Daritev v katakombah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Daritev v katakombah (Dogodba iz prve krščanske dobe)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 16 (17. avgusta) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blito Krna je sredi pustega kraja majbna votlina, vbod v skrivnostne jame pod temljd. Ko ee je učelo niViti ia » se s^meri hribi retoega mesta v nočno MDCO sknli. videl ai cele trume anH, i-ni m otrok, ki eo Mi v dolga oblačila uviti e povedmo glavo proti tej votli ai in so ee zgubljali v njenih temnib prostorih. So li hudodelniki. ki se boje belega dneva in se skrivajo pred pravico? Soli reparji. ki ee bodo v nočni temi poevetovali? Ne; ti nofni potniki so kristijani, ki so se v onih ialostnih čarih prejemanja katolike cerkve zbirali v podzemeljskih jamah k sluibi Bolji Ta votlina je pa vhod v katakombe.

8koti dolge ia temue hodnike, ki so se na vse strani kritali, pnili so verniki v svetilče. OlUr je nado mestovala velik« skala; dve «veči in ma.hna sietilnica. ki je visela od stropa, rarsvitljevale so svetikče komaj toliko, da eo se verniki med »eb<j razločevali. Častitljiv dohovnik T ikofovski opravi, čegar roke so se treele. toda ne zaradi straho, ampak uradi starosti, pričel je sv. daritev. Dve teni • dolgih, belih oblačilih klečali ste ob oltarji. Prva. bledega lica, bila je v ev«tu svojejra livljenja; vendar mnogotere tetave in bridkosti so jo sklonile kakor starko. Druga iena je pa videti sUrej*a in hrabrejlia; 0napodpira avojo slabo apremljevalko: atati ia bči ste — Pa ukaj ste neki na prvem inestu? Ne vlada-li nirO kristijani jeduakoet. ki n« raiiočuje ae bogataAa ne reiela ki jednači plemeniiaAa uboiea; oi-li med kruujani w prvega ns zadnjega ampak vsi bratca r Kiiatusu ? Ali al* merebiU slučajno prišli aa to mesto?

Ne, skromnost vernikov je to atania; p><kauii M avojo naklonjenost novima aprseferpeahama. Kako : » « » ' kr^čaastvo nad poganstvom! Ti dva kent, katen vidin< pn oltarju klečati, ate iena in hti cesarja DijoaiccijA»»- vladarja celega rinukega reaarstva. — Pnaka m Falenjt ukianjala svojo casarsko glavo pred olUtjen, na katerega je bil Jetu* stopil v najsvelejkem aakramentu. Semkaj su pa todi priAla dva vohuna, katera jt poslal Oalerij, prihodnji tel Dijokleeijanov, aa »preobrn« kam a Vmeiala sla se med maoiico vernikov, ki so hodili V volimo iu sla tako priila v a(efctte. Prevelika je bila pobožaosl vernikov, ki so pred Najavetejiun poauuo nolei klečali, kakor da bi opaailt grda vohuna.

.Sedaj je vse JMOO!' pravi iepaUje jedni vohon druKeme m mu pokate imeoilu krtačam pred oltarjem; .tdaj vidU, da a« Ualenj nt moUl. Caauica in OI«B> hči sprejeli sta vero aramotoib aulnjev. O večna sram«" cesarski rodoviui. neizbrisna sramoU celemu ceaarct" Pojdiva 10 povejva vse Galerija !•

OdMa sta. Hudobni dah, ki a* j* amajal njonemo »lobnsmu dejanju, vodil ju je po hodnikih, ia katerih bi nikoli ne priila hm njega Svete daritve pa nista prav nič motila; tako ao bili kristijani vtopljeai v poboinoat Kesno pa lepo se je rat- I >V4lo njihovo petje po temnih podt^meljskih prostori b. m imgelji BONI 11 ao njihov« vzdihe in prošnje pred atol t^uamogočnega vladarja »veta.

/e je bilo okoli Itinh tjutraj, ko ao se kristijani razhajali. Priska in Valerija pa. kateri je spremljalo nekaj en«, stopili ata skoti skrivna vratira v cesarsko palačo. Komaj je napočilo jutro, ie je prišel dvorni častnik in uma naročil, da hoče cesar i mirna govoriti.

Neitrekfjiv strah napolnil je njuni srci pri tem poročilo. Komaj ata prišli v sobo, kjer je Dijoklecijan nemirno hodil gori io doli. Dal je znamenje, oaj častnik, ki ju je privede!, odide; nato pa jima pravi t osornim .Priaka, Valerija! Ved ve sla se pridrulili sramotni trumi ponc čnjakov, kateri molijo nekega Juda. ki je bil

  • hlevu rojen in je umrl oa kriiu; pridrulili sta se trumi,

ki vznemirja Rim in celo cesarstvo. Ti ljudje pravijo, da rat- Airjajo novo, pravo vero, v resnici pa nepokorščino in vstajo. Oni sovraiijo niše bogove, sovraiijo rimskega emirja. Ta taniCevaoja vredna drobtl dobila je do tdaj I" nekaj pristašev med sužnji, med niijim ljudstvom in med vojaki, ki ai vsi žete prostosti. Kak6 bi si bil pa mislil, da bodo njihovi strupeni oauki prodrli tja do cesarske kroo«, da bodo udje cesarske rodovin« pohajali v "nhova sramotna tbirališča. Čakajte, vi psi, ne bodel« seumaknili moji mogočni roki! Poginili bodete vsi, ako ste tudi it cesarske rodovinel*

Cesarici je pogledavili v netnosnem trepetu svojo ljubljenko; hoteli je govoriti, todi trde besede cesarjeve, še bolj pi njegovi ostri pogledi upirali so ji glas. Valerija je bila tdaj močnejša nego mati.

.Mogočni cesir!" rekli je, .tli bolje: ljubi oče! — saj mi še nisi prepovedal, da bi te ne smela tako imeno vati; — oni, o katerih ti govoriš, niso tvoji soiražniki, ampak najbolj vdani in najbolj zvesti podložniki so. Dobro to vem, sij sem bili pri vseh njihovih molitvih. Dobro vem, di molijo sa t«, di bi te Bog riisvetlil, ne pi da bi te tivrgel."

.Torej sta res kristijini?"

.Da, v Kristusa verujeva, jat in moja mati", odgovori Valerija krepko in obrne svoje oči proti nebu.

.Moj Bog! Valerija, kaj si rekla? To je ta naju pogubljenje", zakhče miti in pide Dijoklecijmn pred noge. Ne tmensč se niti zi ženo niti zi hčer pravi Dijoklecijan

.Jutri bomo zažgali bogovom tihralno daritev,

ker so nam dodelili tmago nad Galci. Vedve me bosta spremljali v tempelj; sko tega ne storita, odvzel vama bom vso čast in pregnal v taprto in od vsega sveta odločeno trdnjavico vrofe Afrike, It katere ne bodeta prišli celo življenje. Ne prošnje, ne soM me os bodo ganile! Vrnlta se v sobo! Častnik ps, ki je vaji privedel, čuval bode vaju, da bodeta sami in da si premislita, kakor hočeta!"

aaov utoijo «prt- • broeo.a Pnt4- in Valerije, tolika je bde ialott uveli« Maega dpada. motili so IB promli Boga. aa. »mdar odpusti ojima, ki tte pntadeli toliko sramot tv'kau4ilfc e^ritt: T.da Ototpod houl IB J« tako auko pabB;t boul ' «J«g' ta feličast obeuae. da je pa člotek »Ub ia n««UBov[Ua ako taaj B« taapa Dtjokieriiaa j« dai Vsknjo ttaUnja ta i«no. Todi k J* kil krat IB otabea m>L V a ^ j a pa ai tmeia moh. 1» ti t« a tU vik ivoema očeta Ia kako? Ako a m* »oči^tvoje dub, rediu. ^ bo k cesarjeva^a po^ja a*u» P* i* avtsfo «earWmo hča » kateo Bolj- Veja« ksdj oblasta« se j- obaatel">P v a ee. «a f* od iei fa->i»r pa. ki »u »e od »irska T T I t- »tdria . »Ji »te cataj Piteaa »RT» ««a t«Oja • var^ia laaaeaja od »rt* m prati 1 talita'm cia^m .1 .O* bet TORVI MT mora<a ta C«M iitiieajv odpoiedati irvai '* .Man*, tavra« jo Valerija, .knataa rsra obeta • o.fv Wpk> • .Da - kr>o? mučrsiisva Ako na a v Afriko preieoe • bova oad koalo a ari: To mttM. ka oe* t.»h Valerta taka; »• c^ana vW povedala' Ali bi oe mori kr »ta«a aa tihem moliti*' .Tu. ? Kristuia bt o.mu ko b; ga bih tata; Ti .BeesKe go.orti, i uba Valerija O abo^a re»a ka -oia: a * i B ' Ti me samoti » tvoj« »uaontaeetjo taapnv. ^abi Ekg « ts> aa.i a»m..J • eu »u te IB po;em »u tačei* ai.'at: Toda ajune N . V . T * B.^ « RATTR^AE AEBOTE ^ 'A BG Jemali BAS^H i , « 1§ w ^ b4 ^ ^ ^ ^ podaa . aanri. p ^ i siru h pUo.t Tako a.so a.uL, miC^aa: i , . . j J B #M M k „ K n ttasa rn^-u; u katerega bodo p^i.L »vcjo kn. ua to 'te pos.atao. kater; bodo .t i. akeaai io tt^ega I„e- Ne uko Pnaka ia V»W.ja Ži.e B. krstna, aa a^Na aa pek* a*u N M , ^ " ^ N.»oa Ijabetea do L L x i a t « . a * »J. 7r.au. I>jokWvaa U B . K ^ bila bi spr*jei« » m - macrmatra. uda preaočoa tn j« je teaaia na matrr od Bje t* ai koUta Učiti O ko bi bal Idai pn ajalh ča<Otredai dtifc' '»u b je podvomi v aautih av vere • Ko bt mor-l a i f -t rU« pndreb do oiua h ua-t. od«rail b« "ms bil p^r »d td poe eUega b »ča aa te^ao aiato v aeb^ih. in br»i 'Uibi bi uii čast. p .1 pot pragaajaaja, pot hndi »u ia teist — Toda fclii *u saiai, *ami rd daa Sami » Um nraiu, -a^,; , m

ulodnjič je vzel Dijoklecijanu vso cesarsko čast in ublaat, in sebe postavil je samega za vladarja vesoljne rimske države. Dijoklevijan pa se je odtegnil 303. leta svetu 10 dokončal svoje življenje v vrtovih salonskih. Odslej ni bila Valerija nič vrč (ialerijeva žena, ampak njegova sužnja. Jediuo prostost, katero je imela, lola je ta. da je smela objokovati svoje uesrečno stanje. V neizmerni talosti padla je na svoja kolena iu je hotela moliti. Toda njena volja je bila preslaba: ni mogla izgovoriti imena Ooaga, katerega je zatajila. Boije prekletstvo jo je spremljevalk povsod . . .

Deset let je preteklo, obličje zemeljsko se je spremenilo. Konttantin in ne tislerij bil je vladar zahodne polovic« rimake držav*, v vzhodoi je pa vladal Lieinij. Toda Lieinij je bil ves drugačen kakor Konštantin; kajti ta je varoval pravice mladega katoličanstva in js pozneje sam postal kristijan; oni pa je imel zaprto srce resnici in vaemu opominjevanjo.

Dve borni leni suhega in bledega lica prišli sta v tem čaau v Solun ; jedna je bila še precej mlada in močna, druga pa je bila te priletna in slaba Dasi »ta bili revni m alabi, vendar je bilo poinati. da ste it plemenite rodovine. O kolika sprememba! O Božja previdnost in pravičnost! Te dve ieni nosili sta nekdaj cesarsko krono na glavi. Priska in Valerija sta. Licinijevi vojaki so jn vjeli tn spoinali, potem pa pred Licioija peljali, kateri jo je pregna T tujino..Valerija!* vpil je s zlobnim smehom. .Ha! vdova tialerijeva, tedaj si vendar v moji oblasti! Nad teboj in nad tvojo materjo se bom lahko zmsščeval! Ti nisi hotela postati Licinijeva žena; Lieinij te izroča zdaj rabeljnom. Proč, v smrt ž njima!" Odpeljali »o ju.

Ko sta priili na veliki t'g Solunskega mesta, kjer je čakala silna množica ljudij, rekla je Valerija: .Mati! Nebesa so mi poslala luč. Glejte, to je kazen za najino strašno pregreho! Bog kristijsnov naju kaznuje. Toda najino trpljenje ga bode morebiti utolsžilo. Ljuba mali! povzdigniva topet roke proti nebu in moliva Kristusa, kakor sva ga nekdaj v katakombah molili! Darujva mu svojo kri, ki bo kmalu tekla, iu pripoznajva, da je najina smrt pravična! Morebiti ga bode najino kesauje ganilo; morebiti nama bodo te bolečine pridobile večno srečo.*

„0 ljuba hči, ljuba Valerija!* odgovori cesarica, .tudi jat se obračsm k Bogu. katerega sva tolikrat ratžalili. Molive Jetuss, da se naju usmili. Prosita ga, da bi naju kakor v smrti, tako tudi v večnosti ne ločil I* Padli sta pred rabeljai, ki so pri tem prizoru vso svojo krutost izgubili. ProkleUtvo se je umsknilo. Vsegamogočni je pripustil, da sta mogli dokončati svoje molitve. Nato sta se objeli, njun obraz se je svetil zavoljo nebeškega veselja. Bili sta obglavljeni.... Taka je Božja pravičnost, tako je pa tudi Božje usmiljenje. —