Dežela polne lune

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dežela polne lune
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ste že videli deželo polne lune? Niste? Seveda ne, saj je to dežela, ki jo zaman iščete na zemljevidu, ker je ni na njem. Ni je niti v atlasu in ne na globusu. Dežela Polne lune je pravljična dežela. Zanjo vedo le pravljičarji, pesniki in pisatelji, pa vnuki in vnukinje, ki so jih vanjo popeljali dedki in babice s svojimi pravljicami. V deželo Polne lune ne moremo peš, ne s kolesom pa tudi z motorjem ne. Tja ne vozijo ne avtobusi in ne vlaki. Pa tudi raketa ne zmore tako dolge in težke poti v deželo Polne lune. Pa vendar pridni otroci, ki radi poslušajo pravljice, pogosto odpotujejo v deželo Polne lune. Tja jih popelje domišljijska kočija, v katero je vpreženih sedem krilatih sanjskih konj. Ta dežela ni ne na jugu in ne na severu, ne na Zemlji in ne na Luni. Ta dežela je na planetu, ki je podoben hlebcu svežega kruha, katerega je mama pravkar vzela iz peči. Čez njegovo nebo se podijo mavričasti oblaki, moči pa ga dež, ki ni dež, ampak zlata pšenična zrna, ki padajo na tla. Sonce in Luna ga enako ljubeznivo božata s svojimi žarki od jutra do večera, od večera do jutra, ki ni ne jutro in ne večer, temveč začetek in konec pravljice.

V deželi Polne lune so prebivalci junaki pravljice. Tam so doma škratje, palčki, zmaji in vile in še mnogo drugih bitij, ki jih srečujemo v pravljicah. Ne stanujejo v hišah, ampak v pravljicah. So prijazna in družabna. Ko je otrokom najbolj dolgčas ali ko ne morejo spati, jih primejo za roko in vodijo iz pravljice v pravljico po ulicah domišljije, po katerih promet usmerjajo dedki in babice s pripovedovanjem pravljic. Ko pa so otroci utrujeni in se jim pričnejo zapirati oči, pokličejo sanjske vrance, ki jih v kočiji spokojnosti odpeljejo domov v posteljo.

Tudi na tem planetu se menjavata mlaj in polna luna. Najlepše je seveda ob polni luni. Ta čas je za deželo največji praznik. Takrat se rodijo pravljične Mehko in nežno se izvijejo iz miselnega ovoja in v vsej svoji zanimivosti zazvenijo v prostor večnosti.

V taki praznični noči se je rodila vila Rastimila.

Vile niso človeški otroci. To so hčerke Lune in Sonca in jutranje rose.

Tiste noči je bilo nadvse slovesno. Prebivalci Polne lune so se zbrali na jasi ob kristalnem gradu, kajti ded Vseved je pred mnogimi leti napovedal, da boni k tega dne Luna in Sonce v takem položaju, da lahko pokličeta v življenje novo vilo. Vsi so jo pričakovali. Vile so spletle zibelko iz najmehkejšega ločja. Ptice so jo obložile z najmehkejšim puhom raznih semen. Pajki pa so spletli gosto mrežo nad zibko, da mlade vile ne bi preveč motilo sonce. Dedki in babice, Sneguljčica, Janko in Metka, Mojca Pokraculja in drugi so ugibali, kako bo ime mladi vili. Pa se nikakor niso mogli dogovoriti. Prepirali so se in prepirali, vendar le polglasno, da ne bi zmotili izjemnega dogodka, ki se zgodi le vsakih nekaj tisoč let.

Prišla je polnoč. Pa se ni nič zgodilo. Noč se je prevesila v drugo polovico in že je začela podajati roko mlademu jutru, ki je počasi vstajalo v kristalnem gradu. Luna se je že hotela umakniti k počitku v svojo srebrno mrežo, ki je bila v krošnji najvišjega hrasta v deželi Polne lune in se je zibala v rahlem vetru. Se enkrat se je ozrla po deželi in v slovo poslala svoj zadnji srebrni žarek do naslednje noči, ko bo spet prišel njen čas vladavine. Mlado sonce je že vstajalo. Veselo je poslalo prvi in najsvetlejši sončni žarek deželi in jutru v pozdrav. Lunin in sončni žarek sta se srečala na pol poti in v skupnem siju zažarela v rosni kaplji na košatem rožnem grmu. In glej čudo! Žarela sta v prekrasnem loku mavričnih barv. Žarela sta žarela in mavrični lok se je polnil. Širil se je in postajal je barvitejši. Bočil se je in sločil, dokler se ni sklenil v popoln krog s temno sredino, ki je počasi bledela, postajala svetlejša in svetlejša in naposled zablestela kot pravkar rojena vila. Iz mavričnega kroga se je rodila mlada vila. Njeni lasje so bili zlati kot sonce njene oči so bile sanjave kot noč polne lune in so spreminjale barvo v vseh odtenkih mavrice. Lica pa je imela nežna in sveža, kot je jutranja rosa na rožnem grmu.

Ko se je razvila iz mavričnega kroga, so jo vile ujele v naročje in položile v zibelko iz ločja. Ptice so ji zapele prvo uspavanko. Veter je zazibal zibko. Vsi zbrani so najprej zadržali dih, nato pa zaklicali v en glas:

"Rodila se je vila! "Naj živi vila!"

"Rastimila," je dodala sojenica, ki je pravkar skočila iz svoje pravljice in se je sklonila nad zibko mlade vile.

"Rastimila bo vladarica rastlin in živali. Stroga bo z njimi in mila obenem. Varovala jih bo. Jaz pa bom njena botra in bom bedela nad njo, nad njenim bitjem in žitjem. tako naj bo!" je dodala, stopila v zlati čoln in zaplula okrog viline zibke.

"Naj živi vila Rastimila!" so zavpili vsi, ki so bili tam.

"Naj bo nam in vsemu, kar živi, mila!"

Potem so odšli vsak v svojo pravljico k počitku, do časa, ko bo na Zemlji spet noč in bodo spet uspavali in kratkočasili otroke, ki ne bodo mogli zaspati.