrtih. Poznajo ga biriči in čuvarji javnega reda.

Podatki, katere je navedel vratar Cene, so bili pomanjkljivi; pomembna pa je bila sled, ki je držala v zakotno beznico.

Florin se je še tisti večer preoblekel v ponošeno obleko. Mahnil jo je k »Zamorcu«, kjer se je pomešal med postopače, ki so pili žganje.

Krčmar ga je povabil k posebni mizi. »Vam ne bo ugajala moja družba«, mu je pošepnil na uho. Mož je dobro poznal svoje goste.

»Tiho!« Florin je položil prst na usta. »Ni treba, da bi me vsi poznali. Prinesite mi pijače, pa ne takšne, da bi mi škodovala ...«

»Ne mislite, da vam bom prinesel strupa.« Krčmar mu je postregel s pijačo, kakršno je imel za boljše goste. Potem je sedel zraven njega ter ga vprašal tiho, koga zalezuje.

»Ali so vaši ljudje že vsi skupaj?« se je glasilo njegovo vprašanje.

»Ne vem. Eni pridejo poprej in drugi pozneje. Mnogi pa sploh niso redni gostje.«

»Tista dva postopača menim«, ga je začel loviti.

»To sta Štuc in Čink ... Torej na ta dva merite ...«

»Štuc in Čink ...« Florin si je dobro zapomnil obe imeni.

»Nista še tukaj«, je hitro pogledal goste, ki so ga že klicali. Ta je hotel imeti pijače, drugi kako skromno večerjo. Vsem je bilo treba točno postreči.

Florin se je sklonil na mizo, kakor bi dremal. Skrivaj je opazoval ljudi, ki so srkali strupeno žganje. Videli so se mu kakor netopirji, ki se bojijo svetlobe.

32.[uredi]

V čakalnico mestnega oblastva je stopil mož v črni obleki s srebrnimi robovi. Prav taka mu je bila tudi čepica, ki je bila razen tega še okrašena s suhim srebrnim cvetjem. Tako so bili oblečeni uslužbenci mestne mrtvašnice.

Gregor plemeniti Valant mu je šel naproti. Tudi Milan je drhtel od groze.

Uslužbenec je vstopil z globokim poklonom. »Delavci, zaposleni pri kopanju gramoza, so prinesli mrliča, pri katerem smo našli ta listič«, se je glasilo njegovo poročilo.

»Kušar!« je vzkliknil oblastnik, ko je zagledal podpis na navadnem koščku papirja.

»Mrtev!« je vzdihnil Milan.

»Delavci so našli zakopanega v pesku na nasipu sredi reke«, je pojasnil uslužbenec iz mrtvašnice. »Samo čevlji so mu še gledali iz zemlje.«

»Kje je tisti nasip?« je vprašal Milan.

»Ni daleč odtod.« Uslužbenec mu je natančno opisal ono mesto.

Pisava na lističu je bila zamazana ter se ni dalo ugotoviti, kaj pomenijo napol izbrisane vrstice. »Štuc, Čink, koliba na produ«, samo te besede so se jasno razločile.

»Kušar je napravil čudno pot«, je vzdihoval Milan. »Morda je našel sled za Gizelo ali pa ga je spravila tjakaj zločinska roka ...«

»Kje ste našli ta listič?« je vprašal oblastnik.

»V žepu pri mrliču. Ker je na drugi strani vaš naslov, me pošilja predstojnik, naj ugotovimo, kdo je mrtvec. Tudi vzroke njegove smrti bi bilo zanimivo dognati.«

Valant je obrnil listič. Med vrsticami je našel zapisano tudi svoje ime, česar doslej še ni bil zapazil.

»Štuc ... Čink ... Koliba ... Kdo ve, kaj pomenijo te besede?« je ugibal Milan.

Oblastnik mu je razlagal: »Štuc in Čink sta nedvomno imeni. In koliba na produ je morda njuno stanovanje. Kakor kaže, gre za dva čolnarja ...«

»Torej smo zločincem že na sledu«, je menil Milan.

»Pri umorjencu smo našli uro in nekaj denarja«, je uslužbenec izpopolnil svoje poročilo.

»Morilec ne oropa vselej svoje žrtve«, je dostavil Milan. »Ali je na produ kaka koliba?«

»Samo lopa za orodje«, je povedal uslužbenec. »Do gradu je od tam kako pičlo uro.« S tem je dovršil svoje opravilo.

Milan in mestni oblastnik sta se zaglobila v zagonetni dogodek. »Kušar je moral umreti, ker je branil pravico«, je sklepal mladenič. »Najbrže je našel sledove, ki so držali do reke ... Tam ga je ustavila zločinska roka. Oditi je moral sredi dela ... Kdo ga bo nadomestil?«

»Florin je tukaj«, ga je pomiril oblastnik. »On bo posvetil v temo ...«

Tedaj je potrkal nekdo na vrata. Florin je prinesel svoje prvo poročilo.

»Kušar je mrtev«, ga je prehitel oblastnik. »Nekdo ga je umoril in zakopal na produ.«

»Grom in strela!« Načelnika je iznenadila ta novica.

»Tukaj je listič, ki so ga našli pri umorjencu. Čitati se dajo samo nekatere besede.«

»Štuc ... Čink ...« – Florinu nista bili tuji te imeni. Slišal ju je v beznici pri »Zamorcu«. O tem je hotel poročati mestnemu oblastniku ter se pobahati s prvim uspehom.

Skrbno je obračal listič, da bi odkril še kako besedo. A zaman se je trudil. Voda in blato sta zamazala pisanje.

Spravil je listič in hotel oditi.

»Počakaj«, ga je ustavil oblastnik. »Tudi jaz sem namenjen v mrtvašnico. Videti hočem umorjenca na mrtvaškem odru.«

Voznik jih je zapeljal pred mestno mrtvašnico. Sprejel jih je predstojnik.

Stopili so v veliko obokano dvorano. Na obeh straneh ob zidu so bili razvrščeni mrtvaški odri. Na sredi je stala miza z Razpelom.

Oder, na katerem je ležal Kušar, ni bil daleč od vhoda. Spredaj je stal klečalnik; prižgana svetilka je bila mrliču edino okrasje.

Milan je stopil k odru in opazoval mrtvega prijatelja. Ležal je v površno izdelani krsti, odet s črno preprogo. Bilo ga je lahko spoznati.

»Moža so utopili«, se je glasilo zdravnikovo mnenje. »Po vsem telesu nima nikake rane. Le spodaj na hrbtu se mu pozna udarec, zadan s topim orodjem.«

»Zločinec ga je zbil v reko«, je menil oblastnik, radoveden, ali se je to zgodilo na produ ali na obrežju.

»Koliba je najbolj važna točka«, je vedel Florin, katerega je nekaj z vso silo gnalo na obrežje.

»Škoda vrlega moža!« je rekel oblastnik. »Tolaži pa nas zavest, da imamo dobrega naslednika, ki bo preskrbel zločincu zasluženo plačilo.«

»Skoro bomo skupaj.« Florin je potrkal na prsi. »Nihče mi še ni utekel.«

Nato so vsi skupaj zapustili mrliško dvorano.

Florin si je ogledal obrežje reke. Videl je ob kolibi brodarja, ki je popravljal čoln. »Ali je Čink ali Štuc?« je ugibal. Naposled se je odločil za Štuca. S tem imenom bo iznenadil čolnarja, ko se bo znočilo.

Ko je nastopila noč, je stopil v kolibo. Na mizi je brlela leščerba. Štuc je sedel na stolu in večerjal.

»Vi ste Štuc?« Florin je zaprl vrata ter se naslonil nanje.

»Kaj iščete tukaj?« se je brodar očitno prestrašil.

»Vas«, mu je odvrnil pogumno.

»Ven!« mu je pokazal vrata. »Nikar me ne nadlegujte!«

»Vi ste Štuc!« Florin se ni premaknil z mesta. »Vam je znana usoda mladenke, katero ste zalezovali ...«

»Jaz?« se je namišljeno začudil. »Ali ste ob pamet?«

»Dokazano je, pa se upate tajiti. Ali veste, s kom govorite? Jaz sem načelnik mestne straže. Kje je Gizela?«

»Tu ni nikogar. Ven se poberite!«

»Tiho!« je zagrmel. »Kušarja ste ubili in zakopali na produ. Toda pri njem smo našli pismo s poročilom o Gizeli ...«

»Tisto poročilo je zlagano.« Štuc je zanikal krivdo.

»Priznajte ali pa ...« mu je zapretil z orožjem. »Kdo je umoril mladenko?«

»Ne vem«, je odgovoril, kakor bi zasekal.

»Hitro, sicer bo prepozno ...«

»Storite, kar hočete«, se ni dal oplašiti.

»Bomo videli.« Florin ga je zgrabil za rame.

Štuc je otepal z rokami, da bi se ga otresel. Toda Florin je bil močnejši ter ga je vklenil po kratki borbi.

»Ali veste, kam pojdeva?« ga je vprašal porogljivo.

»Kamor hočete«, mu je zabrusil v odgovor.

»Na stražnico pojdeva. Gorje vam, ako mi poizkusite uteči.«

Brodnik se je vdal v usodo. Florin je zaklenil kolibo in spravil ključ, tako da Štuc tega ni opazil. Potem ga je prijel za roko, katero je oklepalo močno železje. Tesno drug ob drugem sta dospela pred mestno stražnico. Tu ga je izročil stražnikom, ki so ga shranili v ječo. Drugi dan se je pričelo zasliševanje.

»Kako vam je ime?« ga je vprašal višji nadzornik Prusnik.

»Štuc«, mu je pravilno odgovoril.

»S čim se bavite?«

»Ljudi prevažam čez reko.«

»Vaše bivališče?«

»Koliba na bregu reke.«

Tako se je glasil uvod v preiskavo. Nadzornik je premeril jetnika od nog do glave. »Ali ste poznali nekega Kušarja in Gizelo, njegovo varovanko?« mu je stavil prvo vprašanje.

»Nisem«, je odgovoril. »Koliko ljudi prevozim vsak dan, a jih ne poznam po imenu.«

»Opominjam vas, da govorite resnico. Laž vam ne bo prav nič pomagala.«

»Ne poznam ju«, je zanikal še krepkeje. »Od vas sem prvič slišal te imeni.«

»Kdo je pohajal ponoči okrog prenočevalnice pri ‚Belem orlu‘?«

»Jaz ne hodim tjakaj«, se je odrezal.

»Pa so vas videli«, je trdil nadzornik.

»Nekdo si je izmislil ali pa se je zmotil.«

»To bo povedal vratar Cene.« Nadzornik je namignil Florinu, naj privede vratarja.

»Kdo je umoril Kušarja?« je nadaljeval zasliševanje.

»Ne vem«, je kratko odvrnil.

»In kam je izginila Gizela?«

»Zaradi mene, kamor je hotela ...«

Prusnik ga je posvaril, naj dostojno odgovarja.

Jetnik se je izgovarjal: »Opozorili ste me, naj govorim resnico. In tega se hočem držati.«

»Potem boste ostali tukaj, dokler ne izpoveste resnice. Celo hrast se omaja, pa se bo tudi vaša trma ...«

»Ostal bom pri tem, kar sem izpovedal. Nikdar ne bom priznal tega, kar se ni zgodilo.«

Zunaj na hodniku so se začuli koraki. Florin je privedel vratarja, ki je prosil zaradi službe, naj bi hitro opravil.

»Povejte mi, kje ste videli tega človeka?« mu je ustregel nadzornik. »Pa dobro ga poglejte!«

»Ta mož je postopal tisto noč okrog prenočevalnice, ko je njegov tovariš govoril s Kušarjem v zaprti sobi«, je izpovedal vratar Cene. »Zunaj na cesti je gorela luč, zato sem ga videl natanko. Ker se mi je postajanje videlo sumljivo, sem si tega človeka prav dobro zapomnil.«

»Ali čujete?« je pomežiknil Prusnik jetniku.

Štuc je pobesil glavo. »Mogoče sem šel res kdaj mimo«, je popravil, ker se ni mogel popolnoma izmuzniti. »Hodim menda lahko, koder hočem.«

»Tisto noč ste zalezovali Gizelo ...«

»Florin me je obdolžil, da jo skrivam v kolibi. Pa ni ničesar našel.«

»Kako je ime vašemu tovarišu?« je poizvedoval nadzornik. »Onemu, ki je takrat govoril s Kušarjem ...«

Štuc je zagazil v zadrego.

Po večurnem poizvedovanju je nadzornik zaključil zasliševanje. Odslovil je vratarja Ceneta, Štuca pa je pridržal v zaporu. Shranili so ga v celico, kamor so zapirali najnevarnejše jetnike.

Popoldne je sledilo nadaljevanje. Povabljen je bil mestni oblastnik, kateremu je jetnik prav tako drzno odgovarjal.

Milan je spoznal v jetniku tujca, ki jih je čakal ob prihodu zunaj mesta. Ko je šel mimo voza, je po tihem nekaj izpregovoril. Mladenka ga je razumela – poklical jo je po imenu. Kušar je pozneje izvedel, da je ta postopač sorodnik lažne dedinje, ki mu pošilja mnogo denarja zato, da opazuje preganjano siroto.

Štuc je osupnil. A ne od strahu, marveč zato, ker je slišal, kako so ljudje o njegovi zadevi dobro poučeni. Vzlic temu pa ni hotel ničesar priznati.

Podatki, katere je navedel Milan, so nagibali nadzornika do sklepa, da je moral Kušar nekaj izslediti. Pa ne na Malinju, ampak v bližini reke. Zato si je zapisal ime čolnarja in njegovo bivališče. Tukaj ga je čakal morilec.

Jetnik je krivdo trdovratno zanikal.

»Biriči, pripravite verige! Denite ga v okove!« je zapovedal nadzornik.

Štuc je javkal, da trpi krivico.

Milanu se je skoro smilil. »Povejte mi vsaj, kje je Gizela, moja nevesta«, ga je skušal omehčiti. »Ali je še živa? Kaj se ji je pripetilo?«

»Rekel sem že, da ne vem ničesar«, je vztrajal pri prejšnji trditvi.

Biriči so ga vklenili v verige.

»Jaz sem nedolžen!« je trdil, ko so se okovi zajedali v njegove roke.

V ječi so ga priklenili k zidu in zavarovali vrata z močnimi zapahi.

33.[uredi]

Ob kolibi na obrežju reke je počival čoln, privezan h kolu. Oblastvo mu je dalo odstraniti veslo. Ljudje, ki so hodili mimo, so se zgražali nad zločincem in ugibali, kdaj bo razkrita usoda nesrečne mladenke.

Mestno oblastvo je prebiralo zapisnike in pretresalo poročila. Mnenje, da je Kušar utonil v reki, se ni dalo izpremeniti. Toda sam ni zabredel v vodo, take nerodnosti mu niso pripisovali. Tisti, ki mu je pripravil grob na produ, ga je moral izvabiti v čoln, in kar se je potem zgodilo, je ostalo nerešena uganka. Štuc ni hotel ničesar izdati. Nihče ni vedel, kje se potika Čink, njegov tovariš.

Florin je bil mož, ki ni zlepa obupal. Skoro vsako noč se je odpeljal s čolnom k nasipu, ki se je dvigal kakor otoček sredi reke. Tam se je skril med vrbovino, rastočo na produ.

Prežanje je bilo dolgočasno, toda načelnik mestnih biričev je bil vajen takega opravila. Ni mu bilo žal za prečute noči – tukaj je hotel najti sled za zločincem. Nekaj mu je rekalo, naj ne odneha.

Sad njegovega truda je naposled dozorel. Neke temne noči se je prizibal k nasipu čoln, iz katerega je stopil možak in odšel na sredino proda. Tu se je sklonil in začel brskati po pesku.

Florin se mu je priplazil za hrbet. Neznanec je bil napravljen v ponošeno delovno obleko. Pokrivalo mu je segalo do sredine obraza.

Načelnik ga je zgrabil za roko. A možak se mu je spretno izmuznil. Planil je v čoln in izginil med valovi.

Florin ga ni mogel dohiteti. Zamudilo ga je odvezovanje čolna in voda ga je zanašala, ker ni bil vajen voziti. Tema mu je ovirala pogled čez reko in ropotanje vesla je izginjalo v šumenju struge.

Zasledovalec je ostal vso noč na obrežju reke. Prepričan je bil, da mu je pobegnil Čink, katerega Štuc ni maral izdati. Oba sta izvršila umor ter zakrivila usodo nesrečne mladenke. Pa kaj je imel zločinec opraviti na produ? Zakaj je razkopaval pesek tam blizu, kjer so našli umorjenca.

Na taka vprašanja je bilo treba hitro odgovoriti. Florin ni mogel dočakati dneva. Čim se je zdanilo, je najel delavca, s katerim se je odpeljal na otoček.

Delavec je slekel jopič in zavihal rokave. Načelnik mu je pokazal, kje naj začne kopati.

Kmalu je zadel z lopato na nekaj trdega. »Korenina«, si je mislil in si obrisal znojno čelo.

Florin je opazil, da je pogledalo nekaj iz peska. »Noga!« je vzkriknil presenečen. Delavcu je obstala roka.

V pesku je ležalo črno oblečeno žensko truplo. Glava je bila pokrita z volnenim ogrinjalom.

»To je Gizela«, je ugotovil načelnik. »Zdaj je pojasnjen ves dogodek. Tukaj so našli Kušarja ... Kakor kaže, sta bila umorjena skupaj in pokopana nekaj korakov narazen ...«

Truplo je bilo prepeljano v mestno mrtvašnico. Zdravnik je dognal, da je mladenka utonila. Enako smrt je storil tudi Kušar. Oba ima na vesti isti morilec.

O umoru so sklepali takole: Najprej je izginila mladenka in Kušar jo je pričel iskati. Našel je pravo sled, a ko je dospel na mesto, je bila deklica že mrtva. Zločinca sta mu ustavila korak, ker sta se bala hudih posledic. Eden je že pod ključem, drugega pa je treba še privesti v roko pravice.

Truplo nesrečne utopljenke so položili na mrtvaški oder. Ljudje so prihajali v trumah, zakaj skoro pol mesta se je zanimalo za pogrešano siroto. Dejstvo, da je uživala pokroviteljstvo mestnega oblastnika, ji je dajalo veljavo.

Med prvimi, ki so jo pokropili, je bil vratar Cene. Spoznal jo je po volnenem ogrinjalu. Njegovo izjavo so vzeli na zapisnik, katerega je moral podpisati.

Ob mrtvaškem odru se je nenadno pojavil možak v preprosti obleki. Njegovo vedenje ni bilo uglajeno, kakor je običajno pri meščanih. »Kje je moja hčerka?« je vprašal mrliškega čuvaja.

»Tukaj nimamo uslužbenke«, mu je odgovoril.

»Mislil sem, da jo bom našel med mrliči ...«

»Kako je ime vaši hčeri?«

»Rozalija. Služila je v graščini na Malinju ...«

»Deklici, ki leži na odru, je bilo ime Gizela ...«

»Dajte, naj jo vidim«, je trepetal v groznih slutnjah.

Čuvaj je odgrnil mrliču obraz.

»Rozalija, moja hčerka!« je kriknil neznanec in pričel na glas jokati.

»Motite se«, je tolažil čuvaj neznanca. »Ta deklica je utonila ter so jo že spoznali ...«

»Rozalija je, moje zlato dete.« Oče se ni dal potolažiti.

»Na mrtvaškem listu je označena z drugačnim imenom«, je trdil uslužbenec. »Poglejte njeno obleko.«

»Obleka je njena«, je povedal jokaje. »Ogrinjala pa dozdaj menda ni imela ...«

»Ali je imela vaša hčerka še kako drugo znamenje?«

»Bradavico za levim ušesom«, se je spomnil neznanec.

Čuvaj je dvignil mrliču glavo in zapazil navedeno znamenje.

»Rozalija je, moja dobra hčerka ...« Oče se je skoro onezavestil.

Predstojnik mrtvašnice je majal z glavo. »Morda je nastala pomota zaradi osebne podobnosti«, je začel modrovati. »Vaša hčerka pa to ni, ker gre za neko povsem drugo osebo.«

»In bradavica?« ga je opozoril možakar.

»Naključje«, je menil predstojnik. »Na Malinju je služila, pravite ...«

Možak je rahlo prikimal.

»Pa ste se že prepričali, da je ni več tamkaj ...«

»Malinov Janče, ki služi v gradu za hlapca, mi je pravil, da jo pogrešajo ...«

»Pojdite in poizvejte«, mu je svetoval predstojnik. »Obrnite se na samega graščaka.«

Možak jo je mahnil po bližnici in prispel ves zasopel na Malinje. Grajski služabnik ga je povedel pred graščaka.

»Kje je moja hčerka?« je vprašal z otožnim glasom.

»Kdo pa ste?« Graščak Teodor ga ni hotel poznati.

»Oče Rozalije, vaše služabnice«, se mu je nerodno predstavil.

»Vaše hčere ni več tukaj«, mu je odgovoril.

»Kje pa je?« se je ustrašil.

»Pred dnevi je nekam odpotovala ...«

»Kam?« je bil radoveden.

»Ne vem, ker mi tega ni omenila. Dal sem ji nekaj dni dopusta.«

»Ali je rekla, da pojde k staršem?«

»Tako sem si pač domneval.«

»Vidite, moja hči je mrtva!« Mož je bolestno zaplakal.

»Mrtva?« se je začudil.

»Ali še res ne veste?«

»Znano mi je le toliko, da je odpotovala ...«

»Pa je mrtva. Na odru leži v mrtvašnici. Pravijo, da je utonila ...«

Graščak si je domislil: »O tem sem že nekaj slišal. Gre pa menda za neko drugo osebo ...«

»Utopljenka je moja hčerka ... Poznam jo po bradavici za levim ušesom.«

Graščak je umolknil in izpregovoril čez nekaj časa: »Vaša novica me je pretresla. Nesreča pač vedno išče svoje žrtve.«

»Dognati moram, kdo je kriv nesreče«, je zagrozil možak.

»Storite, kar hočete zaradi mene. Toda jaz ne vem ničesar. Zavoljo tega vam ni treba več hoditi na Malinje.«

Brez sočutja so bile izgovorjene te besede. Ali se je dekle zamerilo graščaku, ki jo je zapodil iz službe. Morda si je zaradi tega vzelo življenje? Pa zakaj je trdil, da je utopljenka neka druga oseba?

Mož si v svoji žalosti tega ni mogel razložiti.

*

Množice, ki so se zbirale okrog mrtvašnice, so pričakovale mestnega oblastnika in njegovega prijatelja, zaročenca nesrečne utopljenke. Prihod je bil napovedan in ljudstvo je pripravljalo vso pozornost na Milana, ki bo izrekel odločilno besedo. Ali bo spoznal v utopljenki svojo izvoljeno nevesto? Nič se ni dalo sklepati in ugibati o mladenki, katere meščani niso poznali.

Milan je prispel v mrtvašnico v žalni obleki. S solzami v očeh je stopil k mrtvaškemu odru. Tu pa se mu je nenadno razvedrilo lice. »To ni Gizela«, je spoznal po kratkem opazovanju.

»A obleka je njena«, je ugovarjal oblastnik. »Gizela je nosila prav tako ogrinjalo ...«

»Ta obraz je popolnoma drugačen«, je vedel Milan. »Njegove poteze nimajo tistega prijetnega izraza ...«

»Tukaj je bil neki mož, ki je spoznal utopljenko za svojo hčerko«, je povedal predstojnik mrtvašnice. »Skliceval se je na znamenje, katero ima utopljenka za levim ušesom.«

Milan se je sklonil nad krsto in zapazil bradavico. »Ne, to ni Gizela!« si je oddahnil. »Moja zaročenka ni imela takega znamenja.«

»Pa kako je prišla neznanka do njene obleke?« se je čudil oblastnik.

»Pravijo, da je služila v graščini na Malinju«, je povedal predstojnik.

Milan in oblastnik Valant sta se spogledala in molčala.

Predstojnik mrtvašnice je raztrgal mrtvaški listek in napisal drugega z drugačnim imenom.

»Kje je zdaj tisti mož, ki žaluje za svojo hčerko?« je vprašal oblastnik.

»Odšel je na Malinje«, je povedal predstojnik.

»Recite mu, naj se oglasi pri meni«, je naročil. »Zadeva je vsekakor zanimiva.«

Milana je napajala tiha radost. Oživelo mu je mrtvo upanje v svojo živo zaročenko.

34.[uredi]

Načelnik Florin je računal brez krčmarja. Za nagrado se je obrisal pod nosom, ker ni našel Gizele, ampak grob neke druge osebe. Vzlic temu pa ni hotel mirovati. Dogodek, ki ga je doživel na produ, mu je obetal nove uspehe.

Spet se je preoblekel in odšel k »Zamorcu«. Tam se ponoči ni smel pokazati v svoji službeni obleki.

»Ali ste spet tukaj?« Njegov obisk krčmarju ni bil po volji.

»Kakor vidim, se me bojite«, mu je nagajal.

»Pa ni spet kaj novega?«

»Gizele še nismo našli, kar vam je najbrž dobro znano ...«

»Mar se ukvarjam s postopači?«

»O tem sem skoro prepričan ...«

»Pa nimate dokazov.«

»Hm, nimam. Ali Činka še ni bilo tukaj?«

»Saj ni neumen«, se je krčmar resno namuznil.

»Tedaj ste ga opozorili«, ga je prijel za besedo.

»Nisem. Strela naj me ubije ...!«

»Ako ste me izdali, se vam bo še otepalo ...«

»O tem ni govora. Vidite ga, sedajle prihaja ...«

Krčmar se je previdno odstranil.

Čink je bil videti zbegan in sestradan. »Kod se neki potika Štuc?« je pošepnil tovarišu, sedečemu pri prvi mizi.

»Dva dni ga že nisem videl«, mu je prav tako tiho odgovoril.

»Jaz pa vem«, se je oglasil preoblečeni Florin, ki je slišal njun pogovor.

»Vi?« Postopač se mu je zaupno približal.

»Sedite, Čink! Z vami bi rad govoril.«

»Ali me poznate?« Potepuh je sedel zraven njega.

»Ako ste žejni, bova pila«, se mu je hotel prikupiti.

»Lačen sem, lačen. Rad bi se pošteno najedel.«

Florin mu je naročil obilno večerjo.

»Štuc je vaš prijatelj«, je začel Florin, ko je Čink oblizal krožnike.

»Čudno, da ga ni odnikoder ...«

»Ali ga ni na produ?«

»Koliba je zaprta ...«

»Kakor kaže, ste ga iskali ... Menda bi mu radi nekaj sporočili ...«

»Ni kaj posebnega. Radoveden sem le, kako je opravil s Kušarjem ...«

»Ali sta se poznala?« Florinu se je smehljalo zrelo jabolko.

»Pokazal sem mu njegovo kolibo ... To je bilo takrat, ko je izginila mladenka ...«

»Kakšna mladenka?« ga je izkušal.

»Neka vlačuga ...« je pričel lagati. »Menda je izginila s Kušarjem v šumo, kjer živita v divjem zakonu ...«

Florin se je nasmehnil in rekel: »Zadeva je nekoliko drugačna. Štuc je pravilno izpovedal ...«

»Torej so ga prijeli«, se je popraskal za ušesi.

»Pravi, da ste mu pomagali pri umoru ...«

»Laže!« Postopač se je očitno ustrašil.

»Pojdiva, da se pogovorimo. Štuc vam vsiljuje krivdo. Vi se morate razbremeniti.«

»Ali taji?« je ujezilo postopača. »Lopov!«

»Tedaj rešite svojo čast in dokažite nedolžnost ...«

Čink je spoznal, da se je ujel v zanko. Mirno se je dal ukleniti in odvesti v stražnico. Vso pot je preklinjal nezvestega tovariša in svojo neprevidnost.

Nadzornik Prusnik je hotel najprej omajati Štuca, a se mu je trdno upiral. Šele ko mu je omenil Činka, je pričel omahovati. Priznal je, da je našel utopljenko, katero je zanesla voda med kole pod kolibo.

»Zakaj niste naznanili tega oblastvu?« ga je začel prijemati.

»Nisem hotel, da bi me česa ne osumili ...« se je zagovarjal.

»Ako niste krivi, se vam ni treba ničesar bati ...«

»Bal sem se sitnosti in jezikov, ki človeku ničesar dobrega ne privoščijo ...«

»Ali ste poznali tisto mladenko?«

»Spoznal sem jo po obleki ...«

»In kdo je povedal Kušarju, da je utopljenka pod vašo kolibo?«

»Nihče drugi kakor Čink, moj tovariš. Zaupal sem mu kot prijatelju ...«

»Ali veste, da utopljenka ni bila Gizela, katero ste – kakor je videti – že prej poznali?«

»To ste mi povedali šele tukaj. Ako bi bil vedel poprej, bi bil javil oblastvu ...«

»Kje pa je Gizela, ki je izginila tisti večer, ko je šla na Malinje?«

»Vrag vedi«, je odgovoril malomarno.

»Ali imate koga na sumu?«

»Prav nikogar.«

»Kje je vaš tovariš Čink?« mu je Prusnik segel v besedo.

»Kaj vem. Taki ljudje nimajo stalnega bivališča.«

»Ali sta se sprla, da vas je izdal Kušarju?«

»Šlo je bržkone za plačilo. Kušar ga je podkupil ...«

»Kako sta potem obračunala s Kušarjem? Ali je spoznal utopljenko?«

»Po obleki je sodil, da je Gizela ...«

»In potem?« Prusnik ni mislil, da bo toliko izvedel.

»Obdolžil me je, da sem utopil mladenko. Tako sumničenje me je razjezilo ...«

»In kako ste utešili svojo jezo?«

»Napadel me je, zato sem se moral braniti ...«

»Kako ste se branili?«

»Vrgel sem ga v reko in pritisnil na dno s kolom ...« mu je prišlo počasi iz grla.

»Ali je utonil?«

Štuc je nemo prikimal.

»Naprej!« Nadzornik si v naglici ni mogel domisliti primernega vprašanja.

»Nato je prišel Čink – zvijačno kakor satan ...«

»Ali nista bila dogovorjena?«

»Ne!« je zanikal odločno.

»Pa ste mu povedali, kaj ste naredili?«

»Mrliča je bilo treba nekam odstraniti. Spravila sva ju na prod in zasula s peskom.«

»Čink vam je torej pomagal ...«

»Sam bi ne bil mogel tega izvesti ...«

»Morda pa je Čink umoril mladenko?« je nadzornik preusmeril zasliševanje.

»Tega ne verjamem.« Štuc je bil ves zmeden ter ni mogel več odgovarjati. Preiskovalec ga je izročil biričem, naj ga odvedejo nazaj v ječo. Naročil pa jim je, naj mu privedejo novega gosta, s katerim bosta nadaljevala.

Čink je stopil pred Prusnika z uklenjenimi rokami. Tu so mu odpeli verigo ter ga pozvali, naj se dostojno vede.

»Najprej mi povejte, zakaj ste me zaprli«, je vprašal biriče.

»Ali vam niso še povedali?« se je smehljal nadzornik.

»Nekaj so mi hoteli natvesti, kar pa odločno odklanjam ...«

Prusnik mu je našteval: »Obdolženi ste, da ste pomagali skrivaj pokopati dva mrliča, čijih usoda še ni natanko dognana ... Prav tako še ne vemo, kam je izginila mladenka, kateri je ime Gizela ...«

»Ako menite, da sem jaz kriv, se motite.« Čink je odgovarjal mirno in razločno.

»V prenočevalnici pri ‚Belem orlu‘ ste nadlegovali nekega Kušarja, ki je prišel nedavno v mesto ...«

»Priporočil sem se mu za prenos prtljage ...«

»Zakaj ste ga izvabili v kolibo?«

»Ustregel sem njegovi želji ... Opozoril sem ga celo na nevarnost ...«

»Vaš tovariš Štuc je zalezoval neko mladenko. Ali mu je bilo naročeno?«

»Ne vem.« Potepuh ni hotel ničesar izdati.

»Pravijo, da je imel vedno dovolj denarja. Odkod ga je neki dobival?«

»Zaslužil ga je na produ ...«

»Torej ne veste, kje je Gizela?« je nadzornik mešal vprašanja.

»Mislil sem, da je utonila ...«

»Potem ste pomagali odstraniti oba mrliča ...«

»Tega ne tajim, gospod nadzornik. Obžalujem pa, da sem pokazal Kušarju pot v kolibo ...«

»Torej niste imeli slabega namena?«

»Nisem«, je dvignil prste in prosil: »Dajte mi prisego!«

»Niste še vsega povedali«, ga je zavrnil nadzornik.

»Vse, kar sem vedel.«

»Ako ste utrujeni, bomo počakali, da se odpočijete. V vaši celici je mir ter si boste lahko marsikaj domislili. Časa imate dovolj in doma vas ne bodo pogrešali. Pri delu ne boste mnogo zamudili.«

Čink je šel globoko po sapo. Ako pove zdaj resnico, izda prijatelja ter mu pomaga v ječo. Če pa molči, bo moral sedeti še dalje med vlažnimi zidovi. Ali naj koristi sebi in škoduje tovarišu? Ni se mogel odločiti.

Nadzornik je prekinil zasliševanje. Vstopil je Milan, radoveden, kako poteka preiskava.

Prusnik se je pohvalil z novimi uspehi. Kušarjeva smrt je pojasnjena. Štuc je priznal, da ga je pahnil v reko ter ga utopil. Izgovarjal se je s silobranom. Čink je pomagal pokopati mrliča; drugače pa zanika krivdo.

Milana je zanimalo, ali je prispelo o Gizeli kako novo poročilo.

»Tukaj smo vedno na istem mestu«, je odgovoril Prusnik. »Vse, kar vemo, je to, da je bila utopljenka res neka druga oseba ...«

»Kaj pa vi pravite?« se je obrnil Milan na obdolženca.

Čink je nekaj časa molčal, nato pa je prosil nadzornika, naj mu dovoli, da bi z Milanom o tem sama govorila.

Prusnik mu je ugodil ter se odstranil v drugo sobo.

»Gizela je bila vaša zaročenka«, je omenil Čink, ko sta ostala sama.

»Prav zato bi bil hvaležen onemu, ki bi mi odkril njeno bivališče ...«

»Ali boste držali besedo?«

Milan mu je segel v roko.

»Ako mi vrnete prostost, vam bom pomagal. Naj bo iskanje še tako naporno, ne bom odnehal prej, dokler ne najdem vaše ljubljene neveste ...«

»Ali govorite resnico?« Milan se ni zanesel na njegove besede.

»Ako se vam izneverim, me lahko usmrtite«, je zatrdil svečano. »Ko me boste izpustili, bom odšel na delo. Opravil bom več kakor vsi biriči.«

Milan mu je zaupal zaradi svoje zaročenke. Zmenila sta se z nadzornikom, ki je odslovil jetnika z besedami: »Ako nas slepite, boste kmalu spet tukaj. Vedite, da ne lažete drugim, ampak sebi ...«

Čink je poskočil od veselja, ko so mu sneli okove.

35.[uredi]

Utopljenko, ki je naposled obveljala za hčer preprostega kmeta, so pokopali. Nadzornik Prusnik je shranil zapisnik, v katerem še ni bilo pojasnjeno, kako je prišla uboga grajska uslužbenka do ogrinjala, katero je nosila Gizela.

Celo načelnika Florina je zapustila sreča. Njegova poizvedovanja niso bila več uspešna. Štuc se je zaklinjal, da ni umoril Gizele, ter mu dvojnega zločina niso mogli dokazati.

Trudil se je tudi mestni oblastnik. Izdal je razglas, da bo dobil nagrado tisti, ki mu prinese kako poročilo.

Dokler je krožil razglas po mestu, toliko časa ni našel pravega odziva. Ko pa je prispel na deželo, se je pojavila pri mestnem oblastvu ženica v preprosti platneni obleki. Ruta, ki jo je nosila na glavi, je bila iz pisane tkanine. Izpod nje je gledalo nagubančeno čelo nad drobnimi živimi očmi, ki so se sukale med košatimi trepalnicami. Starka je živela na Malinju v razdrapani koči. Rekli so ji grajska čarovnica.

»Kje pa sem?« Ženica je stopila pred služabnika ter se naslonila na grčavo palico.

»Tukaj je sedež mestnega oblastva«, je odgovoril služabnik.

»Tedaj so mi prav pokazali ...«

»Kaj bi pa radi?« jo je vprašal prijazno.

»Z najvišjim gospodom bi želela govoriti ...«

»Kdo pa ste?« je moral izvedeti, preden je obvestil oblastnika.

»Katrica z Malinja. Pravijo mi tudi Matilka.«

Služabnik jo je povedel v sprejemnico in poklical oblastnika.

»Prišla sem zaradi tiste deklice«, je začela, ko je vstopil oblastnik. »Ubožica je menda utonila ...«

»Ali ste jo poznali?« je vprašal oblastnik.

Matilki se je razvezal jeziček: »Dokler je služila v graščini, sva bili sosedi. Jaz sem ji priskrbela službo.«

»Kdaj ste jo videli poslednjič?« je poizvedoval radovedno.

»Menda je bilo tisti večer, ko je šla v reko ...«

»Kje ste jo videli?«

»Pri meni. Prišla se je poslovit ...«

»Zakaj je šla iz službe? Vam je kaj omenila?«

»Menda se je preobjedla. Vmes pa je bilo še nekaj drugega, namreč nesrečna ljubezen ...«

»Vam je to povedala naravnost? Mladi ljudje skrivajo take bolečine ... Kdo je njen izvoljenec in kje prebiva?«

»Imena se ne spominjam. Živi pa tukaj v mestu ...«

»Ali ga poznate osebno?«

»Videla sem ga večkrat, ko je prišel na Malinje. Potem pa je prihajal čedalje bolj poredko. Dekleta je to bolelo ...«

Oblastnika je zanimalo, kdo je napotil starko do njega.

»Slišala sem, da ste razpisali nagrado. Ljudje, ki vas poznajo, so mi svetovali, naj vam grem povedat ...«

»Ali ste opazili tisti večer pri dekletu kako izpremembo? Kdaj je odšla z Malinja?«

»Pozno je že bilo. Takrat je bila pri meni še neka druga mladenka. Dogovorili sta se, da pojdeta skupaj v mesto.«

»Kdo je bila tista deklica?«

»Neka Gizela, ki je bivala poprej v graščini ...«

Oblastnik je pozval služabnika, naj pokliče Milana, da bo slišal nepričakovano novico. Starka je ponovila svoje poročilo.

»Pa kaj je iskala Gizela pri vas?« je nadaljeval oblastnik.

»Bila je pri graščaku zaradi nekih papirjev. Medtem se je stemnilo. Z Rozalijo sta se našli med potjo ter se domenili, da pojdeta skupaj v mesto ...«

»Kako je bila oblečena tista Rozalija, ko je odšla z Malinja?« je vprašal Milan.

Matilka ni vedela natanko. Spomnila pa se je, da ji je posodila Gizela svoje volneno ogrinjalo.

Tako je bila rešena uganka, kako je prišla utopljenka do njenega ogrinjala.

Oblastnik je bil radoveden, zakaj je posodila Gizela svoje ogrinjalo.

»Hladno je bilo in Rozalija je bila slabo oblečena«, je povedala Matilka.

»In potem sta odšli skupaj proti mestu?«

»Skupaj, druga za drugo.« Katrica je sklenila svoje poročilo. Rekla je, da ne vé ničesar drugega.

Milana se je šele zdaj polotila prava radovednost. Prosil je, naj mu opiše starka vsako kretnjo njegove ljubljene neveste.

Katrica se je še domislila: »Deklica je bila nenavadno tiha in plaha. Večkrat je stopila k oknu in pogledala v temo ...«

»Ubožica je slutila ...« je omenil Milan.

»Tožila je, da jo preganjajo zaradi dediščine, ter me prosila, naj ji grem za pričo, ker jo poznam po imenu.«

»Tak ni dobila listine ...« je sklepal Milan.

»Ali ji boste ugodili?« jo je vprašal oblastnik.

»Prav rada ji bom ustregla. Saj sem jo poznala, ko je bila še majhna deklica.«

Matilka je sprejela darilo in zadovoljno odkrevljala.

Milan ni vedel, ali naj bi upal ali obupal. Gizela je lahko mrtva, kakor je njena spremljevalka, katero je zanesla voda pod kolibo; njo pa je zategnilo v deročo strugo. Mogoča pa je tudi čudežna rešitev.

»Zadeva je morda nekoliko drugačna«, se je svitalo oblastniku. »Preprosta ženica ni o vsem tako natančno poučena. Nekdo jo je nalašč napotil do mene ...«

»Zakaj je nismo pridržali ...?« se je spomnil Milan.

Valant se je kesal, ker se ni tega poprej domislil. »Sicer pa Matilko še zmeraj lahko dobimo«, se je pomiril. »Ne verjamem, da je govorila resnico.«

»O Gizeli ni vedela mnogo povedati. Govorila je zelo previdno. Važno je samo to, kar je povedala o ogrinjalu.« Tudi Milan je začel naposled nekoliko dvomiti.

Oblastnik je preudarjal: »Tukaj se skriva nekdo, ki hoče zmešati sledove. Tudi utopljenka najbrž ni bila žrtev nesrečne ljubezni, čeprav niso redki taki primeri ...«

»Starko je treba prijeti«, je zahteval Milan. »Povedati mora, kdo ji je sestavil poročilo ...«

»Izdati mora onega, ki ji je dal napačna navodila. Sama ni zmožna tolikega sleparstva.«

Tako je sklenil oblastnik, a se je hitro premislil. Najprej je hotel najti izvoljenca nesrečne utopljenke in slišati njegovo mnenje. Pravični mož ni maral nikogar krivično obsoditi.

36.[uredi]

Florina, načelnika mestne straže, je čakalo novo delo. Prejel je ukaz, naj poišče nezvestega ljubimca nesrečne utopljenke. Kje ga bo našel, mu niso povedali, ker ni bilo znano njegovo bivališče.

Preden je začel Florin kako važno delo, se je vselej skrbno pripravil. Izbral si je primerno mesto, kjer se je zamislil v načrte. Najljubše mu je bilo predmestje; tam so se skrivali ljudje s sumljivimi obrazi, ki se drugod niso upali pokazati.

Tisto popoldne se mu je utrnila drugačna misel. Nekaj ga je gnalo na mestno pokopališče. Tam so postajali mnogi, ki so se sprehajali po stezicah med grobovi.

Za obzidjem pokopališča je Florin počakal večera. Ljudje so odhajali o mraku med živahnim kramljanjem. Grobar je prižgal svetilko v kapelici in pozvonil z zvončkom za verne duše.

Ko je utihnil zvonček, se je začulo na pokopališču tiho ječanje. Florin je stopil na prste, da bi pogledal čez obzidje, ki je bilo višje od njega. Tedaj se je spomnil stranskih železnih vrat, kjer se je videlo med grobove.

Na pokopališču, nedaleč od obzidja, je stala nizka cipresa. Za njo je opazil senco: vitka moška postava se je sklanjala nad novim grobom mlade utopljenke.

Florin je odprl tiho vrata in stopil neznancu za hrbet. »Kdo ste in kaj delate tukaj?« ga je nagovoril.

»Tukaj počiva moja ljubljena nevesta«, mu je odgovoril z bolestnim glasom. »Šele danes sem izvedel, da je utonila ...«

»Rad bi vedel, s kom imam čast govoriti ...« Načelnik je stopil predenj ter mu pogledal v lice.

Mladenič je povedal svoje ime in vprašal, ali ga zasledujejo kot zločinca.

»Sporočeno nam je, da je bila utopljenka žrtev nesrečne ljubezni. Važno je, da se o tem pogovorimo. Pojdite z menoj!« ga je povabil v stražnico.

»Sledim vam z mirno vestjo«, se je vdal povelju.

»Ako niste krivi, se vam ni treba ničesar bati.«

Molče sta prispela v stražnico: Florin v zavesti novih uspehov in mladenič v prepričanju, da se bo lahko uspešno zagovarjal.

Zaslišal ga je nadzornik Prusnik. Njegove besede niso bile tako trde kakor ob prilikah, ko je imel opravka z navadnimi zločinci, marveč bile so mehke in prijazne. Prebral mu je vse poglavitne odstavke iz raznih zapisnikov in dostavil: »Vi ste mladenko najbolje poznali. Ali vam je znano, kje je iskati povoda njene smrti?«

»Midva sva se ljubila«, je priznal mladenič. »Najina ljubezen je bila poštena in dostojna.«

»Vi ste ji menda priskrbeli drugo službo«, je omenil nadzornik.

»Svetoval sem ji, naj pride bliže v mesto, ter ji sporočil, kdaj lahko nastopi ...«

»Ali se je odločila?«

»Na Malinju je odpovedala službo. Dogovorila sva se, da ji bom pomagal nesti košaro, pa me je zadržalo nujno opravilo.«

»Škoda. Glejte, prav tisti večer je utonila ...«

»Pa ni šla v vodo iz obupa, marveč jo je pahnila zločinska roka ...«

»Tako bi se dalo sklepati«, je menil nadzornik. »A nimamo dokazov.«

»Oglasila se je zanesljiva priča. Brodnik Šimen je slišal tisti večer obupno klicanje. Sprva je menil, da ni nič hudega, ker je ženska kmalu utihnila. Tedaj pa je videl nekoga, ki je planil od obrežja. Hotel mu je slediti, kar je opustil, ker je prav takrat nekdo poklical brodnika na drugi strani reke.«

»Ali imate kakega tekmeca?« se je nadzorniku videlo sumljivo.

Mladenič je odločno zanikal.

Prusnik se je zamislil. Pregledal je vse važne točke, katere je navajal obširni zapisnik. Naposled se je ustavil pri ogrinjalu. Gizela ga je posodila Rozaliji, kar ji je ohranilo življenje. Napadalec ga je moral dobro poznati. Meril je na Gizelo, katero je rešila njena postrežljivost.

A kdo je zločinec? To vprašanje je nadzorniku belilo glavo. Štuc ga pozna, a ga noče izdati. Tudi Čink mora nekaj vedeti; bomo videli, ali ga bo izsledil.

»Vi ste opravili.« S temi besedami je odslovil nadzornik mladeniča ter se mu zahvalil za poročilo.

Drugi dan je bil zaslišan brodnik Šimen. O Štucu in Činku ni vedel ničesar; precej natančno pa je opisal neznanca na obrežju reke. Bil je bolj majhne postave; noge so mu bile kratke in šibke, a gorenji del telesa mu je bil precej obilen. Prisojal mu je srednjo starost. Na glavi je nosil čepico, kakršne v mestu niso običajne.

»Tega človeka moramo najti«, se je razvnel nadzornik. »Ali ste ga še kedaj videli ob reki?«

»Drugi dan je spet prišel, a je bil drugače oblečen.«

»Kdaj ste izvedeli o tem, kar se je zgodilo?«

»Šele potem, ko je bilo truplo že v mrtvašnici ...«

»Zakaj niste javili tega takoj oblastvu?«

»Njen zaročenec mi je rekel, da bo uvedel preiskavo ...«

»To je storil šele danes. Zlobnik je imel dovolj časa, da jo je popihal.«

Šimen je prikimal in dostavil: »Tisti človek ni domačin, ampak tujec. Poznam domala vse mesto, njega pa še nisem videl. Tudi obleka ni takšna, kakršno nosijo naši meščani.«

Preiskovanje, ki se je skoro že ustavilo, je začelo nenadno napredovati. Podatki so se čedalje bolj množili. Prusnik je bil prepričan, da Gizela še živi, ker jo je rešilo ogrinjalo. Ako bi bila utonila, bi bili že prav gotovo našli njeno truplo.

Mnenje o Činkovi poštenosti ni bilo preveč zadovoljivo. Prusnik se je že kesal, ker ga je izpustil. V njegovo veliko presenečenje pa se je postopač nenadno pojavil. Njegova vrnitev je nadzornika tako iznenadila, da mu je segel v roko.

Potepuh se je pobahal: »Nisem tak, kakor menite ... Ves čas sem bil na delu ...«

»In uspehi?« je bil Prusnik radoveden.

»Čakajte!« se je odrezal. »S Florinom bi rad govoril.«

»Meni pa ne zaupate«, mu je oponesel.

»Florin mora z menoj na opazovanje. Ob reki se potika neka sumljiva oseba ... Skoro nam bo pojasnjen ves dogodek ...«

»Ali menite?« Nadzornik ni mogel vsega verjeti.

Čink je hitel pripovedovati: »V tisti zaprti kolibi sem opazil luč ... Kdo drugi bi bil mislil, da straši; jaz pa sem izvohal, da v kolibi večkrat nekdo prenočuje ...«

»Štuca čaka«, se je šalil Prusnik. »Najbrž še ne ve, da je njegov zaveznik pod ključem ...«

»Kako bo vedel, ako je prišel pozneje ...«

»Kakšen pa je bil tisti človek?« je preiskoval nadzornik.

»Srednje starosti in bolj majhne postave. Stal sem za grmom blizu kolibe, ko je šel mimo mene ...«

»Zakaj ga niste zasledovali?«

»Saj nisem bil neumen. Tako bi bil vse pokvaril ...«

»Ali pa upate, da bo še prišel?« ga je izkušal.

»Prav gotovo. Tistemu neznancu mora biti na tem, da najde Štuca; zato ga bo čakal tam, kjer ga upa najti.«

»Ali poznaš graščaka Teodorja z Malinja?« mu je nadzornik segel v besedo.

»Graščak se lahko pelje s čolnom ... Tisti človek mu ni bil prav nič podoben.«

Prusnik je zbral nekaj misli in rekel: »Opis, ki sta ga podala ti in brodnik Šimen, se ujema. Tisti človek, ki postopa ponoči ob reki, je morilec nedolžne žrtve.«

»Zato ga je treba prijeti«, je silil Čink in zahteval, naj pride Florin, da se bosta dogovorila.

»Sem že tukaj!« Florin je stopil v sobo, kakor bi bil čul njegovo željo. Hitro sta se zmenila, kje bosta čakala, ko se bo znočilo.

Znašla sta se ob določeni uri na obrežju reke. Izbrala sta si prostor, odkoder se je videlo na kolibo. Njuni senci sta se spojili s temno jelševino. V mestu je ponehalo drdranje vozov; čulo se je samo še šumenje struge in prhutanje nočnih ptic, ki so se potapljale v vodo in iskale hrano.

Minilo je skoro pol noči, ko sta zagledala sumljivo senco. Pojavila se je na cesti in zavila proti reki. Ustavila se je na bregu pred kolibo.

Postava, ki sta jo v temi precej dobro razločila, je bila takšna, kakor jo je naslikal brodnik Šimen. »Ptiček gre v past«, sta se veselila in zadrževala sapo.

Ko se je sumljivec zaprl v kolibo, sta se vzravnala za grmovjem. Pripravila sta se na naskok, katerega bosta izvedla urno in brez šuma. Jezila sta se, ker nista odstranila čolna, v katerem bi utegnil neznanec pobegniti čez reko. A sta se pomirila, zakaj spomnila sta se, da čoln nima vesla. Tako je odprta neznancu edina pot na obrežje. Tu pa ga bosta zgrabila, podrla in zvezala.

Skrivnostni nočni gost se je v kolibi popolnoma udomačil. Prižgal si je celo luč, kar je pričalo, da se ni bal nevarnosti. Zanesel se je, da ga ne bo nihče motil.

Florin se je splazil do vrat in poslušal. Čul ni ničesar; motna svetloba pa je še vedno prodirala skozi razpoke. Stopil je na prste, toda razpoka je bila zelo visoko ter je ni mogel doseči. Tedaj je podložil desko, ki je bila trhla ter se je zlomila. Nastalo je ropotanje. Tudi v kolibi je nekaj zašumelo.

Načelnik je imel pri sebi ključ ter je brž odklenil vrata. A bilo je prepozno. Neznanec je že izginil v temo.

»Stoj!« je zaklical Florin. »V imenu zakona!« Toda na njegovo povelje ni bilo odgovora.

»Za njim! Hitro!« je kričal Čink, ki je pazil na bregu.

»Kje pa je?« Florin se je oziral nemirno okrog sebe.

»V čolnu. Ne bova ga dohitela.«

Čoln, v katerem je bežal neznanec, je plaval s polno brzino. Načelnik je pričel streljati, a ubežnik se ni dal oplašiti. Oba je jezilo, ker jima je ušel pred nosom.

Vrata na reko so bila na stežaj odprta. Čoln na drugi strani je bil še vedno privezan h kolu. Neznanec je pobegnil torej s svojim čolnom. Zato je drčal, kakor bi ga bil gonil sam peklenšček.

»Takih čolnov nimajo navadni brodniki«, je vedel Čink, ki je mnogo postopal ob reki. »Ta čoln je bil graščinskega izvora ...«

»Že mogoče.« Florin je spoznal, da je Čink dober opazovalec. Vendar je pomišljal, kako je prišel neznanec do grajskega čolna. Grajski uslužbenci hranijo čolne v posebni lopi, katero skrbno zaklepajo.

Čink ni odgovoril drugega nego: »To uganko bo treba še rešiti ...«

»Nocoj je prepozno«, je menil načelnik. »Zločinca ne bo več v kolibo ...«

»Kdo vé, kje se že smeje najini nerodnosti. Pa nama ne bo dolgo delal preglavice. Važno je, da je pobegnil v grajskem čolnu ...«

»Skrivaj si ga je izposodil«, je ovrgel njegovo mnenje načelnik. »Slutil je, da bo treba bežati ...«

Nekaj časa sta hodila ob reki in iskala čoln, da bi se prepeljala na drugo stran obrežja. Kmalu pa sta se premislila in odšla brez dogovora vsak po svoji poti.

37.[uredi]

Cene, vratar v prenočevalnici pri »Belem orlu«, je odprl knjigo, v katero je vpisal vsakega novega gosta. »Vrček Miha, krojač«, se je glasil naslov, katerega je moral prepisati. Potem je zmečkal listič ter ga vrgel pod mizo.

Čink je sedel v sobi pri vratarju, dostojno oblečen. Kot zasledovalec skrivnostnega morilca se je nekoliko izpremenil. Posedanje po zakotnih beznicah je moral opustiti. Bal se je tovarišev, ki so črtili biriče in napadali tudi njega.

S Cenetom sta se seznanila šele po umoru nedolžne žrtve. Poprej se mu je Čink sicer nastavljal, a vratar mu ni zaupal. Vedel je, da pripada družbi mestnih postopačev.

V prenočevalnici tisti večer ni bilo mnogo opravila. Tujci so odhajali iz mesta, ker je potekalo poletje. Domačini pa so zahajali v druge gostilne.

Čink je bil ta večer izredno zamišljen. Njegove besede so bile kratke in redke; bolj živahno so se mu gibale oči, ki so marljivo opazovale. Njegov pogled je srečal vsakega tujca ter ga spremljal, dokler ga je dosezal.

Razen tega je bil pozoren na vsako malenkost. Ko je zagledal pod mizo listič, ga je pobral in prečital. »Vrček Miha, krojač.« Čink se je porogljivo namuznil.

»Ali je ta tujec že dolgo pri vas?« je vprašal vratarja.

»Precej časa je že tukaj. Včasih pa tudi kam odide ... Menda se poznata tudi z graščakom Teodorjem na Malinju ...«

»A tako!« Čink se je moral zatajevati, da ni izdal zadovoljstva.

»Ali se poznata?« je bil Cene radoveden.

»Nekje sem ga menda že videl ... Kam ste ga pa shranili?«

»Zdaj je v obednici pri večerji ...«

»Tam se ga ne upam motiti ...«

»Obednica je odprta vsakemu dostojnemu gostu. Sedeš lahko k njegovi mizi, ako je še kaj prostora.«

Soba je bila lepa in prostorna. Ob straneh so bile razvrščene pogrnjene mize. Tujec, edini večerni gost, je sedel precej daleč od vrat in večerjal.

»Bistan!« Čink ga je nagovoril s pravim imenom.

Tujec je odložil jedilno orodje. »Kdo si?« se je skoro ustrašil.

»Ali me ne poznate? Spomnite se, kako je bilo ob kolibi ...«

»Aaa!« je zategnil nejevoljno.

»Slišal sem, da ste tukaj ... Prav za prav sem vas videl ...«

»Čemu si prišel? Zdaj te ne potrebujem ...«

»Lahko bi se kaj pomenila ...«

»Ni treba«, se je branil vsiljevanja.

»Štuca ne boste našli, ker so ga zaprli. Tudi mene so prijeli, a so me izpustili ...«

»Vse to me ne briga«, ga je hotel odsloviti.

»Iščejo pa tudi vas – zaradi Gizele ... Prav, da ste se vpisali z lažnim imenom ...«

»Kje je Gizela?« ga je premagala radovednost.

»Izginila je, saj veste. Tista utopljenka ni bila Gizela ... Zato vas iščejo ter so vam že za petami ...«

»Meni?« se je razhudil. »Ali si znorel?«

»Ne tajite! Meni je zadeva dobro znana. Deklina, ki ste jo pahnili v reko, ni bila Gizela ... Zmotili ste se, ker ste gledali na obleko ...«

»Tiho, sicer te bom dal zapreti!«

»Mestno oblastvo vas zasleduje. Ako me ovadite, mu olajšate delo ... Meni boste napravili uslugo ...«

Možak se je zbal njegove grožnje. »Praviš, da ni bila Gizela«, je začel mirneje.

»Dokazano je, da je bila utopljenka neka grajska uslužbenka. Gizela ji je posodila ogrinjalo. V mrtvašnici jo je spoznal njen oče ...«

»Lažeš, Čink!« je planilo iz tujca.

»Tista utopljenka ni bila Gizela«, je ponovil kljubujoče. »Vi ste se zmotili ...«

»Jaz? Nehaj že vendar tako neumno govoriti!«

»Tukaj naju nihče ne čuje«, mu je pošepnil. »Znam pa tudi molčati, ako kaže, da bo kaj zaslužka.«

»Seveda boš zaslužil, ako izvohaš, kje je Gizela ...«

»Iščejo jo povsod, a je ne morejo najti ...«

»Štuc bi morda vedel ...«

»Rekel sem vam že, da so ga zaprli. Menda je že nekaj priznal, zato se ne bo tako lahko izmuznil.«

»Zakaj potem iščejo mene ...«

»Pravijo, da imate na vesti nedolžno žrtev ...«

»Kdo mi bo to dokazal?«

»Jaz sem poglavitna priča. Videla pa sta vas tudi brodnik Šimen in še neka zanesljiva oseba. Ne boste nam utajili, gospod Bistan!«

»Čink, ne imenuj me po imenu!« mu je resno prepovedal.

»Tisti, ki vas iščejo, vas ne poznajo ...«

»Kdo me išče?« je hotel izvedeti.

»Mestno oblastvo. Gregor plemeniti Valant je razpisal nagrado ... Podpihuje ga njegov daljni sorodnik – neki Milan, ki je menda zaročenec pogrešane dekline ...«

»Milan?« Ni mu bila prijetna ta novica. »Ali ga niso ujeli roparji? Ali ni že poginil?«

»Mladenič se je čudovito rešil. Na begu je našel Gizelo in nekega Kušarja. Vsi trije so prispeli skupaj v mesto.«

»Kaj je s Kušarjem?« mu je Bistan pretrgal besedo.

»Mrtev je. Štuc ga je umoril.«

»Čudno.« Možak se je delal, kakor bi mu ne mogel verjeti.

Čink pa je hitel nadaljevati: »Štucu je bilo naročeno, naj pazi na Gizelo ... Prava nečakinja graščaka Roberta je morala bežati; na njenem mestu na Robovju pa se šopiri lažna dedinja ... Tudi vi ste zapleteni v to zadevo ...«

»Kdo ti je vse to natvezil?« Zvijačnik mu ni pustil dalje govoriti.

»Nekdo, ki je vse to dobro vedel. Štuc je prejel za svoje delo mnogo denarja. Ob pijači pa človek marsikaj izblekne ... V vinu je resnica ...«

Bistanu je zaprlo sapo. Krožnik je odmaknil na sredo mize. Jed mu ni več dišala.

»Vi ste grajski pisar z Robovja«, mu je snel z obraza krinko. »Lažna dedinja ima v vaši osebi močnega zaveznika ...«

»Prišel sem zato, da razkrijem sleparstvo. Nič me ne briga, ali je Gizela živa ali mrtva ...«

Čink se je namuznil: »Tedaj se vam ni treba skrivati pred biriči ...«

»Bolje je, ako ostane tajno ...« je našel izhod iz zadrege. »Na tihem bom več dosegel ...«

»Verjamem«, je pritrdil. »Tudi jaz bom molčal ...«

»Odštel ti bom lepo nagrado, ako mi poveš, kje je Gizela ...«

»Takih plačnikov je dovolj«, mu je zasolil. »Tako me vabijo tudi pri mestnem oblastvu ...«

»Ampak plačilo moraš poprej zaslužiti. Kadar izveš kaj o Gizeli, mi pridi povedat.«

»In vnaprej ne dobim ničesar?«

»Niti beliča. Ako me ovadiš, ti bo škodovalo ...«

Čink se je dal pregovoriti. Zanesel se je na plačilo. Brž je odšel iz obednice in izginil v temo ...

V Bistanu je vrelo kakor v zaprtem kotlu. Jezilo ga je, ker postopaču ni mogel do živega. »Le čakaj, midva bova še obračunala«, je sklenil, ko se mu je poleglo razburjenje. »Iz Štuca si izvlekel vse, česar bi ne bil smel povedati. Toda jaz te bom poslal za onimi, ki so mi bili napoti ...«

38.[uredi]

Grajski oskrbnik na Malinju je hodil zapovedujoče okrog graščine. Hlapce in nekaj tlačanov je napotil v gozd po drva, pastirje na pašo; dekle so morale oditi na polje pospravljat zadnje poljske pridelke. Svoje najbolj zanesljive ljudi pa je odpravil z vrečami in z vozovi pobirat desetino.

»Kaj pa ti?« se je zadrl nad možakom v ponošeni obleki.

Prišlec se je odkril in odgovoril ponižno: »Delal bi rad, pa nimam službe. Zima je pred durmi.«

»Dela je dovolj. Ako se ti ljubi delati, lahko ostaneš za hlapca.«

»Zato sem pa prišel.« Možak je bil kar zadovoljen.

»Krištof!« Oskrbnik je poklical starejšega hlapca ter mu izročil novinca v nadzorstvo. Novega grajskega hlapca ni bilo lahko spoznati. Čink si je hotel zaslužiti obljubljeno nagrado. Ponujal mu jo je Bistan, varuh lažne dedinje, in pa mestni oblastnik. Ustregel bo onemu, ki se bo bolje odrezal.

O Gizeli ni bilo ne duha ne sluha. Kamor se je obrnil, je stal pred zaprtimi vrati. Zaman je postopal ob reki. Koliba na bregu je bila prazna. Brodnik Šimen ni mogel ničesar več izvedeti.

Čink se ni rodil za delo, marveč za postopanje. Imel je dober nos in živahno domišljijo. Dal si je ostriči dolge lase in razmršeno brado. Potem se je čedno obril, kar ga je pomladilo za pol desetletja. Tak jo je ubral na Malinje, kjer se je pogodil za hlapca pod izmišljenim imenom. Tako si je pripravil prostor za opazovanje.

S Krištofom, ki ga je uvajal v vsakdanje posle, sta se dobro razumela. Razkazal mu je vse gospodarske prostore ter ga poučil, kako naj se obnaša, da se mu bo bolje godilo.

Čink, ki se je na Malinju izpremenil v Tomaža, se je lotil dela. Predvsem ga je zanimal starinski stolp ob graščini. Močna železna vrata so bila vedno zaprta. Tudi okno, ki je bilo skoro pod streho, ni bilo nikdar odprto.

»Tukaj shranjujemo staro ropotijo«, mu je pojasnil Krištof, ki pa o stolpu ni hotel mnogo govoriti.

»Čemu je vedno zaprt?« je bil Tomaž radoveden.

Krištof, ki je osivel v grajski službi, je skomignil z rameni. Nato je dejal zaupno: »Tomaž, kaj bi ti rekel, ako bi slišal ponoči iz stolpa človeške glasove?«

»Nič drugega kakor to, da je nekdo notri«, mu je odgovoril resno.

»Toda v stolpu ni nikogar in vendar čujemo ječanje ...«

»Kdo pa naj ječi, če ne živo bitje?«

»Stolp je zaprt in ključ je pri graščaku ...«

»No, potem pa ...« Tomaž ni izgovoril do konca.

Krištof mu je ugovarjal: »Graščak ne hodi v stolp ne podnevi ne ponoči. Tam nima ničesar iskati.«

»In vendar. Krištof, ali si mož na mestu? Prepričajva se, odkod prihajajo glasovi.«

Hlapcu ni ugajala njegova misel. Izgovarjal se je, da stolpa ne moreta odpreti.

»Saj lahko ostaneva zunaj. Ako bi splezal na lipo, bi videl skozi okno ...«

»Tomaž!« Starega hlapca je spreletela groza. »Pokojna grajska gospa je ležala v stolpu na mrtvaškem odru ...«

»Nič za to«, je odvrnil. »Gospa je mrtva in pokopana ...«

»Ali bi odšla že nocoj?« Krištof se je naposled le ogrel za njegovo misel. »Paziti pa morava, da naju kdo ne vidi. Oskrbnik je strog in natančen.«

Tomaž je sklenil za poizkušnjo: »Nocoj bova začela. Počakajva, da ugasnejo luči. Skrila se bova za skedenj v bližini stolpa.«

Kakor sta sklenila, tako sta napravila. Ko je ugasnila v gradu zadnja luč, sta se splazila v svoje skrivališče. Sedla sta na otep slame ter se naslonila na steno.

»Ali je okno zaprto?« je Tomaž pošepnil tovarišu.

»Menda je celo zakrito«, je vedel Krištof.

Tomaž ga je dregnil s komolcem.

»Luč!« se je stresel tovariš.

»Okno je nekoliko odkrito«, je opazil Tomaž. »Nekdo ima v stolpu svoje bivališče ...«

Krištofu so šklepetali zobje, ko je govoril: »Vsi grajski predniki so ležali tamkaj na mrtvaškem odru ...«

»Ako bi imel ključ, bi šel pogledat«, je bil Tomaž čedalje bolj pogumen. »Ali če bi našel lestvo, da bi jo pristavil k oknu ...«

»Nikar!« mu je branil Krištof.

»Kakor hočeš«, je navidezno odnehal. »Pa pojdiva počivat.«

Krištof je bil zadovoljen. Sedel je kakor na trnju. Hitro je zlezel na hlev ter se zaril v seno. Tomaž je legel zraven njega. Čakal je, kdaj bo starec začel smrčati. Potem se je spustil po lestvi in lezel nazaj na prejšnje mesto.

»Škoda, da nimam ključa«, se je grizel v svojem skrivališču. Všeč mu je bilo, da se je znebil bojazljivega starca, ki mu je bil le v napotje.

Pri vratih ob stolpu se je pojavila senca. Zaškrtnil je ključ in vrata so zaškripala.

Čink se je pritisnil k steni. Senca, katero je zapazil, je sličila graščaku.

»Vrata so odklenjena ...« Urno je sedel in sezul čevlje. Skril jih je pod otep in smuknil proti stolpu.

Železna vrata so bila le priprta. Previdno jih je odrinil in stopil v tesno vežo. Tukaj je otipal stopnice, po katerih je prilezel na hodnik v prvem nadstropju. Ustavil se je pred sobo, iz katere je slišal neko mrmranje. Hitro je počenil za pokrov, ki je bil prislonjen k zidu. Skozi razpoke v vratih je zapazil motno svetlobo.

Iz sobe se je začulo pritajeno ihtenje.

»To je ženska«, je Čink spoznal po glasu.

»Vi ste v mojem oblastvu. Ne pomaga vam ne jok ne zdihovanje.«

Besede, katere je izrekel graščak Teodor, so bile trde in glasne. Nasilnik ni slutil, da ga nekdo posluša.

»Izpustite me!« je prosila jetnica. Strašna bolest je govorila iz njene besede.

»Izpustil vas bom, kadar boste ugodili moji želji ...«

»Vi zahtevate preveč. Jaz sem zaročena ter vas ne morem ljubiti ...«

»Gizela, ampak jaz vas ljubim. Moja ljubezen hrepeni po vaši ljubezni ...«

Čink se je zganil v svojem skrivališču. Nekaj ga je kar privzdignilo – zavriskal bi bil najrajši od veselja. Našel je Gizelo, po kateri poizveduje mestno oblastvo. Njegove slutnje ga niso varale. Zdaj bo izdal njeno bivališče onemu, ki mu bo bolje plačal.

»Če me ljubite ter mi hočete zares dobro, mi vrnite ono listino, s katero bom dokazala svoje pravice«, se je glasila njena prošnja.

»Tukaj je tista listina«, ji je ugodil, da bi omajal njeno stanovitnost. »Poglejte, razločno je zapisano, da je brat vašemu očetu bogati graščak Robert z Robovja. Vzemite listino in skrbno jo shranite. Za plačilo pa utešite moje hrepenenje.«

»Tega ne morem storiti.« Mladenka je ponovno zaječala.

»Morate!« je zapovedal rahlo. »Ugodil sem vaši prošnji. Tudi vi mi ustrezite.«

»Ne morem. Srce se mi upira ...«

»Recite samo besedo ... Nihče vas ne čuje ...«

»Odgovorna sem svoji vesti ... On, ki me ljubi, me išče ter me bo tudi našel ...«

»Prazne nade, Gizela! Tukaj vas ne bodo iskali.«

Mladenka je milo zaihtela.

Graščak je nadaljeval prav mehko: »Moja edina zahteva je, da postanete moja žena ... Smilite se mi, zato sem vam izročil listino. Vi pa ste trdi ko kamen ...«

»Izpustite me! To je moja edina želja ...«

»Gizela, sreča vas išče. Ali nočete spojiti dveh gradov?«

»Nočem. Rajši umrjem«, je izrekla komaj slišno.

»Smrt je še daleč, golobica«, se ji je laskal zapeljivec. »Govoriva rajši o življenju. Poglej, bodočnost naju gleda s smehljajočim obrazom.«

»Zakaj ste mi vzeli prostost, najdražje, kar sem imela?«

»Sama si temu kriva, ker se mi trdovratno upiraš ... Toda še je čas, da se premisliš ... Dam ti nekaj dni odloga. Do takrat se moraš odločiti.«

Mladenka je globoko vzdihnila, a vsiljivec je ni poslušal. Hitro je odšel in zaklenil vrata.

Čink je prilezel iz svojega skrivališča, ko so spodaj zaškripala železna vrata. Tedaj se je zavedel, da se je ujel v kletko. Zamišljen v usodo nesrečne mladenke, je pozabil na samega sebe. Zmotilo ga je, ker se graščak pred odhodom ni poslovil.

»Kdo mi bo odprl?« ga je nekoliko zaskrbelo. »Bom li mogel odriniti zapahe?« Čakanje do prihodnje noči ga ni preveč veselilo.

Srečno je prilezel navzdol v vežo. Tu je zašel med staro šaro. Kot nalašč je otipal železen drog, kakršnega rabijo v kamnolomih. S tem orodjem bo izluščil zapahe; v skrajni sili pa bo privzdignil vrata ter jih vrgel s tečajev.

Nekaj mu je reklo, naj nekoliko počaka. Graščak mora poprej oditi v graščino ter se vleči v mehko posteljo. Kadar bo zaspal, tedaj ne bo več slišal, kaj se godi v stolpu.

Graščakovi koraki so se izgubili v daljavi. Potem je zabrnel ključ in graščak je smuknil skozi vrata. Prepričan je bil, da ga ni nihče videl.

Čink je stal pred vrati v grajskem stolpu. Sam je, nihče ga ne moti. Zdaj je priložnost, katere ne sme zamuditi. Hitro mora odvesti Gizelo v drugo skrivališče. Potem se bo pogajal za nagrado. Z Bistanom, zavetnikom lažne dedinje, in z mestnim oblastnikom. Z obema, ne da bi vedela drug za drugega. Komu bo ustregel, za to se še ni odločil. Obeh ne bo mogel zadovoljiti.

Pogajanje bo trajalo dlje časa in mladenko bo treba medtem nekje shraniti. Stara Matilka bi jo sprejela z odprtimi rokami. Toda babnica ni zanesljiva ter bi jo izdala za prijazno besedo. Spomnil se je samotne koče ob gozdu, kjer životari Planinka, ki tare kmetom lan in prede volno. Tam bi je nihče ne našel.

Možak je skoro pozabil, da stoji za železnimi zapahi. Brž je otipal ključavnico ter jo odtrgal z drogom. Tako so odnehali tudi zapahi in vrata so se odprla. Podprl jih je z močno preklo in zlezel navzgor po stopnicah. »Gizela!« je potrkal na sobna vrata.

Mladenka se mu ni oglasila.

»Gizela!« je zaklical ponovno. »Čas rešitve je napočil.«

»Kdo me kliče?« se je plaho odzvala.

»Nekdo, ki te išče že dolgo časa. Odpri, da te rešim nasilstva!«

»Ne morem odpreti. Nasilnik je zaklenil vrata ...«

»Tedaj bom odprl s silo ... Nikar se nič ne plaši ...!«

To je izrekel in odrinil vrata z železnim drogom.

Mladenka ga ni poznala. Zato se je tresla: »Ali nimate hudobnih naklepov? Kako ste me našli? Odkod je vaša skrb za ubogo siroto?«

»Izvedela boš pozneje ... Ali hočeš ubežati?«

»Rešite me!« ga je prosila s povzdignjenimi rokami. »Spremite me v mesto, kjer me čaka Milan, moj zaročenec ...«

»Hitro, da ne bo kake ovire. Ali si pripravljena? Imaš li pri sebi ono listino?«

»Imam. Kdo vam je povedal?«

»Poslušal sem, ko sta govorila z graščakom.«

Mladenka se je potipala po prsih, kjer je hranila pod obleko važno potrdilo.

»Pojdiva!« Čink jo je prijel za roko.

»Kdo pa ste?« mu je iztrgala desnico. »Ali naj vam zaupam?«

»Brez skrbi, Gizela. Prišel sem, da ti bom pomagal. Slišal sem, da je v nevarnosti tvoje življenje ...«

»Hvala vam in nebesom!« Gizela mu je z zaupanjem podala roko.

Šla sta navzdol po stopnicah. Čink je oprezno odprl vrata ter jih priprl, ko sta bila že zunaj stolpa. Na dvorišču ni bilo nikogar. Vse je bilo tiho, celo pes se ni oglasil.

Pot za Malinja je držala proti mestu. Toda v dolini sta krenila po stranski stezi. Gizela je zaslutila nevarnost.

Čink jo je pomiril: »Ponoči ni varno hoditi v mesto. Ob cesti je vse polno postopačev, ki prežijo na potnike ...«

»Kam pa greva?« jo je zaskrbelo.

»Nekam, kjer si boš mirno odpočila. Medtem bom sporočil Milanu, naj pride z vozom.«

Pot se je vila po samotni dolini ob potoku. Krog in krog ni bilo nobene hiše. Gizela je bila silno utrujena ter je hodila prav počasi. Šele proti jutru sta dospela do koče na robu gozda.

Planinka, postarna, a še vedno dobro ohranjena ženica, je bila že pokoncu. Sedela je pri kolovratu in natikala kodeljo na lesene rogovilice, da bi začela presti. Pa ji je nagajala vrvica, ki ni hotela ostati na kolesu.

Čink in Planinka sta se morala dobro poznati. Takoj je pripravila mladenki posteljo, na katero je pogrnila nove platnene rjuhe. Za odejo ji je dala veliko volneno ruto. Potem ji je prinesla zajtrk – lonček kozjega mleka.

Možak se je naglo odpravil. »Kadar se zbudi, ji skuhaj kosilo«, je naročil starici ter ji pomignil, naj gre z njim iz sobe.

Zunaj pred hišo ji je zabičil: »Pazi na deklico, da ti ne uide. Moti jo, da bo ostala v hiši, dokler se ne vrnem ...«

»Kdaj pa prideš?« ga je vprašala.

»Prav kmalu«, ji je odvrnil. »Ljudem pa reci, da je tvoja znanka. Mene ne smeš izdati.«

Starka mu je prikimala in odšla nazaj v sobo.

39.[uredi]

Bistan, preganjalec grajske nečakinje, se pri »Belem orlu« ni preveč zabaval. V mestu se ni smel pokazati, ker se je bal biričev, ki so mu bili vedno za petami. Občevati z ljudmi se ni upal, zakaj tudi biriči so bili preoblečeni v meščane. Najrajši se je stisnil v kak kot, kjer je čakal poročila, kdaj in kje bi spet zagrabil svojo žrtev. Toda Činka ni bilo odnikoder.

Slednjič se je pojavil, ko je bil zvijačnik pri obedu. Na obrazu mu je bilo zapisano, da prinaša važno novico.

»Dolgo te ni bilo«, ga je nagovoril Bistan. »Pa te niso spet zaprli?«

»Kaj še!« je odvrnil in tožil, kako je utrujen.

»Ali si lačen?« Bistan je naročil jedi in pijače.

Potepuh je izpraznil krožnik, kakor bi ga bil obrisal s cunjo. Ko je še oplaknil grlo s pijačo, je povedal, da je prišel po nagrado.

»Ali si jo pa tudi zaslužil?« je hotel vedeti Bistan. »Kje je Gizela?«

»To bom povedal šele potem, ko bom plačan ...«

»Poprej moram vedeti, koliko si zaslužil. Natveziš mi lahko, kar hočeš. Kdo bo izpričal, da me nisi varal?«

»Vi sami«, mu je hotel kljubovati.

»Jaz? Nikar me ne imej za norca!«

»Vi!« je nagajivo poudaril. »Na Malinju ste menda dobro znani ...«

»Sem«, je pritrdil. »A tam ni Gizele!«

Čink se je vznejevoljil: »Kdo pravi, da je ni na Malinju? Graščak Teodor je lisjak, ki jo zelo spretno prikriva. Toda moje bistro oko jo je izsledilo.«

»Lažeš!« je odklanjal njegovo poročilo. »Z graščakom sva dobra prijatelja. Tudi sam je radoveden, kje je deklina.«

»Povejte mu v obraz, da ima skrito pri sebi. Recite mu hinavec. Sklicujte se na mojo besedo.«

»Tam te ne poznajo«, ga je ponižal. »Graščaku ne maram povedati, da sva govorila. Mislil bi si, da se ukvarjam s potepuhi ...«

»Potepuh seveda ni graščak, čeprav je večkrat boljši od gospode, ki se ponaša z gradovi ...«

»Počasi!« ga je ustavil. »Teodorju z Malinja ne moreš nič slabega očitati.«

Čink je porasel: »Ali je to pošteno, da zapira nedolžno deklino?«

»Zakaj naj bi jo zapiral? Saj mu ni nič žalega storila ...«

»Zakaj? Ali hočeš vedeti? Zato, ker bi jo rad za ženo ...«

»Ponosni graščak naj bi snubil – siroto? Ni mogoče!«

Postopač se je namuznil: »Teodor mora dobro vedeti, da je Gizela prava nečakinja bogatega strica – torej dedinja grajskih zakladov ...«

Slepar jo je dobil po nosu. Mnenje o preganjanki je bilo resnično, a da bi bila skrita na Malinju, tega ni mogel verjeti. Graščak mu je razkazal vse prostore, celo podzemeljske ječe. Tega bi ne bil storil, ako bi bil skrival deklino.

»Ali vam je pokazal tudi stolp ob graščini?« mu je Čink omenil posmehljivo. »Veste li, zakaj ga tako skrbno zaklepa?«

Izpovedal je resnico: »Stolpa mi ni pokazal. Tam je menda shranjena stara ropotija ...«

»Shramba za staro orodje je spodaj v veži. Odtod vodijo stopnice v prvo nadstropje na hodnik, kjer so vrata v sobo. Tam je skrita Gizela.«

»Pazi se, ako me varaš!« – Zlobnik je našel v njegovih besedah zrno resnice. Samo to je bil radoveden, kdaj si je stolp tako natanko ogledal.

Čink mu je razložil, da je bil na Malinju za hlapca. Ponoči je opazil v stolpu luč in slišal sumljivo ječanje. Potem je zasačil nekoga, ki se je nekako o polnoči bližal stolpu. Odprl je vrata, a jih ni zaklenil za sabo. Tedaj mu je oprezno sledil na hodnik, kjer se je skril in poslušal. Graščak je rotil mladenko, naj mu obljubi zvestobo.

»Nesramnik!« Slepar je prevaral sleparja. »In meni je lagal, da ne vé, kje je mladenka. Hinavec!«

Postopač je zahteval nagrado.

»Dobil boš toliko, za kolikor smo se zmenili«, mu je bil navidezno pripravljen ustreči.

»Lahko bi mi še nekaj primaknili. Za skromno darilo ne bom lazil v nevarnost.«

»Zadovoljiti se boš moral s tem, kar je bilo dogovorjeno.« – Zvijačnik je menil, da ga ima na vrvici. Izdal mu je skrito deklino, česar ne more več utajiti.

A postopač mu je prečrtal račune. »Dobro, pa pojdem drugam ... Tja, kjer bodo več plačali ...«

Bistan se je ugriznil v ustnico. Tudi mestno oblastvo je razpisalo nagrado.

»Vem, da se boš premislil, komu boš ustregel«, se mu je začel prilizovati. »Pri meni se bo še zmeraj kaj našlo, medtem ko bi te oblastvo odpravilo za vedno ...«

»Povejte, koliko ste mi namenili?« Postopač je hotel izvedeti, koliko je zaslužil.

»Tukaj ne bova štela denarja«, mu je namignil na goste, ki so se zbirali ob mizah.

»Pa pojdiva kam drugam. K ‚Zamorcu‘ ali v kako drugo pivnico. Kamor hočete.«

»Saj res.« Bistan je bil zadovoljen. »Tam ni podnevu pivcev ter naju ne bo nihče motil.«

Šla sta drug za drugim v precejšnji razdalji. Pri »Zamorcu« sta se zopet znašla. Pivnica je bila mračna in prazna. Gospodar je počival, ker je delal ponoči. Sprejela ju je mlada deklica, prinesla na mizo pijače in odšla v kuhinjo na delo.

Čink je bil jako dobre volje. Bistan mu je komaj sproti nalival. Sam ni hotel piti; tožil je, da ga boli želodec.

»Ali že žalujete za denarjem?« se je Čink začel šaliti.

»Oho! Takšen pa nisem. Dobil boš, kar sem ti namenil. Nekaj boš menda že popustil.«

»Niti beliča. Vse ali pa nič, pogajala se ne bova.«

»Pij!« Pisar mu je spet napolnil čašo. »Danes ne boš ničesar plačal.«

»Pijem pa, pijem.« Čink je v dušku izpraznil kozarec. »Pijača se mi zlepa ne ustavi.«

»Koliko sem ti že obljubil?« Bistan je stikal po žepih, kakor bi iskal denar. Našel je drobno stekleničico ter jo stisnil v pest tako, da je Čink ni opazil.

»Nikar me ne izkušajte!« Čink se ga je že nalezel. »Dajte mi toliko, za kolikor sva se zmenila.«

Slepar je iztegnil roko, kakor bi hotel napraviti kretnjo. Iz stekleničice mu je kanila kapljica svetle tekočine v njegovo čašo.

Činku se je že zapletala beseda. Oči so mu bile svetle in mokre. Kaj se je zgodilo, tega revež ni bil opazil.

»Zvrni ga! Kar nagni!« mu je hinavec ponujal čašo. »Ne bo ti škodovalo.«

Postopač je izsrkal poslednjo kapljico. Potem se je slastno obliznil in obrisal z rokavom.

»Dal ti bom, kolikor zahtevaš ... Samo molči, molči ... Molči o vsem, kar veš ... Ali me razumeš?«

»Molčal bom, da je preganjanka prava dedinja ... Da je sleparica – Štucova sestra ... Da ste vi njen zaveznik ...«

Čink je bil čedalje bolj zmeden. Oči so se mu izbuljile in osteklenele. Glas mu je bil tih in nerazločen. Utrujen se je naslonil na mizo in zadremal.

»Tu imaš nagrado!« Bistan se mu je posmehnil z vražjim zadovoljstvom. »In molčal boš – v grobu ... Nikdar več se ne boš oglasil ...«

Hitro je poravnal račun in odšel na Malinje.

40.[uredi]

Načelnik Florin je vstopil ves zasopel z važnim poročilom. Najprej si je obrisal znojno čelo.

»Kje ste se pa odtrgali?« ga je vprašal Prusnik, njegov nadzornik.

»V predmestju«, je povedal v eni sapi. »Čink je mrtev ... Zaspal je kar za mizo ...«

»Čink?« se je začudil Prusnik. »Kaj se mu je vendar pripetilo?«

Florin je razlagal podrobno: »Ko sem šel v predmestju po zakotni ulici, sem slišal, da me je nekdo poklical. Na pragu pri ‚Zamorcu‘ je stala deklica ter me prosila, naj pogledam v sobo. »Pri mizi nekdo spi ...« je povedala z nekakim strahom.

»Pa mu reci, naj vstane«, sem se pošalil.

»Če se pa ne oglasi ...« mi je odvrnila.

»Tedaj pa nekaj ni v redu«, sem zaslutil. Stopil sem v sobo in zagledal Činka. Poklical sem ga in stresel za ramo. Bil je mrtev. Truplo se mu je že ohladilo.«

»In kaj vam je povedala tista deklica?« je poizvedoval nadzornik.

»Ko je slišala, da je pivec mrtev, se je tako prestrašila, da ni mogla govoriti ...«

»Ste li obvestili vodstvo mrtvašnice?«

»Truplo je bilo takoj odpeljano«, se je pohvalil s točnim izvajanjem svojih dolžnosti.

»Zdaj pa stopite po izvid, da se prepričamo, kaj je bil vzrok nenadne smrti ...«

Poročilo je bilo zapečateno. Prusnik ga je odprl; roka mu je kar trepetala, tako zelo je bil radoveden.

»Zastrupljenje«, se je glasilo kratko poročilo. Nadzornik je dostavil: »Tako se mi je sanjalo.«

»Tedaj bo treba zaslišati ono deklico?«

»Privedite jo semkaj, da se pomenimo«, je dejal nadzornik. »Tukaj gre za umor ... Činka je nekdo zastrupil ...«

Florin je odšel in privedel deklico, ki je služila pri »Zamorcu«. Prusnik jo je začel izpraševati, kaj ve povedati o človeku, ki je izdihnil za mizo pri prazni steklenici.

Deklica je molčala. Sama ni mogla ničesar povedati.

»Je li prišel sam v pivnico?« ji je pomagal.

»Imel je tovariša, ki je naročil pijače ...«

»Kakšen je bil tisti človek?«

»Širok in bolj majhne postave«, se je spomnila.

»A tako!« Nadzorniku se je spet nekaj sanjalo. Hotel je vedeti, kaj sta govorila.

»Nič takega ni bilo slišati«, mu je odvrnila.

»Kako je bilo pred razhodom?«

»Tisti širokoplečnik je plačal ter jo naglo odkuril ...«

»Se je li poslovil od tovariša?«

»Takrat je že dremal. Rekel ni drugega nego: ‚Kadar se naspi, že pride za mano‘.«

»Kdaj si ga pričela buditi?«

»Kmalu potem, ko sem brisala mize ...«

»Ali si vedela, da je mrtev?«

»Mislila sem, da se ga je nalezel ...«

»Zakaj si poklicala stražnika?«

»Zato, ker se ni hotel odstraniti.«

»Je li ostalo v steklenici še kaj pijače?«

»Nič«, je povedala odločno. »Vse sta popila.«

»In v kozarcu?«

»Oboje je bilo prazno.«

»Kam si spravila steklenico in kozarec?«

»Izplaknila sem ju in postavila v omaro ...«

»Kam si izlila odpadlo vodo?«

»Na gnojišče.«

»Škoda. Tako ne moremo dognati vrste popitega strupa. Učinek je bil nagel in grozen ...«

Zaslišanje je bilo končano. Deklica je povedala vse, kar je vedela, in podpisala zapisnik.

Nadzornik je bil prepričan, da je zastrupil Činka njegov tovariš. Razlagal si je takole: »Čink je moral najti Gizelo pa tudi njenega preganjalca. Opis, ki ga je podala služkinja, se nanaša na isto osebo, katero je opisal brodnik Šimen. Enak človek je ušel tudi Florinu iz kolibe.«

»Potem pa Gizela še živi!« je prišel do zaključka. »Čink jo je našel in hotel govoriti. Toda zlobnik mu je zavezal jezik. Zdaj je umolknil za vedno.«

Prusnik se je odpravil k mestnemu oblastvu. Razveseliti je moral Milana z novim poročilom. Srečal ga je na stopnicah v zeleni lovski opravi. Mestni oblastnik je priredil velik lov in povabil svoje prijatelje. Milan je bil potreben razvedrila. V prijetnem šepetanju gozda naj bi pozabil svoje srčne bolečine.

»Milan, Gizela živi! Čink jo je moral izslediti.«

Mladenič je bil ves srečen ter je hotel nadzornika kar objeti od veselja.

»Toda Čink je moral umreti«, mu je podrl nade. Nato mu je s kratkimi besedami oznanil ves dogodek.

Milan si ga je razložil nekoliko drugače, namreč: Čink je našel morilca, ki ni nihče drugi nego grajski pisar z Robovja. Zvijačnik ga je hotel podkupiti ter ga je zvabil v krčmo. Tu ga je ujel kakor muho na pijačo, katero je zastrupil.

»Čink je moral marsikaj vedeti«, je sklepal Prusnik. »Morda je bila med njima celo neka tajna zveza ... Kakor je videti, se mu je postopač izneveril. Škoda, ker je utihnil prezgodaj ...«

»Zadeva je čedalje bolj zamotana«, je menil Milan. »Tako se ne bližamo smotru, marveč se mu oddaljujemo.«

Gregor plemeniti Valant je opazil, da se je Milanu ponovno užalilo. Bal se je, da bo obolel. Zato je naglo napovedal čas odhoda.

Rogovi so zapeli svojo lovsko pesem. Oblastnik je zajezdil konja, sledil mu je Milan na čilem vrancu. Za njima pa se je podila četa hrabrih lovcev.

*

Gizela se je v samotni gorski koči silno dolgočasila. Ves božji dan je presedela v nizki mračni sobi, kjer ni čula drugega nego drdranje kolovrata. Iz sobe se ni smela geniti. Stara Planinka je bila vestna ženica ter je skrbno čuvala, kar ji je bilo naročeno.

»Kako dolgo bom še tukaj?« je vpraševala starico.

»Le potrpi. Kmalu pridejo pote«, jo je tolažila.

»Ali je daleč do mesta?« Mladenka ni poznala kraja ter ni vedela, v kateri smeri leži mesto.

Planinka ji ni hotela ničesar povedati. Bala se je, da ji ne uide. Mislila je, da ima pri sebi navadno vlačugo. Činka je poznala že dolgo časa; vedela je, da ga ni kaj prida. Rekel je, da se bo vrnil do večera, pa ni držal besede. Skrbelo jo je že, kaj bo počela z deklino, katero je zapeljivec pustil na cedilu. Ako bi jo napodila, bi se zamerila postopaču, ki ji je storil že marsikatero uslugo.

»Tako mlada si še, pa se ukvarjaš s takimi posli«, jo je pričela zbadati. »Sram te bodi!«

Gizela je začela milo jokati.

»Ali poznaš onega človeka? Kje sta prišla skupaj?«

Mladenka ji je opisala svojo trnjevo pot življenja. Seznanila jo je s svojo grenko usodo.

Planinki se je zasmilila, vendar ji še ni vsega verjela. Motilo jo je, zakaj se njen rešilec zanjo nič ne briga.

»Sporočil bo Milanu, naj pride pome«, je zaupala njegovim besedam.

»Kakor je videti, mu ni mnogo zate ...« ji je oponesla.

Gizela je zaslutila nesrečo: »Onemu človeku se je moralo nekaj pripetiti ...«

»Čudno je res, da ga ni tako dolgo. Tudi meni je obljubil, da se bo vrnil prav kmalu ...«

Nekje v bližini se je oglasil lovski rog; mimo koče so se pripodili psi z glasnim laježem. V bližnjem gozdu je odjeknilo nekaj strelov.

Mladenka je hitela k oknu. Zagledala je mladega lovca, ki je stopal počasi proti koči. Ni mu še videla v obraz, a že se ji je dozdevalo, kakor bi ga poznala. Pozorna je bila na vsako njegovo kretnjo.

»Milan!« je kriknila nenadno in planila iz koče.

Starka je bila preplašena zaradi streljanja. Ustavila je kolovrat in klicala za mladenko, naj ne hodi iz hiše. Za njo se ni upala oditi, bala se je svinčenih zrn.

Lovec je zagledal mladenko, ki mu je hitela nasproti z razprostrtimi rokami. Znana mu je bila, vendar se ni mogel domisliti, kdaj in kje je že videl tako podobo.

»Milan, ali me res ne poznaš?« mu je očitala, ko se mu je vrgla v naročje.

Ljubeča zaročenca sta se spoznala. Molče sta iskala besede, da bi odkrila drug drugemu svojo radost, a nista našla pravega izraza. Kar sta čutila, si nista mogla povedati z besedo. Taki občutki se oglašajo v skrivnostnem molčanju.

Ko se jima je poleglo prvo presenečenje, sta sedla v mehko travo. Starka ju je opazovala iz koče skozi priprta vrata.

»Gizela, zakaj si mi napravila tako žalost?« ji je rahlo oponesel. »Glej, povsod smo te že iskali ...«

Mladenka mu je povedala vse, kar je doživela.

»Kakšen je bil tvoj rešilec?« je zanimalo mladeniča.

Deklica mu ga je površno opisala.

»To je bil Čink«, se je domislil. »Ali veš, da je nenadno umrl?«

»Ni mogoče!« je osupnila. »Rekel je, da te bo obvestil, nato pa se bo spet vrnil. Slutila sem, da se mu je nekaj pripetilo.«

»V neki krčmi so našli mrtvega. Nekdo ga je zastrupil ...«

»Moj Bog! Ali preganjanje še ni končano?«

»Tudi Kušar je moral umreti. Zločinec ga je umoril in pokopal na produ sredi reke ...«

»In morilca seveda niste našli ... To je bil nedvomno oni okrutnik, ki je pahnil v reko mojo spremljevalko ...«

»Morilcu so že na sledu«, je povedal Milan. »Skoro bo prejel zasluženo plačilo.«

Mladenki se je vsiljevala nova bojazen. Skrbelo jo je, da ji bo pošastnik še nadalje stregel po življenju. Bala se je tudi za svojega zaročenca.

Milan jo je pomiril: »Nama ne bo mogel nihče škodovati. Uredil bom vse potrebno, da bova čimprej odpotovala.«

Pozval je gonjača, naj zatrobi dogovorjeno znamenje. Veljalo je mestnemu oblastniku. Njegov trobentač se mu je hitro oglasil.

Sestali so se v dolinici pod kočo. Oblastnik Valant je naznanil konec lova in povedal lovcem, kaj se je zgodilo. Potem je pozdravil Gizelo in čestital prijatelju, ker se mu je uresničila najsrčnejša želja.

Milan je bil najsrečnejši človek, ko je stopal s svojo ljubljeno nevesto proti mestu. Pot ju je vedla mimo mestnega pokopališča. Spomnila sta se pokojnega Kušarja, njunega zvestega spremljevalca. Mladenka je nabrala cvetja ter ga položila s toplimi občutki hvaležnosti na grob – njemu, ki je dal življenje za najvišjo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

V palači mestnega oblastva ju je čakal Valant, sedeč pri pisalni mizi. Sprejel ju je nad vse ljubeznivo. Posadil ju je za mizo in govoril mladenki: »Izdal vam bom uradno listino, ker je dokazano, da so vam delali krivico. Vi ste prava nečakinja graščaka Roberta in edina dedinja njegovega premoženja. Pojdite k pristojnemu oblastvu in predložite moje potrdilo.«

»Nove listine vam ni treba izdati«, je dejala. »Graščak mi je vrnil pravo listino, da bi ugodila njegovi želji. Tega pa nisem mogla storiti. Dal mi je nekaj dni odloga. Preden so potekli, je prišla rešitev.«

Oblastnik je uradno potrdil prvotno listino, kateri je dodal svoje posebno priporočilo. Nato je vprašal mladenko, ali želi, naj pokliče graščaka na odgovor.

»Tega ne zahtevam«, je odpuščajoče odklonila. »Graščaku ne morem očitati hudobnosti. Samo pregovoriti me je hotel, da bi postala njegova žena.«

»Prijeti pa moramo zlobnika, ki vas je hotel umoriti. On, ki vam je storil toliko hudega, ne sme uiti pravični kazni.«

Gizela je pripovedovala, kako je bila umorjena grajska služabnica. Dogovorili sta se, da pojdeta skupaj v mesto, ker se je že mračilo. Sestali sta se v koči pri stari Matilki. Tisti večer je bilo hladno in dekle je bilo slabo oblečeno. Gizela ji je posodila svoje ogrinjalo.

Med potjo nista mnogo govorili. Rozalija je bila plaha deklica. Videlo se je, da ni vajena ostajati ponoči pod milim nebom. Venomer se je ozirala nazaj, kakor bi slutila svojo nesrečo. Tudi Gizelo je spremljala tiha bojazen.

Zapazili sta človeka, ki je stopal tiho za njima. V dolini – tam, kjer se je cesta približala reki, jo je dohitel. Sklonil se je k služabnici, kakor bi ji hotel povedati nekaj na ušesa. »Pomagajte!« je kriknila ter se odmaknila.

Gizela je zbežala. Slišala je, kako je nekaj pljusknilo v reko. Čula je obupne glasove – dekle se je borilo s smrtjo med hladnimi valovi.

Klicanje je naglo utihnilo. Neznanec je izginil kot prikazen. Gizela je bežala v strahu pred enako usodo.

Vsa upehana je obstala pred možakom sredi pota. Spoznala je graščaka. Povedala mu je, kaj se je zgodilo.

»Nocoj ne moreš več v mesto«, se ji je dobrikal. »Pot ob reki je nevarna ...«

Mladenka je prosila: »Dajte mi služabnika za spremstvo. Tukaj ne morem ostati.«

Graščak jo je prijel za roko: »Prenočila boš v gradu in jutri te povedemo v mesto.«

Morala se je vdati, zakaj noč je spustila svoje temne zavese. Sama se ni upala vrniti v mesto. Graščak jo je vprašal, kje želi prenočiti.

Gizela ni hotela izbirati.

Povedel jo je pred stolp in odklenil vrata. Spremil jo je v prostrano sobano. Voščil ji je lahko noč in odšel z izgovorom, da gre zasledovat morilca.

Mladenka ni mogla zaspati. Strah jo je bilo ob misli, da je utonila njena spremljevalka. Kdo je bil hudobni neznanec? Zakaj je uničil mlado življenje?

Graščak ji je prinesel drugo jutro jedi in pijače. Sedel je poleg nje ter jo zasnubil. Tedaj je spoznala, da je jetnica. Nasilnik je ni hotel izpustiti.

»Kakšen je bil neznanec, ki je pahnil v reko vašo spremljevalko?« je poizvedoval oblastnik.

»Ustrašila sem se in tema je bila ...« se ni mogla domisliti.

»Ali ni bil širok in majhne postave?«

»Tak je grajski pisar Bistan, moj najhujši sovražnik. Varujte me pred tem človekom!«

Oblastnik Valant je poklical Florina, načelnika biričev. Poučil ga je, kje naj iščejo zločinca. Obljubil mu je ponovno odlikovanje.

K odhodnici je bilo povabljenih mnogo mestnih veljakov. Oblastnik je dvignil čašo in nazdravil Milanu in njegovi zaročenki. »Pojdita na Petrinje in pokažita knezu moje priporočilo«, je govoril svečano. »Ako naletita na ovire, mi sporočita. Vedno sem vama pripravljen pomagati.«

Drugo jutro sta odpotovala. Milan je posadil svojo nevesto predse na iskrega vranca ter ga spodbodel. Naprej je jezdil vojščak, ki jima je kazal pot; za njima pa se je vrstilo oboroženo spremstvo.

41.[uredi]

»Tako poginjajo tisti, ki se mi upirajo«, je izrekel tiho Bistan, ko je stopil čez prag zakotne pivnice. Zastrupil je lahkomiselnega Činka, ko je izdal, kje je skrita mladenka, katero hoče umoriti. Postopač je vedel marsikaj, kar zavezniku lažne dedinje ni bilo po godu. Slepar bi mu bil moral molčanje drago plačati. Zato mu je zavezal jezik. Ena sama strupena kapljica in nasprotnik je utihnil za vedno.

Lotiti pa se je moral tudi drugega sovražnika. Bolj kakor umazani capin mu je nevaren ošabni graščak na Malinju. Teodor mu je navidezno prijazen, a skrivaj ga slepi in vara. Zakaj mu je skril deklino ter ga moti z napačnimi sledovi? Ako jo bo vzel za ženo, bo nastopil z dokazi in razdedil njegovo varovanko. Niti v sanjah se kaj takega ne sme zgoditi.

S takimi maščevalnimi naklepi je prispel na Malinje. Ko je zagledal graščaka, je spoznal, da se je nenadno izpremenil. V njegovem pogledu je opazil nemir in bojazen.

Bistan mu je prikrival svoje načrte. Njegove misli so uhajale pred stolp, ki ga je skušal v duhu odpreti. Nabavil si je potrebno orodje in premišljal, kam naj odvede svojo žrtev.

Ko se je znočilo, je odšel na delo. Vratarju se je zlagal, da odhaja v mesto. Splazil pa se je za stolp in čakal, da ugasnejo luči v graščini.

Ob ugodnem trenutku je stopil pred vrata. Bila so odprta. Zlezel je po stopnicah na hodnik in zavil v sobo. »Gizela!« je dahnil prav tiho, a ni bilo odgovora.

Soba je bila prazna. Na mizi je našel krožnik z ostanki jedi; postelja ob zidu je bila razmetana.

»Gizele ni več tukaj!« – Kakor kip je obstal sredi sobe v zavesti, da je prevaran.

Zunaj na hodniku so se začuli koraki. Bistan je ugasnil svetilko in počenil v kot za omaro. Tedaj so se odprla vrata. Vstopil je graščak s prižgano svečo.

»Kdo si? Kaj delaš tukaj?« je zavohal nepoklicanega gosta.

»Tebe čakam!« Srdito je planil pred graščaka ter ga zgrabil z obema rokama.

Graščak se je zvijal in kričal: »Poberi se, zverina! Kje je Gizela? Ti si jo odvedel!«

»Hinavec!« Prevaranec ga je davil in škripal: »Kje je sleparica? Izroči mi jo ali pa boš na mestu mrtev!«

»Res je bila tukaj«, je priznal odkrito. »Toda zdaj je ni več ... Izginila je ... Nekdo je odklenil vrata ...«

»Lažeš!« ga je stisnil za vrat, da je revežu kar zmanjkalo sape.

»Graščak Teodor ne laže ... Daj, naj dokažem ... Bodiva prijatelja ... Le tako bova našla Gizelo ...«

Pisar je odnehal. Take pohlevne prošnje ni mogel zavreči. Spomnil se je Činka, ki mu je izdal tajnosti grajskega stolpa. Ako so graščakove besede resnične, tedaj je Gizelo odvedel postopač, ki je bil poučen o njeni zadevi.

Teodor si je gladil vrat, v katerem so se poznali odtiski ostrih prstov. Ko so ponehale bolečine, je začel pripovedovati: »Deklina je bolehala na domišljiji, da jo nekdo preganja in zalezuje. Prosila me je, naj jo skrijem, zato sem je sprejel v varstvo.«

»Hotel si jo imeti za ženo«, mu je zabrusil.

»Poizkušal sem le njeno trdo voljo. Pa se ni dala omajati. Zahtevala je, naj jo izpustim, da bo pohitela v mesto k svojemu zaročencu.«

»In ti si ji seveda odprl kletko ...«

»Dal sem ji nekaj dni odloga. Ko sem se vrnil, je bil stolp odklenjen in njena soba prazna ...«

»Ali si o tem komu že kaj omenil?«

»Nisem. Poprej se morava posvetovati.«

Bistan se je zgrabil za glavo. Čink ga je prevaral. Odvedel je deklino v drugo skrivališče. Za svoje sleparstvo je že prejel nagrado.

Zlobniku je bilo žal, ker se je prenaglil. Ako bi potepuh še živel, bi se dalo naposled vendarle kaj izvedeti. Omamil bi ga s pijačo ali z nagrado. Zakaj jo je vendar tako nespametno polomil!

Potem je izkušal graščaka: »Kam je izginila deklina? Kdo je iztaknil njeno bivališče?«

»Sumljiv je neki postopač, ki je služil tukaj za hlapca«, se je glasilo graščakovo mnenje. »Odšel je prav ono noč, ko je izginila iz stolpa ... Oskrbniku je znano njegovo ime in menda tudi bivališče ...«

»Ali ga mislite loviti?«

»Razposlal bom biriče, naj ga iščejo«, se mu je hotel prikupiti.

»Ni treba. Kdo ve, kam jo je popihal. Lahko je nastopil pod izmišljenim imenom ...« Zlobnik je vedel, da ga je poslal v krtovo deželo.

»Svetuj mi, kaj naj ukrenem«, je bil graščak čedalje bolj nemiren.

»Ali je tukaj kaka beznica, kamor bi zahajale sumljive osebe?«

»V koči pod gradom prebiva Matilka, moja zvesta podložnica ...«

»Tam ne bo ničesar«, je vedel prebrisanec. »Koča je preblizu graščine ...«

»V hribih, nedaleč od tukaj, životari neka predica, kateri pravijo Planinka ...«

Sleparja je zanimalo. Graščak mu je označil pot do gorske koče.

Zjutraj, ko se je danilo, je bil zagovornik lažne dedinje že daleč od Malinja. Neka skrivna sila ga je gnala v kočo na robu gozda.

Stara predica je bila že pokoncu, ko je potrkal na vrata. Ustavila je kolovrat in prilezla k oknu.

»Mamica, ali je bila tukaj neka mladenka?« je začel priliznjeno poizvedovati.

»Seveda je bila.« – Starica se je oglasila šele čez nekaj časa.

»Ali je prišla sama?«

»Privedel jo je neki postopač ter me prosil, naj se dekle pri meni odpočije. Potem je odšel v mesto. Rekel je, da se bo vrnil, pa ni držal besede. Še do danes se ni oglasil.«

»Kdo pa je prišel ponjo?«

»Odšla je z mestnimi lovci. Sestanek je bil jako prisrčen. Z nekim mladeničem sta se neprestano poljubovala.«

»To je bil njen zaročenec.« – Preganjalec grajske nečakinje je vse izvedel. Njegove slutnje ga niso varale. Mladenka, katero je preganjal, mu je srečno ubežala.

Hitro se je vrnil na Malinje. Tam se je preoblekel; izposodil si je konja in odjezdil v mesto. Pred palačo mestnega oblastnika je opazil četo jezdecev; videl je Milana in njegovo zaročenko.

»Odhajata«, je zaslutil. Brž je okrenil konja in odjezdil iz mesta na grič, pod katerim se je vila bela cesta. Izbral si je prostor za opazovanje.

Po cesti so zapeketala konjska kopita. Iz mesta je pridirjala četica, za katero so nastajali oblaki prahu ter se naglo porazgubljali.

Bistan je odjezdil za četo. Ob strani mu je visela lična usnjena torbica. Pod sedlo pa je potisnil puško in bodalo. Tako je prodiral naprej po mračnem gozdu z morilnimi načrti.

Po dolgem in napornem potovanju je dospel iz goščave na planoto. Pred njim v daljavi se je ponašalo Robovje s svojim ogromnim bogastvom. Videlo se je tudi na Petrinje, kjer se solnči njegova varovanka v milosti deželnega kneza.

Stopil je s konja ter ga privezal h grmu. Moral se je odpočiti. Toda še o pravem času je zapazil spremstvo, ki se je vračalo nazaj v mesto. Treba se je bilo umakniti.

Tudi Milan je ustavil konja, da bi se oddahnil po dolgem potovanju. Smilila se mu je njegova nevesta, ki je bila silno utrujena. Razgrnil je odejo, na katero sta sedla in použila skromne ostanke.

Na zapadu se je rdečilo večerno solnce. Gizela je priganjala, naj hitro odjezdita. A Milanu se ni mudilo.

»Saj sva že skoro doma«, se je obiral. »Kmalu boš stopila na svojo zemljo. V pol ure bova pri koči gozdnega čuvaja.«

»Noči se bojim«, je vzdihnila ob spominu na one večere, ko ji je grozila smrtna nevarnost.

»Kdo pa ve, da se vračava v domovino«, ji je dajal poguma. »On, ki naju sovraži, je ostal v tujini ...«

Mladenka je vztrepetala. Prav tedaj je zagledala jezdeca na planoti. »Zasleduje naju«, je kriknila ter se skrila Milanu za hrbet.

Mladenič je spoznal nevarnost. Zategnil je odejo za drevo in velel Gizeli, naj se stisne k deblu. Sam pa je pripravil puško in napel petelina.

Jezdec je postal za grmom. Vzel je izpod sedla puško, nameril in sprožil. Strel je odjeknil v gozdni samoti.

Milan je bil pripravljen. Hitro je ustrelil proti jezdecu izza debla. Bil je izvrsten strelec. Jezdec je poskočil na konju in zatulil. Zvrnil se je na tla in obležal.

»Dovolj ima«, je rekel Milan svoji zaročenki. Prijel je puško za cev in hitel na mesto, kjer je ležal napadalec.

»Kdo si?« ga je vprašal, ko je prispel do njega. »Zakaj si me napadel?«

Nesrečnik je legel na obraz, da bi ga Milan ne mogel spoznati. Privzdignil ga je in opazil, da je zadet v ramo. Pogledal mu je v obraz in poklical Gizelo.

»Tukaj leži tvoj najhujši nasprotnik«, ji je pokazal sleparja, ki ji je povzročil toliko trpljenja.

»Grajski pisar Bistan!« je izrekla s sočutjem. »Nisem mu želela hudega zaradi mene ...«

Zlobnik ni hotel vstati, ni pa tudi hotel govoriti. Nekaj časa je ležal mirno, potem pa se je začel premetavati in otepati z rokami. Obleko je imel že vso krvavo.

»Tukaj ne sme ostati«, je odločil Milan. »Naprosil bom gozdarja, naj ga spravi pod streho.«

Grajski logar je takoj obvezal ranjenca ter ga spravil v sobo, kjer so prenočevali lovci, kadar so ostali čez noč v gozdu. Zvest naročilu je skrbno zaklenil vrata. Nato je opozoril Milana na krvavo liso nad desnim ušesom. Oprasnil ga je strel iz nasprotnikove puške, česar Milan v svojem razburjenju poprej ni bil zapazil.

Gizela je želela, naj bi oba prenočila pri logarju, a Milan je sklenil drugače. Takoj bo stopil pred kneza in razkril sleparstvo. Lažna dedinja mora nemudoma izginiti z Robovja.

Mladenka je dvomila, da bi mu tako gladko uspelo.

Milan pa ji je zaupal: »Knezu, ki je moj nezakonski oče, bom pokazal listino in prasko nad ušesom. Povedal mu bom, kdo me je napadel.«

Spet sta sedela na konju in odjezdila na Petrinje. Ko se je zmračilo, sta bila že na knežjem dvoru.

42.[uredi]

Gizela, lažna dedinja, je sedela na Robovju v mehkem naslanjaču. Sami sebi se je videla velika, močna in slavna. Premagala je vse ovire. Kdor se ji je ustavljal, je bil poražen, še preden se je tega zavedel. Svojega oskrbnika Bunca je izročila sodišču, ki mu je zagrozilo s kaznijo. Ugnala je častitega patra Joahima z grožnjo, da ga bo zapodila v pregnanstvo. Zorman je zaradi ljubezni do bližnjega izgubil življenje. S knežjega dvora je pregnala grofico Matildo; umakniti se je morala celo kneginja Ana, ker je nagnila kneza, kamor je hotela. Njen zapeljivi pogled je omamljal in njeni brezsrčni ukazi so uničevali nedolžne žrtve.

Za vse to se mora zahvaliti seveda Bistanu, svojemu pisarju. On je njen branitelj, pomočnik in svetovalec v vseh zadevah. Brez njega bi ne bila nikdar tako visoko povišana. On je kakor čarodejen ščit, ob katerem se krhajo meči in lomijo bodala. Seveda jo stane njegova pomoč obilo denarja. Toda brez te obrambe bi bila že zdavno pahnjena z Robovja.

»Kako je neki opravil v tujini?« se je veselila popolne zmage. »Nedvomno je uničil nasprotnico in njen privesek ... Potem bom nemoteno gospodovala.«

To je izrekla in hotela oditi na Petrinje. Ustavilo jo je glasno trkanje na vrata.

»Kdo me moti?« se je razburila.

Vstopil je Bunc, oskrbnik grajske pristave.

»Sporočiti vam moram nekaj važnega«, je začel brez običajnega poklona.

»Ti?« ga je pogledala zaničljivo.

»Milostiva, nad vami se zbirajo temni oblaki ...«

»Potem bo nevihta«, ga je imela za norca.

»Pa še kakšna, milostiva! Bistan leži pri logarju nevarno ranjen ... Napadel je Milana, ko se je vračal s svojo zaročenko ... Ustreliti ga je hotel, a sreča mu je obrnila hrbet ... Milan ga je zadel v ramo ...«

»Lažeš!« Lažna dedinja je obledela.

»Ne lažem, milostiva. Bežite! Jutri bo prepozno ...«

»Jaz naj bežim?« se je razkoračila. »Meni se ne more ničesar zgoditi. Z menoj so knez in vsa oblastva ...«

»Bežite, milostiva! Vaša zvezda ugaša ...«

»Izkušnjavec! Čemu si prišel? Proč od tukaj!« mu je pokazala vrata.

»Milostiva, ali ne marate rešitve? Vrzite od sebe krinko ... Sovražniki so vam za petami ...«

»Od tebe ne maram rešitve ... Poberi se, sicer pokličem biriče ...«

»Ni več časa, milostiva. Vaš zaveznik je ujet. Na dvoru vam je zatonilo solnce ... Vse je izgubljeno ...«

»Nasilnik!« je pihala kakor kača.

»Rešil bi vas za skromno plačilo ... Premislite, da se ne boste kesali ...«

»Ven!« mu je pokazala vrata.

»Grem.« Bunc je moral oditi. Toda na pragu ji je zapretil: »Še klicali me boste, pa vas ne bom več poslušal.«

Ošabnica se je vzravnala pred zrcalom: »Bežala naj bi – jaz, pred katero padajo na kolena veljaki na knežjem dvoru ... Ni še zatonila moja zvezda ... Ni še vse izgubljeno ...«

Vstopil je grajski logar.

»Ali je res?« ga je nagovorila.

»Kdo vam je sporočil, milostiva?« Ni mu bilo všeč, ker so ga prehiteli.

»Povejte, ali je res?« je zarezala.

»Res«, je pritrdil. »Bistan leži pri meni nevarno ranjen. Strel mu je ranil pljuča.«

»Ali bo okreval?« jo je zaskrbelo.

»Obrača se mu na bolje. Kakor kaže, bo skoro ozdravel.«

»Ali bi mogla z njim govoriti?«

»Ne morete, milostiva. Stražijo ga biriči ...«

»Kaj je neki zagrešil?« se je delala nevedno.

»Nekega plemiča je napadel. Streljal je na njegovo zaročenko ...«

»Krivdo mu podtikajo hudobni jeziki«, je branila zločinca. »Kdo mu bo dokazal?«

»Pravijo, da je delal po dogovoru z neko drugo osebo ...«

Dvornico je zadelo. Bunc je govoril resnico. Res ji ne bo kazalo drugega nego bežati. Kesala se je, ker mu je pokazala vrata.

»Recite Bistanu, naj beži«, je naročila logarju ob odhodu. »Ako pa to ni več mogoče, naj se vsaj pogumno brani. Sklicuje naj se na kneza, kateremu ga bom priporočila.«

»Knez je izdal povelje, naj ga stražijo biriči«, je omenil plaho, kakor bi se bal govoriti.

»Ne verjamem«, ga je zavrnila. »Pojdite in opazujte, kako se bo nadaljevalo. Ako bo Bistan kaj naročil, me hitro obvestite. A skrivaj se pomenita.«

Logar se je priklonil ter ji poljubil roko. Poročilo mu je bilo plačano s srebrnikom.

»Knez je zapovedal, naj ga stražijo ...« je dvomila, ko je ostala sama. »Ako je resnica, tedaj piha na dvoru drugačen veter ... In kar čez noč se je stemnilo ozračje ...«

Sleparica je imela na dvoru svojo zaupnico. Služabnica Helena je vohunila po mračnih hodnikih ter ji prinašala poročila. Tudi tisti večer je prispela na Robovje.

»No, kaj je novega?« jo je vprašala Gizela.

»Sin našega kneza se je vrnil s svojo zaročenko ...« ji je začela pripovedovati. »Knez jima je priredil slavnostno večerjo ...«

Plemkinji je vzelo besedo. Novica jo je očitno potrla.

Helena ni vedela, zakaj se je graščakinja tako nenadno izpremenila. Zato je zgovorno nadaljevala: »Milan je premagal poglavitnega nasprotnika svoje zaročenke. Knez ga je odlikoval za njegovo hrabrost, ker je priboril svoji nevesti neke posebne pravice. Imenoval ga je za častnega dvornika na svojem dvoru.«

»In premaganec?« je poizvedovala previdno.

»Izročili ga bodo sodišču«, je povedala, kakor je nekje ujela. »Pred sodbo pa pride zavoljo sleparstva še neka druga oseba. Knez je izdal povelje in biriči so že na delu ...«

Dvornica ni mogla več govoriti. Nič ni poizvedovala, kdo je tista druga oseba, ki pride pred sodbo. Tudi, kaj je zakrivila, se ni upala vprašati. Njeno hinavstvo je bilo doigrano.

»Milostiva, ali ste bolni?« je zdaj Helena opazila izpremembo.

»Nič mi ni prav«, je pritrdila.

»K zdravniku pojdite, milostiva!«

Plemkinja je zamahnila z roko, češ, da ni potrebno. Pomilovanje preproste služabnice ji ni bilo prijetno. »Ali je še kaj novega?« je dahnila komaj slišno.

»Kneginja Ana je menda na povratku«, je drdrala Helena. »Knezu je žal, ker je prišlo do razdora. Tudi grofica Matilda se bo vrnila ...«

Graščakinja jo je odslovila brez darila. Zavedla se je silnega poraza. Na dvoru nima več zaslombe. Skoro bo pahnjena z jasnega prestola v temno ječo.

»Tako me ne smete osramotiti!« je kriknila blazno. »Še je mogoča rešitev!«

Odprla je železno omaro in spravila obilno vsoto denarja v usnjeno torbo. »Ta zaklad me bo spremljal«, je izrekla zmagoslavno. »Vse drugo bo padlo vragu v nenasitno žrelo.«

Odločila se je bežati. Vse jo je zapustilo, le Bunc ji je še naklonjen. Ali naj mu zaupa? Za denar jo bo skril in čuval ... Ako bi jo hotel izdati, mu še vedno lahko uide.

Počakala je, da se je stemnilo. Zavila se je v plašč in stopila na cesto. V obraz ji je pihala jesenska burja.

Oprezno kakor tat je stopala v dolino proti pristavi. Kolikokrat je hodila po tej poti in ljudstvo jo je spoštljivo pozdravljalo. Nocoj pa se mora skrivati in bežati. Njena nasprotnica bo morda že jutri prevzela dediščino grajskih zakladov.

Ponižana kakor ubežni kralj se je približala svoji pristavi. Vedela je za skrivna vrata. Vratar Simon ni zanesljiv ter je ne sme opaziti.

Vsa zasopla je prispela v oskrbnikovo stanovanje. »Vi ste tukaj?« se je Bunc namišljeno začudil.

»Skrijte me!« je ječala. »Tukaj me ne smejo dobiti.«

»Ali so vas že iskali?« Vprašanje je bilo brez sočutja in hladno.

»Dozdaj še ni bilo nikogar«, mu je odvrnila.

»A jutri pridejo gotovo. – Vas je li kdo videl, ko ste odhajali z Robovja?«

»Odšla sem skrivaj o mraku ...«

»Tu vas ne bo nihče našel. Pripravil sem vam varno skrivališče ...«

»Kje?« ga je gledala proseče.

»V podstrešju je soba, kjer ni nobenega okna.«

»Prav«, je bila zadovoljna. »A hitro, da ne bo prepozno ...«

Šla sta po stopnicah v podstrešno sobo. Skrita je bila tako, da je ni bilo lahko opaziti.

Stanovanje je bilo udobno urejeno. Ubežnica je prosila luči, da bi ji krajšala samotne ure.

Bunc ji je ustregel. »Vem, da ne bo zastonj«, je namignil na plačilo.

»Letošnjih dohodkov še niste oddali. Kar ste nabrali, obdržite!«

»Premalo«, je odklonil. »Nekaj bo treba še primakniti.«

»Jutri se bova pomenila. Pojdite, da se odpočijem, in zaklenite vrata.«

Oskrbnik je odšel iz sobe. Zunaj je obrnil ključ in dejal prav tiho: »Ptička je ujeta ...«

Zjutraj ji je prinesel jedi in pijače.

»Ali je že dan?« se je začudila.

»Solnce je že visoko nad gorami. – Ste li dobro spali?«

»Noč je bila dolga in grozna. Ali še ni bilo biričev?«

»Menda vas iščejo na Robovju ...«

»Izvohali bodo, da sem tukaj«, je trepetala.

»Nikoli! Simon vas ni videl, ker ste vstopili zadaj. Seveda, ako bi ne bilo mene ...«

Nesrečnica je molčala.

»Poglejte, zaradi vas mi preti nevarnost. Zakaj me niste poslušali?«

»Pokazali ste, da niste zanesljivi ...«

»Kdo vam je dal varno zavetje?« ji je oponesel.

»Srečna bi bila, ako bi ga ne potrebovala ...«

»In to veste šele zdaj? Po okolici krožijo že govorice o sleparstvu ...«

Jetnica je mrliško obledela.

»Vsa okolica vas preklinja ter vam privošči vse najhujše. Pomiluje pa preganjano siroto ...«

»Ali me ne boste izdali?« je jecljala v strahu.

»To bi bil že lahko storil, pa ne maram. Vem, da mi ostanete hvaležni ...«

»Seveda, ako srečno uidem ...«

»Oho, šele tedaj?« se je posmehnil. »Kdo vas bo lovil okrog po svetu!«

»Denar vam bom odštela pred odhodom, čim prebijem nevarnost ...«

»Takrat mi lahko pokažete rogove ...«

Na dvorišču so zalajali psi. Bunc jo je ubral iz sobe. Jetnica se je od znotraj zaklenila.

Oskrbnika so obkolili biriči. »Kje je graščakinja?« so zahtevali pojasnila.

»Najbrž še spi«, je prekanjeno odvrnil.

»Na Robovju je ni več«, je dejal vodnik biričev.

»Tedaj je odšla na Petrinje ...«

»Na dvoru je opravila, ker tam poznajo njeno barvo ...«

»Kje pa je?« se je namišljeno čudil.

»Skrila se je ali celo ubežala ...«

»Kaaaj? Izginila je z Robovja? Pobegnila naj bi bila? Torej je ugasnila njena slava ... Vedel sem, da ni prava dedinja, pa mi niso verjeli ...«

»Morda se skriva tukaj«, mu je segel birič v besedo.

»Semkaj sploh ni hodila.«

Tudi vratar Simon je potrdil njegovo izjavo.

»Pomagali ste ji pobegniti«, so biriči prijemali oskrbnika.

»To je laž«, je tajil na vse pretege.

»Izginila je ponoči. Vi ste ji bili še edina zaupna oseba ...«

»To je bilo poprej ... Njeno zaupanje se je ohladilo ...«

»Seveda, ker vas ni potrebovala. V sili pa lovi vrag muhe«, so besedičili biriči.

»Nisem pomočnik za poslednjo uro«, jim je vrnil šaljivo.

»Pridobila vas je z denarjem. Koliko ste zaslužili?«

»Ne maram krivičnega denarja!«

Biriči niso ničesar izvedeli. »Sporočite nam, kadar jo najdete«, so naročevali odhajaje.

»Kar iščite jo, ako jo hočete imeti.«

Ko so odšli biriči, se je vrni v podstrešje. Jetnica je poslušala pri vratih. »Iščejo vas«, ji je povedal.

»Ali ste me izdali?« se ji je tresla beseda.

»Saj vidite, da ni biričev ... Toda vaša prostost je na tehtnici ... Tako se pač izpreminjajo časi.«

»Slepar!« ga je začela psovati.

»Recite, kar hočete«, se ji je maščevalno rogal. »Pokažite mi svojo torbo ...«

»Ne dotakni se je«, mu je prepovedala s prejšnjim zapovedujočim glasom.

»Vedeti moram, koliko imate denarja ...«

»Proč!« ga je pahnila od sebe.

»Dajte mi denar ali pa vas ovadim. Eno ali drugo ...«

»V ječi vam ne bo treba denarja. Dajte ga meni in uživajte svobodo.«

»Rajši ga vržem v ogenj«, je rekla odločno.

»Potem bom poklical biriče ...«

»Počakaj. In če ti dam torbo?« se je nenadno premislila.

»Tedaj ostanete tukaj v mojem varstvu ...«

S tresočo roko je odprla plemkinja torbo in vzela pest zlatnikov. Nato jo je spet zaprla in dala oskrbniku.

»Izsiljevalec!« Jetnica ga je pogledala z globokim zaničevanjem. »Ovadi me!« se je odločila.

»Milostiva, čemu vam bo denar?« jo je gledal pomilovalno in posmehljivo obenem.

»Pobegnila bom. Toliko mi bo zadostovalo.«

»Nazaj ga denite!« je zahteval. »Vi ne boste več potrebovali denarja ...«

»Zakaj ne?« se je ustrašila.

»Denar sem!« ji ni hotel odgovoriti.

»Toliko si bom vendar smela obdržati. Vse si mi požrl.«

»Tudi to je moje.« Nasilnik jo je zgrabil za roko.

»Pusti me! Tat, ropar!«

»Tiho!« jo je udaril po ustih. Odprl ji je pest in vzel zlatnike. Nato je stisnil torbo pod pazduho in odšel iz sobe.

Jetnica se je zgrudila kakor v nezavesti. Vse je izgubila, zdaj je spet navadna ženska. Ostal ji je samo še spomin na zločinsko preteklost.

43.[uredi]

Ranjeni slepar Bistan je v oskrbi grajskega logarja hitro okreval. Želel si je smrti, ki bi ga otela zaslužene kazni, a ni bil uslišan. Ko se mu je zacelila rana, so ga vklenili ter odvedli v ječo.

Dokazali so mu sleparstvo, kateremu je sledila dolga vrsta zločinov. Gizelo, pravo nečakinjo graščaka Roberta, je pripravil ob dediščino grajskih zakladov. Na njeno mesto je postavil lažno dedinjo iz ogabnega koristoljubja. V krivičnosti in zvijačah sta si bila popolnoma enaka. Sam vrag jo je moral izbrati ter ji je izročil pismo, s katerim je bila povabljena prava nečakinja k bolnemu stricu na Robovje. Celo Bistan je bil razočaran, ko je zagledal pred sabo popolnoma tujo osebo. Brž pa sta se sprijaznila in skovala umazane načrte. In potem so začele padati nedolžne žrtve.

Vse to mu je očitala obširna obtožnica, a slepar ni hotel ničesar priznati. Zahteval je, naj mu privedejo njegovo zaveznico, da se bosta pomenila, kdo je več zakrivil. Nje pa niso mogli najti, ves trud je bil brezuspešen.

Določen je bil dan glavne sodne razprave. Dospele so številne priče pa tudi ljudje, ki so se zanimali za obravnavo. Navzočna sta bila tudi Milan in njegova zaročenka.

Zločinec je gledal v tla in čakal kazni.

»Ali ste krivi?« se je glasilo sodnikovo vprašanje.

»Kje je zaveznica?« je vprašal sodnika. »Tudi ona mora biti kaznovana.«

»To se bo zgodilo, kadar jo najdemo. Danes pa bomo sodili vas, ki zaslužite smrtno kazen.«

»Tudi ona mora z menoj na morišče ...«

Ves sodni zbor je zahteval, naj obtoženec dokaže njeno krivdo.

Zlobnik se je zagovarjal, da je delal po njenih načrtih.

Sodnik ga je vprašal nenadno: »Kakšno smrt je storil graščak Robert z Robovja?«

»Gizela ga je zastrupila«, je priznal odkrito. »V jed mu je primešala strupa ...«

V dvorani je nastalo splošno ogorčenje in razburjenje. Mnogi so slutili že poprej, da stari Robert ni umrl prirodne smrti.

»Kdo je umoril Zormana, ki je padel kot prva žrtev?«

»On ji je bil nevaren ter se ga je hotela znebiti ...«

Sodnik ga je ustavil: »Zakaj ste premotili graščaka z lažno dedinjo in pisali napačno oporoko?«

»Tako je zahtevala ona, ki je pravo nečakinjo tudi izvrstno posnemala. Obljubila mi je obilno nagrado.«

»Kdo vas je napotil v tujino, kjer ste vrgli v reko neko dekle, katero ste zamenjali v temi z Gizelo? Tam ste najeli dva potepuha, naj zalezujeta mladenko, kateri ste stregli po življenju.«

»Zvijačnica me je poslala v tujino. Nisem se mogel braniti lepega zaslužka ...«

»Kaj vam je storil potepuh Čink, da ste ga zastrupili v zakotni beznici?«

»Nesramnik me je hotel izdati, ker ni dobil dovolj denarja ...«

»In potem ste zasledovali zaročenca, ko sta se vračala v domovino ...«

Obtoženec je zlezel na kup pod pritiskom obilnih dokazov ter ni hotel več odgovarjati.

Sodni zbor je izrekel po kratkem posvetovanju smrtno kazen.

Obsojenec ni ugovarjal. Prosil pa je, naj obsodijo tudi njo, ki ga je speljala na kriva pota.

Predsednik sodnega zbora je obljubil, da bo obsojena tudi lažna dedinja, če se ni že kaznovala sama za svojo hudobnost.

»Hitite, da vam ne uide«, je izrekel obsojenec poslednjo željo. »Iščite jo v podstrešju na pristavi ...«

Obsojenca so odvedli v ječo, kjer je čakal na izvršitev smrtne kazni. Biriči pa so na odredbo sodnega zbora odšli na pristavo.

44.[uredi]

Na dolinico pod Robovjem se je razlivala srebrna mesečina. Prispela je četa biričev in obkolila pristavo.

Načelnik biričev je dajal ukaze: »Najprej moramo prijeti oskrbnika, nato pa bomo izvedli preiskavo ...«

»Ali je Bunc doma?« je vprašal vratarja.

Stari Simon je zadovoljno prikimal.

»Odprite!« mu je zapovedal.

Biriči so stopili pred oskrbnika.

»Znano vam je, čemu smo prišli«, ga je nagovoril načelnik. »Izvedeli smo, da prikrivate zločinko ...«

»Tukaj je, zakaj bi jo prikrival.« – Bunc ni hotel več tajiti. »Ponoči je prišla vsa izmučena. Padla je na kolena ter me prosila s povzdignjenimi rokami, naj jo skrijem, da se bo odpočila.«

»Pa ste ji ustregli?«

»Smilila se mi je, kaj sem hotel. Celo pes se smili človeku.«

»Genilo vas je nekaj drugega ... Kak ostanek njenih zakladov ...«

»Sirota nima ničesar več«, je zavrnil biriča. »Vse je pustila in bežala ...«

Birič je nastopil odločno: »Pokažite nam njeno skrivališče ...«

»Skrila se je v podstrešno sobo ...«

»Pojdite naprej in hodite tri korake pred nami ...« se je glasilo strogo povelje.

Soba v podstrešju je bila zaklenjena. Najprej je potrkal oskrbnik, a ubežnica se ni oglasila. Potem pa je nastopil birič v imenu zakona. Tudi njemu se ni odzvala.

»Spet je pobegnila«, je zaslutil načelnik. »Ali pa ste jo nalašč izpustili?« je prijel oskrbnika.

»Poprej se morate prepričati«, je vedel Bunc, da ga sodijo krivično. »Pobegniti ni mogla, ker so vrata spodaj vedno zaprta. Bila je tako omagana, da se je komaj držala pokoncu.«

»Tedaj bomo odprli s silo«, je sklenil načelnik. Izdrl je iz nožnice bodalo in privzdignil vrata.

Nesrečnica je ležala mrtva sredi sobe. Roke so ji bile krčevito sklenjene – dokaz, da je bila poslednja borba huda in strašna. Truplo je bilo že hladno. Smrt je morala že poprej nastopiti.

Tako je ugasnila njena slava, ki je tako visoko plapolala. Njena moč, pred katero so trepetale nedolžne žrtve, je ležala zrušena na tleh. Hitro je ovenela njena lepota, tolikokrat pohvaljena in občudovana.

»Ušla je pravici«, je omenil birič po ugotovitvi njene smrti. »Naše delo je končano. Sama se je obsodila.«

Na mizi je stal kozarec s strupeno tekočino. Smrt je bila pojasnjena – lažna dedinja se je zastrupila, ker ni imela poguma, da bi se bila zagovarjala zaradi svojih strašnih zločinov. Pogin ji je bil namenjen v isti podstrešni sobi, kjer je hotela pred leti umoriti svojo nasprotnico.

Vest o njeni žalostni smrti se je hitro raznesla po okolici. V prvih jutrnjih urah je prispela na Petrinje. Knezu se je zresnilo lice. »Ali je res?« je komaj mogel verjeti. Pred oči mu je stopila njena podoba, kakršno je gledal tedaj, ko je pozval na dvor bogato grajsko dedinjo ter jo povzdignil v plemkinjo. Zakaj ni poslušal izkušene grofice Matilde, ki ga je svarila pred tem korakom. Takrat so se pojavile na dvoru prve sence, katere so ohladile toliko nežne ljubezni. Nikdar ni mislil, da mu bo njegova oboževanka napravila toliko sramote.

Tudi Bunc je prejel zasluženo plačilo. Menil je, da bo ušel pravici, a se je kruto varal. Biriči so preiskali njegovo stanovanje. Našli so torbo z denarjem, ki ga je nasilnik ugrabil svoji žrtvi. Tedaj ni pomagal noben izgovor; odvedli so ga v ječo, kamor je bil obsojen na dolga leta.

O smrti svoje zaveznice je izvedel tudi Bistan, preden so ga odvedli pod vislice na morišču. Njegova zadnja beseda je bila kletev, ki je veljala lažni dedinji grajskih zakladov.

45.[uredi]

Robovje je dobilo novega gospodarja. Podložnikom, zatiranim in teptanim pod jarmom krivice, se je smehljala boljša bodočnost. Milan je razumel težave svojega ljudstva in Gizela je bila polna ljubezni in sočutja do ubogih trpinov.

Bližajoča se pomlad je tudi na Petrinjah spremenila ozračje. Knez Julijan je spoznal svoje zmote in prosil kneginjo odpuščanja. Obljubil ji je, da se ne bo dal nikdar več tako nesrečno premotiti.

Kneginja mu je sicer odpustila, rekla pa je, da se odpoveduje dvoru ter se ni hotela vrniti. To je skesanega kneza silno bolelo.

Spomnil se je grofice Matilde. K nji se je zatekel, ter jo prosil, naj posreduje. »Vaše besede delajo čudeže«, jo je pohvalil. »Ako ne dosežete sprave, pa bom odložil knežjo čast in izginil s Petrinja ...«

Grofica je bila usmiljena in spravljiva. Kar je obljubila, je tudi izvedla. Toda dolgo se je morala truditi, preden je kneginjo omečila. Obljubiti ji je morala, da jo bo spremila na Petrinje in ostala njena družabnica, kakor je bila pred razdorom. Potem sta zapustili samoto, kjer sta pokopali svoje grenke spomine na preteklost.

Sprejem na Petrinjah je bil ganljiv in prisrčen. Knez Julijan jima je hitel naproti s svojim dvornim spremstvom. »Odpustita!« ju je prosil s solzami. »Obžalujem svojo zaslepljenost.«

Manjkalo je samo še grofa Jermana. O njem niso vedeli drugega kakor to, da je prodal svoj grad ob jezeru in izginil v neznane kraje.

Nekaj dni pozneje se je vršila na Robovju imenitna slovesnost. Grofica Matilda je spremila svojega sina v grajsko kapelico, kjer ga je izročila pred oltarjem njegovi ljubljeni nevesti. Njuno trpljenje je bilo poplačano z obilnim blagoslovom.