Dedek Mraz že gre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Vsebina[uredi]

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Dedek Mraz že gre
Dedek Mraz že gre
Svetlana Makarovič
Spisano: Pretipkala iz Dedek Mraz že gre 1982, Janja Kump.
Izdano: Lutkovno gledališče Ljubljana
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dedek Mraz že gre


Visoka skalna gora,
ki pod nebo kipi
in v nje globokih sencah
se večni sneg blesti,
ki nanjo se živ človek
nikoli ni povzpel,
kjer spi v prepadnih stenah
začarani odmev
in zdi se, kot za zmeraj
ustavil bi se čas –
tu v pravljični tišini
domuje Dedek Mraz.

Povsod se srež leskeče
od silnega hladu,
a vhod v votlino skriva
kristalni slap ledu.
Med letom Dedek Mraz je
negiben kip kamnit,
v votlini ždi do zime,
vsem živim bitjem skrit.
Na rami mu kamniti
kamnita ptica spi,
oba sta v sen ujeta
za dolgo leto dni.

Ko pa prikima zima,
ledeni piš zaveje,
ko se vsakdo najraje
pri topli peči greje,
ko sonce le od daleč
premraženo mežika,
ko v mrkih jutrih ivje
na drevju se svetlika –
takrat v somrak decembra
se zdrami Dedek Mraz,
se spremeni v očanca,
si zaželi med nas.

Gorak kožuh obleče,
se s polhovko pokrije,
si pahovko volneno
okrog vratu ovije,
porde mu stara lica,
toplo se nasmeji,
a Vetrova si ptica
peresa uredi,
pogladi si peruti,
široko jih razpre
pa v svet zleti oznanjat,
da Dedek Mraz že gre!

Pod gôro so živali
sani mu okrasile,
za spremstvo so svečano
v sprevod se uvrstile:
prav spredaj so jeleni,
za njimi kozorogi
pa severni medvedje
pa gamsi lahkonogi,
volkovi in volčice,
lisice in lisjaki
pa zajci, veverice
pa srne in srnjaki.

V sani se veter vpreže,
vsa vprega zazvončklja
in Dedek se odpelje,
zavit v oblak snega.
Kako zavija burja!
Kako se sneg praši!
Kako ledene iskre
lete izpod sani!
Nešteto zvezd svetlika
se s črnega neba,
nešteto lučk mežika
iz mesta daljnega.

Kaj mali še ne spijo? –
Le komu je do spanja!
Na šipe nos tiščijo,
polni pričakovanja
sanjarijo o Dedku,
o jelki s svečkami,
zavzeti v noč strmijo
z velikimi očmi,
ugibajo potihem,
ugibajo na glas –
le kaj nam bo prinesel
prijatelj Dedek Mraz?

Morda dobimo žogo!
Mogoče nove hlače!
Mogoče sladkarije!
Pa vsakršne igrače!
Pa sanke! Pa copatke!
Pa knjige za zabavo!
Pa punčko, ki zajoka!
Pa lutkovno predstavo! –
Še zvezde ne migljajo
tako lepo v nočeh,
kot razigrane lučke
v teh radostnih očeh.

Najprej se Mraz pri malih
bolnikih oglasi.
Saj ve, kako je včasih
pusto v bolnišnici.
Potem obišče tiste,
ki manj igrač imajo.
Pa tiste, ki odrasli
z njimi grdo ravnajo:
za te si mraz posebej
veliko časa vzame,
pa tudi za najmlajše
sirotice brez mame.

A nič ga ne zanima,
kako ti v šoli gre,
nikoli te ne vpraša,
si priden ali ne;
naš Dedek v družbi malih
najbolje se počuti,
le tistih nič ne mara,
ki so z živalmi kruti –
pa saj gotovo veste,
da tega ne trpi;
kdor je sirov z živalmi,
ničesar ne dobi!

In že so tu darila,
skrivnostno šepetanje
pa vzklikanja od sreče
in radostno divjanje
pa smeh in dobra volja,
ko svečke se prižgo
na okrašenih jelkah –
in vse je prelepo …
A preden se zavemo,
se Dedek poslovi,
se zavihti na sanke,
še hip – in že ga ni!

Veš, novoletna želja
se ti spolníla bo,
če jo izrečeš točno
za hip pred polnočjo:
prav v tem trenutku Dedek
bo na svoj dom prispel,
a ko udari polnoč,
bo spet okamenel.
Še Vetrova mu ptica
na ramo prileti,
pritisne se mu k licu
in skupaj z njim zaspi …

Ko ga prijetna, mehka
dremavica zagrinja,
ko trudno kima vase,
smehljaje se spominja
ožarjenih obrazkov,
pričakujočih rok,
veselja in vrvenja
živali in otrok …
̶ Prijetno dremlji, Dedek,
v kamniti sen ujet,
ko leto se obrne,
pa nas obišči spet!

Visoka skalna gora,
ki pod nebo kipi
in v nje globokih sencah
se večni sneg blesti,
ki nanjo se živ človek
nikoli ni povzpel,
kjer spi v prepadnih stenah
začarani odmev
in zdi se, kot za zmeraj
ustavil bi se čas –
tu v pravljični tišini
domuje Dedek Mraz.