Dediščina naših očetov
| Dediščina naših očetov F. L. |
| |||||||||||||
Dolina sredi zelenih vrhov in šumečih voda se vije od Škofje Loke do Idrije in spaja slovensko srce z Jadranom. Modrina morja in neba, pravi zgodovina, sta rodili Grkom njihove velmože. O vas, gorenjske doline, bi pa moral reči zgodovinar, da sta čarobno zelenilo gora in pesem voda rodila Kreke, Šubice in Tavčarje.
Od glavne doline se odcepi malo ne na pol pota stranska dolina v vas H. Dva hrbta hribov zožujeta dolino skoro v sotesko. Obdelan svet sega visoko po pobočjih, posejan z belimi domovi. Nad njimi pa šumi gozd mogočno pesem pradedov. V dnu doline tam, kjer sta se strnila bregova dveh vrhov, čepi vsa plašna cerkvica Matere božje. Tu sem prihaja na veliki Šmaren ljudstvo počastit Marijo kronano.
Vsa praznično lepa žari dolina. Po pobočjih se preliva rumen val svetlobe. Med temnim smrečjem zelene šopi mecesnov in bukev. V zraku plavajo glasovi zvona in se zlivajo s pesmijo narave v mogočen spev, ki prodira v duše in nosi srca na svojih krilih. Ljudstvo se zgrinja proti cerkvici.
Ljubezen do teh gorskih ljudi, v katerih živi duh mojih pradedov, sta me z neugnano silo vlekla mednje, da bi jim zopet videla v obraz in čutila utrip njihovih src. Stopila sem z njimi v cerkev: otrok med otroke, brat med brate, sestra med sestre.
Starinska cerkvica iz l. 1702. je bila že večkrat prenovljena. Ohranile so se še fresko-slike. Sredi stropa je že zabrisana slika dveh svetnikov. Na desni steni sta dve sliki, značilni za tedanje čuvstvovanje kmečkega človeka. Prva predstavlja trpljenje duš v vicah. Telesa v plamenih se krčijo od bolečin. Oči pa so uprte v Mater božjo, ki plava nad ognjem. Na drugi sliki se vragi z zlodejskim nasmehom bore z angeli varihi za duše. Na treh oltarjih z baročnimi okraski vzbujajo pozornost kipi svetnikov. Vaški umetnik jim je vdihnil v obraz in kretnjo podobo svojih rojakov. Zdi se, da so to obrazi mož, ki so nekdaj živeli v tej dolini.
Zvon pozvanja. V cerkev prihaja mladi svet. Misli, zatopljene v preteklost, so se obrnile na mladeniče in mladenke. Dekleta so odeta v svilo in tančico, fantje nosijo obleko po modi.
Moderen kroj, pa ta široka pleča; visokorasle ženske in ti pristriženi, nerodno nakodrani lasje, vse to me je zadelo v srce. Tuja, Judeževa navlaka, ki iz kmečkega človeka napravlja karikature. Zazrla sem se jim v dušo, če so se tudi te izpremenile. »Čemu se čudiš?« so mi odgovorili pogledi. »Tudi hribovec se je otresel tradicijskih spon. Zavrgel je staro obleko in staro miselnost. Tudi on je doumel klic svobode.« Stiskala me je bolečina. Beseda je silila iz mene. Tedaj se je oglasil pridigar:
»Trojno dediščino so nam zapustili naši očetje: lepo zemljo, krepak rod in ljubezen do Matere božje. S številnimi cerkvami, ki so jih zgradili, so potrdili to ljubezen. Poglejmo nazaj v stoletja: Ponoči poje na gori kladivo. Procesije mož in žena nosijo po strmih pobočjih kamene, dokler ne zraste hram Matere božje. Odprimo kronike, ki beležijo imena ponesrečencev: dali so življenje na čast Matere božje, pravi besedilo. S cerkvico na gori je bilo združeno vse življenje naših dedov. Tu so delili svoje veselje in svojo žalost. Zvon pa jim je nosil v dolino blagoslov Matere božje. Dolina je bogatela. Rastel je krepak rod, ki je doprinesel velik delež k napredku slovenske kulture.
Mladeniči in mladenke, kaj bo z dediščino naših očetov v bodočnosti? »Črne srajce« mami vonj naših polj in pesem naših gozdov. Naš rod požira Amerika. Trapi nas moderna bolezen.
Če vam je mar vaših domov in vaših otrok, iščite opore tam, kjer so jo iskali in našli vaši predniki. Kakor oni, ljubite Marijo! Vedite, da ste v tej ljubezni zakoreninjeni. V njej je moč vašega gospodarstva in svoboda vašega jezika! Slecite svojo navlako, vrnite se k veri svojih očetov!«
Dolgo je donela govornikova beseda po božjem hramu. Ljubezen in strah sta dihala iz nje. Vendar, kakor da je obvisela v zraku. Ni odprla src, ni vzdramila duš. Obrazi mladeničev in mladenk so ostali trdi ...
Tedaj sem spoznala, da so se jim tudi duše izpremenile.
Ko sem se vračala, se mi je zdela cerkvica še bolj plašna.
Zgrešila sem bele domove, zamrla je pesem gozdov. V dušo se mi je zagrizla skrb za dediščino naših očetov.