Dani
| Dani Vera Albreht |
| |||||||||||||
Tvoje uho je drugim melodijam
prisluhnilo zdaj onkraj naših mej.
Le zadnjo, Dana, mi skrivnost povej:
Je? Ni? Zakaj? Čemu? O, razodeni,
da strašno grozo še odvzameš meni
pred tistim zadnjim »zbogom«, ki me čaka.
Trdó z minuto za minuto vsaka
me neizbežno v tvoje kroge vabi ...
Je Luč, je Tema, Mir, Pokoj, Življenje,
je povračilo večnega Čakanja? — —
Od Stolnice turobno zvon pozvanja,
obraz moj se nad bledo lice sklanja:
življenje naše glupa, blodna sanja ...
Med rožami, od luči obsijana
le spavaj, spavaj, srečna moja Dana!
V beli megli dremlje še Ljubljana,
mokró jesensko listje glasno pada,
že se prebuja prvi šum zarana,
a tebe nihče več ne vzdrami, Dana.
Zdaj tvoja postelj trdo je postlana.
Vsa mokra, mrzla njena je odeja;
preozko, pretesno je v tvojem domu,
kako te biló strah pred njim je, Dana!
Zdaj prvo noč si mirno spet prebila.
Pretežko si ta sen si priborila,
da bi ti še želela jutra, Dana.
V vesoljni mir od nas si se prelila,
a z blago mislijo od vseh obdana,
ostaneš živa v naših srcih, Dana.
==Opombe urednice
Posvečeno odlični pianistki Dani Kobler-Golievi (1891-1929).