Dedščina (Domoljub)
| Dedščina. Anonimno |
| |||||||||||||
»Ti ne boš nikoli imel toliko, da bi spal pod
svojo lastne streho,« tako mi je večkrat pripovedoval
moj stric Martin, ako smo otroci tresli jabolka na
sosedovem vrtu: drugi otroci so namreč ostali pod
jablano, mene pa so silili na drevo: sevéda ko je
sosed prihitel nas podit, so stričevi otroci peté odnesli
s polnimi žepi, jaz pa, ko sem priplezal z drevesa,
dobil sem palic polna pleča. — Bil sem namreč
v hiši svojega strica že od mladih nog; kajti prezgodaj
so mi pomrli stariši in tako sem bil prava
sirota tudi pri stricu. Za vse napake njegovih otrok
trpeti sem moral jaz. Ako so otroci naredili kako
škodo, bil sem jaz tepen drugim v svarilo; ako so se
delili darovi, ostal sem jaz kot najporednejši brez
njega; ako so imeli koga kam poslati moral sem
iti jaz, ker so mi rekli, da sem najpridnejši in da
najbolj urno tečem.
Ni čuda, da sem postajal vedno bolj top za vse: nič me ni veselilo, nič žalilo; slaba vzgoja bila je vsega tega kriva. Ne vem kaj bi bilo z menoj, ko bi ne bil prišel nekega dne moj stari stric, ki je živel v pokoju v bližnjem mestu, v hišo Martinovo. Ta stari mož je bil bolehen, slabo oblečen: stričevi se niso mnogo ménili zanj, ker so vedeli, da za njim ne bodo nič dobili: dejali so sicer, da je skopuh, a da denar pri njem nima nobenega teka. Temu možu sem se jaz smilil, ko je videl, kako grdo z menoj, ravnajo stričevi. Vzame me seboj ; stari Martin je bil silno vesel, da se me je znebil; jaz pa tudi, zakaj zdelo se mi je, kakor da bi me bil angelj rešil iz žalostne ječe. In dasi nisem imel pri starem strica nič dobrega, vendar sem ga zelo rad imel in storil sem zanj vse, kar mi je bilo mogoče. Vodil sem ga na sprehod, ker je slabo videl, snažil sem mu, kuhal, stregel mu, ker je bil popolno sam. Živela sva skromno, večkrat sem bil lačen, a kaj sem hotel, ker je stric vedno tožil, kako se mu slabo godi. Ko sem postal polnoleten, dobil sem nekaj denarja po svojih stariših, todi to sva kmalu porabila. Stric Martin pa, ki je prišel večkrat v mesto, norčeval se je še vedno z menoj rekoč: »Le trudi se, stric je bogat in vse bo tebi zapustil ha, ha!« — Nič nisem rekel na to, vedel sem sicer, da ne bom dobil ničesar, ker ni imel druzega, kakor na pol podrto bajto, a smilil se mi je stari mož, ki ni imel nikogar na svetu, da bi mu postregel na stara leta. Vendar zgodilo se je drugače, kakor mi je prerokoval Martin.
Nekoč namreč nenadoma zboli moj stari stric in precej pridejo k njemu tudi Martinovi. Hišica, so si mislili, bo pa le dobra, ako jo dobimo. Umirajoči bolnik se jim je zahvalil ter jim rekel, da se jih je tudi v oporoki spominjal.
Stari mož kmalo nato umrje in bil je priprosto pokopan. Po pogrebu odpró oporoko, ki se je glasila, da hišico dobi stric Martin, da naj ne pozabi odpreti skrite omarice na steni, Krištofu pa — to je bilo moje ime − naj za njegov trud izroči staro ponošeno suknjo in kapico, katero je pokojnik vedno nosil, zraven še dve podobi, ki edini viseti na steni v hiši.
Martinovi so se krohotali, ko se je prebrala oporoka. Martin hitro vzame obrabljeno suknjo in kapico, sname s stene stare nič vredne podobe, ter mi podá vse to rekoč: »Ná Krištof, svoje bogastvo; sedaj pa nič ne potrebuješ na svetu.«
Jaz sem bil seveda zelo potrt; mislil sem si, da bo hišica, če tudi ni veliko vredna, le moja, a sedaj mi dá nekaj starih cunj, kakor da bi so norčeval z menoj. Žalosten se vsedem k peči na klop ter premišljujem, kaj bi počel.
»Krištof,« pravi Martin, ko me vidi žalostnega, »poskusiti vendar moramo, kako ti stoji suknja in kapica, katero si podedoval.« S silo mi je hotel vzeti iz rok suknjo ter mi jo ogrniti, jaz sem se branil ter jo trdo držal; pri tem pa se je raztrgala stara suknja po šivu. Ko hočem suknjo za silo popraviti, zagledam med suknom in podlago sivkast papir; ko ga izvlečem, vidim, da je lep stotak in ko natančneje pregledujem, najdem v suknji še tri druge stotake, tako, da sem s staro suknjo podedoval štiristo goldinarjev. Ko je Martin zagledal prvi stotak, hotel mi je ugrabiti suknjo, a jaz sem se mu uprl z vso silo.
»Sedaj nisem več otrok, da bi pometali z menoj, kakor bi se vam poljubilo.«
Zdaj pa hité Martinovi iskat po hiši, kje bi bilo kaj skritih denarjev, najprej odpró skrito omarico na steni, o kateri je pokojnik omenjal v oporoki; v njej najdejo — osem polovičarjev, torej cele štiri krajcarje. Prebrskali in premetali so vse po hiši, a ničesar niso mogli najti. Tudi jaz sem pregledoval po svoji dedščini; v kapici pod podlogo dobil sem pismice, ki je bilo meni namenjeno. Glasi se:
»Predragi moj Krištof! Ko prejmeš v roko to pismo, tedaj bom jaz že pokopan. —Čutim, da bo to kmalo. Star sem in mnogo sem skusil na svetu, poznam ljudi, poznam svoje sorodnike, poznam tudi tebe.
Nikdo se ni zmenil za-me, ker so mislili, da nimam nič denarja; edin ti si se me usmilil ter stregel zapuščenemu starčku. Ker si moral zaradi moje skoposti v mojem življenju marsikaj pretrpeti, dolžnost je moja, da saj v oporoki za-te poskrbim. Poslušaj:
1. V suknji moji našel boš 400 gld.
2. Za okvirji stenskih podob našel boš v vsaki po 1000 gld.; v čopku moje kapice zavitih je v papirjih 600 gld. — Skupaj imaš torej 3000 gld.
Vse to je tvoje in nikdo ti tega ne sme vzeti, najmanj še strijc Martin, ki me v življenji skoro ni hotel poznati. — Gospodari modro z denarjem, prihrani ga nekaj za stara leta, a tudi revežev, katerim sem jaz premalo pomagal, nikar ne pozabi!
Spominjaj se tudi mene in moli včasih kak očenaš za starega moža, ki te je rad imel, a ti tega nikoli ni pokazal v življenji. Ne posnemaj ljudij, ki nimajo nič srca, stori dobro, kadar in kjer moreš in smrt ti ne bo strašna.«
Poljubil sem pismice in je varno spravil. Našel sem ves denar, kakor je bilo zaznamovano v pismu. Tri tisoč goldinarjev bilo je mojih in jaz, ki nisem imel za-se dosedaj skoro nobenih potreb, zagotovljen sem bil s tem denarjem za celo življenje.
V tem pride k meni stric Martin.
»Ti sediš tukaj,« mi pravi, »kakor bi se nič ne ménil za celi svet.«
»Kaj pa hočeš, da naj storim?« ga vprašam.
»Pomagaj mi iskati, da najdemo, kar mi je zapustil strijc v svoji oporoki.«
»Saj je vse to ondi natančno zapisano,« mu odgovarjam, »vse posestvo ...«
»Kaj posestvo? Saj druzega ni pri hiši kot majhen vrtič, pa še to je vse bregovito, skalnato in popolno zapuščeno. Ako bi hotel vravnati vrt, da bi imel kaj dobička od njega, stalo bi me več, kakor bi pridobil v desetih letih.«
»Imaš tudi hišo in vso hišno opravo, to je tudi nekaj,« ga zopet tolažim.
»Kaj bo hiša in vsa hišna oprava: hiša vidiš da je vsa razdrta, hišne oprave pa tako striic ni imel nobene. — Veš Krištof, kaj mislim: ti si po starem možu podedoval vse, ali bi ne bil tako prijazen, da bi meni nekaj odstopil, morda oni dve stari podobi, ki ste viseli na steni.«
»Še meni kaj za spomin! Še meni!« kričali so za njim Martinovi otroci.
Takrat pa se je meni ponudila prilika, da sem povedal Martinu in njegovim, kar mi je bilo že dolgo pri srcu.
»Čudno se mi zdi,« pravim jim, »da kaj tacega morete tirjati od mene. Nikoli niste imeli za-me prijazne besede, ne radodarne roke; ko sem bil pri vas, psovali ste me, kedor je imel čas in za vseh otrok napake moral sem sam trpeti kazen. Enako ste delali z umrlim mojim dobrotnikom. Kadar je prišel do vas, gledali ste ga po strani in čem preje se je poslovil od vas, tem raje ste ga imeli. Sedaj pa hočete spominov imeti od njega, za katerega niste marali v življenju. — Ker pa nečem enakega povračevati z enakim, dam vsakemu po sto goldinarjev, da bodete vedeli, da bodi ljubezen do bližnjega nesebična; Martinu pa rečem:
»Vi ste bili slab prerok, strijc Martin; rekli ste mi tolikokrat, da ne bom nikoli toliko pridobil, da bi kedaj spal pod svojo streho; sedaj vedite, da ste se zelo zmotili, zakaj Bog mi jo naklonil toliko, da sem preskrbljen s potrebnim do smrti.«
Tako je pripovedoval Krištof dogodbo svoje dedščine. Sedaj je že star, kakor je bil njegov dobrotnik ob svoji smrti, a vedno je še krepak; ljudje ga zelo cenijo v njegovem kraju, ker jim rad pomaga, in kadar jih zbera krog sebe, vnema jih za pošteno krščansko življenje, ter v dokaz zato rad pripoveduje tukaj omenjeno dogodbo iz svojega življenja, ki ima pač mnogo vrstnic po širnem svetu, kjer vsemogočno vlada grda sebičnost in se plaho v kakem kotu skriva prava, nesebična, delavna ljubezen.