Dežuje
Dežuje Franc Pintarič-Švaba |
|
Jutro je čudovito. Na daljnem vzhodu se kaže sonce. Čisto krvavo je njegovo obličje – kot da so ga prebičale fašistične horde. Toda kmalu zakrije teman oblak njegov rdeči sij, zmerom več jih je – z zelenega travnika jih opazuje partizan. V daljavi grmi, spet je vlažno. Potrebno bi bilo razpostaviti šotore, toda kaj pomaga, ko pa jih ni. Danes je strehe komaj za deset ljudi, toda kaj naj storijo drugi? Tu in tam pade kapljica, tesno se stiska partizan pod redkim borom. Odejo si nagrmadi čez glavo, da bi se vsaj malo zavaroval pred dežjem. Vedno bolj dežuje. Grmenje se približuje. Nenadoma se utrga oblak, tako da voda v potokih lije po partizanih.
Popoldne dež pojenja. Tu in tam se pokaže modro nebo. Kmalu sije toplo sonce in suši partizane. Sušijo se na soncu in se veselijo lepega vremena.
Es regnet
Herrlich ist der Morgen. Im fernen Osten zeigt sich die Sonne. Ganz blutig ist ihr Antlitz-als wäre es von den faschistichen Massen zerpeitscht. Doch bald verdeckt eine dunkle Wolke ihren roten Schein, immer mehr häufen sich – von der grünen Weide beobachtet sie der Partisane. In der Ferne grollt der Donner, wieder gibt es Feuchtigkeit. Es wäre nötig, die Zelte aufzustellen, doch was nutzt es, wenn es keine gibt. Es gibt kaum für Zehn heute Dach, doch was sollen die übrigen. Hier und da fällt ein Tropfen, eng schmiegt sich der Partisane unter die dachlose Föhre. Die Decke stülpt er sich über den Kopf, um sich wenigstens ein wenig vor dem Regen zu schützen. Es regnet immer stärker und stärker. Der Donner nähert sich Plötzlich ergießt sich ein Wolkenbruch, so daß das Wasser in Strömen an den Partisanen abrinnt.
Nachmittags läßt der Regen nach, und man sieht da und dort schon den blauen Himmel. Bald scheint die Sonne warm und trocknet die Partisanen Sie trocknen sich an der Sonne und freuen sich des schönen Wetters.
»Franc Pintarič-Švaba, 18-letni dijak meščanske šole, borec Veličkove čete I. štajerskega bataljona, 23. 8. 1942 ga je nemški zaupnik v Homcu zastrupil z uspavalnim praškom in predal orožnikom. Med prevozom v Celje je, ne da bi se še ovedel, umrl. Besedilo je nastalo 28. 7. 1942 na Mrzlici po prihodu v stari tabor Veličkove čete. Slovenski izvirnik ni ohranjen, pač pa se je v po vojni zaplenjenem nemškem arhivu našel nemški prevod, ki ga v tipkopisu zdaj hrani arhiv IZDG, fas. 155/1-2.« (Paternu 1987: 294)