Darilo iz semnja
| Darilo iz semnja J. B |
| |||||||||||||
Dobro obiskani jesenski semenj bližal se je svojemu koncu; na sejmišču in po glavnih ulicah gnetlo se je nebroj ljudstva. Tu so se vrtela in smejala rdečelična, brhka vaška dekleta. Bila so dobre volje; kako tudi ne, saj je bila vsaka izmed njih obdarovana z lepim, pisanim, morebiti celo svilnatim robcem. Mali dečki, katere so matere morale za roko voditi, vrteli so kupljene klopotače, večja mladež pa je hitela brez voditeljev dalje, ter poskušala nove bobne, piščalke in trobente. Kramarji so že jeli ostalo jim blago zlagati v zaboje in se pripravljati za odhod. Med domov gredočimi bili so tudi resni možje, kateri so dobro prodali svojo živino, in ker se je kupčija obnesla, stopili so v krčmo ter spili kupico vina, katero jim je ogrelo srca in razvozljalo jezik. Domov grede kramljali so o letni, o živinoreji in o drugih gospodarskih rečeh. Tudi Tinačev oče so bili na semnju; vračali so se sami brez vsake družbe. Ako si jih natančneje opazoval, čudil bi se bil, da ta priletni starec tako urnih nog koraka proti domači vasi. Vse njihovo kretanje kazalo je, da jim marsikaj roji po glavi, zdaj mahnejo s palico po zraku, zdaj zopet smehljaje se pokimajo in kmalu potem zopet stresejo godrnjaje osivelo glavo, kakor da jim to ali ono, kar so danes resnega ali smešnega doživeli, hodi na misel.
Ko so bili dobro četrt ure od doma oddaljeni, prišla jim je brhka, mlada žena tako urno naproti, da je za njo hiteči mož dohajati ni mogel. Srce in obraz bila sta polna veselja, ko ugleda očeta. »Dober večer, ljubi oče. Ste li vendar prišli? Midva sva vas že dolgo čakala!« Bila je to snaha Tinačevega očeta, katera se je pred kratkim z njegovim sinom Miklavžem poročila. Danes morala je novoporočena dvojica po želji starega hišnega gospodarja ostati doma, ker oče so rekli: »Za vaju je tu več posla, kakor v mestu in semnjev bodeta več doživela nego jaz.«
Tinačev oče podali so snahi Reziki žuljavo desnico, potem so pokimali Miklavžu — kar je pri naših vaščanih že veliko, ker vaški očetje ne delajo nikakih komplimentov s svojimi sinovi. Po pozdravu so se oče ustavili, posegli v žep in izvlekli so iz njega svežo žemljo, katera je bila, kar je glavna stvar, zavita v zeleno pisani svilnati robec, ki je bil najlepši na semnju, in vrhu robca zavezan je bil modri, s srebrnimi cvetlicami pretkan trak. To vse dobila je Rezika za darilo iz semnja. Njeno cvetoče, rožnato lice zardelo je vsled tega nepričakovanega daru. Čudila se je krasnemu robcu in ob enem šaljivo gledala na svežo žemljo.
To brezbesedno veselje, s katerim se je spajala srčna hvaležnost, ugajalo je očetu bolj nego cela vrsta sladkih in laskavih besed. Črez nekaj časa še pristavijo: »Imam zate še lepši dar iz semnja, a prej se hočem prepričati, ako si ga tudi vredna.« Domov dospevši postregla je Rezika očetu s kupico jabolčnika; bil je domač pridelek in oče ga nikoli niso mogli prehvaliti. Miklavž je pa vzel s police nad vrati okajeno očetovo pipo in jim jo je z duhanom napolnil in podal češ: Povejte nama, kaj se je danes pripetilo znamenitega na semnju? Tinačev oče sedeli so nekako zamišljeni, premišljevali so srečo mladih ljudi, h kateri so tudi oni mnogo pripomogli, in to jih je čestokrat navdajalo z zadovoljnostjo. Sin, akoravno ne bogatin, bil je vendar premožen in trden kmet. Ko je v zakon jemal ubožno Reziko, niso mu je oče branili; ker ljubili so svojega sina preveč, da bi mu v tako važnem koraku življenja delali zapreke. Ob enem pa so visoko cenili pošteno, pridno in vsega spoštovanja vredno izvoljenko svojega Miklavža, katere edino premoženje so bile pridne roke in plemenito srce. — »No, otroci,« začeli so, »kaj vama hočem najprej povedati? Želita žalostnih ali veselih dogodkov? Imam obojih dovolj v potni torbi.« »Oj,« pravi Miklavž, »gotovo nama je veselo prijetneje! Saj veli neki pregovor: »Veselje ljubi mlada kri, skrb ostane naj za stare dni!««
Rezika pa pristavi: »Jaz menim, da stvar prepustiva očetu, o čem nama bodo povedali; bodisi žalostno ali veselo, poslušala jih bodeva rada.« Tinačev oče prikima Rezikinim besedam, spuste oblačke dima v zrak, ki se v malih kolobarčkih dvigajo proti stropu, ter se naposled razgube, potem pijo še enkrat in naposled začno pripovedovati: »Čudno je življenje na semnju, med to z vseh krajev se shajajočo množico. Ljudje so enaki pridnim neutrudljivim mravljam, le s tem razločkom, da niso tako premišljeni, kakor mravljice. Eden se drži oholo in neprijazno, drugi se ti zopet dobrika in te skuša s svojo hlimbo prekaniti. Mravlje ne donašajo v svoje stanovanje nič nepotrebnega, ljudje pa ravno nasprotno, vlečejo veliko reči, brez katerih bi lahko shajali, v svoje domovje. Marsikatera deklica tira mater h kramarju in jih tako dolgo na skrivnem drega, da ji naposled morajo kupiti prepotrebni nakit. Akoravno bi bilo za devojko potrebnejše in koristnejše vretence in preslica. Žalibog, da se dandanes to nekdaj kmečkim dekletam tako priljubljeno delo tako opušča in zanemarja. Katera stara ženica se z radostjo ne spominja prijetnih, kratkočasnih zimskih večerov »na preji«. Ko sem se naveličal drenjati se, stopil sem v gostilno, da si nekoliko okrepčam lačni želodeč. Pa tudi tu mi ni ugajalo, smeh, vrišč in krik ni za stare kosti.
To mladostno živahnost in veselje starost nikdar ne more uživati in mislimo si: Ako bi bil že doma stari bedak! Kaj se sučeš tu okoli brezskrbne mladine? — Gotovo bi se bil jaz, kakor hitro sem svoj posel na semnju končal in ta mali dar Reziki preskrbel, k vama vrnil, ko bi se ne bil spomnil one stare Marte, katera je v preteklih časih po naši vasi nakupovala maslo in jajca, sedaj mi je pa popolnoma izginila in že dalje časa ni prišla več k nam kupovat. Ker sem bil že v mestu, nisem mogel drugače, da sem moral po nji vprašati. — Dolgo sem zaman izpraševal, naposled se mi je vendar pokazala hiša, v kateri je prebivala moja znanka. Na moje vprašanje mi je dekla one hiše povedala, da stara Marta stanuje v zadnjem delu hiše, da moram iti črez dvor, potem na levo, ter po stopnicah navzgor, tam precej prva vrata so prava. K omenjenim vratim dospevši, potrkam dvakrat na lahko, kar mora vsakdo v mestu storiti, da ga ne smatrajo za neotesanega hribovca. Nisem ravno slišal, je li kdo zaklical »notri«, ali ne, dozdevalo pa se mi je, da v sobi nekdo zdihuje, in zato odprem vrata in vstopim. Ljubi Bog! Kako uborna je bila sobica. Mala na pol s papirjem zalepljena okna niso dopuščala, da bi topli solnčni žarki sijali v borno, zapuščeno čumnato. Takoj Marte še spoznal nisem, katera je na pol sedela na postelji ter nemo zrla proti vratim. Počasi in težko je sopla. Zraven njene postelje stale je zibel, v kateri je ležala mala angelu enaka deklica in snivala sladke sanje. Razun na pol trhljene mize, na kateri je stala steklenica z mlekom in nekaj zdravil, ni bilo drugega nego stara omara in polomljen stol. To uborno hišno orodje bilo je vse imetje stare Marte.
Zdaj sem vedel, kdo je zdihoval! »Oh dobri Tinačev oče,« pravi bolnica tiho. Videlo se je, da je zelo slaba in da ne bode dolgo med živimi. Ako sem jo hotel razumeti moral sem se k postelji usesti. »Vas je gotovo sam nebeški Oče k meni poslal,« rekla je in mi podala svojo velo, onemoglo roko. »Čutim, da se kmalu uležem k večnemu počitku in skoro bi si želela tistega trenotka, v katerem se bodem preselila v boljšo domovino, ko bi le ta ubogi črviček ne ostal tako osamljen in zapuščen na svetu.« Pri teh besedah pokaže na speče dete v zibeli. S kratkimi besedami popisala mi je svojo revščino. Njena hči je bila žena pridnega delavca: Mož se je nadejal z rednostjo in marljivostjo si prihraniti kak krajcar, a umrl je nagle smrti. Žena mu je iz žalosti v malih tednih sledila. Meni stari materi, katera sem že sama dolgo bolehala, pustila sta ubogo siroto, ne v tolažbo in podporo, temveč za skrb in nadlogo. Ta pa tam pride usmiljena soseda, ter mi za nekaj trenotkov pomaga, a k sebi vzeti tega revnega otroka ni hotela nobena. Eni mož ni tega dopustil, druga imela je sama dovolj otrok, tretja mi je rada kaj podarila, a tujega otroka vzeti v hišo ni hotela. Saj znate, za dobro delo je treba resne volje in trdnega sklepa, a kdor takih misli ni, se zna izgovarjati in opravičevati! Ko na veke zatisnem oči, bode moje malo nedolžno dete, akoravno ni ničesar pregrešilo, moralo menda gladu in revščine poginiti!« Radi obilih solz, katere so se ji udrle po razgubančenih licih, ni mogla dalje govoriti. »Marta,« rekel sem, »božja pomoč je mnogokrat bližja nego se nadejamo! Saj so ti znane besede sv. pisma: Kliči me na dan stiske, in otel te bom in ti me bodeš hvalil. Potolaži se in zaupaj v Vsemogočnega! Jaz sem sam, moja draga žena že zdavnej počiva v črni zemlji, — toda upaj!«
Nato sem izpraznil svoj mošnjiček ter izročil vsoto bolnici, sam pri sebi sem se pa jezil, da je bil dar tako majhen. Pri odhodu ni mogel nobeden govoriti. Jaz sem hitel na prosto ter si otrl solze, katere so mi nehote tekle po licu. Spomnil sem se vaju! To moraš Reziki povedati, mislil sem med potom.
Rezika ni pustila očetu nadaljevati. Hitro vstane; lice ji gori, in oči se ji žare. »Oče!« ustavila je starega, »jaz vas umem. Tisočkrat se vam zahvalim in Bog vas plačaj za ta lepi sejmski dar! Da! Nadomestiti hočem deklici mater in vzgojiti jo hočem kakor lastnega otroka!« »Počasi, počasi!« začne prestrašen Miklavž, »tako resno podjetje potrebuje temeljitega premisleka. Menim, da se jutri lahko o tej reči natančneje dogovorimo!« »Jutri?« vpraša Rezika resnobno ter smelo pogleda Miklavža. »Kaj, ko bi Marta v tej noči umrla? Predno nam dan premišljevanja napoči, kaj bi se lahko s slabotno, zapuščeno, malo siroto tam v mestu, kjer nihče nanjo ne misli, zgodilo? Znaš, Miklavž, kolikorkrat bi v prihodnje pogledala v zrcalo, zdelo bi se mi, da nekdo stoji za menoj ter mi šepeče na uho: »Obraz, kateri ti tako tužno nasproti zre, bil bi bolj zadovoljen in srečen, ako bi ti smrti male sirote ne imela na vesti!« Toda sedaj še ni zakasnjeno, imam še čas! Predno minejo dve uri, sem zopet doma.« Ne da bi pričakovala kakega odgovora, vzame ročno košarico in hiti v mesto. Miklavž je med tem tiho sedel na svojem prostoru in se kislo držal. Kakor je bil priden in vljuden, mu je manjkalo tistega gorkega, hitro vnemajočega se čuta, katerega je Bog podaril njegovi ženi. Mladi mož preudarja in premišljuje, koliko truda in stroškov bode vse to stalo — oče ga pa resno in tiho gledajo. Črez nekoliko časa se počasi vzdignejo in položivši roko na sinovo ramo pravijo: »Miklavž, ako ne bodeš tak kakor Rezika, ne bodeš prišel v nebeško kraljestvo! Le usmiljeni bodo usmiljenje dosegli, stoji nekje zapisano.« To mu je seglo globoko v srce. »Ne, oče!« odgovori in skoči kvišku, »moja dobra in usmiljena žena ne bo sama hodila v mesto. Spremiti jo hočem in zapuščena sirota ne bo dobila samo mater, jaz ji hočem nadomestiti še očeta!«
Črez nekaj trenutkov je hitela mlada dvojica lahkih nog iz vasi. Tinačev oče pa so obsedeli za mizo. Duševna radost in zadovoljnost ste napolnjevali njih srce. Včasih so položili pipo na mizo in se zamislili. A te njihove misli bile so molitev za blagostanje in srečo njihovih otrok. Noč je nastala. Bleda luna je plavala tiho in veličastno na jasnem nebu. Proti polnoči se duri odpro in Rezika stoji pred očetom, rekoč: »Tu imamo sedaj malo Anico! Le poglejte si ljubeznivo dete, žal da še ne zna govoriti, da bi vas takoj za ljubega, starega očeta zaklicala.« Nato varno položi na postelj malo rejenko, ki odpira oči in se ljubko nasmehlja, ter dvigne mali ročici proti nji, kakor bi hotela reči: »Zdaj sem našla pomoč in zavetje! Bogu čast in hvala!«
Troje ljudi bilo je ta večer srečnih, v svesti si, da so storili dobro delo; zaspali so sladko in mirno na svojih trdih ležiščih.
Za ranega jutra se je že po vsej vasi raznesla novica o nepričakovanem otročjem blagoslovu pri Tinačevih. Vaščanke so se posmehovale, stikale glave in vprašale druga drugo: »Li veste, kak dar je stari Tinač prinesel svoji snahi iz semnja?« »Da, znano mi je,« veli druga s porogljivim nasmehom. »Tam mora biti sila dolgočasno, da si s tujimi otroci začno krajšati dan,« pristavi tretja.
Bile so pa tudi med njimi žene, katere so vedele ceniti usmiljenost in dobroto; sklepale so roke in dejale: »Bila je že kot otrok tako milosrčna stvar, ta Rezika! Tega bi pač vsaka ne storila. Bog jo blagoslovi.« Ni se še dvakrat vrnil večer in bile so že vse vaščanke, še celo tiste, katere so prej zaničljivo o milosrčnemu činu govorile, pri Tinačevih, da si ogledajo malo rejenko. Zagledavši jo, je vsaka vzkliknila: »To je pravi, krilati angelček.«
»Mislim da!« pritrdila je čestokrat Rezika, »ne dam je za noben denar ne!« Nek vzvišen duh je prevel Tinačevo hišo in njih prebivalce, ko so stopili občespoštovani gospod župnik med nje. Bili so med prvimi obiskovalci. Staremu Tinaču podali so molče roko, enako Reziki in Miklavžu. Potem so pristopili k mali Anici, katera je spala v lepi novi zibelki. Častiti gospod duhovnik položili so mali deklici roko na glavo in rekli: »Gospod bodi s teboj na vseh tvojih potih! Sedaj si revno, nezmožno dete, a s teboj je došel blagoslov tej hiši!« To izgovorivši otrli so si solzo iz oči — ter odšli globoko ganjeni domov. Navzočim so segle besede v srce, zdelo se jim je, kakor da bi čuli najginljivejšo pridigo.
Prerokovanje gospoda župnika se je v teku let uresničilo. Posrečilo se je mladima vsako podjetje, ter jima prineslo blagoslov in blagostanje v hišo. Njih lastni otroci, s katerimi jih je Bog obdaroval, bili so dobri in pošteni. Anica bila jim je zvesta in vdana sestra, starišem pa hvaležna in pridna hči. Starega Tinačevega očeta je vedno visoko cenila, ter jim v njihovi bolezni neutrudljivo stregla in jim zatisnila oči k zadnjemu počitku. Anica je po milosti božji in s pomočjo zgledne vzgoje postala vzorno in posnemanja vredno dekle. Tako je bilo dobro delo obilno poplačano.