Dano zakopano

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dano zakopano
Valentin Cundrič
Spisano: 2001
Viri: Jesenice: SZ (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žegenbajn[uredi]

Nad prepadom pšenice,
nad ranami klasja,
nad koso
suhih trav
niha steblo ščipa,
tanko, krhko,
izkoreninjeno, ovito
v pajčevinasti rokav.

Roža ščipa, divja,
podkvasta, steklena
zaplava, kot bi jo zanihal
vaški zvon.
Njeno steblo
krhko in nevidno
ustavlja vprego
mladih konj.

Gorski led presune
luči nabrušen meč.
Rosa začudenim listom
stara imena šepeta.
Zrcala rdijo
in trepetajo.
Dotikamo se nečesa.
Da smo le vsi doma.


On[uredi]

Njegova roka iz njene
dišeča kot krivda in greh.
In druga iz voska, iz sonca,
zato zvonka kot smeh.
Njegova noga še iz stare zemlje,
ki še ni prekleta.
Zato sprijaznjen je z bogovi,
ki jim je za zeta.
Po klinih njegovih čutov
se vzpenjata dva za dvema.
In vsakogar od njiju
brez sramu objema.
Koščice večnosti je krstil
in jih obudil, vzdramil.
V šipku in nasladah
se z nami vsemi osamil.
S petero dolgih prstov,
ki se jih na pamet učimo,
skoz nas je segel
v našo presno rimo.
Njegova glava iz njene,
duša pa iz trpljenja.
Kot zvezdni utrinek
je nebo našega mišljenja.
     
     Kaj smo zamudili, izgubili,
     se bomo spraševali
     ko nas bojo zadnjič umili
     in v nevidne roke predali ...


Krotko jutro[uredi]

Se srajca s krempeljci oprime,
kar koža je na meni in kar svib.
Poletna sredi zime zapusti me.
Je ranjena ihtljiva kot utrip in vzgib.

Sem jamski deček s palube duhov.
V kolenih in komolcih mi zameketa,
kar bo za neko ženo blagoslov:
nakitna žnora rešnjega dežja.

In se dotikam jezera in dna.
So pridobnine v spanju izhlapele.
Za hrbtom pa preprto jutro pol sveta
obžge v podobe črno-bele.


Glaj[uredi]

Pojem, kakor da molčim.
Je pesem s tabo? Z njim –
Z njim? Kot da nekdo,
ki me zapušča, je lahko –
In ti ga nisi varoval,
za brata svojega se bal –
Zdaj nanj dežuje in sneži
iz grobarjevih oči.

V čemer se umanjka,
glaj je,
            pesem ranjka.


Pesmi za Sonjo[uredi]

Iz strnine in strohline se dvigne dvoje rešnjih perutnic.
Kurent-Ikar iz pojoče razvaline dviga svet do solznih lic.
Skušnja, ki v razumu, srcu biva, kot da je vselej nekaj
kriva. In je križana gora, premaknjena gora. Brezasta sije
od dne do dne. In nam ponuja, kar se pije, kar se je.
 Zmeraj bolj črni ji je težko na poti iz duše v telo.

Lahko si iskra tu in tam. Postelješ v kamen naskrivaj
čez tisoč let in zdaj. In ne v srce. A kar ženàm se razodeva
kot posest na tej in oni strani, je povest in prag vesti,
ki z mrtvimi prijateljsko bedi. ... ki je strežnica in priležnica.
Ubežnica mi leži pri sivih nogah. da zaneti v telesu preplah.

Nespečnost kot labod povzroča kroge tu in tam. In vzklik
drhti na ustnah, ki jih ne boli več od poljubov in med uboge
slavčke duš, ki preletele vrhe so gorske čisto bele, se sliši
petje sreče prav do tja. A tam se ve, da semkaj ni prišla.
... ki je petje in zavetje. Spočetje je zdrobilo škrob rjuh
in petje drobi se v gube, sol in puh.

Tudi mi vidimo z zelo visoke gore vsa kraljestva sveta.
Premikamo mejne kamne leta in neba. In angeli (nevidni)
nas nosijo na rokah in živali (nevidne) namesto nas bredejo prah.


Sphingida[uredi]

Kdor bo ubil somračnika,
ne bo blagrovan.
Ne bo odrešenik.
Pribili ga bomo na kol.
In naj od mrtvih vstane,
če je boljši od žrtve,
če je mogočnejši od somračnika.

Kdor bo ubil somračnika,
naj za kazen poje
na vse grlo.
Iz srca in duše.
S trni naj zadre se
v usodo našo, ne bomo ga
molili. Ne poljubovali.

Mi smo nehvaležni.
Mi smo iz soli.
Mi smo nepodpisani.
In nismo vredni
ničesar, nikogar.

Kdor bo ubil somračnika,
ga ne bo zaradi nas.


Rekviem[uredi]

Ta hip, ko se dotaknem sveče,
in preden jo prižgem,
pogleda me iz sobe tleče:
Ti tukaj? In že grem,
kot da mi mnogo, dosti daje,
omahovaje proti nji,
ki pričala bo, da najraje
sem ljubil jo v temi.

Ko vidim roko, ki ne ve,
naj bi mi dala ali vzela,
v oči mi stopijo solze
in skoznje priča bela,
s prestolom v slapu vročem,
nagiba se mi v obrvi,
a ko jo poljubiti hočem,
me v grlu, pasu zaboli.

Ob grmu, ki si ne prizna,
da je in bo pribežališče,
poljubi me. In mi zavda,
presojna priča, ki me išče
in najde in se me boji
in moje trnato telo
v temi kot ključ drži,
da odklenila bi drevo.

Ko bi pa odklenila reko,
odprla njena vrata nastežaj,
bi vzela mi obleko,
jo razcefrala kot lišaj.
In vedel bi, da od ondod
ne prideš sam ne z njo.
Če koga vabil bi v svoj rod,
bi moral ga zazidati v drevo.

Bi vabil ga kakor tančica,
ki vržena čez mehki vrat
hladi, ne greje lica,
četudi bo vsak čas pomlad.
Bi vabil ga, kot sam povabljen
sem skozi snežni mrak.
Ter bo pogrešan in pozabljen,
prečrtan, kakor vsak.

Ta hip, ko se dotaknem sveče,
in preden jo prižgem,
pogleda me iz sobe tleče:
Odhajaš? In že grem,
kot da mi mnogo, dosti daje,
omahovaje proti nji,
ki pričala bo, da najraje
umrl sem v temi.


Zaobljube[uredi]

Okoliščine so besed
največ nesrečne in samotne.
Je razlog, da so tu nared
in v stavku kot klicar prisotne.

Če pa pomene bremenim
s seboj in s tem, kar oni niso,
izgubljam vdanost stavka, z njim
pa še poti, ki pred nočmi so.

Milina, ki peha na prag,
me dela mutca brez spoznanja.
Ko zrem skoz blisk in grom razlag,
Nekdo me živega ohranja.

In v platnu zaobljube davne
nasprotja doživetij ničim.
Zorim v podobo žrtve klavne.
Oltarjev temelj zakoličim.


Pesem, ki počiva[uredi]

Je v zatišju samopetja
pesem, ki počiva,
moja duša in telo.
Drugega imetja
meni rojstvo ne prikriva.
Smrt mi tudi ga ne bo.


Klepčev motiv[uredi]

Če bom mogel, če bom smel,
bom zazidal svoj grob-hlev.
Padlo zadnje je drevo.
In pomladi več ne bo.
    Kdor bo trkal, kdor bo kljukal,
in v daljavi bo zaukal,
kot veriga bo rožljal.
Mrtev se ne bom ga bal.
    (Mrtev spim, počivam.)
    (V pesmi Pesem skrivam.)


Romanje za teto Franco[uredi]

Ponujaš mi lišajasti brevir
v jeziku starem in skrivnostnem.
Odstiram volhek mah in mir
v brezvetrju jelenjem in krepostnem.
    Komolci pravljični, odgaljeni in goli.
Očesni kot moj prašen, tvoj skeleč.
Sva to midva? Za prečnikom in koli
popravljam leso kakor živi meč.
    Milina moške srajce, zgubane, odpete.
Razpokan pas, kakor utrujen, slep in gluh.
Sva to midva? Se vračava na kmete
vročična, kot bogova z rojem muh.
    Zajel iz vrča sem razpokanega.
Ponoči slišiš me, ovel ihtim.
Blagruješ me objokanega.
Ker jočeš tudi ti iz pajčolana rim.
    V imenu tvojem zvon želja
še ni zapel, je gluhonem mezeg.
Predvideno pa leto je, in dan, ki naj izda,
kdaj ljubljeni dišeč dehti kot mesec in bezeg.


Vzdih[uredi]

Kdo vame s čelom se zadeva,
s kolenom in komolcem brhkim
kot ob gladino in zaveso?
In me odsune kakor leso;
posipa me s telesom prhkim,
z namenom pravim pa okleva?!


Psalmist[uredi]

Zasenči jerob grob in hlev.
Udomi se kot lan, rjuha.
Za njim bom čisto posinjel
in šel za zadnjo skorjo kruha
kot jagnje, in bom preprijel –

Bom srajca slečena, ledena.
Na pragu z zrelimi zelmi
iskal bom mizo, in lončena
naj skleda polno zazveni
povedno, kot odmev imena –

Razkošje skrušenega hrani,
če zunaj v vrtu prenočuje
in vriskajočega ne rani,
še v hlevu nizek se sezuje.
Drugače ni ga, kjer so zbrani –

Pild Pesmi v meni kot zvijača
visi, za senco in glasovi.
Ukloni me berača vrača
za črnim risom med darovi,
da ne prekolnem se, govnača.


Veter[uredi]

Kdo rodil je tale veter,
da je za desetnika!
Kdo prevpil bo tale veter,
da bo za zavetnika?
Mrzel veter je brez doma,
kakor jaz še dolgo bom.
V rebrnino gorsko roma,
da bi našel topel dom.
Mimo peke kruha tava,
kakor jaz bom še nekoč.
V rožnem vencu obupava
z mano in vnebovpijoč.
Črni rožni venec moli
z bogom in popotniki.
V posteljo gre s komerkoli
kakor jaz s sirotniki.
Kdo rodil je tale veter,
da je za zaplečnika!
Kdo učil je tale veter,
da najlepše je doma?


Mozes[uredi]

V črne truge skrivajo
grehe in cekine.
V krvi se umivajo
roke in skomine.
Ni gorečih grmov več,
da sezut bi stopil tja
k bogu, molit ali leč.
Vedno dalj je do boga.

Iz vpijoče rane
se ne joče na pomoč.
Trosi mlince slane
veter skoz nevihtni poč.
V zlato tele vdihnili
dušo so in veličast.
Angeli so utihnili,
in odlagajo oblast.


Ljudska[uredi]

Kje pa raste tisti trn,
ki gre meni do srca?
Vrtnica pa zapeljivka
vsakega slepi moža.

Da le najdem tisti trn,
nič ne bo usmiljenja.
Tekla kri bo, solze tudi.
Vrtnica tako zavda.

Dobro, da smo tukaj, mrtvi
drug drugemu si poreko.
... dokler trna črnega
iz rok mi ne odvzemo ...

Bo škripanje z zobmi.
Med golimi in v svili.
... saj ni oglasil se Gospod:
karkoli njemu ste storili ...


Torzo[uredi]

Pa se črne cokle sliši
po vrhhlevni hiši.
Kača trka z drobno glavo
v mojo vero in postavo.
Leže name kakor skala,
ki se bo nadaljevala
tam drugje in drugikrat,
ko bom zidal beli grad.

Jaz pa pletem bajto sivo
hitro in neodložljivo.
Pa zavpijem prot Marij,
da vmiri se strašni zmij.
... pa se črne cokle sliši
po vrhhlevni hiši;
in veriga zazvenči
v črnem gvantu, se mi zdi …


Povračilo[uredi]

Žive sveče žgejo
žreci in maliki.
Za svetniki grejo,
dokler ne pomrejo,
s plenom in jetniki.
Če sem živa stava,
sebe ne poznam.
Soha sem snetjava
in me prepoznava
volhek deški sram.

Kdo bi name stavil,
se ne govori.
In me bo razpravil,
lomil in obglavil,
kot je med ljudmi.
Me ima za svečo
ta svetnik, ki z mečem
brani mojo srečo
kot žival in spečo.
Kaj naj buden rečem?

V pêsti me ima
ta svetnik, ki s kačo
spremlja iz zlata,
s svečo iz moža,
in mu dajem dačo.
Žgal bom sveče žive,
kakor vsi jih žgo.
Da golobjesive
s kriki in tožljive
mi nebo odpro.

     Tako povračilo
     si je treba vzeti.
     Najsi se bo vpilo
     in rotilo milo.
     To so vsi obeti.


Za devetimi gorami[uredi]

Medenje dneva, pozna ura mlečna.
Zaniha jata v vetrov medaljon.
Kot senca tujca mila, opotečna
ponikne rosa pod večerni zvon.
     Razsute note listja v ptičjih spevih
hromijo težke krike iz noči.
V možeh pa, iznenadenih v teh dnevih,
pozabljen lovski plen se zablešči.
     Da smo le vsi doma, golče drevesa
ob ognju, ki nas glasen vse pozna.
Ljudje molče med prazniki telesa
kot rajniši spomina in boga.
     Se angel mi otročjemu priključi.
Spominja velbanega me stanu.
Bom črn telestih v nevihtni buči
in vržen v mrtvo ječo brez sledu.


Pesem iz osata[uredi]

Vsak večer potrka
pri vsakomer volkodlak.
Prenočišče prosi, žlico.
Žvenketa njegov korak.
Mož, odgaljen, s praga
mu ponudi polno skledo.
Gost pa kamen in predivo
je prikril v besedo.
   Kamen bo pobil človeka.
Bo predivo kri popilo.
Volkodlak bo legel v postelj
med rjuhe in perilo.
In gorje mu, kdor bo trkal,
zjutraj volkodlak odpira.
Zjutraj trkaš, človek borni.
Tudi zjutraj se umira.
   Zjutraj volkodlak odpira
v moji srajci nezapeti.
Dosti jih potrka zjutraj
pri sosedu tu med kmeti.
… za devetimi gorami
so naši mrtveci poženjeni.
… in za devetimi vodami
na vice in pekel priklenjeni.


Pesem nevihtnega moža[uredi]

Za druge se orehi sekajo,
v orehovini ne zaspim.
Mi mehki špampet vsi odrekajo,
na prtu s kruhom ne sedim.
Po vetru se obrnem
sam in z drugimi ljudmi.
Žive sveče upihujem,
da živeli bi naprej v temi.

Živa sveča mene prosi:
ne upihni me že zdaj!
Kaj je tebi, sveča živa,
me ne gane tvoj vzdihljaj.
Ne upihni me že zdaj,
živa sveča mene prosi.
Kot kamen in predivo
mene silni veter nosi.


Jeremija[uredi]

Cula moja, bog pomagaj,
težko božji birt te zvagaj.
     Svežo srajco vzeti hočem,
v prazno culo le zajočem.
Nove čevlje iščem v culi,
drugi so se preobuli.
Cula moja, bog pomagaj,
prazno božji birt te vagaj.
     Ribo, skorjo kruha vzame
milostni mrlič iz jame.
V kaplji vode črna plesen.
Veter je spomin na jésen.
Trosim juničji pepel.
Bližnji moj je črno-bel.


Zelo stara pesem[uredi]

Otrok, ki mašuje za mentrgo v rojstni hiši na hribu P., pelje angela varuha skoz grob in hlev, da pobožata krave in konja in psa. Pajki in črvi padajo obema v objem in oči. Zidana monštranca je zelo težka za otroške dlani. Ta črno-beli obred je šele začetek nekega križevega pota in nekega velikega tedna brez nedelje častitljive. Na pragu sloni kajpak sekira, s katero bosta dečku gib in duh prednikov zlomila hrbet. Angel varuh bo tedaj malo zaostal Nemara bo tudi v njem zavrisnilo maščevanje v 'dopolnjeno je! Je o n sploh kdo bil? Sicer pa, glejte, skoz točo in sneg se vrača petkrat na dan, ta hip ga veter nosi v svojem naročju, kot bo on rekel ali zapel.

Ta deček se vrača in zaklepa hišo za hišo. Zabija vhode na senike in hleve, kjer spijo ograbki otrok, kot da so kobilji ali goveji mladiči in ne ljudje. In bo postopal od korita do korita opolnoči z njimi, ki niso prišli, da bo obudil spomine na kugo in Turke in postavil straže ob vseh dohodih v vas. S pestjo bo zapretil gospodi grimščarski, ki drvi z gonjači, z rogovi in volkovi čez njive in hrib. Ko bo predihal običaj za običajem, kolede, koline, poroke in smrti, bolj sam, ker le on se vrača, se bo vaščanom sanjalo od vsega hudega in prestanega, od primščin do posmrtnin, kot da gospoda spet ropajo hlev in v hiši valpet prazni skrinjo za skrinjo.


Dobrota[uredi]

Nekomu sem prečudno drag.
Mu mavričnemu ni težko,
da teše žegenbajn in prag
za moje izmučeno telo.
V obraz ga videti ne smem.
… če me je on naredil zase?
Zeliščnega izdam ljudem.
Ga izgubim za večne čase?
     Velblodasta steza pripelje
nazaj ga v moj obred in rod.
Počivam v njem kot v puhu stelje.
Drug drugemu sva kruh in god.
Zaprta knjiga naju hrani.
In sončev noht naju obtrka.
Me blažen grčavega brani
pred molkom luninega mrka.


Ljudje[uredi]

Kdor me preklinja, črno bil,
naj ve, da jaz ga bom kropil.
Saj jaz sem ta, ki zaničuje
in jaz sem ta, ki svet strahuje.
Se v kletvi lastni počrni,
zaškriplje s črnimi zobmi.
Zvonil bo meni prelepo
obešen okostnjak v drevo.
     Kdor me blagruje, črno bil,
nagrado bo lahko zapil.
En krajcar, če ga že spoznam,
zanj in za sebe še imam.
Se tudi zame vnemajo,
za roke me prijemajo.
Če najdeš me veselega,
dobil boš krajcar. Celega.


Pesem, pesem[uredi]

Po mojih stranpoteh
se skrivajo strahovi.
Ne bo prevelik greh,
če s težkimi okovi
potrkajo pri vseh ljudeh,
saj strah v kosteh
pa v kretnjah in očeh
so naši zetje in sinovi,
so naše koče in gradovi.
Prepadi in mostovi.
   Na svoje stranpoti
bom zvabil mnoge druge,
da iz suhe struge
potem ne najdejo poti.
Naj tudi njih straši
vonj črne plitve truge,
in naj se jim v oči drobi
kamnit pečat odjuge.
   Naj se jim v grlu zaleti
jok,
      kletev,
                 škripanje z zobmi.


Upanje[uredi]

Zlato, srebro sta za spočetega nocoj.
Kadilo, mira, mehki angelski negnoj!
     Očeta posteljnega senčnega bršljana
ovlažijo prerokbe glasne z dolgim bdenjem.
Zapre se krušni materi dvorjanska rana
v prividu zibelke in ure z gostolenjem.
Pa kdo pa sem in bom, da jok njegov me kliče
vznemirjenega od zapadlosti in let!
Le ena pesem moja je, še ta pritiče
zanamcu in ne meni, ki sem pustil sled.
     Zato pred védenjem sem gologlav, sezut.
Kot da skrivnost prav mene izključuje.
Okušam, vonjam, se dotaknem; to ves trud
je duše moje, ki namesto spečih čuje.


Žalik[uredi]

Črn trn je spočel.
Črn trn je rodil.
Temna krila je razpel.
Z mrkim glasom je zavpil:
Jaz se pa ne jočem več.
Tvoje sreče hočem več!
    Črne starše sem imel.
Drugi so imeli bele.
Bratov, kdo bi jih preštel!
Sester, niso me vesele.
Jaz se pa ne smejem več.
Nikamor se ne štejem več.
     Žgoče rože je sejal
med otroke in može.
Se ga vsakdó je silno bal
doma in kje drugje.
Grémo vsi od njega stran
Za sedem božjih ran!


Žalikov Žalik[uredi]

Kdo bi vandral sam po svetu!
Z žalikom po svetu grém
k zapuščenim in samotnim,
med otroke in k možem.
Kdo je žalik izmed vaju,
slišim dan za dnem.

Žalika se pa ne kliče.
Njega se pa ne pozdravi.
Kakor da ga ni bilo,
in ni hodil po planjavi.
... in nikoli ga ne bo ...
Kljub dogodkom in svečavi.

Kdo je žalik izmed naju,
naj se raje zamolči.
To je ura, ko otrok zastoče.
Dan, ko strah se zasmeji.
Leto, ko urok moža ubije.
To je žalik, do krvi.


Zvezda[uredi]

Rad bi videl tisto zvezdo,
pod katero bom umrl.
Rosikonj in konj goveji,
vsak me bo podprl.
Rad bi videl tisto zvezdo,
ki bi vanjo me kovali.
Vsi, ki véjo za to zvezdo,
so že zanjo rože brali.

Angel varuh rojstno zvezdo
meni prepusti nerad.
Z njim primerjati ne smem se,
njega pač ne nosim spat.
Njega pač ne zibam v joku,
on je že brez spanja sèn.
On je moja tista zvezda,
ki ovenča moj skedenj.

Treba je moliti? Peti?
Le molčati še in še.
Ena zvezda, ena pesem
in življenje se odpre
kakor ulica ob ščipu,
vrnjena popotniku, ki zasmehuje
znamenja in kažipote,
a le sebe zaničuje ...


Pesnik[uredi]

Kdo pa meni bo zavidal
špampet, v pajčino odet?
Vola, ki me z dihom greje.
Spanec dan in zopet vzet.
Mizo nepogrnjeno, brez prta,
z mano bo poljubljal veter jug.
In na prag, ki zataji me,
bo pokleknil še kdo drug?
   Pa ta pesem, ki jo pojem,
naj jo raje zamolčim?
Kot da sem na krivolovu
in v pregrešku smrtnem koprnim.
A občutenje osrečevanja
treba ni, da me zasenči.
V prahu in pepelu živem
treba ni, da me krivenči.
   Ko bi vedel, kdo me je zapustil!
Ko bi vedel, h komu grém!
Pa vseeno ne bi trkal,
priporočal dobrim se ljudem.
Kdor prisoja mi odnose,
ki mi v njih je sestra, brat,
bo že vedel, bo občutil,
kdaj sem šel za vedno spat ...


Češnja[uredi]

Kdor pa z mano
češnje zobat gré,
skriva rano,
drugim ne pove;
naj le devlje
rôko na srce,
trga čevlje,
srajco in ime.
... v raševini,
ki živòt razje,
kdor skomini
se ne odpove ...


Sonet za obletnice[uredi]

1
Obraz iz črne spovednice
še sam postaja hrastov les.
Boš nanj naslonil svoje lice,
bo tisoč let med vama vmes.
2
Na sredi je zlato. Pisava,
pomenom vdana, snežnobela
pečat izsili. In vihrava
ujeda pesmi bo onemela.
3
Ko veslo rôko si lasti zaman,
pripiram vrata, zate tudi.
Zakrinkano se jutro kot pristan
plenilcu brez solza ponudi.
4
Sem v zamolčanem, ne v povedanem.
V prezrtem sem in ne v zagledanem.


Starinski sonet[uredi]

Kdor zdajle trka, naj verjame,
da sem od doma daleč stran.
Kaj plašč bi svoj obešal name
in rubil me za divji stan!

Kdor kliče zdaj me po imenu,
naj ve, da več ne slišim nanj.
Kaj bi prisojal me pomenu,
ki mi nikoli ni bil dan!

Je prag; gre v sobo, se zaklene
nekdo na begu pred vasjo.
Je prag, in pot, ki razodene,
da mnogo jih nazaj ne bo.

… če valpet meni srajco snema,
mar me poljublja in objema ...?


Češnja iz pesmi[uredi]

Trgam in pohojam
češnjeve cvetove.
Bo drevo kot človek
soha mlade vdove.
Mrtvim bi ljubimcem
zaljšal kdo grobove?
Češnji pa ponujal
v pesmi tri gradove?

Češnja, češnja, češnja!
Kličejo drvarja.
Bo zamahnil enkrat.
... cvetje, tvoja zarja!
Bo zamahnil drugič.
... bosa in najstarja!
Bo zamahnil zadnjič,
pomočnik viharja.

Če te bom pogrešal?
Sem te rad imel?
V pesmi in na hribu
sem te bil vesel?
Se ob lesu tvojem
jaz bom kdaj pogrel.
Tebi svojo pesem
bom še sam zapel.

Padajo drevesa.
Padajo možje.
So za to drvarji.
So za to ljudje.
Trgam in pohojam
češnjevo srce.
Dere čezme vojska
in pohoja mi ime.

     V roso ne pojdemo leč.
     Bosi ne hodimo več.


Kamnosekov psalm[uredi]

Naj vsakdo kamen svoj
zadene si na ramo.
Ene za mejnike.
Druge za na jamo.
Kar pa se spotoma zdrobi,
nanosi veter nam v oči.

Naj vsakdo kamen svoj
kot svoj najboljši del prizna.
Možje so za mejnike.
Nagrobniki so od ženstvà.
Nagrobniki so žalostne neveste.
Mejniki svatje s ceste.

Je kamen vsak dan večji
in jaz se manjšam v njèm.
V podobi moji stopil
k nekomu po poljub bo in objem.
Ga prašal kdo bo kdaj:
kdo joče v tebi in zakaj?

Z jezikom mojim bo govoril:
ihteči vame je zašèl;
ga niti ne poslušam;
si je preveč sveta zadèl
na ramo.
               Kaj naj kamen reče!
Človeku kri naj teče!


Kmečka žalost[uredi]

     Tu kamrice zapirajo.
     Nekje pa se odpirajo.
     Nikjer pa strun ne vbirajo.

Nekje pa češnje hirajo.
Drugje pa jih obirajo.
Nikjer pa mene zraven ni.

Še kosci se prepirajo.
Na travnikih umirajo.
Grabljica nema v strahu sem.

So tukaj svatje brez neveste.
Pogrebcev polne ceste.
Kdaj zadnjič h krstu nesli so?

Je v vaški breg en vol zaprežen.
En puntar, nežen. Zaprisežen,
da žalost skriva in taji.


Besedogorje[uredi]

Me v sinjem do besedogorja
ptič pestrni pospremi.
Razlógi in poméni
so gluhi tam, in nemi.
Pa mi pomagat pride
ptič pestrni; sobivajoči
kot sonce je in hlapec.
Od mrtvih me razloči.

Mi punkeljčka zavezat
pomagal tostran ni nihče.
Prišel ni mojih ran pogledat,
če črne so, da se umre.
Zato zato v besedogorje
bom romal, kot da grem domov.
Nestanovitne stare kraje
zapuščam v naglici in brez darov.

Darovnica bom sam. Še se bom vrnil,
čez čas poklican v sili tuji,
Vsaj eden k meni bo zavpil.
Bom pomočnik v njegovi nuji.
Še prej pa moje sólze
obriše naj nekdó, in mojo kri.
V zijalki črnega snetja
kot z možem mož naj govori.


Četrti dan[uredi]

Mrlič je glavni dedič spanja
in veslo v slapu solz. Odganja
iz sveč se, in se mu poda
veriga živih, ki rožlja
skoz suho in voščeno cvetje
kakor zavrženo imetje.

Mrlič zavrže, ne zapravi.
Pozabi koso v mokri travi.
Trpi povzdignjenost v nebo,
kot da je slavje, ne slovo.
Kot kamen sebi, med ljudmi,
v temò je padel, iz dlani.


Pesem o kači[uredi]

Iz te skrune moke
mesi kača kruh
v mentrgi, pogreznjeni pod prag.
Kdo se bo nasitil s peko,
grizel v kislo skorjo?
Dvakrat siromak.

Terja kača groš?
Praša kdaj za krajcar?
Duša tvoja ji diši.
Sestra je hudičeva,
pestrna in porodnica,
in se ji nikamor ne mudi.

Kdo bi drug zastonj
pekel kruh, ali zaman!
Vsega vedeti ne smem.
Ne ponujam krone
in je ne odvzemam
ne bogovom ne stvarem.

Če jezikom in kostem
oporekam kruh
ali glas z besedo,
prvi bi odrekel meni
bratstvo in resnico,
ki mi je za pasjo skledo.


Dopolnjeno berilo[uredi]

Treba bo čez pesek živi
z mano, to naj ti povem.
Treba bo čez vódo trojno,
se odpovedati ljudem.
V pesku nenasitnem
sto in sto jih že trohni.
Voda trojna z utopljenci
noč in dan se bogati.

Če boš listje grabit
z mano šel, naj ti povem,
našel boš življenje
le z odpovedjo ljudem.
Vol, ki v gozd me pelje,
že je srečal svoj pomen.
Vzvišen nad razlogi.
Najden, ne več izgubljen.

Vsaki roži klavni
mora teči kri.
Vem še, kdo bo večkrat
zrl vate brez oči.
Grčavega noč za róko
bo te popeljala.
In namesto tebe
senca se bo zasmejala.


Jaz, bližnjo tvoj[uredi]

Me nadomešča črv
pod tvojim pragom, ko grozi,
da se namesto tebe bo ozrl
čez posteljo, ki ti jo bo razdrl.
Rjuhe že najdevaš v rji.
Jaz črva odpustim lahko.
... mi bo zato še bolj lepo.
Lahko jaz črva odpustim.
Sam tebi pot domov solim.

Me nadomešča jelen,
za tvojim hrbtom se v naskok
pripravlja čez tohljivi pêlin
in boš pogrešal plašč omêlin,
in boš v zadregi kot otrok.
Jelena odpustim lahko.
... moj hlapec je, le to.
Lahko jelena odpustim.
In vse strahove z njim.

Me nadomeščajo kletvine,
ki naj ljudem čez ustnice navro
kot primščine in odpravnine,
ko posvečujejo pohojene lupine.
Nihče ne vabi te v nebo.
Jaz te prekolnem tudi sam,
a te zaenkrat rad imam.
Moj bližnji, če te bom preklel –
ne boš ne žalosten in ne vesel.


Vrnitev z razgledne gore[uredi]

Če slonim ob vrču ajde,
srajco vržem na strniščna tla.
Slanost sporočila jezik peče.
Se molčečnost mi poda.
Sem umil se, kot je treba.
Bosopet in gologlav.
Z bičem pokajo, poslušam.
Bo hrbet moj spet krvav?
     Če klečim na pesku mrzlem,
čevlje vržem v bližnji hlev.
Sanj sladkobo bom okusil
kakor razsodnikov gnev.
Me moj bližnji bo pogrešal?
Sred pozabljenih dolgov.
S kačo-palico me čakal,
me kot vola gnal domov?
     Če nemim ob vratih ozkih,
portani klobuk mi je odveč.
Trhli pelod iz Imena brani,
da ne morem hitro leč.
Se bo kdo za mano ozrl,
ko bo veža bridko zaječala?
Mi naramnik bo poškrobil?
Cokle delal iz kristala?
     Če sledim ključarju v mraku
brez bogaboječega duha,
zver za mano hodi, za obema,
in sem z njim kakor doma.
Mi odpira bog, ne človek?
Mi odklepa vrata? Mar srce?
Vprežen hlapec bom in mutec,
so mi znani srpasti možje.
     Zapeljivec mi obljublja
posteljo, večerjo in objem.
V svili, hermelinu
se košatil bom pri njem.
Med prepadi in slapovi
mojo nogo že je strah.
Slamnat ženin išče svate.
Skupaj z njim postajam prah.
       So eni lilija
       in drugi vrtnica.
       Za vse pa pride njihov dan.
       Se ve, kateri.
       Usoda ga odmeri.
       ... čeprav gre vsak na svojo stran –


Lovec[uredi]

Sem te na svojih prsih grel.
Zdaj te ubijam; prav tako
bi storil ti: bi plen preštel
in ga zaznamoval s krvjo.
Se mi bo roka pozlatila?
Se mi komolec posrebril?
Prej s strahom skupaj solzo pila
bi iz ledvičke volhkih njiv.

Večer je poln gnezdne vate
in grče sijejo skoz noč.
Nekoč hvaležnost moja zate
krog naju spletla bi obroč.
Pod bangarjem iz črnih pajčin
obdahnil te bo jelen star.
Ne boš se skrival v zastor srajčin
in ne na angelov oltar.

S hudičevega grunta môra
naj posesà te, saj si njen.
Obere letino razdora,
jo prašam: mar si ti jesen?
Srh tvoje kože, srd slovesa
pečati v nezlagan izgled!
Za tabo zaloputne lesa
kakor v oskrunjeni obred.


Srečanje zjutraj[uredi]

Angel z grbo z mano biva,
da pomaga mi iz bede.
Mi, otroku, srajce šiva.
Struži mi lesene sklede.
Merovinga najde v gori.
Zadnji od božanske črede
omedleva med prizori
kakor najdenček Besede.
     Stopil bom na rosni gantar
in mimoidočim kazal nanj.
Božjega zapiraš v jantar?
Tale ni tvoj skrivni špan?
On bo pa tako na gori storil,
bo s pestjo pokazal nanj.
Komu se bo dan zazoril?
Kdo ne bo več razuzdan?
     Tam med brezastimi ganki
videl sem ga že postati.
Mojega pogleda zanki
ne uide.
             V jati
lastovičji glavo podrži.
Da ga vidim motnega.
Saj sijaj njegov boli
že spomine in odsotnega.
     Bom poti in vnebohodno leto
izza rože dimaste našèl
med obema, ki v zajeto
zreta.
          Božji par bo žel,
dasi ni sejal; ostudo
žanje se in vozi v stog.
Tudi jaz sejal sem hudo,
in po zaslužênju sem ubog.
     Z roko lectovo te vodim,
človek, ki za mano kličeš.
Le kako naj te obsodim,
saj kot angelski me mičeš!
A ne moreš z mano.
V božji senci jaz kopnim.
In še to naj bo ti znano:
ni še čas, da te kropim ...


Moje drevo[uredi]

Mi prinesla dobra ptica
želod je, da brž ga posadim.
Kdor bo hodil tod okoli,
srečam se pri drevcu z njim.
Jutro je marelično,
pot je tudi do bezga.
Kar pa zdaj je mlado seme,
bo močnejše, lepše od moža.

V jalovini hriba tega
kot iz žarga zraslo bo drevo.
Konj, in v sedlu zibelka;
bo zahajal semkaj marsikdo.
Krila si bo zlomil,
v pêti črno krvavel.
Pod drevesom mojim stal bo,
smrtni strah ga bo prevzel.

Zdaj kot križ zdaj kot vešala
vabilo drevo bo v svate.
Ne grmi in se ne bliska.
Niso lastovičje jate.
Kdo je ženin, kje nevesta,
kje dišeče so jedi?!
Kam naj novo srajco obesim,
ker mi čudno teče kri?!

So okoli mrtvi ali živi,
boš se, potnik, tiho spraševal,
potlej pa brez srajce in klobuka
v kamrici drevesa stanoval.
Bival kakor kost in koža
in kot najbolj gluhi zvon.
Kar ostalo od moža bo,
bo zaman in bo zastonj.


Črna humoreska[uredi]

Na kamen sem spotike,
ne da bi vedel, sedel
in brez sramu opoldne
kosilo borno jedel.
Pa s ptico šepetalko
odšel pod šipek leč.
... so ptice ene pestrne.
... morilk pa je še več.

Ukaz posluša ptica,
naj krut je ali blag.
Kdo je tvoj kralj, kraljica?
Ne poje mi razlag.
Četudi jé iz rôke,
samo za hlapca me ima.
Na kamen me spotike
kot bolnega ravnà.

Kdo vse za mano hodi,
za mojim hrbtom varno skrit!
Kot korenina črne sence
bedečen svež, spočit.
S podporo zlu za molkom
kot slepi potnik brez dolgà,
prinaša vedno nove ptice,
ujede mojega rastjà.

Le ta za mojim hrbtom
in ptice in še kaj,
kar leze, sika vame
čez črne gobe in lišaj!
Med kamni se spotike
nič drugega ne dogodi.
Nikogar ni, se ne poslavlja,
nihče ne reče: tudi ti!


Smrtna kazen[uredi]

Oplèt studenčnih ran
v praznino dahnjenega dneva
za mirno vodo je postlan,
in v večnosti vse bolj sameva.
Živosrebrne kretnje,
kot preko drobnih strun,
počivajo brez pretnje
vznemirjati tolmun.

Rudar nevihte sinje,
ponižen do okostja trav,
duh starih desetin je;
bo vsakega desetega jemal.
Iz kljunaste zasede
zro presunljivo, motno.
Le jok in smeh besede
odmevata odsotno.

Srd oznanjênja vseh solza
ne more upoštevati.
Kako stopiti do moža,
trpljenja mu ne razodevati?
In kriv, da je v napotje,
sekiro bo poljubil in objel.
Čeprav njegovo je nasprotje.
In jo bo marsikdo preklel.


Dan brez večerje[uredi]

            
               ... kaj pa za večerjo bo,
               kdo bi mi povedal to!
 
Ni luna, je svetloba od sekir.
Pribežališče v postelji viharni
obkoli s senco mrzlo netopir.
Drobi, oskruni kamen mi ozarni.
Ni luna, je svetloba od sekir.
... bo brez večerje dan minil.
... bo mrtvi živega kropil.

Kdo je zdaj zapeljiv in čudno mičen,
te vabim, kakor ti nekoč si mene?
Kdo je, jaz, ti, zaplečnik izmaličen?
Prizanesljivost ure zimzelene
se pogreši, me srečaš skrotovičen.
... bo brez večerje dan minil.
... se mrtvi z živim bo boril.

Udariš prvi, jabolčna se reka
(prepolna mrtvih mož) obarva rdeče.
Vsadi se nova novoletna smreka
v spočetje, prej nesrečno in boleče.
Zaplečnik z mano se prereka.
... bo brez večerje dan minil.
... Gospod bo proti nama vpil.

Prišel boš k moji mizi na kosilo.
Ti podtaknili bomo prstan v kruhu.
Bo krenil nož skoz tvojo moško žilo,
iščoč ime v spominu in prisluhu.
Kako zavrnil tako boš vabilo!
... bo brez večerje dan minil.
... V obleki stari boš in siv.

Si me dobil pod svojo črno péto.
Svetloba od sekire je, in ne od zarje.
V prah bitje se drobi iz zemlje vzeto.
Sem jaz? Si ti? Če dvigajo oltarje
preliti krvi, ni mi razodeto.
... bo brez večerje dan minil.
... boš zadnjič pot krvav potil.

                ... saj brez groša in časti
                suho skorjo se težko dobi.


Brez naslova[uredi]

Oh ta razkošna izročenost
smehljajem, stiskom čistih rok!
Medenogrenka razdvojenost,
ko sred noči mi gre na jok.

Poljubljam rôke vraču
z obljubo, da ne bom grešil.
Kot kralju klanjam se beraču,
ki v molk svečan se je ovil.

Saj bo minilo. Mora.
Resnica žalost zataji.
Sem delček praznega prostora,
ki mojih senc se veseli.

Ta očarljiva pozabljivost
na dom in svet in sebe.
Odneha spogledjivost,
ki iz samote me izgrebe.


Pesem o dveh gospodih[uredi]

Čigava želja je povelje,
ko moja izrečena ni?
In njemu v tiho sem veselje?
Ob meni kakor žena tli?

V zaščitne moje kroge stopa
oholo kakor moj lastnik.
Skrivnostnih me skomin oropa,
zaklepa v hlinjeni dotik.

Bo še zavalil kamen name
kot v vetrov srh, vsem na očeh.
Primaknjenemu v črno rame
mi šlo bo na preglasen smeh.

Se pa v daljavi zvon zamaje,
zapoje skleda, polna žlic.
Odrinem črne oklepaje,
nikoli več z obrazom vnic.

Ni eden, sta gospoda dva.
Nobeden s hlapcem se ne druži.
Se sprenevedav med oba
tiščim; ko jezik tlako služi,

del mene, njima nepoznan,
zapušča suženjstvo vrojeno.
Kot poveličani tlačan
hitim v razkošje obnovljeno.

Čigava želja me ubija,
ko vdano molim in klečim?
Je on iz angelskega sija
in jaz premalo sem pred njim?

Pa vidim ga v hrbet samo.
Ga moja prašna nizkost žali.
Njegovo moje je telo.
Glas moj?
                 Zapisan v živi skali.


Pesem o beraču C.[uredi]

Reže nož moža.
Kruh otroka jé.
Se zažre v oba
jutranja rja.
Molk dobi zobe.
     Postelja gre spat.
Butne breme sanj
v čelo kot razvrat.
Mlinar črnih jat
krvavi skoz dan.
     Angeli zgnijó
v grehu mladih lun.
Mene je zato
strah objel močnó;
tudi jaz sem skrun.
     Mojih bosih pet
se pepel drži.
Volk gre z mano žet.
Njivo in obred.
Pa tu žita ni.
     Kdor bi rad ostal
z mano in v gosteh,
mu bo hitro žal.
Prošnje bo jecljal
skoz zatohli smeh.
     Božji nož za vse
kleplje črni duh.
V boke se zadre
najprej, iz teme,
kot objem in kruh.
     Ta je duh z menoj,
z mano proti vsem.
Bojeval s teboj
se bo že nocoj,
če te ne otmem.
     Padli ne umre,
     vzljubi žrtvin stan.
     Tipa skoz rastjè,
     v rablja se zažre
     kakor živ bršljan.


Druga pesem o beraču C.[uredi]

To ni le moja skleda.
Te sklede se več žlic drži.
Za mizo dosti nas poseda.
Čeprav je bogkov kot v temi.
Komolcev naših se prijemlje
vonjava iz odtajanih keblic.
Pa v svojem bližnjem se zadremlje
kakor pod velbom borovnic.

Koprivčki suhi s stene zro.
Brez križanega zeva les.
Vodnjak se sprl je z vasjo.
Gosti laznino in mrčes.
Izobčenje večera,
prijetnega iz dolgih zim,
je kakor angelska zamera,
ki v njej naj jaz, berač, strohnim.

To ni le moja beda.
Kar dosti solznih je oči.
Če pa beseda mrtva je soseda!
In molk obletnico slavi!
Kolen se naših brez sramu
dotika srd. Gode
se čudeži te dni. Stanu
se izvoljenih usmiljeno drže.

Prevrnjen žehtar, zarjavel
ob mrtvem volu drema.
Gospod, ki nas je rad imel,
si belih rokavic ne snema.
Ramena naša poapnela
ne nosijo več raskavih bremen.
Prenekatera glava obslonela
na slepem oknu bo kot suh stržen.

Pohojen pehar, ves plesniv,
darov in krajcarjev ne skriva.
Ni hlapca, ki bi cvetno šibje vil.
Nihče nam belih srajc ne šiva.
Zajetje naših senc bo zagrenilo
še druge, ki jih Bog je vzljubil.
Kam gre, kar nas je zapustilo?
Taisti Bog bo blagre rubil.


Mala balada o koprivjem semenu[uredi]

Tebi se načudim ...
Tebe pa zverem ponudim.

Tebe slečem in umijem.
Tebe pa ubijem.
In mi boš za živo baklo.
In mi boš za živo rjuho.
In mi boš za živo smrt.


Prva pesem[uredi]

Nikomur zèt, nikomur snaha.
Kot da nihče z nikomer ni v botrini.
Več dni trpi koprivja praha.
Ne bo nikogar, oh nikogar na sedmini?
Oj, pijte na veselje meni!
Bo stavek tih in nošen od glasov
zdravice. se v sinjem razodeni
mi vzdihujoči molk sinov.

Vse več je solnatih stebrov,
hitečih v hripavo svetlobo.
Kot garjav pes bom sred volkov
prezebal, srebal kalno vodo.
Do belega oglodajo ljudje.
Jim je ime kot meni, ki jih gledam.
Kosti raznesejo volcjé.
Že dolgo mednje z nožem sedam.

Pobiram z usti s tal, kot lačna ptica,
okus po zvestem in prizanesljivem.
So trde skorje, zraven je mečica.
Me sram postane v hipu zapeljivem.
Sem rekel: kaj je tebi, žena!?
Od konjske sapice sem narejen.
Delil bom s tabo zrno pšena.
V megličico bom spremenjen.


Druga pesem[uredi]

Mojbog, ta vidna stran večera,
samota, ki premalo se časti!
Kot da nas zadrži zamera
ali legenda druga, ki si nas lasti!
Zapojemo? Smo črna léva,
v kateri gnezdi mladi vran.
Naš vzklik gugalnik popoldneva
zaniha v posteljni bršljan.

Od znanega neznani svet
se loči kakor vélika priložnost.
V objeme nakaplja mi med
samo grenkobo in otožnost.
Tam kamni iz soli, tu kuga.
Kdor vstane, zruši se kot prah.
Ves svet je ena sama truga.
Poslednja misel en sam strah.

Vpoklic v usodo kakor v rano,
da meni se in božjim odpusti.
V pepel premnogim je postlano,
zamuda v meni že dehni.
Nekdo odklepa. Grob? srce'
Rad bičal bi postavo tvojo divjo.
Jedi ponuja v videz in ime.
Jaz, krivopetnik z butaro koprivjo.


Izročilo v pepelu[uredi]

Hudo meni dela bog.
Več ne slišim na ime.
Pijem dež četveronog.
Mi kdo videl je v srce?

Pa zažigam čevlje stare
za duhovi in zvermi.
S srajco brišem črne gare.
Se nekdó naglas smeji?

Se oženil je? Umrl?
So ga nesli? Šel je sam?
Za Gospodom se je ozrl,
z Njim odšel neznanokam.


Večer pozabljenja[uredi]

Razvajaš me, z vidikom deteljnim v opreki,
mi šenkaš dvojni, trojni lon.
Na delavnik v monštrančni sem obleki
in na zagrobni trati. In zastonj.

V plačilo že, ali šele v predujem
steze zanihane mi zazvene.
Priklonjen paberkujem
med njimi davnimi,ki že dehne.

So materina znamenja dreves
posprémila korak moj in počitek.
Je kdo zajokal čudno vmes?
Se v moj nasmehnil preužitek?


Za človeškim srcem[uredi]

V razgrnjeni bisagi
kot v zlatem lojtrniku spim.
Potisk naprej, ta blagi!
Skoz pečo sanjski svet motrim.

Je svetla stran tišine z mano?
V obogatitve dneva legam?
Po bližnjem v skupno rano
kot po sekiri črni segam.

... me je žêlel kdo objeti?
... obdržati in imeti?


Druga balada o koprivjem semenu[uredi]

Skoz moje oko še drugi gledajo.
Pa vsi le v brezno zro.

Skoz moje uho še drugi slišijo,
topot že mrtvih konjenic.

Z mojo roko vsi v prazno segajo
in z mojo nogo tipajo prepad.


Berač[uredi]

... o, s pasjo skledo med zobmi,
s klobukom starim pri nogàh!
Na pašo žene izidor,
me, vola, pušča tu za strah.

Zakopal bom, kar ste mi dali.
Živali divje me uče –
srebrno žrd in gluhi sornik;
darila so, ki sramote.

So nemi sornik duše verne
poljubljale kakor moža.
Je žrd srebrna kakor koža –
samo za celo se vadljà.