De Corvatiae desolatione

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
De Corvatiae desolatione (1513) De Corvatiae desolatione (1516)
Šimun Kožičić Benja
Ta govor je imel modruški škof Šimun Kožičić Benja v latinščini dne 5. novembra 1516. Prevod v slovenščino: Janez Jelen, 19. marec 2016.
Viri: [1] [latinsko besedilo]
Dovoljenje: Heckert GNU white.svg Ta datoteka je objavljena pod Dovoljenjem GNU za rabo proste dokumentacije (GFDL).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Simonis Begnii, episcopi Modrusiensis, de Coruatiae desolatione oratio ad Leonem X, Pontificem Maximum, Nonis Nouembris habita MDXVI
[Oratio ‘’De Corvatiae desolatione’’] latinski izvirnik
Govor Simona Begnija, modruškega škofa, Opustošena Hrvaška, ki ga je imel vrhovnemu duhovniku Leonu X. devetega novembra 1516.
[Govor ‘’Opustošena Hrvaška’’] slovenski prevod

1. Si animis vestris excidisse crederem quod longa satis et miserabili oratione praedixisse me recolo, uberiori nunc lachrymarum torrente subsequutam Corvatiae desolationem prosequerer. Verum quoniam hodierna haec dies de priori illa iudicium faciet, legationis huius munus detrectare non debui, quandoquidem et ad te veni, Pater beatissime, qui benignissime alias me audistis, et tuam, Deus optime maxime, causam ago, cuius misericordiam supplex imploro, ut et mihi dicendi copiam et Leoni Pontifici nostro Maximo hisque patribus calamitates nostras intelligendi et providendi promptitudinem largiaris.

2. Fregepanum familia, si generis antiquitatem inspicimus, nobilissima, si res domi militiaeque gestas percurrimus, clarissima semper extitit. Ex ea enim tanquam ex faecundissimo quodam seminario dignissimi in omni vita viri prodiere. Quorum qui domi claruerint, nemo est qui scire non possit, si perquirere libet. Ex his autem qui lustrandi studio et Romani nominis propagandi causa Italia egressi sunt, devotissimi Sanctitatis tuae et sacrosanctae Sedis Apostolicae filii Bernardinus, Ioannes, Nicolaus et Michael descendere. Quorum res gestas et merita, quoniam vitali aura adhuc perfruuntur, silentio involuam. Quantae tamen maiores eorum pietatis, relligionis et auctoritatis fuerint, non ab re erit pauca commemorasse.

3. Federicus et Bartholomaeus Fregepanes Belam, Ungarorum regem, anno Domini millesimo ducentesimo quinquagesimo sexto campestri praelio a Tartaris profligatum, regno deinde expulsum et ad maritima latibula fugientem (quo tempore Veglia insula potiebantur) benignissime excaeperunt et viginti quattuor auri atque argenti facti marcharum millibus donaverunt. Quo auxilio ille se suosque colligens, adiuvantibus maxime Fregepanum copiis, Tartarorum rabiem repressit eorumque imperatore et multis millibus una acie caesis amissum paulopost regnum recuperavit.

4. Ioannes, Bernardini proavus, Sigismundo, tunc Ungarorum regi – quo tempore triceps illud schisma vigebat – quadraginta duo ducatorum millia mutuo dedit. Qua pecunia adiutus Sigismundus innumeras fere ad rempublicam Christianam ex voto componendam impensas fecit, perniciosissimum schisma extinxit et eam qua nunc quoque fruimini pacem vobis comparavit.

5. Nicolaum vero, huius Ioannis filium, praecipua laude et omni commendatione dignum quis iure non estimaverit? Nam cum ditissimus esset, magna in Deum et sacra loca pietate flagravit, complura diversorum ordinum quae adhuc extant monasteria summa impensa extruxit, templis vero et sacerdotibus ad centum ducatorum millia elargitus est, ita ut nulla fuerit per totam Dalmatiam celebrior ecclesia cui auri aliquid vel argenti, aut preciosam vestem non legaverit. Validissimo deinde praesidio Illyricum a Turcis, dum prorex esset, tutari non destitit. Quarum rerum causa a Martino V. Pontifice Maximo per litteras Apostolicas summopere commendatus est.

6. Stephanus, eiusdem Bernardini pater, Mathiae item regi tria ducatorum milia mutuo dedit et suo etiam nomine apud Pium Pontificem Maximum, dum Mantuae ageret, legationis munus honorificentissime explevit. A quo diversis eum gratiarum et munerum praerogativis honestatum esse constat.

7. Sed ad nostros iam redeo, qui eam Illyrici partem excolunt quae Corvatia nunc appellatur habetque ab occidente et meridie Dalmatiam, a septentrione vero Colapi alluitur et iuxta Savum fluvium in orientem protensa Macedonia terminatur. Eorum maiores etsi ditissimi fuerunt, ut diximus, ipsi tamen (prout inconstans et varia esse solet fortuna) non modo mutuatam pecuniam non recuperaverunt, sed multis eos etiam civitatibus, oppidis et castellis, quae reges illi acceptorum beneficiorum memores ipsis concesserant, ingrata posteritas (post diutinam possessionem) expoliavit. Ad tria praeterea Christianorum millia praeter ingentem reliquam praedam intra hoc triennium amiserunt. Ex solo enim Modrusiensi agro mille et ultra hoc Aprili mense proxime decurso abductos esse recensuimus.

8. Longa uero esset hystoriarum connexio si quis a sexaginta annis ex quo Constantinopolim amisimus recensere uellet quot cruentissimis praeliis nostri nominis robur attritum sit, quot oppida direpta et incensa, quae uillae funditus euersae sint. Sed quid oppida aut uillas commemoro? Quae et quot prouinciae usque ad internitionem deletae, quotue Ecclesiae suppressae ab eo tempore et extinctae sint, si quis scire desyderat, Pontificii phisci libros inspiciat! An non et Tininiensis, quae in Tariotarum regione consistit, intra hoc triennium deleta est? An non mea, quae Corbauiensis antea nuncupabatur, uastata ea sede a Turcis, per Pium II. Pontificem Modrusiam translata est? Serpit hoc malum in uiciniores, et sicut Christiani principes (magno nostro malo) miseris nobis fidem non habent, ita et qui ante nos periere prioribus illis fortasse non crediderunt. Feruet bello Italia, et quando finis bellorum esse deberet, tunc aliud ex alio renascitur, ita ut nulla rei bene gerendae spes nostra aetate esse posse videatur.

9. Interiere iamdiu optimi illi imperatores, interiere item Christianissimi Gallorum reges, duces, marchiones et principes, qui ex ultimis Europae finibus, fidei zelo accensi et sola futurae beatitudinis spe ducti, collata pecunia et milite ut ciuitatem sanctam Hierusalem de manibus infidelium eriperent, Asiam penetrare et grauissima ac diuturna bella gerere certatim appetebant. Nos uero non pro uno templo unaue ciuitate, sed pro tota hac quae restat adhuc Christiani orbis parte, pro fide ipsa, pro relligione, pro urbe Roma, terrarum domina, et uobis omnibus tanto tempore iam continuo bellum gerimus, sola hac parte uobis infaeliciores quod Turcis uiciniores sumus.

10. Magna est certe, ut uideo, ira Dei in principes Christianos, qui unius freti obiectu aut breuissimi tractus intercapedine tutos se diu esse posse ab hostibus arbitrantur! An non eadem haec olim mens Graecis erat et Thracibus, Macedonibus quoque et maiori iam Illyriae parti, quorum gloria et imperium tanquam aqua praeteriit? Sed quo ritu uiuant nunc, aut quibus sacris initientur, o Paule apostole, Corinthii tui, Ephesii, Philippenses et Galatae si uideres, maximo certe dolore afficereris! Tu enim infirmantibus coinfirmabaris, patientibus uero remedium solamenque afferre consueueras. Et ut de laeta Maesia, de Epyro, de docta Graecia, de copiosa auri atque argenti Bosina deque Asia et Aphrica uno uerbo concludam: maximam iam Christiani orbis partem, nostra ignauia, priuatis odiis et commoditantibus inhiantes omnique recuperationis spe destituti, turpiter amisimus. Et quod ad fidem nostram per longum tempus conseruandam sufficeret, in unius oppiduli expugnatione aut priuati commodi assequutione una hora profundimus. Quod si caeteri principes Christiani mala nostra obaudiunt, futuram expeditionem simulant, intestina odia dissimulantes, tuum est, Pater beatissime, apprehendere arma et scutum, et exurgere in adiutorium nostrum! Tu es pastor ouium, te super regna et principes constituit Deus, et de manu tua pauperum Christianorum sanguis exquiretur!

11. Quanti redimeretis nunc, patres amplissimi, pulcherrimam et diuitem Constantinopolim, cuius imperator et patriarcha Florentino concilio sub Eugenio Quarto interfuere! Hierosolimae enim, Antiochiae et Alexandriae nulla est iamdiu apud nos memoria, soli nunc Colossenses (ut uidemus) armis et magna animi fortitudine se tuentur. Vos uero cum longe abesse ab hostibus uos arbitremini, pace et ocio perfruimini.

12. Dicerem, Pater beatissime, si placeret, dicam tamen tua uenia – sed Sanctitatem tuam vosque, patres amplissimi, rogatos esse uelim ut bonam in partem quae dixero accipiatis: nouit enim Deus quod non mentior – tanto esse in periculo constitutum reliquum illud parum Corvatiae et Dalmatiae quod restat ut, si brevi non subveneritis, Maumethanae servitutis iugum certo certius sit subiturum. Sed averte tu, Deus optimus, tam mali ominis successum! Praemori enim mallem quam ut meo id factum esse tempore minores accipiant. Ad te itaque spectat, ut diximus, providere nequid Christiana respublica detrimenti capiat. Itaque age, Pater beatissime, ut tua nos ope servatos esse caeteri Christiani intelligant. Pauca a vobis miseri poscimus et micis quae cadunt de mensis vestris saturari expetimus.

13. Quid prodest – per Deum rogo – aurum atque argentum insatiabili anxietate congerere si congestum tanquam gryphi custodiamus? Ingentes domorum moles erigimus easque ac si perpetuo in eis habitaturi essemus auro et marmoribus incrustamus. Quid preciosa suppellex? Et aurum, quod ad captiuorum redemptionem habere debet Ecclesia, ne in hostium potestatem deveniat (ut de templo Domini Assyrios sustulisse refert Ambrosius), in sacro quid facit, si prophanantur templa, sacraria spoliantur, virgines corrumpuntur, sanctuarium Dei polluitur, si sacratissimum Christi corpus sacrilega hostium manu de tabernaculis educi et pedibus conculcari nullo vindice videmus et patimur? Duo – per Deum omnipotentem! – pueri ex Modrusiensi novissima praeda sex tantillis avenae modiis, tertius uno, quartus una placenta a Turcis redempti sunt, ita ut minima auri aut argenti parte, quod nimia cura custodimus, ne dum totam illam praedam redimere, sed, ne caperetur etiam, obsistere potuissemus.

14. Quis igitur te accingente gladium super femur tuum, potentissime, manus conserere ultro non appetet? Quis te duce, te spectatore pro Christiana fide libens non obierit? Reges consurgent, principes movebuntur, mare classibus consternetur, campi milite replebuntur, timebunt gentes, adversarii formidabunt. Et fugiet serpens a facie leonis rugientis et persequentis. O terque quaterque beati, quibus avita regna videre et patrias terras colere dabitur! Beatissimi vero quis sub crucis signo et te imperatore oppetere continget! Quod si generalis huius expeditionis tempus – ut dici fortasse posset – nondum advenit et si salvos nos esse vultis, ut vobiscum tunc arma sumamus, respicite in nos et misereamini nostri, itaque agite ut tempus illud expectare possimus, cum certe robustissimum hominum genus et ad bella cum Turcis gerenda doctissimum servasse vos non penitebit. Sic cives Romanos et de republica quidem nostra optime semper meritos servaveris, Pater sancte, sic neminem ex his qui tibi dati sunt perdidisse diceris.

15. At si gemitus nostros contemnitis et preces nostras non exauditis, sciat Sanctitas tua nos malis omnibus undique coangustari: vires nostrae defecerunt, amici omnes et proximi nostri, qui pugnare pro nobis deberent, elongati sunt a nobis, unaque est in Deo optimo maximo et tua Sanctitate spes libertatis. Qua si infaelix illa patria frustrabitur, supremum hoc Sanctitati tuae legationis munus exolvimus. Nostri enim faedus aliquid icere pacemue cum Turcis facere et censum illis pendere coguntur. Priscae tamen nobilitatis memores (ut acerrimos Christianae fidei defensores decet), Sanctitate tua et hac sacrosancta Sede Apostolica inconsulta, licet moniti saepius et hortati sint ab ipsis, facere id noluerunt.

16. Accepisti igitur, Pater beatissime, calamitatum nostrarum et angustiae statum; accipe item supremae necessitatis excusationem. Tu vero, Deus omnipotens, individua Trinitas, sancta relligio, cui illibatam incontaminatamque fidem in maximis persequutionibus et angustiis hucusque servavimus, causam nostram intende, preces admitte! Tibi enim omne cor patet et nullius Te latent latibula voluntatis. Vidisti, Domine, afflictionem populi Tui et, quod subsistere ante faciem inimicorum non possumus, Tu nosti. Illud denique nullo piaculo praetermittam et plusquam dici possit vereor, Pater sancte, ne pauperes illi nostri aegestate, inopia et desperatione ducti una cum Turcis bellare et caeteros Christianos depopulari cogantur. Cuius rei qui causam dederit, Deo omnipotenti rationem reddat! Dixi tamen id propterea vobis ut, cum factum fuerit – si credere nunc non vultis – reminiscamini quia ego dixi vobis.

1. Če bi mislil, da ste popolnoma pozabili tisto, o čemer sem vam, kakor se spominjam, že govoril v precej dolgem in žalostnem govoru[1]bi sedaj z večjim obiljem solz razlagal opustošenje, ki je doletelo Hrvaško. Ker bo pa ta današnji dan potrdil prejšnje stanje, nisem smel odkloniti obveznost tega poslanstva, ko sem tudi prišel k tebi, preblaženi oče, ki si me tudi ob drugi priliki zelo dobrotljivo poslušal. Bojujem se namreč za tvojo stvar, najboljši in najsilnejši Bog, čigar usmiljenju se sedaj ponižno priporočam, da bi tudi meni podelil obilno zgovornost, našemu papežu Leonu in tem očetom pa pripravljenost, da bi uvideli naše stiske in da bi nam pomagali.

2. Družina Frankopanov, če pogledamo starost rodovine, je zelo plemenita; če pa pregledamo njihova dejanja v miru in vojni, je bila vedno zelo slavna. Iz nje so namreč, kot iz kake najbolj rodovitne drevesnice, izšli ljudje, ki so bili skozi vse svoje življenje dostojanstveni. Vsakdo lahko zve, če je voljan povpraševanja, kateri so se od njih proslavili v domačem kraju. Od tistih pa, ki so v želji za potovanjem in zaradi širjenja rimskega imena odšli iz Italije, [2]so potekli Bernardin, Ivan, Nikolaj in Mihael [3]najvdanejši sinovi tvoje svetosti in tega neoporečnega Apostolskega sedeža; ker oni še uživajo življenjski zrak, bom njihova junaška dela in zasluženja zavil v molk. Ne bo pa odveč, da omenim na kratko, kako so njihovi predniki bili vestni, vdani veri in ugledni.
3. Friderik in Jernej Frankopan[4]sta zelo blagonaklono sprejela Bela, ogrskega kralja, ko so ga leta Gospodovega 1256 [5] na bojnem polju potolkli Tatari in ga nagnali iz kraljestva; ko je potem bežal v primorska zaklonišča (v tem času so imeli v lasti otok Krk). Podarila sta mu 24 tisoč dukatov obdelanega zlata in srebra. S to pomočjo si je opomogel in zbral svoje; največ s pomočjo frankopanskih krdel je odbil tatarski bes. Ubivši v neki bitki njihovega poveljnika in njih mnogo tisočev, je malo pozneje zadobil izgubljeno kraljestvo. [6]
4. Bernardinov praoče Ivan [7]je dal na posodo Sigismundu, takratnemu ogrskemu kralju, 42 tisoč dukatov; v tem času je bil v polni moči tisti trojni razkol. [8]Podprt s tem denarjem je Sigismund[9]potrošil takorekoč brezmejno veliko sredstev, da bi po obljubi uredil krščanski svet, izkoreninil tisti zelo nevarni razkol in vam priskrbel taisti mir, ki ga sedaj uživate.
5. Kdo pa ne bi po pravici imel Nikolaja, [10]sina toga Ivana, vrednega posebne hvale in slehernega priporočila? Čeprav je bil zelo bogat, je namreč gorel od silne ljubezni do Boga in svetih krajev, postavil z velikimi stroški mnoge samostane raznih redov, ki še vedno obstojijo, a cerkvam in duhovnikom je daroval okoro sto tisoč dukatov, tako da po celi Dalmaciji ni bilo niti ene uglednejše cerkve, ki ji ne bi bil namenil kaj zlata, srebra ali dragocenih oblačil. Ko je bil ban, nadalje ni prenehal z zelo krepko zaščito braniti Ilirika od Turkov. Zaradi tega mu je Martin V. v apostolskem pismu izrekel veliko pohvalo. [11]
6. Štefan, brat omenjenega Bernardina, je ravno tako kralju Matjažu posodil tri tisoč dukatov in je v njegovem imenu, za časa svojega bivanja v Mantovi, zelo častno opravljal dolžnost poslanca pri papežu Piju. [12]Ta pa ga je, kot je znano, počastil z raznimi darovi in predpravicami.[13]
7. Sedaj se pa vračam k našim, ki naseljujejo tisti del Ilirika, ki se danes imenuje Hrvaška; na zahodu in jugu meji na Dalmacijo, s severa ga obliva Kolpa, a vzdolž reke Save se razteza proti vzhodu ter se končuje z Makedonijo. Čeprav so bili njihovi predniki, kot smo dejali, zelo bogati, vendar oni (kakor je navadno sreča nestalna in spremenljiva) ne samo da niso prvrnili posojenega denarja, ampak je, nasprotno, nehvaležno potomstvo (po dolgotrajnem posedovanu) zapravilo mnogo mest, trdnjav in gradov, ki so jim jih tisti kralji, ki so pomnili njihove usluge, bili podelili. Vrh tega so zadnja tri leta, poleg drugega velikega plena, izgubili okoli tri tisoč kristjanov. Sešteli smo namreč, da so jih muslimani zadnjega aprila samo z Modruškega polja odpeljale več kot tisoč.
8. Dolgo bi trajalo nizanje dogodkov iz minulih šestdeset let, kar smo izgubili Carigrad, [14]če bi kdo hotel naštevati, v koliko krvavih bitkah je bila strta moč našega imena, koliko mest je bilo oropano in požgano, katere vasi so bile do temelja porušene. Toda čemu bi omenjal mesta in vasi? Če kdo želi zvedeti, koliko in kakih dežel je bilo uničeno vse do zatrja, ali koliko cerkvenih področij je bilo od tega časa izbrisanih in izginulih, naj poglede v knjige papeških dohodkov! Ali ni bila v teh treh letih uničena tudi kninska Cerkev, ki se nahaja na področju Tariotov? [15]Mar ni tudi mojo stolnico, ki so jo prej nazivali krbavsko, ko so ji Turki opustošili središče, papež Pij II. dal prenesti v Modruš? To zlo vrvi proti vse bližjim sosedom, in kakor krščanski vladarji (na našo veliku nesrečo) ne želijo verjeti nam nasrečnikom, tako tudi tisti, ki so jo skupili pred nami, morda niso verjeli tistim prejšnjim. Italija danes vreje od vojn; in ko bi se vojne morale končati, tedaj nova ponovno nastane iz prejšnje. Zdi se torej, da v naši dobi ne more biti nikakkršnega upanja v uspešno dokončanje teh spopadov. [16]
9. Že davno so izginili tisti dobri cesarji, izginili so krščanski francoski kralji, vojvodi, grofje in knezi, ki so, vneti z žarom vere in vodeni le z upanjem na prihodnjo blaženost, iz najbolj oddaljenih krajev Evrope zbrali denar in vojake, da bi rešili sveto mesto Jeruzalem iz rok nevernikov, tekmujoč v želji, da bi prodrli v Azijo in vodili najtežje in najdolgotrajnejše vojne. [17]Toda mi se vojskujemo brez prestanka že toliko časa, ne za eno cerkev ali mesto, ampak za celi ta del krščanskega sveta, ki je še ostal, za samo za vero, za njeno spoštovanje, ampak tudi za mesto Rim, gospodarja dežel, in za vse vas; le v tem smo od vas nesrečnejši, ker se nahajamo bliže Turkom!
10. Zares je velika, kakor vidim, Božja jeza na krščanske prvake, ki menijo, da morejo biti dolgo časa zavarovani pred sovražniki zaradi ovire ene morske ožine ali zavoljo čisto male oddaljenosti. Mar niso nekoč ravno tako mislili Grki, Tračani in Makedonci, in končno večji del Ilirika, katerim sta čast in oblast potekli kot voda? [18]O, apostol Pavel, ko bi mogel danes videti, po kakterem obredu danes živijo ali kakšne svetinje sprejemajo tvoji Korinčani, Efežani, Filipljani in Galačani, bi te zagotovo obšla prehuda bolečina! Ti si namreč imel navado, da si bil s slabotnimi slaboten,[19]a tistim, ki trpijo, prinašati zdravilo in tolažbo. Da torej z eno besedo končam o rodovitni Meziji, o Epirju, o učeni Grčiji, o z zlatom in srebrom bogati Bosni ter o Aziji in Afriki: zaradi naše malomarnosti, zaradi osebnih sovraštev in hlepenja za lastnimi dobički smo že sramotno izgubili največji del krščanskega sveta in smo ostali brez slehernega upanja, da ga bomo ponovno zadobili. A tisto, kar bi zadostovalo, da bi se naša vera ohranjala za dolgo časa, za samo eno uro potrošimo v osvajanju enega mesteca ali v doseganju osebne koristi. Če pa ostali krščanski prvaki poslušajo o naših nesrečah, se pretvarjajo, da pripravljajo prihodnji vojni pohod, a prikrivajo domače sovraštvo. Tvoja dolžnost je, preblaženi oče, zagrabiti orožje in ščit ter vstati nam v pomoč![20]Ti si pastir ovc, tebe je Bog postavil nad kraljestva in vladarje, in iz tvojih rok bo zahteval obračun za kri ubogih kristjanov! [21]
11. Za katero ceno bi, preugledni očetje, danes odkupili prekrasni in bogati Carigrad, čigar cesar in patriarh sta sodelovala na Florentinskem koncilu pod Evgenom IV![22] Pri nas namreč ne obstaja več nikakršen spomin na Jeruzalem, Antiohijo in Aleksandrijo, le Kološani[23] (kakor vidimo) varujejo svobodo z orožjem in veliko duhovno močjo. Vi pa, glede na mnenje, da ste oddaljeni od sovražnika, uživate v miru in lenarjenju.
12. Dejal bi, preblaženi Oče, čeprav bi to komu ne ugajalo, a vendarle bom rekel s tvojim dovoljenjem – a tvojo svetost in vas, zelo ugledni očetje, bi želel zaprositi, da to sprejmente blagonaklonjeno (Bog namreč ve, da se ne lažem): Tisti mali preostali del Hrvaške in Dalmacije se nahaja v tako veliki nevarnosti, da bo, če hitro ne priskočite na pomoč, popolnoma za gotovo prišel pod jarem mohamedanskega suženjstva. A ti, predobri Bog, odvrni izvršitev tako hude usode! Želel bi namreč prej umreti, kakor da bi potomci zvedeli, kako se je to zgodilo v mojem času. Tebi torej, kakor sem rekel, pripada skrb, da krščanska skupnost ne pretrpi take škode. Zato, preljubi oče, poskrbi, da ostali kristjani jasno vidijo, kako nas je rešila tvoja pomoč. Mi nesrečniki od vas zahtevamo malo, ko prosimo, da nasitimo lakoto z drobtinicami, ki padajo z vaše mize.
13. Rotim vas pri Bogu: Kaj koristi z nepotešenim pohlepom zgrinjati zlato in srebro, če ga zgrebenega varujemo kot orli-kondorji? Postavljamo velikanske palače in jih oblagamo z zlatom in marmorjem, kakor da bomo v njih večno prebivali. Kaj nam koristi dragoceno pohištvo ali pa zlato, ki ga Cerkev mora posedovati za odkup zasužnjenih, da ne bi padlo v roke sovražnika (kakor Ambrož pripoveduje, da so ga Asirci oropail iz Gospodovega templja) [24] – čemu je ono potrebno pri svetem obredu, [25] če se oskrunjajo cerkve, ropajo posvečeni kraji, onečaščajo device, blati Božje svetišče in če gledamo ter prenašamo, da bogoskrunska sovražna roka grabi iz tabernaklja presveto Kristusovo telo in da ga brez kakršne koli kazni z nogami pohodi? Dva dečka – tako vam Boga svemogočnega! – iz nedavnega modruškega plena sta bila odkupljena od Turkov za borih šestih mernikov ovsa, tretji deček za en mernik, a četrti za pogačo; tako bi bilo možno z zelo malim delom zlata ali srebra, ki ga hranimo s pretirano skrbjo, ne le odkupiti tistega celotnega plena, ampak tudi preprečiti, da bi bil zasužnjen.
14. Če torej ti, o premočni, pripašeš meč okoli svojih ledij[26] kdo ne bo sam zahteval, da bi začel boj? Pod tvojim vodstvom in pred tvojimi očmi – kdo ne bi rad padel za krščansko vero? Kralji se bodo vzdignili, knezi bodo krenili, morje se bo prekrilo z ladjami, polja se bodo izpolnila z vojaki, prestrašili se bodo pogani, nasprotnike bo prevzel strah. Pobegnila bo kača pred levom, ki jo bo rjoveč preganjal. [27]
O trikratno in štirikratno blaženi[28] tisti, ki jim bo dano gledati dedovsko kraljestvo in obdelovati očetovske njive! Najblaženejši pa tisti, ki bodo našli junaško smrt pod znamenjem križa in pod tvojim poveljništvom! Če pa morebiti za ta splošen pohod še ni – kot bi mogel morda kdo reči – odbila prava ura, in če nas želite obvarovati, da bi tedaj skupaj z vami zagrabili za orožje, se ozrite na nas in se nas usmilite. Delujte tako, da bi lahko pričakovali ta čas, ko vam ne bo žal, da ste rešili rod ljudi zares čvrstih in izurjenih v bojevanju s Turki. Na ta način boš, sveti oče, obvaroval rimske meščane, ki so bili vedno nadvse zaslužni za našo skupnost, pa ne bodo govorili, da si izgubil nekoga od tistih, ki so ti zaupani. [29]
15. Če pa vam niso mar naše žalostinke in ne poslušate naših prošenj, naj tvoja svetost ve, da nas od vsepovsod stiskajo vse mogoče nesreče: izdale so nas sile, vsi naši prijatelji in sosedje, ki bi se morali za nas bojevati, so nas zapustili; tako v skrbi za svobodo zaupamo le še v dobrega in močnega Boga in v tvojo svetost. Če se bo pa tudi v tem tista naša nesrečna domovina razočarala, je zadnjič, da smo prevzeli dolžnosti odposlanstva tvoji svetosti. Naši ljudje so prisiljeni s Turki skleniti nekakšno zvezo ali mir in jim plačati davek. V svesti si svoje stare slave (kakor se spodobi najgorečnejšim branilcem krščanske vere) pa tega niso hoteli storiti, čeprav so jih Turki večkrat opominjali in spodbujali, a da se pred tem ne bi obrnili na tvojo svetost in na ta presveti Apostolski sedež.
16. Slišal si torej, blaženi oče, kakšne so naše nesreče in trpljenja; poslušaj prav tako tudi izgovor za primer skrajne stiske. Ti pa, vsemogočni Bog, nedeljiva Trojica, sveta vera, ki smo ji do sedaj v najhujših preganjanjih in stiskah ohranili nedotaknjeno in neomadeževano zvestobo! Poglej na našo pravično zadevo, sprejmi naše molitve! Tebi je namreč odprto vsako srce i niso ti prikrite nikogaršnje skrivne zahteve. Videl si, gospod, bolečino svojega ljudstva in ti veš, da ne moremo več vzdržati pred obličjem sovražnika. Končno, brez kakršnega koli občutja krivde, bom odprto rekel še tol: Bojim se, sveti oče, da bodo tisti naši ubogi rojaki zaradi pomanjkanja, revščine in obupa prisiljeni vojevati skupaj s Turki in ropati druge kristjane. Kdor bo tega kriv, naj položi račun pred vsemogočnim Bogom! To sem vam vendarle rekel – če mi sedaj niste pripravljeni verjeti – da se boste, ko bo do tega prišlo, na to spomnili, da sem vam to bil napovedal. [30]

Zunanje povezave[uredi]

  • [2] - [latinsko besedilo in hrvaški prevod] (več spletnih strani)
  • [3] [Simon Begnius (Šimun Kožičić): De Corvatiae desolatione oratio: ad Leonem X habita Non. Nov. 1516 latinsko besedilo]

Sklici[uredi]

  1. Ta govor je imel Simon na šesti seji Petega lateranskega koncila, in sicer 27. IV. 1513.
  2. Obstajalo je namreč izročilo, da so trije bratje Frangipani že v 9. stoletju odšli iz Rima ter da je eden od njih prišel v Dalmacijo, kjer je postal praoče krških knezov. Danes je sprejeto mnenje, da Frankopani pravzaprav izhajajo z otoka Krka; do začetka 15. st. jih omenjajo kot krške kneze, a od tedaj dalje začenjajo svoje poreklo vezati z rimsko plemenito rodbino Frangipanov.
  3. 52 Bernardin Frankopan Ozaljski (* ok. 1453, † pred 5. VI. 1530), krški, senjski in modruški knez, diplomat, vojskovodja in mecen; sodeloval je v Krbavski bitki 1493; v Nürnbergu je imel 1522. dramatičen latinski govor pred nadvojvodom Ferdinandom Habsburškim. Ivan (Anž) VIII. Brinjski (1458–1514), sin Bartola IX. Frankapana. Nikolaj VI. Tržaški (1458–1531), Anžov brat. Mihael Slunjski († po 1516.), sin Dujma IV. Frankopana, je sodeloval v bitki pri Dubici 1513.
  4. 53 Fridreik I. (1242–1251) in Jernej III. (okrog 1242–1251), sinova Vida II., sta pomagala kralju Belu IV. med njegovim begom pred Tatari 1241– 1242.
  5. 1256 je napaka: usodna bitka pri reki Šajo je bila 1241
  6. 54 Kot leto Belovega poraza Simon navaja leto 1256; poraz pa so pretrpeli na reki Šajo 11. IV. 1241, največ zaradi slabo urejene obrambe. Bela se je potem umaknil na Kalnik, nato v Zagreb, potem pa v Trogir v Dalmaciji, ki je bil takrat še otok. Zaradi smrti njihovega kana so se konec marca 1242 Mongoli umaknili iz Hrvaške in Ogrske, pa tudi iz cele Evrope. Krškim knezom je Bela 1242 iz hvaležnosti potrdil vse starejše darovnice, Zagrebu in drugim mestom pa je podelil položaj svobodnega kraljevskega mesta. Zmagovalna bitka proti Tatarom, ki jo poznejše izročilo postavlja na Grobniško polje, ni dokazana. Možno pa je, da je prišlo do enega ali več prask, v katerih je Bela s frankopansko pomočjo izbojeval zmago.
  7. Ivan (Anž) V. (†1393), privrženec Sigismunda Luksemburškega, je prispeval k osvoboditvi njegove soproge kraljice Marije iz suženjstva v Novigradu 1387; za nagrado mu je kralj podaril mesto Cetin in okraj Klokoč u Zagrebški županiji ter ga imenoval 1392. Za slavonsko-hrvaško-dalmatinskega bana.
  8. Gre za zahodni razkol (1378–1417), ko sta istočasno obstajala dva papeža (eden v Rimu, drugi v Avignonu); trojni razkol je nastopil 1409, ko je Pizanski koncil odstavil papeža Gregorja XIII. in proipapeža Benedikta XIII., a izvolil Aleksandra V.; s tem so stvari le še bolj zapletli, ker prejšnja papeža nista hotela odstopiti.
  9. Sigismund Luksemburški, hrvaško-ogrski kralj 1387–1437; na njegovo zahtevo je bil sklican koncil v Konstanci (Nemčija, 1414-1418), na katerem je bila njegova zasluga, da se je končal tridesetletni zahodni razkol. Takrat se je rimski papež odpovedal, pizanskega so odstavili, avinjonski pa je z izgubo pristašel izgubil ves vpliv, pa so lahko pristopili k volitvi novega papeža, ki ga je priznavalo celotno krščanstvo.
  10. Nikolaj IV. (*1352 †1432), sin Ivana V., je v sporih med Sigismunom in Ladislavom Nepaeljskim nekaj časa držal z Ladislavom, a je prestopil k Sigismundu in mu ostal zvest do smrti. Pomagal mu je v vojni z Benetkami, zato mu je kralj podaril mesto Krk z otokom. 1411 je romal v Sveto deželo, 1412 pa je v Crikvenico privedel pavline. Papež Martin V. mu je 1430 v Rimu potrdil sorodstvo z rimskimi Frangipani in mu podelil njihov grb; bil je hrvaško-dalmatinski ban 1426-1432.
  11. Martin V. je bil rimski papež 1417–1431. Z njegovo izvolitvijo se je končal zahodni razkol; sklical je koncil v Bazlu 1431.
  12. Štefan III. Modruški (*ok.1400, †1484), sin Nikolaja IV., je bil član Sigismundovea spremstva za časa njegovega kronanja za cesarja Svetorimskega cesarstva v Rimu 1433. Pripomogel je k izvolitvi Matija Korvina za kralja 1458. Naslednjega leta je na svoje stroške vodil kraljevsko odposlanstvo na knežji zbor v Mantovi, ki ga je sklical papež Pij II. zaradi priprav vojne zoper Turke; nekajkrat je bil hrvaško-dalmatinski ban.
  13. Na prošnjo Štefana III. (II.) Frankopana in krbavskega škofa Franja Stipkovića je papež Pij II. s svojo bulo z dne 31. III. 1459 obnovil odpustke, ki so jih njegovi predniki bili podelili cerkvi Blažene device Marije Čudežne v Oštarijah. Razen tega je, na prošnjo istih prosilcev, dopustil z bulo z dne 4. VI. 1460 prenos škofijskega sedeža iz negotove Udvine (danes Udbine) v varnejši Modruš; tamkajšnjo župnijsko cerkev sv. Marka je povzdignil na stopnjo stolnice, a Modruš na položaj mesta (civitas). Spomladi 1460 je papež po Štefanu, ki se je vračal iz Mantove, poslal kralju Sigismundu denar za vzdrževanje vojske zoper Turke. To je storil, ko je videl nezanimanje drugih krščanskih vladarjev za to podjetje, ki ga je sam vodil – z namenom, da bo dosegel svoj cilj.
  14. Carigrad je padel v turške roke 29. maja 1453, po 54 dnevih obleganja. Po zavzetju so Turki skozi tri dni ropali premoženje, podirali cerkve, skrunili device, v sužnost prodajali otroke in pobijali prebivalstvo.
  15. Pozimi 1512/1513 je turška vojska resno zagrozila Skradinu (kar Begnij omenja v svojem prvem govoru) ter vdrla v župnijo Cetino; tu so Turki osvojili tri manjše utrdbe (Vir pri Imotskem, Čačvino v Posušju in Nutjak na Cetini), a malo je manjkalo, da bi padel tudi Sinj, ki so ga Turki zasedli kmalu potem, 1516; na mesto Knin so neuspešno udarili februarja 1514; Skradin in Knin pa so zavzeli 1522. Tarioti so bili delmatsko pleme, katerih prostor Plinije Starejši postavlja južno od reke Titius (Krka), med področjem rimskega mesta Scardona (Skradin) in Diomedovega rta (rt Ploča), ali polotoka Hilide; prim.: Plinij, Naravoslovje (H. N. 3,141).
  16. Kožičić tukaj, vsekakor, misli na vrsto vojaških spopadov, ki so se skoraj neprekinjeno odvijali na italskem polotoku od 1494 do 1559; vključevali so večino mest-državic Italije, Papeško državo, večino velikih sil zahodne Evrope (Francijo, Španijo, Sveto rimsko cesarstvo, Anglijo in Škotsko), kakor tudi Osmansko cesarstvo.
  17. Prvo križarsko vojno (1096–1099) so vodili francoski, flandrijski in normandijski velikaši, med katerimi so se odlikovali Godefroy de Bouillon in njegov brat Balduin I. Drugo vojno (1147–1149) sta podvzela francoski kralj Ludvik VII. in nemški kralj Konrad III. Tretjo vojno (1289–1292) so vodili trije najmočnejši evropski vladarji: Rihard Levjesrčni, francoski kralj Filip II. i cesar Friderik I. Barbarossa. Propadla je zaradi njihove nesloge. Tudi četrto vojno (1202-1204) so vodili v glavnem francoski velikaši. Sedmi (1248–1254) in osmi vojni (1270) je bil zopet na čelu francoski kralj Ludvik IX. Sveti.
  18. Osmanovci so osvojili Makedonijo 1371, Srbijo 1389, Bolgarijo 1393, Trakijo in Carigrad 1453, Grčijo 1460, Bosno 1463, Herccegovino 1483.
  19. prim. 2 Kor 11, 29
  20. prim. ps. 35 (34), 2.
  21. Te ostre besede le dobijajo na pomenu, če vemo, da v njih govornik cika na neko mesto iz Ezekijela (Ez 3, 18).
  22. Govora je o Sedemnajstem ekumenskem koncilu, ki se je začel v Baslu (1431–1442); Evgen IV. (papež 1431–1447) je zaradi konciliarizma prestavil seje v Ferraro (1438) ter v Florenco (1439–1442). Glavna naloga koncila naj bi bila sprava z Vzhodno Cerkvijo. V Ferrari in Florenci je na koncilu sodeloval tudi grški cesar Ivan VIII. Paleolog (1425–1448), ki je prišel na čelu odposlanstva 700-ih ljudi; v njegovem spremstvu je bil carigrajski patriarh in nicejski metropolit Jožef II. Pričakujoč pomoč zoper Osmanovce, je grški cesar 1439. sklenil umijo z Rimsko Cerkvijo in priznal papeževo prvenstvo; grška duhovščina in menihi pa so unijo, ki so jo s težavo razglasili šele 1452, srdito zavrgla z vzkliki: raje turban kot tiara. Ta nora želja se je ureničila leto pozneje, spremljana s tridnevnim krvavim klanjem, skrunjenjem devic in cerkva, ter zasužnjevanjem otrok in odraslih.
  23. Kološane (Colossenses) Begnius naziva Rodovce (po Rodoškem kolosu, znanem antičnem kipu, ki so ga prištevali med sedem svetovnih čudes). V njegovem času je bilo razširjeno mnenje, da je pismo Kološanom apostol Pavel namenil Rodovcem (prebivalcem otoka Rodosa; pravzaprav pa so bile Pavlove Colossae mesto v Frigiji). Rodos se je upiral osmanovskim naskokom do 1522.
  24. prim. Ambrož: O dolžnostih (De off. 2,28,137).
  25. prim. Perzij: Satire (Sat. 2,68-69): at vos dicite, pontifices, in sancto quid facit aurum? („A vi, duhovniki, recite, kaj počne zlato v svetišču?”).
  26. prim.: Ps 45 (44), 4 - Opaši si meč okoli ledij, mogočni junak, svoj ponos in svojo krasoto!
  27. Tukaj se je Simon spretno poslužil z etimološko figuro, s katero povezuje papeževo ime in omembo leva v svetem pismu, da bi bolj poudraril stvarnost. Stavek, ki se v izvirniku galsi: »Et fugiet serpens a facie leonis rugientis et persequentis,« je lepljenka iz nekaj izrazov iz Vulgate: »si fugiat vir a facie leonis« (Am 5, 19); »leo rugiens« (Ps 21, 14; 1 Pt 5, 8); »a facie inimici et persequentis« (Ps 43, 17). Podobno je Begnij ravnal tudi v govoru iz 1513, v katerem pravi: Sed ne fleveris, filia Sion! Quia ecce venit Leo de tribu Iuda, radix David. („Toda ne joči se, hči Sionska, kajti prihaja Lev iz plemena Judovega, poganjek Davidov.”) Tu je tudi združeno nekaj biblijskih izrazov: »exulta satis filia Sion - iubila filia Hierusalem - ecce rex tuus veniet tibi iustus (Zah 9,9); ne fleveris- ecce vicit leo de tribu Iuda radix David (Raz 5, 5).
  28. Prim. Vergil, Eneida (Aen. 1, 94).
  29. Tukaj namiguje Begnij na Jezusove besede, ko so – pod Judeževim vodstom - ponj prišli njegovi sovražniki rekoč, da iščejo Jezusa Nazarečana; češ da naj potem pustijo prosto oditi njegovim apostolom; da so se izpolnile besede, ki jih je rekel: »Nikogar izmed teh, katere si mi dal, nisem izgubil.« (Jn 18,9)
  30. Sklepni stavek govora se nanaša na Jezusove besede iz evangelija po Janezu: „Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal. Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil z vami.” (Jn 16, 4) V Vulgati se omenjeno mesto glasi: »Sed haec locutus sum vobis, ut cum venerit hora eorum reminiscamini quia ego dixi vobis.«