Deževnikarji - Kako postati deževnikar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako postati deževnikar
Špela Kuclar
Spisano: Polona Rems
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


DEŽEVNIGRAD[uredi]

Deževnigrad je eno najstarejših in najlepših mest pod zemljo. Njegovi rovi so čisti in urejeni, stavbe na glavnem trgu pa prava paša za oči. Zato je tam med poletnimi počitnicami vselej gneča deževnikov iz tujih dežel, ki si želijo ogledati mestne znamenitosti. Da ne bo pomote, deževniki so napredna in razvita bitja, ki imajo pod zemljo svoje države in svoje predsednike, tovarne, šole in zdravstveno zavarovanje. Ne hvalijo se s tem, kako napredni so, in zato le malo kdo ve zanje. A ko se pod zemljo prebudi jutro, v sobe deževnikov ne posije sonce in nebo zunaj se ne obarva najprej oranžno, potem vijolično in potem modro. Tukaj so jutra drugačna. Najprej zapiskajo velike mestne budilke, ki se jih sliši vse do okoliških vasi, in takrat podjetja na javno razsvetljavo prižgejo tako lep jutranji svit, da si ga ljudje na zmelji komaj lahko predstavljajo. Mestne budilke so pred dvesto leti postavili tedanji župani, da bi odpravili časovno zmedo. Pred tem deževniki niso imeli občutka za čas in so hodili v službo, kadar se jim je to zdelo najbolj primerno, velikokrat kar sredi noči. Zelo nevzgojno je bilo, ko so šolarji prihajali v šolo ravno tedaj, ko so učitelji odhajali spat. Da bi neredu naredili konec, so se vsa mesta pod zemljo pridružila svetovnemu združenju Čas – sveta vladar. Že leto pozneje so tudi v Deževnigrad pripeljali tehnološko čudo japonske izdelave. Vsi iz mesta in okolice so gledali, kako so v najvišji stolp na trgu vgradili natančno digitalno uro, ki vsako jutro zapiska. Deževnik Nik je to jutro planil iz postelje sekundo po tem, ko mu je urin pisk ukradel spanec. Odšel je v kopalnico, se pretegnil kot dolga glista in si s suho zemljo zdrgnil obraz. Letos je končal deževniško šolo desetletko in med počitnicami se je zaposlil pri časopisnem podjetju. »Si videl jutranji svit?« ga je vprašala mama, ki je zelo rada opazovala jutranjo svetlobo. »Kako so se barve prelivale … Ti novi osvetljevalci so pravi umetniki.

DEŽEVNIŠKA PESEM O URI
Preden v mestu ura zapiska,
eni deževniki gredo iz diska,
drugi pa sanjajo sladke stvari
v posteljah topli brez vsake skrbi.

Podala mi je krožnik s svežo zemljico in še vedno pogledovala skozi odprtino v steni. Oken deževniki nimajo, ker pod zemljo nikdar ne piha. Zunaj se je povsem zdanilo, ko je v naselju blizu Nikove luknje ustavil mestni avtobus. Nanj se je Nik precej težko zrinil in se odpeljal na delo.

NIKOV DELOVNI DAN[uredi]

Nik je izstopil na postaji pred rovom z imenom Vsakdanjik. V tem rovu ima sedež časopisno podjetje Vsakdanjik, ki dan za dnem izdaja časopis z istim imenom. Tukaj Nik in Drugi deževniki raznašalci prevzamejo časopise in jih raznosijo po rovih. Njihovo delo je zelo pomembno, a kljub temu ga mnogi prezirajo. Skrbijo za to, da deževniki v Deževnigradu in okolici izvedo, kaj je novega v politiki, kaj v kulturi, kje gradijo nove rove in kaj se dogaja s starimi. V stranskem rovu Vsakdanjika je orjaški deževnik delil zavoje časopisov in na ves glas pojasnjeval raznašalcem, kako pomembne novice bodo raznosili. »Današnji najpomembnejši naslovi so: Deževnikarji spet na površju zemlje!« se je drl deževnik, »Izjemno pogumna odprava! Našli so mesnat kolobar!« Zavoje še sveže dišečega časopisa je metal v roke raznašalcev. Ti so morali prestreči zavoj v zraku, preden bi jim padel v glavo. Nik je hitro ujel svoj zavoj in se umaknil

DEŽEVNIŠKA PESEM O RAZNAŠALCU ČASOPISA
Vsako jutro, dan za dnem,
kam odhajam, dobro vem,
ni me sram, da sem kurir,
za tepce zguba brez manir.

Spet novice o deževnikarjih, je pomislil, raztrgal vrvico in vzel s kupa časopisni izvod. Razgrnil ga je in se zatopil v članek o odpravi deževnikarjev – posebnih agentov, ki raziskujejo svet na površju zemlje. Deževnikarji so izjemno pogumni, pametni, dobro izurjeni in moderno oblečeni. Na površje zemlje pa gredo čimbolj neopazni, da se ljudje in druga bitja ne zmenijo zanje. Veliko mladih deževnikov sanja, kako bi postali deževnikarji, a le malokomu uspe priti na deževnikarsko visoko šolo, kjer se urijo in učijo vseh mogočih spretnosti. Nik se je zatopil v podrobno poročilo o njihovi zadnji odpravi.

DEŽEVNIŠKA PESEM O DEŽEVNIKARJIH
Deževnikar postane tisti,
ki brez strahu ogromni glisti
stisne vrat in jo prislili,
da solzavo prošnje cvili.

DEŽEVNIKARJI SPET V AKCIJI[uredi]

AGENT ZBRANI, AGENT XL in AGENT HITRI so se v soboto spet odpravili na zemljino površje. Ven so prilezli ob osmih in trinajst minut ter začeli opazovati. Pri tem so jim bila v veliko pomoč zaščitna očala brez barve, ki so jih kolegi krti izdelali za delo na krtinah. Agent Zbrani je poročal v bazo, da opazujejo veliko bitje, ki je precej okroglo, oblečena v rožnato obleko in se veliko smeji. Poleg so bila zbrana manjša bitja iste vrste, nekaj pa se jih je zibalo na gugalnicah, zelo podobnih našim v otroških vrtcih. »Zelo verjetno je, da opazujemo vrtec velikih bitij,« je poročal Zbrani. Manjše bitje je iz torbe potegnilo nekaj, kar je bilo podobno sendviču in je imelo v sredini mesnate kolobarje. Te jih je potegnila iz sendviča in zalučala na tla. Tedaj je veliko okroglo bitje v rožnati obleki vstalo in naredilo grozljiv izraz na obrazu. Dvignilo je prst in zažvižgalo. Kmalu so velika bitja odšla v škatli podobno zgradbo. Ko se je agent Zbrani prepričal, da jim ne grozi več nobena nevarnost, se je agent Hitri lotil najtežje naloge. Splazil se je proti mesnatemu kolobarju, da bi vzel vzorec. Nik je pogoltnil slino in bral dalje. Hitri je lezel hitro in bil je že skoraj pri kolobarju, ko je agent Zbrani opazil kosmato bitje na štirih nogah, ki je ovohavalo tla in se približevalo. Agent XL je Hitremu takoj ukazal, da se vrne. Toda hitri je že dosegel mesnati kolobar. Iz torbe je vzel rezilo in posodico za vzorce. Tedaj je kosmato bitje pospešilo korak naravnost proti Hitremu in kolobarju. Hitri je zato kar sam zagrizel v mesnati kolobar. Kosmato bitje se mu je približalo, ga povohalo, nato pa je odprlo gobec in zgrabilo kolobar. Hitrega je dvignilo v zrak, nato pa je padel na tla in hitro pogoltnil vzorec kolobarja. Kosmato bitje se je oblizovalo, kot da bi nekaj dobrega, nato je dvignilo zadnjo okončino in spustilo nekaj tekočine na tla. Potem je na veliko olajšanje naših agentov odšlo. Hitri ni bil poškodovan, le v ustih je imel precej masten okus. Ko so se junaki vrnili v bazo, so Hitremu iz trebuha vzeli vzorec, ki ga zdaj preučujejo. Ta odprava je znova dokazala, da so deževnikarji odlično pripravljeni, izjemno pogumni in da zaslužijo vso podporo minstrstva za notranje zadeve. »Bravo naši!«je bil navdušen Nik. Nazadnje se je le spomnil, da mora raznesti časopise po rovih. Preden je zložil časopis, je pod člankom opazil napis, na katerega je že nekaj časa čakal.

DEŽEVNIKARSKA VISOKA ŠOLA[uredi]

Deževnikarska visoka šola sprejema nove učence! V roku štirinajstih dni na šolo pošljite kratek življenjepis in izpolnjeno prijavnico, ki jo dobite v državnih papirnicah. Nik je dvakrat prebral napisano. Deževniška šola sprejema nove učence, seveda le tiste, ki prej opravljajo težke sprejemne izpite.

DEŽEVNIŠKA PESEM O ZNANJU
Veliko je stvari, o katerih nič ne veš
v neznane kraje se podajati ne smeš,
ko pa enkrat znanje pridobiš,
lahko postaneš vse, kar si želiš.

Ko je raznesel časopise po rovih, je Nik zavil v državno papirnico. Tam je kupil prijavnico za visoko deževnikarsko šolo. »Mladenič, se sploh zavedaš, kako pogumen in vztrajen moraš biti, da te sprejmejo v to šolo,« se je posmehnila starejša prodajalka. »Mojega sina so že dvakrat zavrnili, pa je državni prvak v lezenju na dolge proge.« Nik je vzel prijavnico in se ni zmenil za prodajalkine besede. » Zdaj hoče pa že res prav vsak postati deževnikar!« je še ponergala. Nik pa jo je mahnil proti Rovtam, da bi obiskal starega deževnika Modrega. Ta deževnik je imel divje razršeno frizuro in se je obnašal tako čudno, da je kljub svoji pameti veljal za malce trčenega.

MODRI VE VSE[uredi]

V Rovtah številka 12 je Nik potrkal na majava vrata. Zdelo se je, da bodo zdaj zdaj razpadla. Ker niso razpadla, jih je odrinil, pomolil glavo v zanemarjeno luknjo in glasno pozdravil. »Modri, časopis sem ti prinesel!«

DEŽEVNIŠKA PESEM O MODREM
Star deževnik, rahlo zmešan
v luknji umazan živi,
tak je kakor črv sprešan
a v prsih mu srce govori.

Ker ni dobil odgovora, je vstopil in se ozrl po razmetani sobi. Modri je živel sam in videlo se je, da se njegova ni dotaknila ženska roka. Ničkolikokrat se mu je za pospravljanje ponujala soseda Marta, ki je vsakič, ko je pri Modrem pila kavo, s seboj prinesla svojo čisto skodelico in blazino za pod zadnjico, da se ne bi umazala. Toda Modri se ni rad zapletal z deževniki ženskega spola. Ko ti enkrat začnejo pospravljati luknjo, se jih ne rešiš več, je menil in še naprej živel v prahu in med ostanki zemlje. »Si sam?« je tišino pretrgal glas. »Čisto sam,« je rekel Nik in napenjal oči, da bi videl, kje se skriva stari deževnik. Razen razmajanega kavča, stare stoječe luči in vegaste mize ni videl ničesar. »Si prepričan, da ti nihče ni sledil?« »Prepričan! Zakaj neki bi mi kdo sledil?« je vprašal Nik in se zaman sklonil pod mizo. »Kaj te briga,« se je zaslišal odgovor. Modri se je večkrat skrival in nihče ni vedel, zakaj. Mislili so, da ni čisto pri sebi. Čudno pa je bilo, da je o deževnikarjih vedel zelo veliko. Nik je sklenil, da pogleda pod preprogo, ki je bila v kotu nenavadno dvignjena. Ko je odgrnil, mu je v obraz puhnil oblak prahu, malo pozneje pa je na tleh zadel ob cev za zalivanje vrta. »O, cev za zalivanje si našel!« Še dobro, da zadnjič nisem kupil nove!«. Nik se je splazil mimo stoječe luči z velikim senčnikom in pogledal na kavč. Na tleh je ležal prazen kozarec za vlaganje prsti. Še enkrat se je pozorno ozrl naokrog. Nekje Modri vendar mora biti. Tedaj je na električnem kablu stoječe luči z velikim senčnikom zagledal nekaj, kaj gotovo ni bil del luči. Nik ni hotel takoj razkriti, da ve, kje se skriva Modri. »Ali je težko postati deževnikar!« je nedolžno vprašal. »Kakšno vprašanje!« je nejevoljno rekel Modri. »Kako naj jaz to vem! To bi vedel moj bratranec Bizi!« Že spet ta Bizi, je pomislil Nik in se približal luči. Modri vedno reče, da veliko ve o deževnikarjih, ker je njegov bratranec Bizi deževnikar v tujini. Njegova pisma mora takoj, ko jih prebere, iz varnostnih razlogov zažgati na kompostu za luknjo. Nihče ne ve, ali Bizi sploh obstaja. » Rad bi postal deževnikar!« je rekel Nik. Del Modrega pod senčnikom je rahlo vztrepetal. » Kaj bi hodil ven in se izpostavljal nevarnostim, če lahko živiš v varnem domu in ješ slano grudasto pečenko. Mimogrede, povej mami, da je bila zadnjič odlična in da se z veseljem priporočam tudi v prihodnje!« Toda Nik je mislil resno. Z vso silo je stopil Modremu na zadek, da je zatulil kot star počen radio. Snel si je senčnik z glave in jezno pihnil. »Ali sploh veš, kaj se ti lahko zgodi tam zunaj?« »Ja, vem« je dejal Nik in pri priči naštel vse glavne nevarnosti, ki pretijo deževnikarjem. »lahko te pohodijo, povozijo, velika žareča krogla te lahko izsuši do smrti ali pa te odnese požrešno krilato bitje!« Modri je priprl oči. Dobro ga je podučil, ni kaj, in zdaj je prišel čas ko lahko le še drži pesti, da bo Nik opravil zahtevne preizkuse. Vzel je prijavnico in jo pogledal. »Ni se veliko spremenilo od starih časov,« je ganjeno posmrknil nato pa tiho dodal: »To mi je zadnjič v pismu sporočil Bizi.« Sedla sta za mizo in izpolnila prijavnico. Sluh – odlično. Voh – odlično. Telesna spretnost – primerna. O vzdržljivosti pa je Nik napisal resnično zgodbo. Nekoč je razstavil mamin pralni stroj in je moral za kazen stati pred steno. Ko je že nekaj časa stal, je ugotovil, da ga je res polomil, zato se je odločil, da bo namesto enega stal dva dni, in to je tudi storil. Ob koncu drugega dne da je mama prosila, naj preneha, in ga vabila na slastno grudasto pečenko. Toda Nik je vztrajal in stal pred steno še vso noč, dokler ni zjutraj zapiskala ura v mestnem stolpu.

DEŽEVNIŠKA PESEM O NIKU
Mlad deževnik z mnogo volje
bo spremenil svet na bolje.
Če je Niku kdo podoben
že ne bo prišel na boben.

Nazadnje je moral Nik napisati na prijavnico, s kakšnim uspehom je končal devetletko. Bil je prav dober. »Tako, odslej imej oči odprte in bodi pozoren na vsako malenkost,« je rekel stari deževnik, ko sta izpolnila prijavnico. »Veš, nekoč se je zgodilo, da je veliko bitje ujelo agenta in ga poljubilo s svojimi velikimi mokrimi usti.« »Se zgodi,« se je Nik naredil pogumnega. »Rad bi videl, kako te grdo bitje drži v rokah in poljublja,« se je zarežal Modri. Nato sta se poslovila.

Z DEŽEVNIKARSKE ŠOLE NI ODGOVORA[uredi]

Da se je prijavil na deževnikarsko visoko šolo, je moral Nik povedati tudi doma, to pa ni bila lahka naloga. Mama je novico sprejela z besedami Krščen deževnik! Oče pa ga je vprašal ali je prepričan, da si to zares želi. Mam je že videla, kako zunaj na zemljinem površju velika vitja hodijo po njenem sinu in kako ga do smrti žge vročina. Hudo se je prestrašila in le počasi je prihajala k sebi. Vedno si je želela, da bi njen sin postal zdravnik ali knjižničar in da bi živel dve luknji stran od njene. Takšne so pač mame, a se kar kmalu sprijaznijo, da gredo otroci svojo pot. Minila sta dva tedna, z deževnikarske visoke šole pa še vedno ni bilo odgovora. Nik je vsaj trikrat na dan pogledal v poštni nabiralnik in postajal vse bolj žalosten. »Še vedno ni nobenega odgovora,« je pri večerji zlahka ugotovila mama. » Verjetno nisem dovolj dober,« je rekel Nik in vstal od mize. Odšel je spat in v postelji se je skušal domisliti česa, kar bi ga spravilo v boljšo voljo.

DEŽEVNIŠKA PESEM O NEVESELJU
Če si kaj močno želiš,
ni nujno, da to res dobiš.
A slaba volja ni rešitev
je le še ena omejitev.

Sredi noči je Nik zaslišal tanko, neprekinjeno piskanje. Šel je k oknu in pomolil glavo skozenj. Luknje v naselju so bile spokojne in ni bilo videti, da bi ta nenavadni zvok motil še koga drugega. Nik je v pižami zlezel ven in pozorno poslušal. Pri rovu, ki je vodil do glavnega trga, je bilo piskanje glasnejše. To je pomenilo, da je zvok prihajal od tam, in Nik je zlezel v rov. Nikjer ni bilo žive duše in zrak je bil posebno svež, čisto drugačen kot čez dan, ko se po rovih drenjajo deževniki, ki hitijo v službo in se umikajo dolgim avtobusom. Kakor da bi mesto opustelo.

URA JE V NEVARNOSTI[uredi]

Kjer se je rov združil s sosednjim, ki je vodil iz bogatega naselja Izjemnaprst, je Nik opazil temen obris. Nekaj se je naglo skrilo za smetnjak in glasno dihalo. Nik je odmaknil koš in zagledal tankega deževnika v pižami, ki je glavo pritiskal k tlom. »Nimam nič de-denarja,« je zajecljal: » Če me pus-pus-tiš pri miru, ti ga pri-pri-nesem jutri!« »Nič ti nočem,« je rekel Nik. »Si tudi ti slišal piskanje!« jecljajoči deževnik se je počasi dvignil. »Ja. Ti tudi?« Nik je pokimal in oba sta se ozrla proti glavnemu trgu. »Greva pogledat,« je rekel in dodal:« Jaz sem Nik!« »S-samo,« je zajecljal suhljati deževnik in pokimal v pozdrav. Na glavnem trgu ni bilo nikogar. Izložbe so bile osvetljene, ob velikem kupi župana Deževniškega pa je utripala medla svetilka. Piskanje je prihajalo iz smer velikega stolpa, v katerem je bila ura. Kazala je dve in sedem minut. »Pog-pog-lej,« je rekel Samo. »Ura, kar naprej kaže dve in sedem minut!« Opazovala sta jo nekaj minut in številke se nismo spremenile. »Verjetno se je pokvarila in zato piska,« je rekel Nik. » Ampak, to je kata-katastrofa! Spet bo nastala časo- časovna zmeda,« je rekel Samo. »Greva gor,« je bil odločen Nik in se odpravil na drugo stran stolpa. Samo mu je tiho sledil. Za stolpom je bilo bolj temačno, a kljub temu sta hitro našla okrogla vrata, ki so vodila v stolp. Bila so priprta in ključavnica je bila zlomljena. »Nekdo je vlomil,« je ugotovil Nik. »In pokvaril uro,« je dodal Samo, ki je postal tako nemiren, da je pozabil jecljati. Glavo sta vtaknila v luknjo in prisluškovala. Ničesar ni bilo slišati razen piskanja. »A se kaj vidi!« se je za Nikom in Samom oglasil dekliški glas. Tako sta se prestrašila, da sta z glavama butnila skupaj, ko sta se hotela obrniti ob naenkrat. Za njima je stala Samova prijateljica Maja. Oblečena je bila v trenirko in je široko zehala. »Slišala sem piskanje,« je pojasnila in pogledala Sama. »Dobro jutro, Samo, lahko bi se malo lepše oblekel.« Ker trenutek ni bil najbolj primeren za medsebojno spoznavanje, so hitro zlezli v luknjo. Nika je presenetilo, kako pogumno je šla Maja za njima. Klanec, ki je peljal v zgornje prostore, kjer je bil urni mehanizem, je bil temen in zato so lezlo po njem kar na slepo. Zgoraj pa je gorela luč in zaradi sence na hodniku so lahko dobro videli, kaj se dogaja v prostoru. V črno oblečen deževnik se je sklanjal nad srebrnkasto škatlo in nekaj popravljal. »Ali popravlja ali kvari?« je šepetaje vprašala Maja. Tedaj se je črni deževnik zarežal: » Tega ne bo znal nihče več popraviti! Deževnigrad bo plesal, kot bom jaz žvižgal. »Tale ni ravno pri-prijazen,« je zašepetal Samo. Spogledali so se in se molče strinjali. Samo in Nik sta tiho zlezla v prostor. Ko sta bila že čisto blizu črnega deževnika, se je ta dvignil in se obrnil. Na njegovem obrazu ni bilo sledu presenečenja. Samo in Nik sta ga zgrabila eden za glavo drugi za zadnji del. Maja je iz torbe z orodjem, ki je ležala na tleh, potegnila lepilni trak in črnega deževnika prilepila k steni. » Zdaj pa povej, kdo bo živž-žvižvgal,« ga je preteče pogledal Samo. Črni deževnik ni niti trznil, le medlo se je nasmehnil. »Dobro ste opravili,« je rekel, » zelo dobro!«

NENAVADNI SPREJEMNI IZPITI[uredi]

Maji, Niku in Samu se je zdelo vse skupaj precej čudno in pomislili so, da črnemu deževniku morda manjka kakšen kolešček v glavi. Če je tako nor, bi lahko storil še kaj hujšega… Tedaj je vstopila agentka. Oblečena je bila v temno rjav kostim in na prsih imela značko deževnikarske visoke šole. Bila je zelo postavna in Maja je z odprtimi usti bolščala vanjo. »Pozdravljeni,« je rekla z odločnim glasom, »sem agentka Čvrsta in odgovorna sem za testiranje novih agentov. Tudi sicer učim na deževnikarski visoki šoli.« »Seveda, tole je bil test,« je bila pametna Maja, »se mi je kar zdelo, da bo kaj takega. To so ponavadi nenapovedani.« Agentka Čvrsta je polistala po papirjih: »Res je, to je bil test oziroma sprejemni izpit. Iz Deževnigrada se je na izpite prijavilo sedemnajst deževnikov, a samo trije ste se odzvali na piskanje. Čestitam.« »Lani jih je bilo več,« se je oglasil črni deževnik, ki je bil še zmeraj prilepljen k steni. »Morda smo piskanje dali prepotiho.«  »Ne bi rekla. Povejte imena, da vas vpišem v seznam,« je rekla agentka Čvrsta, »potem pa odlepite Bubo. On je šolski pomočnik in pomaga pri pripravi akcij.« Maja, Nik in Samo so povedali svoja imena in odlepili pomočnika. »A nas boste še tes-testirali, ali smo zdaj spre-sprejeti v šolo?« je zanimalo Sama. »A imamo lahko tudi mi druga imena? Jaz ne bi bila rada agentka Maja, ampak agentka Spretna. Ali pa Pametna,« je pohitela Maja in še vedno občudujoče bolščala v Čvrsto. »Maja, Samo in Nik, sprejeti ste na deževnikarsko visoko šolo, ker ste dobro opravili sprejemni izpit. Na začetku meseca pridite k nam. Živeli boste v internatu blizu šole, urili se boste s starejšimi agenti in v dveh letih in pol morate opraviti vse izpite, po kakršnem koli vrstnem redu boste želeli. Drugo boste izvedeli na začetku šolskega leta. Glede imen je pa tako, da nekatere agente imenujemo po njihovi najbolj opazni lastnosti. Tiste, ki spadajo v znanstveni sektor, imenujemo po številkah, tisti, ki se ukvarjajo z notranjimi zadevami, pa navadno obdržijo svoje ime. Vendar s tem se vam za zdaj ni treba obremenjevati!« je povedala agentka Čvrsta. »No, zdaj pa pojdite domov in vidimo se čez približno dva tedna,« je dodal pomočnik Buba. »Toda o tem, kar se je tukaj dogajalo, nikomur niti besede! Dajte deževnikarsko besedo.« Maja, Samo in Nik so v en glas rekli: »Častna deževnikarska,« in ponosno odšli. Bili so tako veseli, da bodo lahko postali deževnikarji, da so na trgu na ves glas zavriskali.

DEŽEVNIŠKA PESEM O USPEHU
Če nekaj si močno želiš,
potem, ko enkrat to dobiš,
veselje je tako veliko,
da pozabiš na oliko.

MODRI SPEČE GRUDASTO PEČENKO[uredi]

Ko je Modri izvedel veselo novico, je bil tako ponosen na Nika, da je v svojem umazanem stanovanju poiskal star telefonu podoben aparat. Poklical je nekaj svojih znancev in Nikovo družino ter vse povabil na vrtno zabavo. Tudi soseda Marta je obljubila, da pride, a le pod pogojem, da najprej pospravi njegovo luknjo. Ta se je na koncu tako svetila, da je Nik mislil, da se je znašel na nekem drugem kraju. Tudi Nikova mama in oče sta bila srečna , le da mama ni hotela poslušati o nevarnih prigodah deževnikarjev, ker bi jo to preveč razburilo. Raje je odšla v kuhinjo pogledat, kako se peče pečenka. Nik je smel pripeljati tudi Majo in Sama. Bil je zelo vesel, a tudi vznemirjen, kajti upal je, da bo na zabavo prišel tudi Bizi, ki ga doslej ni videl še nihče. »Saj je vseeno, ali Bizi res obstaja ali ne,« je menila Maja. »Tebe pravzaprav zanima, ali je Modri deževnikar. Tega pa ne boš izvedel, četudi Bizi obstaja.« »Če je Modri dež-deževnikar, zakaj bo to skri-skrival?« je vprašal Samo. »Vidva sta pa res brihtna. Verjetno ima tajno nalogo in dvema mulcema, pa čeprav bodočima agentoma, je res ne more izdati.« Samo in Nik sta se spogledala ob tej zanimivi Majini domnevi. Potem so jedli grudasto pečenko, ki je bila skoraj tako dobra kot mamina, pili sok iz eksotičnih korenin in se veselili. Ko je bila ura pozna in so bili že malo utrujeni, so Maja, Nik in Samo odlezli za hišo in se zleknili na mehko zemljo. Zasanjano so se pogovarjali o tem, kakšno življenje jih čaka najprej v šoli in potem kot prave agente. Majo in Nika je najbolj zanimal zunanji svet in velika bitja, Sama pa notranje zadeve. Strmeli so v zgornji del rova in opazovali, kako se prižigajo modrikaste lučke, veliko lepše od zvezd na nebu.