Ded

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drevo življenja Ded
Glas
Tomaž Šalamun
Za Jean Valentine
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sanjal sem ogromen spomenik, ki se je
ovijal z rdečo žico. Ptiči niso kljuvali
kamna, ampak razmake med žico.
Ni bilo razmakov!
Pore, moj ded!
Tvoja duša je imela vedno obliko hruške.
Stal si na strmem hribu nad mestom.
V rokah si držal plemenico.
Meščani so se začeli polivati s krvjo z vedri.
Molče smo šli kupit angleško jedilnico.
Vse v sobi. Portret mlade matere in srebrno
skrinjo. Prodajalec nam je povedal, da je
še eno mesto pod mestom.
Katedrala, da se lesketa v soncu tudi
pod zemljo.
Potem si se zrušil.
Zdrobil si gledališče.
Iz tvoje glave so ljudje takoj začeli
zidati hiše. Tvoj desni palec
si je nekdo odnesel na vrt.
In sem drvel z avtom po suhi reki.
Tvoj ogromen spomenik je zapečatil pogodbo.
Iz trebuha sem ti jemal kamnite
žile in jih preskušal.
Obiskal sem tvojo ženo v bolnici.
In v usta bolniških sester porival modre
pettisočake, takrat največji
denar.
Ti si umiral.
Ne tvoja žena.
Tvoja žena je umrla že zdavnaj
prej, leta tisočdevetstoenainpetdesetega,
julija, ko je mama jokala na terasi.