Deževnikarji - Glistosrbeži in lepljiva snov
| Deževnikarji - Glistosrbeži in lepljiva snov Špela Kuclar |
| |||||||||||
MAMINO JUTRO
[uredi]Nikova mama obožuje jutranje svitanje. V Deževnigradu, znamenitem mestu pod zemljo, bi bila popolna tema, če ne bi imeli podjetja za javno razsvetljavo. Mojstri, ki skrbijo za luči, so pravi umetniki. Preden zjutraj prižgejo luč, uprizorijo svitanje, kakršnega si ljudje na zemlji ne morejo predstavljati niti v sanjah. Barve se prelivajo svetleče črne, temno modre, srebrnovijolične do zlatorumene in vse bolj sijejo, dokler se ne zdani. Nikova mama je vsakokrat znova občudovala delo mojstrov luči.
Toda to jutro ni niti pogledala skozi okno. Stala je v sinovi sobi od pospravljeni postelji. Na steni je bil ukrivljen kos pergamenta in na njem je pisalo:
DEŽEVNIŠKA PESEM O DEŽEVNIKARJIH
Deževnikar postane tisti,
ki brez strahu ogromni glisti,
stisne vrat in jo prisili,
da solzavo prošnje cvili.
Na mizi je poleg knjig ležal dokument deževnikarske visoke šole. Nikova mama ga je vzela v roke in prebrala. Mami se je v mislih prikradla podoba mladega deževnika, ki ga je razkosala krilata žival. Tiho je zajokala. Deževnikarska visoka šola Nik je opravil težke sprejemne izpite in bil sprejet na šolo, kjer se urijo posebni agentje, raziskovalci zunanjega sveta. Deževnikarji
ADIJO, DEŽEVNIGRAD!
[uredi]Na glavnem trgu v Deževnigradu je zjutraj vse vrvelo, deževniki so hiteli v službe in šole. Nik je stopil iz grudarne in žvečil odličen prsteni kolač. Dogovorjeno je bilo, da se sestanejo prav tu, kjer se navadno tare turistov. Niku se je zdelo kar preveč drzno. Nika, Majo in Sama naj bi na glavnem trgu čakal kurir in jih odpeljal v cono – strogo varovano območje, na katerem sta poleg deževnikarske visoke šole tudi raziskovali center in bunker.
Maja pa ni razmišljala o tem, kam jih bo odpeljal kurir. Strmela je v plakat, ki je napovedoval koncert pevke Truščice. Po vsem mestu so viseli plakati z njeno sliko. Bila je prava zvezda in deževniki so jo oboževali. Njen koncert je vedno obiskalo več tisoč deževnikov.
»Kdo ve, ali si bomo lahko ogledali koncert,« je na glas razmišljala Maja. »Kaj, če nas bodo imeli zaprte v coni? «
Nik in Samo sta si mislila svoje. Kakšen koncert neki, šola je vendar šola!
Oddahnila sta si, ko se je poleg njih ustavil moder deževnikarski avto. Deževniki so okoljevarstveno ozaveščeni in imajo posebna prevozna sredstva, ki ne spuščajo v zrak škodljivih snovi. Večinoma jih poganja elektrika, ki jo pridobivajo z izrabljanjem toka podtalnih vod.
»No, pa se spet vidimo, « je rekel Buba, šolski pomočnik, ki so ga spoznali na sprejemnih izpitih. »Hitro noter, agenti! «
Kako lepo, da jim je rekel agenti.
Nik je opazil, da so jih neki turisti fotografirali, in se je hotel skriti. Toda njihova pozornost Bube ni motila in videti je bilo, da se je celo rad malce razkazoval. Tudi ko so odpeljali, se je Buba nasmihal kot kakšen igralec.
»Mar ni delo deževnikarjev tajno?« je vprašala Maja.
Buba se je zarežal: »Zdaj je edina priložnost, da me kdo opazi! Veste, jaz ne hodim na odprave in zato o meni nikdar ne pišejo v Vsakdanjiku ali drugih časopisih. Moja naloga je, da pomagam izuriti dobre agente. To je vse.«
»Zakaj pa ne hodiš na odprave?« se je začudil Samo.
»Nisem nor! Veste, kako nevarno je tam gori,« je s strašljivim glasom rekel Buba in se obrnil proti njim, »veste, koliko jih umre!«
Spogledali so se in obmolknili.
POT SKOZI SUHIDOL
[uredi]Suhidol je večje mesto, katerega rovi in trgi so skopani v bolj suhi zemlji. Zato iz Deževnigrada, ki ima vode dovolj, uvažajo vlago, brez katere deževniki ne morejo živeti. Tudi tukaj so plakati napovedali veliki koncert pevke Truščice. Peljali so se mimo mestnega središča , nato pa zavili v velik rov z imenom Moja gruda. Tu je bila tovarna sveže zemljice in drugih dobrot, ki jih prodajajo v grudarnah daleč naokoli, tudi v Deževnigradu.
Deževniki v Moji grudi so pridno mesili in pekli. Maks, čigar oče in mati sta bila tu zaposlena, jih je že nestrpno čakal pred vhodom. Nosil je torbo, ki se je nevarno raztegovala pod težo prstenih kolačev, svežih žemljic in grudinov. Ko je vstopil, je v avtu prijetno zadišalo.
»Živjo! A samo trije ste,« je rekel in si popravil očala. »Kje pa je Franko?«
Maja, Nik in Samo so si ga nejeverno ogledovali. Z obilno postavo, hvaležno za vsak grudnin, se jim Maks ni zdel prav primeren bodoči agent. Ko pa so si ga bolje ogledali, so opazili bistre, malce otožne oči.
»A tisti iz Zračindola,« je rekel Buba, »zbolel je in ga letos ne bo.« Kdo ve, ali je Franko res zbolel, je pomislil Maks. Čisto mogoče je, da si je premislil in ne želi postati deževnikar, ki bi moral za dobro sveta žrtvovati svoje življenje.
DEŽEVNIŠKA PESEM O GLASBI
Obstaja zvok, ki te premami,
obstaja šum, ki te zapelje,
ko slišiš hrup, ki te premami,
v neznano glasba te odpelje!
CONA
[uredi]Nik in Samo sta se prebudila iz dremeža, šele ko so se pripeljali v cono. Maja in Maks pa sta ves čas razpravljala o Truščici in se basala z grudnini. Bila sta ljubitelja in poznavalca glasbe in strinjala sta se, da je rock smiselno dopolnjevati z opero, kakor to počne Truščica.
Buba je varnostnikoma pred rovom pokazal prepustnico.
»O glej, glistosrbeži gredo v šolo,« je rekel eden, medtem ko je drugi precej zaskrbljeno dodal: »A samo štiri imaš? Letos jih je pa malo!«
»Vsako leto je slabše,«je zamrmral Buba, »kdo je pa še tako trapast, da bo hodil gor in nosil glavo naprodaj. Mladi imajo danes radi mir.«
»Res je ... res,« sta se strinjala varnostnika in jih spustila v rov. Ta je bil sprva ozek, potem pa se je nenadoma razširil in razdelil v več deset rovov. Le eden je vodil do šole in centra.
»Glistosrbeži? Še nikoli nisem slišala te besede,« je rekla Maja.
Edino Maks je vedel, kaj pomeni, ker je bil njegov brat deževnikar.
»Tako rečejo bodočim agentom, ki so še pravi zelenci. Če bi napadli glisto, bi ta mislila, da jo nekaj srbi.
Od tod izraz glistosrbeži.«
»Aha,« je zavzdihnila Maja. Mislila je, da mladim agentom rečejo tako zato, ker še niso usposobljeni za večje naloge, ampak le za praskanje glist tam, kjer jih srbi.
Peljali so se mimo navpičnih rovov, ki so vodili na zemljino površje. V enem od nji se je prav takrat odprlo dvigalo, ki je pripeljalo deževnikarje z odprave na zemlji. Veselo so se objemali.
Rov se je spet razširil, nato je Buba zapeljal v stransko luknjo in parkiral poleg drugih avtomobilov.
Razširjeni del rova v coni je bil nekakšno dvorišče. Večje stranske luknje so vodile do raziskovalnega centra, do deževnikarske visoke šole in do bunkerja, kjer so živeli in se urili agenti. Manjše luknje pa so bile povezane z navpičnimi rovi, ki so vodili na zemljino površje.
POSUŠENI JUNAKI
[uredi]Osemnajst novincev je pred vhodom v šolo nestrpno čakalo na navodila. Šele ko je šolski pomočnik dvignil v zrak zastavo deževnikarske visoke šole, sta prišla agentka Čvrsta in agent Mali. Pozdravila sta jih in jim na kratko razložila zgodovino šole.
DEŽEVNIŠKA PESEM O GLISTOSRBEŽIH
Dokler šole ne dokončamo,
glistosrbeži smo vsi,
pa četudi se bahamo,
da smo izobraženi.
Nato so jih razdelili v pet skupin in jim dodelili inštruktorje. Nik, Maja in Maks so dobili inštruktorja Riga. Po častnem pozdravu bodočim deževnikarjem so inštruktorji svoje varovance odpeljali v luknje. Preden so lahko odšli v svoje prostore, so si morali izbrati učne predmete.
OBVEZNI PREDMETI
• zunanji svet
• poznavanje velikih bitij in drugih živali na zemlji
• medsebojni odnosi
• praktično delo
IZBIRNI PREDMETI
• vplivi zunanjega sveta
• snovi in predmeti zunanjega sveta
• neverjetna vadba za telo
• kondicijske priprave
Neverjetne vadbe za telo že dolgo ni nihče vzel za izbirni predmet, zato je bilo težko izvedeti kaj o njem. Tudi starejši študentje niso vedeli ničesar povedati o tem. Niku se je prav zato zdel predmet zanimiv in se je prijavil. Vsi drugi so vzeli za izbirni predmet snovi in predmete zunanjega sveta, le Samo se je odločil za vplive zunanjega sveta.
»Zdaj pa takoj spat, jutri vas čaka že prva akcija,« je z visokim glasom rekel agent Mali in pospravil prijavnice. »Lahko noč.«
Bodoči agenti so se odplazili v luknje, ki so jim jih dodelili.
Na stenah hodnikov so visele slike z odprav na zemljino površje. Nekatere so prikazovale mesto, druge kmetijo s kravami in prašiči, tretje dvorišče otroškega vrtca. Nekoč so deževnikarji prodrli na njivo blizu letališča in prvič videli letala. Poimenovali so jih krilati kovinski mobili. Nekemu deževnikarju je vlak prepolovil telo.
Slika deževnikarja, ki ga je odnesla krilata žival, je Nika tako prevzela, da ni opazil, da je ostal sam na hodniku. Ker še ni bil zaspan, se je odločil, da si bo skrivaj ogledal svojo novo šolo. Tiho se je splazil po hodniku. Prilezel je do luknje, v katero je prihajalo le nekaj svetlobe. Odprl je vrata in zlezel v prostor, kjer so bili v velikih prozornih omarah spravljeni posušeni deževnikarji. Pod vsakim je pisalo, kaj se mu je zgodilo. Večinoma jih je izsušilo sonce, ker se niso pravočasno vrnili pod zemljo.
Šele v zadnjem desetletju so izumili obleko iz plastike, ki zadržuje vlago. Od takrat se le redko zgodi, da bi koga izsušilo.
Nik je odkril, da so v posebnih vitrinah tudi posušeni nepridipravi. To so bili tisti deževniki, ki se niso šolali za raziskovalce zunanjega sveta, ampak so na lastno pest lezli ne zemljino površje. Iskali so zanimivosti in jih potem za velike denarce prodajali v mestih pod zemljo. Ker niso bili dobro izurjeni in opremljeni, jih je veliko pomrlo.
»Tvoji kolegi že pridno spijo,« je Nika prestrašil inštruktorjev glas.
»Neubogljivi deževniki lahko hitro končajo kot tile tukaj.«
To je bilo vse, kar je inštruktor rekel, preden je odšel. Nik se je tako prestrašil, da ga je kar odneslo v posteljo.
TEŽAVE PRED PRVO AKCIJO
[uredi]Zjutraj je Maja vsa navdušena razlagala, kaj se ji je ponoči sanjalo. Bila je na koncertu Truščice. V sanjah je zlezla na oder in s Truščico sta skupaj odpeli refren. Občinstvo je podivjalo od navdušenja.
Samo je prikimaval, vendar je ni poslušal. Navdušeno si je ogledoval moderne luknje, v katerih so bivali. Postelje so bile manjše luknje, vdelane v stene, razsvetljava in pohištvo sta bila najsodobnejša. Uniforme študentov so bile imenitne in le po barvi so se ločevale od pravih deževnikarskih uniform.
Iz glavnega rova se je zaslišal nenavaden hrup. Vsi so odhiteli pogledat, kaj se dogaja.
»Ne dovolite, da bi imeli naše kolege zaprte, in podpišite peticijo!« se je drl študent drugega letnika. Njegove kolege so kaznovali, ker so odšli na zemljino površje brez dovoljenja.
»Zakaj nas učijo, da moramo misliti s svojo glavo, če nas potem kaznujejo,« je pozival k protestu. »Šolamo se za agente, toda brez poguma ni nič!«
Večino študentov je prepričal, da so podpisali peticijo.
Ko so prišli agent Mali in inštruktorji, se je hrup malce polegel. Agent Mali je stopil na vidno mesto in zajel sapo.
»Lepo da se borite za svoje pravice. Ponovno bomo razmislili, kaj naj storimo s kaznovanimi. Vendar zbiranje na javnih krajih In hujskanje na naši šoli ni dovoljeno. Na dan koncerta ne boste imeli prosto, ampak boste morali očistiti stare rove. Koncert je prepovedan!«
Uporniki so povesili glave in prostor je zajela tišina. Počasi so pobito odlezli ba prva predavanja.
PRVIČ NA ZEMLJINEM POVRŠJU
[uredi]»Dvignite glave,« se je ob koncu ure zarežal učitelj predmeta poznavanje velikih bitij in drugih živali na zemlji. »Saj ste vendar pomagali svojim kolegom, da ne bodo tako dolgo zaprti. To je pogumno dejanje!«
Študenti so bili zbegani. Dobro je, da so pomagali kolegom, vendar sedaj ne smejo na koncert, ki so se ga tako veselili. Maja je bila obupana in na tihem se je jezila na predrzneže, ki so se brez dovoljenja odpravili na zemljino površje.
Pri predmetu praktično delo so se zbrali v skladišču pripomočkov za delo na zemeljski površini. Inštruktor Rig je Niku, Maji in Maksu razkazal zaščitna oblačila. Podrobneje so si ogledali zaščitne uniforme iz plastike, ki zadržujejo vlago. Ko so jih oblekli, se je izkazalo, da je Maksova uniforma premajhna, in morali so mu poiskati večjo.
Ko so bili pripravljeni za izhod, so se odpeljali v enega izmed rovov.
Agent Rig jim je med vožnjo razložil vse o dvigalih, ki peljejo na površje. Pripovedoval jim je o tem, kako se tam zgoraj čez dan spreminja svetloba in kako različno velika so velika bitja.
Prilezli so do navpičnega rova in vstopili v dvigalo. Inštruktor Rig je pritisnil na gub in hitro so se začeli dvigovati proti zemljinem površju. Maja, Nik in Maks so postajali vedno bolj vznemirjeni.
»Moj brat pravi, da je zgoraj noro,« je zamrmral Maks, ki se je pod obleko potil kot vodni aparat.
»Kako noro?« je zanimalo Majo. Od napetosti se ji je kolcnilo, potem pa je umolknila. Prispeli so tik pod zemljino površje. Zlezli so v medprostor, ki je mejil na zunanji svet in se je imenoval opazovalnica. Samo vrata so jih ločila od zunanjega sveta.
Maja in Maks sta se prilepila na steklo in opazovala okolico.
DEŽEVNIŠKA PESEM O DREKAČIH
Taki, ki jim nič ni prav
in po svoje se ravnajo,
so prav zoprni drekači,
zgubo z njimi vsi imajo.
VELIKA BITJA V PARKU
[uredi]Opazovalnica je imela razgled na slaščičarno sredi parka. Bila je pomlad in na vrtu slaščičarne so se ljudje sladkali s torticami in pili kavo. Rože so cvetele in modro nebo je bilo brezmejno. Ta brezmejnost gane še tako prekaljenega deževnikarja. Pod zemljo so vedno videli konec in takega pogleda niso bili vajeni.
Dolgo jih je agent Rig pustil, da so se razgledovali. Svetloba se je medtem spremenila v oranžno in v slaščičarno je prišlo še več ljudi. Deževnikarji so jo imenovali zemljičkarna.
Velika bitja se jim niso zdela tako grda, kot si jih nekateri opisali, češ da imajo skremžen obraz in okorno telo.
Nik je nedaleč stran zagledal še eno opazovalnico. Ko je bolje pogledal, je videl deževnikarje, ki pozorno opazujejo vrt in zemljičkarno. O tej odpravi je Nik pred kratkim bral v Vsakdanjiku.
Maksu je zakrulilo v želodcu tako glasno, da so se spogledali.
»Verjetno je čas, da gremo dol, « se je Maks pogladil po trebuhu. »Na dobro kosilo.«
Začel je lesti proti dvigalu in razmišljal je, ali mu je mama že poslala novo pošiljko grudninov in svežih žemljic.
Tedaj pa je agent Rig glasno spregovoril: »To ni šolska ura, ki se konča, ko zazvoni. To je odprava. Odprava se konča takrat, ko je delo opravljeno, in ne takrat, ko komu kruli v želodcu.«
Zastrmel se je v osuple bodoče agente. Ostali bodo tukaj in pomagali deževnikarjem iz sosednje opazovalnice, dokler ne bodo ti nabrali dovolj vzorcev smeti.
RESNO DELO, TEMNA NOČ
[uredi]Maks se ni mogel sprijazniti s tem, da ne bo dobival toplih obrokov. Žalosten si je ogledoval posušeno instant zemljico in oči so se mu orosile. Nikoli si ni mislil, da bo kdaj stradal.
Medtem se je zunaj znočilo in v zemljičkarni so se prižgale lučke.
Lepo je bilo z Rigom opazovati dogajanje na zemlji in se obenem pogovarjati o vsem mogočem.
Zadnji gostje so zapustili vrt. Lučke so ugasnile in nekdo je pred vrata zemljičkarne odložil dve veliki črni vreči. Ko je odšel, je Rig odprl prehod. Zlezli so ven in prvič zajeli nočni zrak zunanjega sveta. Maks je takoj segel po zemlji in jo poznavalsko pokusil. Z nekaj začimbami bi bila lahko odlična.
Iz sosednje opazovalnice so trije agenti odhiteli proti črnim vrečam. Na polovici poti so se morali ustaviti. Iz teme sta stopila mladenič in mladenka. Držeč za roke, sta sedla na bližnjo klop in staknila glavi.
Sredi noči se je Maks prebudil, ker mu je krulilo v želodcu. Bilo je očitno, da so sredi čakanja zaspali. Hitro je pogledal proti prazni klopci ob zemljičkarni in nato proti vrečam. Naokrog so lezli agenti in nabirali vzorce. Rig je bil zunaj in jim jih pomagal nositi.
DEŽEVNIŠKA PESEM O POLJUBU
Vsako bitje je svoj svet,
čisto samosvoj planet,
a naj bo človek ali glista,
ljubezen njuna je pač ista.
Maks je hitro zbudil Nika in Majo in odhiteli so ven. Pridružili so se ostalim in takoj dobili zadolžitev. Nabirati so morali sladko lepljivo rjavo snov. Maks se ni mogel dolgo upirati in jo je skrivoma malo pokusil. Bila je sladka kot nekatere koreninice, vendar veliko bolj zanimivega okusa.
Ko so nabrali dovolj vzorcev, so se vrnili v opazovalnico. Agent Rig jih je pohvalil in jim naročil, naj do naslednjega dne napišejo poročilo o dogajanju in preučijo vse, kar jim je neznano. To je bila kazen, ker so zaspali.
SLADKO LEPLJIVO SNOV UKRADEJO
[uredi]Maks je kmalu po odpravi zbolel. Zaradi hudih krčev je bil ves rožnat v obraz. Če mu je kdo prinesel hrano, se je zvil od slabosti in je ni niti pokusil. Vsi so menili, da mu je škodil zrak na zemlji, toda Maks se ni strinjal z njimi. Prepričeval jih je, da je bilo krivo pomanjkanje hrane.
»Pomanjkanje hrane,«je jezno rekel Nik. Kmalu po odpravi je v skladišče odnesel Maksovo zaščitno obleko in v njej odkril ostanke sladke lepljive snovi. Ker je Maksa dobro poznal, je vedel, da se je posladkal z njo.
Maja, Samo in Nik so se jezili na Maksa, ker jim ni povedal resnice. Maksu je postalo resnično žal.
Nekaj dni kasneje je deževnikarsko visoško šolo pretresla strašna novica. Nekdo je ponoči vlomil v raziskovalni center in ukradel sladko lepljivo snov. Nik, Maja in Samo so takoj osumili Maksa. Ta jim je le s težavo dopovedal, da sploh ne ve, kje je spravljena snov, ki jo je pretihotapil z zemljinega površja, in da ponoči sploh ni vstajal iz postelje. Naposled so mu le verjeli.
Učitelji in inštruktorji so bili razburjeni.
Samo je Niku pripovedoval, kako so nekoč deževnikarji na zemlji našli rastlino, ki jo zdaj dodajajo grudi v grudarnah za boljši okus. Da je rastlina koristna, so ugotovili po naključju. Ko je neki deževnikar nesel rastlino v raziskovalni center, je padel v vročo vodo in rastlina je začela oddajati prijeten vonj. Kmalu zatem so ugotovili, da je gruda veliko okusnejša, če ji pred peko dodajo to rastlino.
»Vidiš, kako zunanji svet lahko vpliva na našega,« je Samo končal svojo pripoved.
Nik je hodil po šoli kot detektiv. Bil je pozoren na vsako malenkost in zbrano je motril dogajanje. Kadar so imeli vaje v raziskovalnem centru, je stikal za dokazi, ki bi mu lahko pomagali odkriti tatove lepljive snovi.
»Za kaj bi sploh lahko imeli sladko rjavo lepljivo snov,« se je spraševala Maja.
»Koristno bi jo lahko uporabili pri gradnji rovov!«
Toda to ni bil pravi odgovor.
TRUŠČICA JE ZBOLELA, KONCERT ODPADE
[uredi]Maks je nenadoma planil iz postelje. Kar v spodnjem perilu je odhitel v učilnico, kjer so Maja, Nik in Samo poslušali predavanje o medsebojnih odnosih.
Z Vsakdanjikom v roki je Maks stopil pred razred in požel dobro mero posmeha. Urno se je obrnil in odšel ven, Maja, Nik in Samo pa so pohiteli za njim.
»Vse je jasno,« je mahal s časopisom in jim pokazal članek, v katerem je pisalo:
TRUŠČICA ZBOLELA KONCERT ODPADE
Slavna pevka Truščica je zvečer obedovala v odlični restavraciji v Suhidolzavas v Suhidolu. Že ponoči je začutila hude krče in v obraz je postala rožnata. Ker se ji stanje ne izboljšuje, se organizatorji bojijo, da bodo morali koncert odpovedati.
»Rožnata, tako kot jaz!« je besnel Maks. »Mogoče je jedla rjavo lepljivo snov!«
»Mogoče je jedla hroščev drek,« je rekel Samo. »Kako veš, da je zbolela prav zaradi te snovi? In kje naj bi jo sploh dobila?«
Maks je obrnil list v časopisu in opozoril na oglas:
NOVI OKUSI GRUDNINOV IN PRSTENIH KOLAČEV IZ GRUDARNE SUHIDOL.
Nato je odprl škatlo z grudnini, ki mu jih je poslala mama.
»Ti so novi! Imajo okus po lepljivi snovi. Boste pokusili?« Vsi so odkimali.
»Ne bojte se, slabo ti postane samo, če se jih prenažreš!«
Vsak je pojedel po en grudnin in bili so zares okusni. A za deževnike to ni bila zdrava hrana. Vedeli so, da sladke lepljive snovi ne smejo jesti.
KDO JE TAT
[uredi]Nekaj dni in noči so Nik in Maks ter Samo in Maja izmenjaje stražili pri izhodu iz cone. Vedeli so, da bodo nepridipravi spret poslali lepljivo snov v Suhidol. Inštruktorju Rigu so povedali o svojem načrtu in dobili dovoljenje, da zadevo raziščejo.
Ko sta bila na vrsti Maks in Nik, sta se z varnostnikoma dogovorila, da za škatlo grudninov lahko preiščeta vse avtomobile, ki bodo zapustili cono.
Zelo pozno, ko so luči v rovih samo še brlele, je pripeljal avto. V njem sta sedela dva deževnikarja. Eden je skozi okno pomolil prepustnico. Ko sta mu varnostnika pojasnila, da morajo preiskati avto, se je hudo razburil. Mrkega obraza je zlezel ven in pojasnjeval, da to res ni potrebno in da ne vedo, s kom imajo opravka. A ker je treba pravila spoštovati, je moral popustiti.
»Kaj pa je to?« je vprašal Nik, ko je našel sladko rjavo lepljivo snov v plastičnih vrečah.
»Odpadki! In kdo si ti, glistosrbež?« ga je oholo vprašal deževnikar.
»Bodoči agent Nik. Sumim, da imate nepoštene namene, in vam prepovedujem izhod,« je rekel Nik.
Deževnikar je prasnil v smeh in tudi varnostnika je Nikova odločnost zabavala.
Nihče od njih tedaj še ni vedel, da tudi vodstvo šole in centra opazuje dogajanje. Ko so iz zasede prilezli agent Mali, agentka Čvrsta, inštruktor Rig in pomočniki, je stvar postala resna tudi za deževnikarja. Agent Mali je tudi drugemu deževnikarju ukazal, naj zleze iz avta.
Ven je s sklonjeno glavo prilezel Maksov brat.
»Bin!« je vzkliknil Maks.
»Maks, ni tako, kot je videti ...« je zamomljal. V bratovih očeh je opazil razočaranje in prezir.
Deževnikarja so odpeljali, Maksa in Nika pa pohvalili.
ČIŠČENJE NAMESTO KONCERTA
[uredi]Če Truščica ne bi odpovedala nastopa, bi Nik, Maja, Samo in Maks zaradi uspešne akcije smeli oditi na koncert. Kakšna škoda, da je bil prestavljen. »In tole smo dobili za nagrado, orkaglista!« se je jezila Maja, ko so čistili star rov. Smrdel je po izločkih hroščev. »Kaj bi šele morali delati, ko bi nas kaznovali,« je godrnjala. Maks je bil tako razočaran nad bratom, da je izgubil veselje do hrane in voljo do govorjenja. Stradal je in molčal. Da bi ga vsaj malo razveselili, so se postavlil predenj in mu zapeli. Tudi Nik se je potrudil in pel. Če bi jih Truščica slišala, bi v hipu postala še bolj rožnata v obraz. Peli so tako neubrano, da bi se ji zdravje znova poslabšalo. Daleč stran v Suhidolu pa je slavna pevka počasi okrevala. V mislih je načrtovala sijajen koncert, ki bo Suhidol, Deževnigrad in Zračnidol spravil na noge. Ne bo trajalo dolgo, ko bo Truščica spet napovedala veliki koncert.
DEŽEVNIŠKA PESEM O VPLIVANJU
Jaz sem majhen, nepomemben
delček našega planeta,
toda če se družim s tabo,
skupnost mnogo več obeta.
DEŽEVNIŠKA PESEM O SLADKEM
Ko pogoltneš sladko stvar,
se ti zdi, kot da si car.
čudovit okus je most,
ki pripelje te v slabost.