Davorin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Davorin
F.
Izdano: Slovenski narod 3. sep. 1904 (37/201), 1-3
Viri: dLib 201
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Z devetdesetimi goldinarji se je pripeljal mračnega jesenskega popoldne na Dunaj študirat zgodovino. Prvih štirinajst dni je dovoljeno poslušati predavanja katerekoli fakultete brezplačno. Tako sva šla enkrat h kirurgiji. Slavni profesor Alber je pravkar otovoril svoja predavanja. Dijaki, zlasti njegovi rojaki Čehi, so ga sprejeli z burnim ploskanjem. Albert je bil govornik po milosti božji. Takoj s prvimi, klasično dovršenimi stavki je očaral in osvojil vsa srca. Govoril je v uvodu o vzvišenosti in o težavah zdravniškega stanu. Moj tovariš Davorin kar ni obrnil oči od učitelja; z zdravo ogorelega lepega obraza mu je sevala mladeniška navdušenost. Konec predavanja se je šel vpisat v medicinski oddelek.

Stanovala sva blizu vojaške bolnišnice v ogromni takoimenovani Rdeči hiši pri stari, zgovorni Čehinji. Davorin je mislil početkoma, da bo živel s svojim denarjem najmanj tri mesece kakor grof. Stanovanje, vpisnina, priprava za seciranje, knjige in – zdravi kranjski želodec, vse to ga je kmalu poučilo, kakšen revež je dijak, ki jo primaha z enim samim stotakom na Dunaj in se nima nadejati od doma nobene podpore. Starši so že imeli, pa niso hoteli. stara slovenska pesem: lemenat. Tudi brumna teta Jera se je jezila, da se ni maral poduhoviti. Hudo se ji je bil zameril že, ko ni hotel biti več Martin ampak Davorin in je torej stare izkušene svetnike tako pohujšljivo deval v nič. Davorin – kakšen svetnik pa je to v kateri pratiki neki stoji? Jemnasta vendar! Brez pravega patrona pojde fant na visoke šole! Treba bo mnogo moliti za izgubljeno dušo, morda se neverni spak vendarle še izpreobrne v Martina in gospoda.

Davorin je skoparil in varčeval kar je le mogel; ali naglo je ginil groš za grošem. Iskal je instrukcij, se ponujal po časnikih za francosko in stenografijo, pa nikjer ga niso sprejeli, dasi je imel jako odlična spričevala. Ponujali smo mu posojil, seveda le majhnih vsotic, saj smo zadnje dni meseca tudi sami klepali suhe žemlje in pečen krompir, kupljen pri Kranjcu – kostanjarju. Davorin pa ni maral nobenega denarja, ker ni vedel, kako bi vrnil. Vendar ni obupal. Šel je naravnost k profesorju Albertu in mu povedal odkritosrčno, kako se ima; prosil ga je priporočila. Albert se je nasmehnil in dejal: Kajpa, če sem vas s tistim govorom zapeljal k medicini, vam moram že malo pomagati. Zapisal je nekaj besed na svojo posetnico in velel Davorinu, naj gre ž njo k profesorju Z. Ta ga je poslal zopet k drugemu gospodu, ki mu je rekel, naj nekoliko potrpi, zdaj da je vse oddano. Davorin je imel le še en sam goldinar. Ž njim je živel cel teden ob samem kruhu in vodi. Po kruh je hodil k debeli Dunajčanki. Vselej je pogledal, če ni nikogar v prodajalnici, potem je šele vstopil. Dobrosrčna žena je kmalu spoznala njegovo bedo; včasi mu je zavila namesto žemelj kos pogače v papir.

Naposled pa se je Davorinu vendar zasmehljala sreča. Poverili so mu pouk dveh porednih dečkov v aristokratski rodbini. Obdržali so ga vse leto. Drugi semester je dobil ustanovo. Zdaj se je nekoliko oddehnil. Prve velike počitnice je ostal na Dunaju pri odvetniku za stenografa. Sestrici Lenki je poslal svilen robec. Teta Jera se je čudila in se prekriževala. Ali se je fant zapisal v krivo vero, ali pa je zadel terno, to je ugibala. Jemnasta vendar!

Tako je prestradal pet semestrov in naredil prvil rigoroz. Tedaj ga je zadela nepričakovana sreča. Nekega zimskega dne je srečal pred kliniko profesorja Alberta ob njegovi kočiji.

„Čakajte malo, mladi Slovenec!“ mu je zaklical učenjak. „Ali že imate praktikum iz anatomije?“

„Ves prvi rigoroz, gospod dvorni svetnik!“

„Bene! S kakšnim uspehom?“

„V obeh praktičnih izpitih z odliko.“

„Optime. Ali znate morebiti francosko?“

„Znam, gospod profesor!“

„Vale bene. Pridite jutri po mojem predavanju k meni. Servus!

Davorin bi bil od veselja kmalu sam rekel „Servus!“ V pravem času pa se je ugriznil v jezik, in ko se je poklonil, je bila Albertova kočija že daleč.

Drugi dan mu je povedal profesor, da se želi učiti stari francoski princ P. anatomije. Ako hoče Davorin prevzeti pouk, naj se gre takoj ob treh popoldne predstavit, priporočen da je že.

Točno ob določeni uri je stopil Davorin poln pričakovanja in radovednosti v palačo, ki je pred njo čakal eleganten voz. Krenil je po kamnitih stopnicah, obloženih z debelo preprogo, v prvo nadstropje in pritisnil na gumb. Odprl mu je star sluga in ga zaspano vprašal, kaj želi. Kar pa so se otvorila visoka vrata spredaj in iz sobe je prišlo mlado dekle, tako lepo mlado dekle, da je Davorinu zatrepetalo srce od radosti in občudovanja.

Oblečena je bila v ruskozeleno zimsko obleko. Njen prelepi sveži obraz je izražal mir in energijo. Gosti lasje kostanjeve barve so ji okrožali belo čelo in velike rumenorjave oči so se iskrile v ognju prve mladosti. Bujnovitko dekle je štelo menda komaj šestnajst let. V majhnih orokavičenih rokah je držala na jermenu svetle drsalke.

Za trenotek sta obstala oba, Davorin in ona, kakor prikovana. Potem se je odkril in predstavil. Obenem je prišla na hodnik druga gospodična, mnogo starejša in s precej velikim nosom. „Mici, počakaj no!“ je vpila za mlajšo.

„Ali se naj mu predstavim tudi jaz?“ je vprašala mlajša po francosko svojo prijateljico.

„Ne, ni treba,“ je odgovorila starejša.

„Prosim vas, bodite tako ljubeznivi!" je prosil Davorin obenem, tudi francosko.

Obedve sta zardeli.

„No, saj je gospod že tako slišal moje ime," je dejala mlajša. „Kaj želi gospod?"

„Pozvan sem k princu P.”

„Ah, princ stanuje tu zraven. Tukaj je številka dvanajst."

„Oprostite, prosim! Zmotil sem se. Klanjam se!"

„Z Bogom!"

„Ali je lepa!" si je mislil Davorin, ko je gledal za vozom. „Ali je lepa!"

Davorin je bil princu všeč, še bolj pa princ Davorinu, ker mu je plačal kar za pol leta naprej šest stotakov. Fran­coski kavalir pa se je hitro naveličal suhoparne osteologije in ga jel izpraševati druge reči. Ko mu je Davorin povedal, s kakšnimi razmerami se je bojevati njemu in mnogim drugim vseučiliščnikom, se ni mogel princ načuditi njih vztrajnosti.

Davorin pa je poslal zdaj materi zidano ruto in sestrici zlat križec s svi­lenim trakom. Teta Jera je odpirala usta in oči in tako preudarila, da je Da­vorin navzlic vsem hudičevim izkušnjavam le še ostal dober kristjan, sicer bi ne pošiljal domov križa; bržkone da je zadel terno, saj tam na visokih šolah vse pogruntajo, tudi prave umare. Jemnasta! Jemnasta!

Takoj od princa si je šel Davorin kupit drsalke in šel na bližnje drsališče. Že od daleč je zagledal zeleno obleko. Našel je gospodično Mici. Bila je sama, odzdravila mu je prijazno.

„No, kaj dela vaš princ?“

„Pravzaprav nič, kakor vsak princ.

Najel me je za anatomijo. Pa že po prvih desetih minutah je začel izpraševati, kako je to in to tam doli pri nas na Slovenskem.“

„Kaj?“ se je začudila gospodična. „Gospod je Slovenec?“

„Zakaj me gledate tako presenečeni? Saj smo Slovenci takorekoč tudi ljudje!“

„Potem izvolite še meni kaj povedati o svoji domovini, gospod doktor! Voziva se skupaj!“

pripovedoval je o svoji očetnjavi, hvalil krasoto rek, jezer, poljan in gora in se sam čudil, da mu teko besede tako, kar same po sebi.

Prekmalu je prišel čas ločitve.

„Molil bom, da ne bo južnega vremena,“ je vzdihnil in ji pogledal krasne oči.

„Jaz – tudi!“ je zašepetala in se nasmehnila.

Tako sta se shajala ... Obadva sta čutila, da se ljubita neizmerno.

„Kaj pa, če se staja led?“ jo je vprašal enkrat.

„Mislila sem že o tem. Mislim, da bi prosila papana, naj mi najame učitelja za ta in ta predmet in oglasili bi se vi!

„Z največjim veseljem!“

„Dobro. Recimo stenografijo!“

Stari Barnes je izpolni hčeri edinici vsako željo. Davorin in Mici sta se torej kmalu začela učiti stenografije. Bila sta sicer sama, ali v sosedni, sprednji sobi je bil postavljen stražnik, stari zaspani sluga Peter.

Enkrat je kazal Davorin svoji učenki prve okrajške. Vstala je bila s stola in se pripognila bliže k njemu. Čutil je njene lasce ob sencu, čutil je njeno lahko, vonjavo sapo. Pogledal ji je v oči in videl, da ni gledala na papir, ampak njemu v obraz. Naenkrat je vstal. Povesila je trepalnice. stopil je bliže in se drhtaje sklonil k njej. Počasi je privzdignil njeno glavico in jo poljubljal na bujne polodprte ustnice, dokler ni zakrila obraza z malimi belimi rokami.

„Poglej me Mici!“

Pogledala ga je. Solza je blestela v njenih očeh.

„Ali me ljubiš?“

Odgovorila mu je s poljubom in vprašala: „Ali me boš vedno tako ljubil?“

„Vedno. Večno!“

„Ali – ti si kristjan, jaz pa sem – judovsko dekle,“ je rekla tiho.

„Mici ni judovsko ime. Gotovo je tudi vaši gospe mama tako ime?“

„Ne, moja rajna mama je bila Rusinja; ime ji je bilo Malanja. Mene pa kliče papa zmeraj po judovsko Miriam, to je Marija.“

„Tudi jaz te bom imenoval odslej zmerom Miriam! Ali bi se pokristjanila?“

„Za te vse,“ je odgovorila in ga poljubila.

Odslej je živel Davorin kakor v omotici. Naenkrat je zvedel, da je stari Barnes malone milijonar; zbal se je, da ne dobi njegove edinice. Miriam pa ga je takoj pomirila. Naj le dovrši svoje študije, ga je junačila, potem pa naj pride prosit njene roke. Če papa ne dovoli, pa uideta. Miriam je bila kaj energična deklica.

Davorin se je še bolj poprijel učenja. Princ mu je že izdavna odpovedal, ker si je zmislil, da ga preveč zebe na Dunaju in da se mora iti gret v Italijo. Za „odškodnino“ mu je plačal petsto goldinarjev. Konec desetega semestra je naredil Davorin drugi rigoroz in začetkom enajstega vse tri praktične izpite tretje izkušnje. Ostal mu je le še teoretični tretji rigoroz. Smejal se je, kadar je pomislil, kaj poreče brumna teta Jera, kadar ji pripelje izpreobrnjeno dušo domov, svojo lepo Miriam.

Toda prišlo je drugače. Nekega dne je dobil od ljubice tole pisemce: „Preljubi, edini moj Davorin! Ko to bereš, sem že daleč od Tebe. Moj ubogi papa je izgubil vse premoženje. Ne mogla bi Ti prinesti nobene dote in Ti ne bi mogel izvršiti svojih načrtov. Vračam Ti torej dano besedo. Ljubila pa Te bom vedno. Bodi srečen! Tvoja Miriam.“

Davorinu se je jelo vrteti v glavi, ko je to bral. Poizvedoval je, kam je šla, pa vse zastonj. jel je pijančevati in ponočevati. Igral je in – čudno – zmeraj dobival.

Stvar se mi je zdela že prenevarna. Svatoval sem mu, naj se pomiri, naredi doktorat, saj gotovo kje najde Miriam, bržkone na Ruskem, koder je bila njena mati doma.

Utopil se je iznova v knjige in bil promoviran za doktorja prej nego smo se nadejali. Toda ponočevanje in napor s študijami sta mu pokopala zdravje. Vidno so mu pešale moči.

Lepega pomladanskega dne sem šel iz kavarne, kar zagledam v tramvaju – Miriam. Bila je krasnejša kakor prej in na milem obrazku ji je igral srečen nasmeh. Takoj sem bil pri njej. Povedala mi je, da je dobil papa od prijateljev posojilo in začel novo trgovino; on a pa da se pelje k Davorinu. Brala je, da je že naredil doktorat in takrat jokala od veselja vso noč. Povedal sem ji, da Davorin stanuje zdaj drugje in jo spremil. Medpotoma sem ji razodel, da je hudo bolan.

„Davorin!“ je vzkliknila bolestno, ko ga je zagledala bledega v postelji. obrnil je glavo. Oči so se mu zaiskrile, obraz mu je zalila hipna rdečica in bled svit mu je trepetal okoli čela, ki je bila na njem zapisana smrt.

„Ti si prišla, Miriam, in jaz moram umreti,“ je dejal s hripavim glasom.

Miriam je planila k njemu, mu ovila bujne mehke roke okoli vratu in ga vroče poljubila na čelo, oči, usta. „Miriam, ne poljubjaj me! Ali se na bojiš tuberkoloze?“

„Nič se ne bojim!“ je odgovorila in ga poljubovala še strastneje. Ihtela je, mu božala lice, mu gladila lase. Srce se mi je krčilo. Odšel sem za nekaj časa.

ko sem se vrnil, je bila miriam v kuhinji pri Davorinovi gospodinji.

„Vse vem!“ je kriknila, ko je prišla k nama. „O da bi ne bila pisala tistega pisma! Samo jaz sem kriva tvoje bolezni!“

Težko sva jo pomirila. Spremil sem jo domov in se vrnil k bolniku.

„Ljubi moj,“ mi je dejal, „Miriam ne sme več k meni, če ne res dobi bolezen. Svoje ropotije imam že vse v kočegih, ker sem nameraval odpotovati precej po promociji. Toda, kakor bi vedel, da jo vidim še enkrat – nekaj me je zadržavalo. Tako težko bi umrl tukaj! Pomagaj mi še danes na južni kolodvor, lepo te prosim. V Ljubljani me čaka brat. Umirat pojdem domov.

„Zastonj sem mu ugovarjal. Odpeljal se je. Čez dober teden sem dobil od zdravnika telegram, da je Davorin umrl. Drugi dan pa je prišel pome stari Peter in me vedel k Miriam.

Sedela je pri oknu in mi molče podala pismo; tu je stalo s slabotnimi potezami:

Ljuba Miriam!

Odpusti mi, da sem Ti povzročil toliko bridkosti! Moje minute so štete. Moja posledna misel si Ti. Z Bogom! Z Bogom, moja zlata, edino ljubljena Miriam! Poljublja Te tisočkrat

Tvoj Davorin.

Molče je vzela zopet list in gledala topo skozi okno. Ali naj bi ji govoril puste besede tolažbe? Poklonil sem se in šel. Miriam se ni genila; imela je smrt v srcu.

Drugi teden sem bil pri predavanju profesorja Kralf – Ebinga. Mislil sem na Davorina in le napol poslušal učenjaka. Govoril je o neozdravni bolezni urno bolnega dekleta. Nekaj trenutkov po­zneje so privedli mlado bolnico, ki je bil profesor prej govoril o njej. Bila je lepa Miriam.