Pojdi na vsebino

Dedek je pravil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Dedek je pravil
Izidor Cankar
Izdano: 1911
Viri: Dlib.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dedek je pravil. I. zv.

Spisal Julij Slapšák.

S tremi slikami. V Ljubljani 1910. Založila Katoliška Bukvarna. G. Slapšák je s to knjigo izdal prvi zvezek nove mladinske zbirke. V uvodu pravi, da ima podobnih povesti še »za zvrhan kos in pol.« 

Prva (»Marinka in škrateljčki« ) pripoveduje o deklici, ki gre v gozd iskat za bolno mater zdravilne koreninice grenkulje; tam se sestane s škrateljčki, ki jo obdarijo z zakladi in zdravilno biljko ter odnesejo domov. Ta pravljica traja 90 strani. Neizogibno je bilo, da je šla pri tem epična kratkost pristne pripovedke rakom žvižgat, da pa so se pogovori in samogovori in premišljevanja milobno raztegnili, da se je jedro pravljice Marička pri škrateljčkih usušilo, lupinaste odeje pa namnožile. To je škoda. Še večja škoda je, da je tudi Slapšák, kakor drugi, pravljico deloma zracionaliziral; v njegovi povesti se meša vsakdanji, trdi svet resničnosti z bajnim, neprimerno lepšim mladostne domišljije. Zdi se, kakor bi sam ne verjel v škrateljčke, dasi pripoveduje o njih, kakor bi sam dvomil, ali se je ta povest dogodila v Marinkinih sanjah, ali v resnici. Naj bi pisavci pravljic in pripovedk vendar že enkrat imeli dolžno spoštovanje pred njimi! Nič ni neprijetnejšega nego tisti pomilovalni nasmeh znanja in učenosti, ki se panski reži za naivno poezijo pravljic. Naša malovernost in poetiška nezmožnost je kriva, da se nam bajka v svoji prvotni in edino možni obliki zdi neznanstvena in da mešamo povest in pravljico v novo, nesmiselno obliko pravljiške povesti. Pravljica ostani pravljica in povest bodi povest! Znanstveno mogoča pravljica je kakor papirnata roža: duha nima in ne zelene svežosti ter le dokazuje, da smo se odtrgali od narave in njenih dobrot.

Kakor stroga objektivnost tako je tudi tisto zdihovanje, lirsko zavijanje oči v pravljici zoperno. (»Kdo bo Marinki kruhka služil, ako jaz umrjem? Kdo ji posteljico rahljal, srajčko šival? Kdo ji umival ličeci, ji spletal laske? Kdo jo učil o Bogku, Materi božji, o angelcih? Kdo jo prekriževal, kadar bo legla spat? Kdo molil z njo, kadar bo vstančkala?«  9.) Zakaj bi mati morala govoriti ravno v najslajših deminutivih?

Druga Slapšakova povest (»Bom že še!« ) pripoveduje o lenem Boštjančku, ki se v blodnih sanjah spreobrne in temeljito poboljša.

Ne bil bi toliko govoril o tej knjižici, ko bi ne bila tako znači na za sploh vse naše sedanje mladinsko slovstvo. To je po veliki večini popolnoma zgrešeno. Dobre mladinske pesmi je pri nas pisal Levstik, lepe basni in pripovedke Kette. Tudi nisem hotel s tem reči, da je Slapšakova knjiga nerabna; otroci jo bodo prav gotovo radi brali, ker je živahna in zelo domača. Pa če bi bila drugačna, bi jo brali še rajši in z večjim pridom.

Izidor Cankar.