Dar sprave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dar sprave. Legenda.
Anton Medved
Zložil Anton Medved.
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (52. zvezek), 1900, str. 120–126.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Visoke gore apeninske
Poljublja solnce zlatožarno,
Večèr se zgrinja po dolinah,
Šumí zelena reka Arno.

Pobožen brat hiti zapirat
Nad reko samostanska vrata
In molit v cerkev, kjer počiva
Teló mučenca Minijata.

»Gospod, po dnevi in po noči
Srcé Te vsako hvali verno!«
Menihi, zbrani pred oltarjem,
Molitev pojejo večerno.

»Dejanjem našim bodi vselej
Začetek Ti in srečen konec!«
Čuj — zdajci nekdo hitro
Potegne samostanski zvonec.

Umolkne zbor. Vprašanje leže
Na lice sivega opata.
»Molite dalje!« mirno reče,
»Jaz pojdem gledat sam pred vrata.«

Iz cerkve stopi na hodišče
Med tesne in debele stene,
Do vrat železnih k zvoncu pride,
Oprezen samostan odklene.

Uzrè pred sabo — kaj? O čudo!
Mladenič lep kleči na pragi
In roke dviga, milo prosi:
»Sprejmite me, oh oče blagi!

Sprejmite me v samotne sobe,
Živim naj, molim v vaši družbi.
Odrekel sem se vsemu svetu,
Posvetil sem se božji službi.«

Opat ga rahlo dvigne z roko,
Obraz pogleda in postavo,
Ob boku meč, na prsih jeklo,
Odeva šlem junaško glavo.

Oči mu živo lesketajo,
Kot prstani na rokah zlati.
Zamisli se opat in vpraša:
»In oče tvoj in tvoja mati?

Odkrito mi povej, mladenič,
Kaj v samostan in kdo te mora?
Če nimaš svetega poklica,
Ne žali svetega prostora!«

Mladenič reče mu ponižno:
»Ne kliče me nobena zmota.
O mož častitljivi, poslušaj,
Kakó so čudna božja pota!

Prijatelja sem strastno ljubil,
(Na veke naj počiva v miru!)
Pred leti ga je neki vitez
Prebodel nagloma v prepiru.

Iz mesta v noči je pobegnil,
Ko delo kruto bil je storil —
A jaz — iskati ga in najti
Pred Bogom sem se zagovoril.

Svoj dom zapustil sem razjarjen,
Tovarišev nabral krdelo,
Orožje náse del in nanje
In zdirjal z njimi na deželo.

Iskal sem ga po temnih lesih,
Pretaknil mesta in vasí sem,
Povsod ga verno opisaval,
Nikjer ga najti mogel nisem.

A danes, véliki baš petek
Črez dolgo sem morilca srečal.
Ves divji jaz sem meč zagrabil,
On pak pokleknil in zaječal:

„V imenu Kristusa te prosim,
Ki za sovražnike je molil,
Odpusti mi dejanje moje —
In on te bode v raj izvolil.

Saj nisem vedel, kaj sem delal — —“
Solzé polijejo mu lice,
Ne more dalje govoriti —
Jaz vtaknem meč nazaj v nožnice.

In kakor prvi sneg pred solncem,
Ves srd se v moji duši staja.
„Odpuščam ti,“ velim mu tiho,
„Le miren pojdi s tega kraja!“

In jaz takoj se sam odpravim,
Ne da poslušal bi zahvale,
In stopam in hitim in dirjam,
Kot bi me tajne sile gnale.

Obstanem končno sredi gozda,
Ni druga jednega ob meni.
Kapelico uzrem pred sabo,
Okoli vrat bršljan zeleni.

Prestopim prag, odkrijem glavo.
Očem pokaže se razpelo:
Pri steni na lesenem križu
Visi telo mrtvaško belo.

Oči ugasle in zaprte,
Z napol odprtimi pa usti
Izreka še — takó se zdi mi —
„O Bog, sovražnikom odpusti“

Zamaknem se v obraz trpeči —
Srcé sočutno mi zajoče,
Le zánj živeti, zánj trpeti
Zahrepenim iz duše vroče.

Zahrepenim in precej sklenem
Posvetni slavi se odreči
In v vašem tihem samostanu
V redovno haljo se obleči.

Nebeškomilo se nasmehne
In Kristus nagne svojo glavo,
Poklic vzbudi in sklep potrdi —
O kolik dar za mojo spravo!

In zdaj sem tukaj, blagi oče.
Tvoj duh naj miren sam razsodi,
Kaj od svetá in rodne hiše
In kdo me v vašo hišo vodi.«

»O brat po Kristusu, pozdravljen!«
Opat mladeniča objame.
»Le pojdi, pojdi k nam v samoto,
Poslan od božje volje same!

Le pojdi sladki mir uživat,
Ki svet ne more nam ga dati!«
Trenutkov nekaj le — in v cerkvi
Obádva molita med brati.

* * *


Visoke gore apeninske
Poljublja solnce zlatožarno,
V dolinah vstaja mlado jutro,
Šumi zelena reka Arno.

Vstajenja vélika nedelja!
Poslednja zvezda se utrne,
Od stolpa cerkve Minijatske
Izliva glase zvon srebrne.

Presladka pesen »Aleluja«
Slovesno dokonča daritev.
Menihi, zbrani pred oltarjem,
Topé se v tiho še molitev.

In zopet zvonec samostanski
Molilce nagloma razburi,
In zopet miren se napoti
Opat odpirat vežne duri.

Kdo hoče noter v ranem jutru?
Obide slutnja ga na poti.
Morda je oče ... Ključ zabrne,
Pogleda — slutnja ga ne zmoti.

„Moj sin, moj sin! Tu mora biti!“
Zavpije vitez nad opatom,
„Jaz hočem ga, če ga odkupim
Z orožjem ostrim ali z zlatom.

Trdé tovariši njegovi,
Da k vam je šel — tu mora biti!
Jaz pojdem noter, da ga vidim:
Gorjé mu, kdor ga kani skriti!

Moj dragi sin, moj sin jedini!“
Zmehča se vitezu beseda.
„O dobri, miljeni duhovnik,
Nazaj dobodem ga — kaj ne da?“

Opat na rameni očetu
Uvelo položi levico:
»Tvoj sin je tukaj in ostane,«
Veli s povzdignjeno desnico.

»Prišel je k nam — ne sam od sebe,
Sprejet je bil — a ne zaplenjen.
Predvčerajšnjim je vstopa prosil,
Naravnost od Boga odmenjen.

In starec resnemu očetu
Pové, kar slišal je od sina,
In vitezu pripoved segne
V globino srca in spomina.

»A naj ti sam pové vse boljše!
Pokličem ga, da k tebi pride.«
Prijazno se opat prikloni,
Zaklene vrata in odide.

Ne mine polovica ure,
In pred očetovim pogledom
Stoji otrok njegov, med brati
Najmlajši vnuk prastarim dedom.

A kákošen? To ni več plemič.
Obličje mu na prsi klone,
In v tem očesu, tem prosečem
Vsa radost do svetá mu tone.

Nekdanji kodri svetločrni
Ne sipljejo se več po vratu,
Uborna halja mu pokriva
Telo, zavito nekdaj v zlatu.

Drži razpelo v jedni roki,
Ima prižgano v drugi svečo,
In ustnice mu šepetajo:
„Dobil sem pokoj, našel srečo.“

»Moj sin,« zakliče oče ginjen,
»Je li mogoče? O govori!«
Objame ga in tiho dahne:
»Kar Bog želi od tebe — stori!

A hiti z mano, ti in bratje,
V kapelo gozdno čudotvorno,
Naj tam teló presveto vidim,
Ki mu je tvoje zdaj pokorno!«

Opat veselega obraza
Pripomni: »Vitez moj, ne hodi!
Prenesli smo razpelo včeraj
Iz gozda v dolgem izprevodi.

V oltarju našega svetišča
Kraljuje naj odslej svetinja,
Do smrti nas in vse menihe
Za nami čuda naj spominja.

Tja pojdimo in zahvalimo
Še jedenkrat nebes Gospoda;
Zakaj usmiljenje njegovo
Od roda širi se do roda.«

Vsi zmolijo molitev svojo
Pred križem v cerkvi na kolenih.
Pred vsemi potlej sin očeta
V besedah odslovi iskrenih:

»Moj oče, nikdar ne pozabi,
Da služim višjemu očetu —
Očetu, pri katerem nekdaj
Na lepšem snideva se svetu.«

Molčé podasta si desnici,
Kot bila bi si davno tuja;
Po duši le zvení obema
Presladka pesen »Aleluja«.

In kdo je srečni bil mladenič? — —
Preslavlja cerkev ga še danes.
Mi tudi ga častimo — bil je
Svetnik poznejši — Gvalbert Janez.