Deček z druge strani potoka
| Deček z druge strani potoka Jože Brojan |
| |||||||||
Deček je bil star komaj kakšen dan, ko ga je Gmajnarjeva Pepa našla pod kozolcem, nedaleč od domače hiše. Zgodilo se je v hladnem nedeljskem jutru, ko se je odpravljala k maši. Zunaj je rahlo naletaval sneg in v streljaj oddaljeni cerkvici sv. Primoža je zvon glasno vabil k svetem obredu. Tiho, polna premišljevanja o nočnem obisku sv. Miklavža pri njenih otrocih je stopala po ozki in zasneženi stezi, ko se ji je zazdelo, da sliši otroški jok. Zastal ji je korak in nemo se je zazrla proti domačemu kozolcu.
˝Ježeš, ali prav slišim?˝ si je zamrmrala in urno, kar so jo nesle noge, odhitela za otroškim glasom. ˝O Mati nebeška! Le odkod si se vzel, otrok božji!˝ je vzkliknila, ko je zagledala nebogljenega otročička.
Ljubeče ga je privila k sebi ter ga odnesla v toplo in varno zavetje svojega doma, kjer se je že gnetlo njenih pet otrok. Res, hiša, ki je stala na najlepšem koncu vasi, onkraj vaškega potoka, ni bila bogve kako velika in ne razkošna, bila pa je prijetna in gostoljubna. Njihova vrata so bila vsakomur na stežaj odprta. Tu je našel lepo besedo in zatočišče prenekateri popotnik in berač. In pod to isto streho je našel svoj dom tudi najdeni deček, čeprav se nikomur še sanjalo ni, odkod je.
Ko ga je Pepa položila na posteljo, so se otroci nagnetli okrog njega in ga občudovali.
˝Mama, ali misliš, da ga je pustil pod kozolcem sv. Miklavž? ˝ je ves presenečen spraševal Miha.
˝Saj Miklavž ne nosi otrok, ampak štorklja, ˝ je prepričljivo dejala petošolka Eva, ki se je imela za najbolj učeno pri hiši.
˝Pa kako je črn, kot Ciganček,˝ je ugotavljal Martin in ga pobožal po obrazu.
˝Mama, kako mu je pa ime?˝ je zanimalo najmlajša dva, Tinco in Boštjana.
Pepa je na to vprašanje skomignila z rameni in hitela previjati premraženo štručko. Ko se je najdenček, odet v topla oblačila, vendarle malo umiril, je bilo nasmešek in zadovoljstvo opaziti tudi na njegovem obrazu. ˝Ko bi le vedela, čigav je!˝ ji je rojilo po glavi
˝Ali bo za zmeraj naš?˝ jo je predramil Tinčin glas.
˝Naš, naš, ˝ je odgovorila, ˝če le kdo ne pride ponj. ˝
˝Saj ga ne boš dala nikomur, mar ne mama? ˝ je moledovala Eva in ga vzela v naročje.
Le Miha, ki je ves ta čas gledal skozi okno, kako naletava sneg, in je bil z mislimi že med prijatelji na Kežkovem gričku, se na videz ni zmenil za otročička, ki se je nendejano znašel v njihovem domu. Toda čez čas je pristopil k materi, ki je sklenjenih rok strmela v malčka, jo objel okoli vratu in veselo oznanil:
˝Če ne veste, kako bi mu dali ime, vem jaz. ˝
˝Poveeej! ˝ so radovedno strnili glave vsi, ki so bili na krušni peči in okrog najdenčka. Celo oče, ki je pravkar vstopil v toplo zakurjeno sobo, mu je z zanimanjem prisluhnil.
˝Miklavž naj bo, lepo ime je, povrh vsega bi imel danes še god, ˝ je kar nekam važno izustil Miha.
˝Jaaaa,˝ so bili zadovoljni s predlogom otroci. ˝In lahko mu damo nekaj daril, ki nam jih je v obilju prinesel sv. Miklavž,˝ so si bili edini.
˝Ime naj bo po vaše, če želite, jedel bo pa le mleko – kot vsi dojenčki,˝ jim je zabičala mama in ga skrbno položila v zibelko, ki je od njenega najmlajšega samevala v kotu.
˝Zdaj bi bil pa že čas, da se naspi in spočije; nocojšnjo noč je toliko pretrpel kot nobeden od vas doslej, ˝ je pribil oče in odpravili so se v kuhinjo na zajtrk.
Toda miru ni bilo ves dan, najdenčka so hoteli videti prav vsi vaški otroci, pa tudi starejši. Več ljudi kot tistikrat se pri Gmajnarjevih ni zvrstilo še nikoli.
Tudi kasneje, ko je Miklavž odraščal, so ljudje radi prihajali k njim prav zaradi njega. Bil je zelo družaben fantič. Znal je prijetno kramljati in še lepše igrati na orglice; dobil jih je za peti rojstni dan od nepoznane ženske, ki ga je obiskovala nekajkrat na leto. Kadar koli je prišla in se usedla na klopco pod košato lipo, se ji je Miklavž z veseljem pridružil. Toliko mu je imela povedati o ljudeh, ki jih ne bo nikoli spoznal, o vaseh in mestih, ki jih nikoli ne bo videl. O sebi ni govorila veliko, le to, da je Ciganka, mu je zaupala. Imelo ga je, da bi kar pobegnil od doma in z njo vandral po svetu – ko bi le lahko hodil. Dobro se je počutil v njeni družbi in slovo je bilo vedno boleče za oba.
˝Le kaj čutim do te ženske?˝ se je spraševal, ko je odhajal. Ob slovesu ga je vedno pobožala in poljubila. Tudi solze je opazil v njenih očeh. Vse to je v njegovo mlado srce vneslo nemir. Nekega dne se je zaupal Pepi.
˝Miklavž, mislim, da je to tvoja mama. Nikoli poprej je nisem opazila v naši vasi. Od takrat, ko si ti prišel k hiši, pa jo pogosto videvam tod okrog. Mislim, da ji je zelo hudo, ko te vidi na invalidskem vozičku, in zaveda se, da tisti noč, ko te je v mrazu nemočnega pustila pod kozolcem, ni ravnala prav. Zdaj jo peče vest,˝ je v eni sapi povedala Pepa. Vse to jo preganjalo že leta in v trenutku, ko se je izpovedala Miklavžu, je začutila veliko lajšanje. Zdelo se ji je, da njena pripoved v njem ni povzročila posebnega začudenja – kot bi pričakoval. In kot bi se mu hotela opravičiti je dodala: ˝Vedi pa, da te ima zelo zelo rada, kot …˝
Zastal ji je dih in ljubeče se je zagledala vanj. Razumel je vso to njeno ihto, ji nežno naslonil glavo na rame in šepnil: ˝Tudi ti me imaš zelo rada in drugega doma nimam. Za vedno ostanem Gmajnarjev najdenček, če ti je prav.˝
V očeh se ji je zaiskrila solza sreče. Bila je pomirjena. Otroci, ki so tedaj molče spremljali njun pogovor, so si skočili v objem; oče Gmajnar si je zadovoljno pogladil brke, rekel pa ni nobene. Zdelo se je, kot bi se življenje pri njih začelo na novo.
V pustih zimskih dneh, ko so Gmajnarjevi otroci odšli v šolo, se je Miklavž često odpeljal v vas in vedno je našel koga, da se je z njim pogovoril in tako pregnal dolgčas. Kadar pa zaradi slabega vremena ni mogel iz hiše, je pomagal Gmajnarju rezljati jaslice ali izdelovati ptičje hišice; prodajal jih je na bližnjem sejmu in zaslužil kak tolar. To delo je opravljal z veliko odgovornostjo in pozornostjo, le Gmajnarjeva molčečnost ga je ubijala in jo je težko prenašal. Možak je spregovoril le, kadar si ga kaj vprašal ali kadar je basal svojo nepogrešljivo pipo.
˝Dohtar mi je že pred štiridesetimi leti rekel, naj pustim tobak, da je usoden za zdravje. Toda prav on, ki ni nikoli kadil, že dolgo počiva na Mihaelovem zelniku, jaz pa še vedno tlačim zemljo,˝ se je rad pohvalil Gmajnar, ki je bil od svoje Pepe mnogo starejši, in se spet pogreznil v molk.
Prav zato je Miklavž večkrat počakal na mlekarice – tako je rekel ženskam, ki so hodile k njim po mleko – da je potešil svojo zgovornost. Imel je občutek, da se z njim rade pogovarjajo, celo raje kot z gospodarjem. In kako prav je imel. Ko sta nekega jutra pri priprtem oknu molče opravljala svoje delo, je bilo z dvorišča slišati njihove glasove.
˝V vasi ni bolj prijaznega in zgovornega fantiča, kot je Miklavž. Kljub invalidnosti ga je sama dobrota, tudi do nas starih,˝ so menile in obračale glave, kot bi se bale, da jih ne bi kdo slišal.
˝Pa kako bister je in lep! ˝ je hitela govoriti največja vaška klepetulja, Boltova Neža. ˝Le kako mu je Bog lahko naložil takšno breme, da ga je posadil na invalidski voziček? ˝
˝Ne govori neumnosti, ˝ je bila kar malce huda nanjo sosedova Franca, ki se ji je zdelo, da fantiča najbolj pozna. ˝Že res, da ravno vsega ne morem početi, vendar je ljubljen in prav nič mu ne manjka pri Gmajnarjevih. Ima topel dom in družino, ki ga spoštuje in ima za svojega. Nekoč, ko sem bila pri njih na obisku in mi je z jezika ušlo, kako se mi smili, mi je presneto samozavestno odgovoril: ’Veš , Franca, da ne more, hoditi, še ni najhujše, daj imam vendar dvoje zdravih rok in oči. Pa hvala Bogu tudi zdravo pamet. Tako se lahko sam odpeljem kamor me je volja.’ Ja, tako mi je rekel in me spravil v veliko zadrego. Le kako sem mogla ziniti tako neumnost! ˝
˝Prav ti je rekel! ˝ se je oglasila Vida, najstarejša med njimi. ˝Tako pogumen in čuteč fant je, kljub svoji nesreči. Kadar me obišče in se zapleteva v pogovor, me dobra volja, ki kar izžareva iz njega, vedno pomiri. Kar bolj zdravo se počutim. Zdi se m i kot jutranje sonce, ki mi polepša dan, ko ga zagledam na modrem nebu. ˝
O, ko bi vedele, kako vesel je bil Miklavž njihovega besedičenja, ki ga je skrbno vlekel na ušesa. Ko se je govorjenje poleglo, se je od srca nasmejal in pomežiknil Gmajnarju.
˝Ti dobro dene, kaj, ko te imajo takole v čislih?˝ se je imenitno zdelo tudi gospodarju. Miklavž je samo prikimal in se še bolj vneto lotil dela. Zdaj je vedel, da ga imajo radi tudi starejši, ne samo otroci.
Topli dnevi in cvetoča narava, odeta v najlepše barve, so mu bili mnogo ljubši od hladne in dolge zime. Čeprav ni bil šolar, je bil nadvse vesel tudi šolskih počitnic. Takrat sta bila dvorišče in bližnji sadovnjak, sredi katerega je stal kozolec, polna otroškega smeha in veselega razpoloženja. Miklavž, ki je bil vedrega značaja in je znal zabavati vsakogar, ki mu je hotel prisluhniti, zato je bilo ob njem vedno živahno. Kadar so posedli ob starem vodnjaku, v senci cvetoče lipe, so bili to za vse nepozabni časi. Miklavž jih ne bi zamenjal za nič na svetu.
Tako je bilo tudi na žegnanjsko nedeljo, ko je bila ob njem zbrana vsa vaška mladina.
˝Daj, zaigraj nam na orglice, Miklavž, tako lepo te je poslušati, ˝ so se mu dobrikali otroci.
Ni mu bilo treba dvakrat reči. Igral je in igral, dokler mu ni pošla sapa.
˝Zakaj igraš samo žalostne pesmice? ˝ je bila radovedna Tajeva Lenčka, ki je štela komaj dobra štiri leta.
˝O, Lenča lenčasta, kaj pa ti veš, kaj so žalostne pesmice. To so moje najljubše melodije. Veš, Lenča, ko jih zaigram, moja duša poleti na cvetoče travnike, v prostrane gozdove, na mogočne vrhove gora in se naužije lepot, ki mojemu srcu prinašajo mir in veselje.˝
˝Potem je pa vse res, kar pravi moj dedek, ˝ je še naprej silil vanj.
˝Kaj pa pravi? ˝ je zanimalo Miklavža
˝Ja, pravi, da kadar se mu stoži po planinah, sede k oknu in gleda angelčke, ki neso njegovo duši tja gor, kamor sam ne more več, in potem je spet zdrav. ˝
˝Pa mu verjameš? ˝
˝Zdaj mu, ker tudi ti tako praviš, čeprav v njegovi sobi še nikoli nisem videla angelčkov,˝ se ni pustila zmesti mala soseda.
V njun pogovor je nevsiljivo posegel Miha: ˝Lepo vaju je bilo poslušati, pa vendar se pojdimo raje še malo igrat, preden bo noč. ˝
Takoj so bili vsi za to.
˝Ti mižiš, ˝ so brž določili Miklavža in se razkropili vsak na svoj konec iskat skrivališče.
Tako je bilo vedno. Prav nič ga niso razvajali zaradi invalidnosti in to mu je bilo v ponos. Lotil se je prav vsake igre, ki so se je izmislili. Morda je bil pri kakšni zaradi vozička nekoliko neroden, vendar ni nikoli odnehal. Lepo ga je bilo videti, kako trmasto vztraja, da ne bi bil slabši od drugih.
Kadar pa si je zaželel miru in samote, se je odpeljal na obronke dobenskih gričev; tam je dolge ure preganjal dolgčas in sanjaril. Pogled na Loko in cerkvico sredi polja je v njem venomer obujal zgodbo o najdenem Cigančku, ki jo je ničkolikokrat slišal v svojem kratkem življenju. Pa se ni prepuščal malodušju.
˝Še dobro, da so me našli tako dobri in veseli ljudje, kot so Gmajnarjevi, ˝ je z nasmeškom na obrazu glasno razmišljal.
Odkar mu je župnik Matej po velikonočnih praznikih obljubil, da pojde poleti k sv. birmi, je mislil le še na to. Včasih so ga takšna razmišljanja tako prevzela, da je pozabil na čas in obljubo, ki jo je dal Pepi, da bo do kosila doma. Največkrat ga je predramilo iz sanjarjenja opoldansko zvonjenje iz vasi. Navkljub zamudi je vedno nabral še šopek spominčic za Pepo in se šele nato previdno odpeljal proti domu.
Ko je končno prišel njegov težko pričakovani birmanski dan, je bil ves prevzet. V čudovito nedeljsko jutro je bilo slišati pesem zvonov loških pritrkovalcev in po pšeničnem polju so proti cerkvi že hiteli prvi župljani. Miklavž, ki je vse to dogajanje spremljal z dvorišča, je bil nestrpen.
˝Le kje hodi moj boter? Kaj pa, če je pozabil, da je danes birma? Kaj, če se je premislil? Kaj, če …?˝
Vse to mu je rojilo po glavi. A že v naslednjem hipu je njegov obraz postal en sam nasmešek. Izza vogala hiše je zaslišal konjski topot in takoj zatem je na zapravljivčku zagledal svojega botra Ožbeja, Pepinega brata.
˝Bogdaj, dober dan! ˝ je pozdravil, ko je sestopal z voza.
˝Bogdaj! Kako sem ves vesel, boter Ožbej, sem že mislil, da vas ne bo. ˝
˝No, no, Miklavž, čemu skrbi, saj imava še dovolj časa. Cerkev imava pred nosom, pa tudi nadškofa še ni sem. Z voza vzemi škatlo, zate je. Jaz medtem pozdravim tvoje domače,˝ je prijazno dodal boter in se izgubil za vrati hiše.
Joj, kakšna radovednost ga je prevzela, ko je držal škatlo v naročju.
˝Le kaj je v njej, ko je tako skrbno in lepo zavita? ˝ je tuhtal in hitel odvijati.
˝Daj, odpri jo že enkrat! ˝ so bili še bolj kot on neučakani njegovi prijatelji.
˝Oooo, citre! ˝ je globoko vzdihnil od presenečenja. Od reče bi mu skoraj padle na tla. ˝Ali mislite, da je botru kdo povedal, kaj si najbolj želim?˝
Gmajnarjevi otroci so se le spogledali in se dobrohotno nasmehnili.
˝Hvali ti, stric Ožbej, hvala, da si jim prisluhnil!˝ se mu je zahvaljeval kar od daleč, ko mu je boter prihajal naproti.
˝Le pridno vadi, da mi za božič, ko te obiščem, kakšno zaigraš. Zdaj pa brž na voz, da ne bova ravno med zadnjimi! ˝
Z Gmajnarjem sta invalidski voziček z Miklavžem vred postavila na voz, nanj so se stlačili tudi domači otroci in družno so se odpeljali proti praznično okrašeni cerkvici.
Miklavž je bil ves čas neverjetno zadržan in resen. Tudi ko je prejel zakrament sv. birme, napetost v njem ni popustila. Kot bi se vsega tega bal. Šele veseli in nasmejani obrazi ljudi pred cerkvijo po sv. maši so ga napravili spet sproščenega. Z velikim občudovanjem je zrl v mogočni mlaj, okrašen s pisanimi trakovi in zimzelenim venčkom, in na množico, ki se je prerivala okrog stojnic z nabožnimi predmeti, ki jih prej še opazil ni.