Dežela, kjer človek nikoli ne umre
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Lepega dne je dejal neki mladenič: »Meni tale reč, da morajo vsi ljudje umreti, ni preveč všeč; pojdem in poiščem deželo, kjer človek nikoli ne umre.«
Pozdravil je očeta, mater, strice in bratrance ter odrinil. Hodil je dneve in dneve, hodil je mesece in vsa¬kogar, ki ga je srečal, je vprašal, če mu lahko pove, kje je kraj, kjer človek nikoli ne umre, vendar tega nihče ni vedel. Nekega dne je srečal starčka; bela brada mu je segala do prsi in pred sabo je potiskal s kamenjem naloženo samokolnico. Vprašal ga je: »Ali mi veste povedati, kje je kraj, kjer se nikoli ne umre?«
»Ne maraš umreti? Ostani pri meni. Dokler ne bom s svojo samokolnico razvozil vse te gore, kamen za kam¬nom, ne boš umrl.«
»In koliko časa boste potrebovali, da goro zravnate?«
»Sto let, najmanj.«
»In potlej bom moral umreti ?«
»I, seveda.«
»Ne, to mesto ni zame: hočem iti v kraj, kjer nikoli ne umreš.«
Pozdravil je starčka, pa hajdi spet na pot. Hodil je in hodil, pa prišel v tolikšen gozd, da mu ni bilo ne kraja ne konca. Tam je bil starček z brado do pasu in je s krivcem rezal veje. Fant ga je vprašal: »Oprostite, nemara mi lahko poveste, kje je kraj, kjer nikoli ne umreš?«
»Ostani pri meni,« mu je dejal starček. »Preden ne bom s svojim krivcem posekal vsega gozda, ne boš umrl. »In kako dolgo bo to ?« »No, dvesto let.«
»In potem bom moral vendarle umreti ?« »Seveda. Ti ni dosti?«
»Ne, to mesto ni zame; grem, da poiščem kraj, kje: nikoli ne umreš.«
Pozdravila sta se in mladenič je odšel dalje. Po neka mesecih je prišel na breg morja. Tam je bil starček z brad: do kolen in je gledal raco, ki je pila vodo iz morja.
»Oprotite, ali veste, kje je kraj, kjer človek niko, ne umre ?«
»Če se bojiš umreti, ostani pri meni. Poglej: dokle: tale raca ne bo izsušila morja s svojim kljunom, ne bci umrl.«
»In koliko bo to trajalo ?«
»Takole kakih tristo let.«
»In potlej bom moral umreti ?«
»Kaj bi pa še rad? Koliko let pa bi se smrti še ra: umikal s poti ?«
»Ne, tudi to mesto ni zame; iti moram tja, kjer ni¬koli ne umreš.«
In spet je odrinil na pot. Nekega večera je priše pred sijajno graščino. Potrkal je na duri in odprl mu je starček z brado do gležnjev. »Kaj pa bi rad, vrli mla¬denič ?«
»Hodim in iščem kraj, kjer človek nikoli ne umre < »Imenitno, ravno prav si prišel. Tole je tisti kraj, kjer
nikoli ne umreš. Dokler boš tu pri meni, prav gotovo m
boš umrl.«
»Naposled! In kaj vse sem obredel! Prav tale kraj sem iskal. Pa boste vi mar zadovoljni, da ostanem tu?«
»I, seveda, zadovoljen in pol; družbo mi boš delal.«
Tako se je mladenič nastanil pri starčku v graščini in prav gosposko živel. Minevala so leta, vendar tega ni nihče opazil. Nekega dne pa je mladenič dejal starčku: »Bogme, tu pri vas se mi res dobro godi, vendar pa bi rad šel in malo pogledal, kako je z mojimi sorodniki.«
»Katere sorodnike bi rad obiskal? Osorej so že vsi davno pomrli.«
»Veste, kako naj vam povem? Rad bi šel gledat domače kraje; kdo ve, nemara bom le srečal otroke svojih sorodnikov.«
»No, če bi res tako rad šel, te bom podučil, kako ravnaj. Pojdi v hlev in vzemi mojega belega konja, ta ima v sebi skrivno moč, da leti kot veter. Toda pomni: nikoli in nikakor ne smeš razjahati, zakaj če stopiš s konja, boš umrl.«
»Le mirni bodite, saj ne bom: preveč se bojim umreti.«
Šel je v hlev, pripeljal belega konja, se zavihtel v sedlo in oddirjal kakor piš. Prijezdil je v kraj, kjer je nekoč srečal starca z raco. Kjer je bilo prej morje, se je zdaj razprostirala širna loka. Na eni strani je bil kup kosti: bile so kosti tistega starca, — »Lej, lej,« sije rekel mladenič, »prav sem storil, da nisem ostal pri njem, saj bi bil osorej tudi jaz mrtev!«
In šel je dalje svojo pot. Kjer je stal prostrani gozd, ki ga je moral tisti starček izsekati s krivcem, je bilo zdaj vse golo in oskubljeno; niti enega drevesa ni videl. »Tudi s temle.« je pomislil mladenič, »bi bil že precej časa v krtovi deželi!«
In šel je mimo kraja, kjer je bila nekoč velika gora. ki jo je moral tisti starček kamen po kamnu odpeljati, zdaj se je širila ko miza ravna planjava.
»Še kaj drugega, ne samo mrtev, bi bil s temle tu!«
Šel je in prišel v rodni kraj, ki pa je bil tako spre¬menjen, da ga ni več prepoznal. Iskal je svojo domačijo, pa še poti do nje ni bilo več. Vpraševal je po svojcih, toda niti njihovega priimka ni nihče nikoli slišal. Hude ga je prizadelo. »Prav ista bo, če jo pri priči poberem nazaj,« si je dejal.
Zasukal je konja in se napotil, od koder je prišel Ni bil še niti na sredi pota, ko je srečal voznika, ki je z volom peljal poln voz starih škarpov. »Gospod, pomagajte mi, prosim!« je dejal voznik, »stopite za hip s konja in nr pomagajte vzdigniti tole kolo, ki je zdrčalo iz kolesnice.
»Mudi se mi, ne morem razjahati,« je dejal mladenič
»Naredite mito uslugo, vidite, da sem sam in večeri se.
Mladenič se je pustil preprositi in je razjahal. En: nogo je še imel v stremenu, drugo pa že na tleh, ko ga jc voznik zagrabil za roko !h vzkliknil: »No, nazadnje sen te pa le ujel! Veš, kdo sem? Smrt! Ali vidiš vsa ta ponosen, obuvala tamle na vozu ? Vse sem ponosila, ko sem dirja^ za tabo. Zdaj si se ujel! Vsi morate končati v mojih rokah nič ne pomaga.«
In tudi ubogega mladeniča je pobrala smrt.
Italijanska pravljica