Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Objavili dediči avtorskih pravic
|
Zapusti kar profesuro
dacarček in gre v vlado,
kjer obeta si nagrado
in ugledno sinekuro.
Tam prešteva evro novce,
komunizmu se odreka,
Bruselj zanj je več kot Meka
in Slovenci zanj so ovce.
Vladi je pomoč podporna
in gara do pozne ure,
skrbno piše si nadure,
saj je plača vedno borna.
Šolnikom se posmehuje,
ker bi radi višje plače,
da bi jedli svinjske krače,
potovali bi na tuje.
Občinam stoji na vratu,
da bi malo manj trošile,
proračuna ne skazile,
pa če valjajo se v blatu.
Ko Evropa da nagrado,
ljudstvo mu očita krajo;
ker pripravljen ni na grajo,
dacar vpraša svojo vlado:
»Je to ljudstvo mi hvaležno?
Vse priznal sem, vse poplačal,
da bi sume stran odvračal,
to je zame strašno stresno!«
Vlada sklicala tiskovko,
mnenje svoje javno dala:
»Vse obtožbe so le šala,
para še je pod pokrovko.
Dacar eden je, edini,
naš steber je, naša sreča,
ki, čeprav je opoteča,
je tolažba v hudi zimi.
Ljudstvo naj bo raje tiho,
ljudstvo naj nikar ne jamra,
če na stropu pušča kamra;
smo na konju, torej: Jiiiho!«
