Darilo najmlajši hčerki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel v vasi velik bogataš z dvema hčerama. Mož pa je počasi popolnoma obubožal in nazadnje krošnjaril po ulicah. Nekega dne je zjutraj vstal pa vpraša eno svojih hčera: »Kaj bi rada, da ti prinesem zvečer, hčerka ?« Ona je pa odvrnila: »Uro, zelo mi je potrebna.« Potlej se -je obrnil k drugi; ta si je želela cvetlico. In mož se je brž odpravil; jahal je na konju, saj pot je bila dolga. Bilo je še zgodaj, vendar od jutra do večera ni prodal ničesar, tako da ni mogel kupiti ne ure, ne cve¬tlice. Pozno zvečer, ko se je že ravnal proti domu, ga je zalotila silna nevihta z dežjem. Mož ni imel denarja niti toliko, da bi šel vedrit ter si kupil nekaj hrane. Pustil je torej konja, naj gre, kamor hoče; konj ga je nosil naprej in naprej. Mož je prijezdil na dvorišče neke krčme, razjahal in se ulegel, da bi zaspal. Nekako ob treh ponoči je zaslišal, kako igrajo neka godala na vrtu, pa ni mogel nikogar razločiti. Spet je zaspal, zjutraj pa se je zbudil, okobalil svojega konja in odjezdil. Spotoma je zagledal cvetlico. Potlej seje domislil, kaj mu je dejala hči, pa je šel in jo utrgal. Tedaj je planila nanj neka pošast in mu rekla: »Kaj ni dovolj, da si jedel in spal, zdaj bi pa rad še cvetlic?! Povej, kaj boš počel z njimi!« In možje povedal svojo zgodbo. Tedaj reče pošastnež: »Pripelji mi deklico! Sledil ti bom, in če je ne privedeš, te požrem.« In mož res gre po hčerko ter jo privede v gostilno. Potlej jo pusti notri in odide. Ko je sonce zašlo, je deklica zagledala pošastneža. Ta je stopil k nji in rekel: »Ne boj se, ne bom ti storil nič hudega.« In nobene ni več zinil, ampak se je kar pobral. Ob treh se je spet začela godba, toda nikogar ni bilo videti. Čez mesec dni je videla deklica v sanjah, da se njena sestra moži. In ko je zjutraj vstala, je povedala to pošast-nežu; ta ji je dovolil, da za dan ali dva lahko gre na svatbo; na pot ji je dal tudi kupe denarja. Deklica je odšla, toda namesto za dva dni, je ostala kar tri, ker ji sestra pač ni pustila oditi. Vrnila se je šele tretji dan, toda te tri dni ni bilo niti godbe niti česa drugega. Drugo jutro je deklica vstala, šla na vrt in našla pošastneža v predsmrtnih krčih. Objame ga in poljubi, pošastnež pa se pri priči spremeni v kraljeviča. Saj je bil nekoč deček, ki ga je bil oče preklel, rekoč: »Če ne naletiš na živo dušo, ki te bo vzljubila, ne boš nikoli več človeško bitje.« Tedaj je zagledal dekličin oče, kako plapolajo zastave nad gostilno. Takoj je vedel kaj se je zgodilo. Šel je tja in se pridružil mladima dvema v svatovščini. Jedli so in pili, da je vse teklo od miz. O, da bi se nam še bolje godilo!


Novogrška pravljica