Da me ne ljubi
| Da me ne ljubi!... Vekoslav Špindler |
| |||||||||||||
Solnce je šlo k zatonu, in midva
sva stopala po strmi poti počasi navzdol.
Krog naju stoletno šumo na
desno in levo, in le pot se je vila
med njimi iz planin tja dol, v lepo
dravsko dolino, nad katero je počasi
legal mrak... Tiho, kakor v poslednji pozdrav zahajajočemu solncu
so šumeli starodavni vrhovi ... Komaj
slišno ... In zdelo se nama je,
kakor da izrekajo nebesnemu caru,
ki se je poslavljal od njih, vročo,
iskreno zahvalo za njegove gorke,
oživljajoče poljube ... In zdelo se
nama je, da žalujejo za njim in da
mu otožno govore, naj jih ubrani
hladnih nočnih senc, ki so se počasi
selile v njihovo vejevje ... Tuintam
je završelo kakor odpor, kakor kljubovanje ... a počasi zamrlo.
In pot se je vila navzdol ...
Redčila se je šuma, in skozi debla
je tuintam zablestelo kakor zidovje
belih hiš ... In kmalu je ležala pred
nama dolina, zelena, valoveča, posejana
s ponosnimi poslopji seljakov;
izgubljala se je nekam v daljave;
skoz njo pa se je vila mogočna
Drava, val se je zibal ob valu; ob
bregove je pljuskala voda ... Sicer
vse tiho, in le noč je počasi zagrinjala
dol ...
»Pozno bo!« je zašepetala«.
»Moraš misliti, da je bil to daljši izlet; ni mogoče, da bi bila prišla prej domov! Sicer pa se menda mama ne boji preveč za-te!«
»To ne! A veš, da je rekla, naj se vrneva pred nočjo!«
Bila sva že blizu vasi. Srdi polja ob poti je stala kapelica, posvečena Devici Mariji. Lučka je brlela pred oltarjem. Tajinstven mrak ja obdajal lično zidano kapelico. Marica je pristopila, pokleknila na stopnice, sklenila roki, in njena ustna so šepetala, njene oči pa so vdano zrle v Marijino podobo na oltarju. Stal sem ob strani in zrl njeno lice, ki je kakor zamaknjeno zrlo nepremično nekam pred sebe. In zdelo se mi je, da njena ustna šepečejo vročo molitev, vročo prošnjo: Marija, bodi zaščitnica moja, daj, da me ne zapusti, daj, da ne ugasne v njegovem srcu plamen ljubezni, daj, da gori večno za mene kakor večna lučka Tebi v čast! Daj, da me ljubi večno, da ni za trenutek ne omahne! Daj , da bode moje življenje ob njegovi strani, ki ga ljubim nad vse na svetu, srečno in zadovoljno! In molila je še dalje, jaz pa sem se obrnil strani in zrl čez mračno dolino, v moji duši pa je zazvenel nek zvok, temen in mračen, težek in obupen ... Marica je vstala. Molče sva stopala doli v vas. Moja duša je potovala daleč, daleč po neznanih krajih ... Neka disharmonija je nenadoma prevzela vse moje bitje. Postal sem nezadovoljen sam s seboj, s svojim življenjem, prošlim in sedanjim. Nekaj me je tiščalo kakor s kleščami v notranjosti, in po veliki, davno nepoznani sreči je zahrepenela moja duša. Ven iz okov, ki me priklepajo na bodočnost, temno, nepoznano, na bodočnost, o kateri ne vem, kaj skriva za-me v sebi, a o kateri slutim, da plava nad njo težka megla nesreče in nezadovoljstva! A kam — kam in kod? Neznane so mi poti, neznane ceste, ki vodijo iz dušečega vzduha ven v jasno, žarno svobodo, obsejano s solnčnimi žarki, ki ne zamrejo nikdar ... Pred vilo, kjer je stanovala Marica s svojo materjo, sva postala. Kratko — kakor redkokdaj — je bilo najino slovo.
»Ne greš nocoj nič k nam?« je zašepetala skoraj žalostno.
»Ne morem! Pridem jutri!« Zdelo se mi je, da je bil moj glas osoren.
Mehko mi je ovila roko okoli vrata. A roka njena je trepetala, to sem prav dobro čutil, in tudi v moji duši je nekaj vztrepetalo, nekaj kakor strah pred temo bodočih dni. In poljubila me je. Kakor dih toplega južnega vetra mi je zatrepetal njen poljub na ustnih. Poljubil sem jo tudi jaz. A zdelo so mi je, da je bil moj poljub hladen, kakor je hladan poljub zimske noči.
»Lahko noč, ljubeznivi!« In izginila je nalahno po stopnicah; pri vratih se je ozrla še enkrat — ter izginila.
Jaz pa sem stal in glava mi je bila težka. In težko mi je bilo pri srcu, kakor je za hip težko hudodelcu, kateremu duša še ni docela zakrknila v hudobijah ... Stal sem dolgo na mestu. Neredno so vihrale misli skozi mojo dušo. Kje je mir, oni sveti, veliki mir, po katerem hrepeni moja duša? Tam spodaj je šumela Drava ... vabljivo in tuintam je pljusnil kak val glasneje ob kameniti breg — — Minila so leta, odkar sva se spoznala. Moja mlada duša je hrepenela takrat po ljubezni, silni in veličastni boginji mojega življenja. In zagledal sem jo, in v srcu mi je nekaj govorilo s sladkim, mehkim glasom:
»Glej, to je ona, po kateri je hrepenela tvoja duša že dolge dni, to je ona, ki bo zasejala seme neminljive sreče v vse tvoje bitje!«
In vdal sem se ji z vso svojo mlado dušo, kakor se vda golobica svojemu zaljubljenemu drugu v sladki objem. In šele ona! Pomnim trenutke, ko je plakala na mojih prsih v sladki sreči; pomnim trenutke, ko sem bil slabe volje in mi ni bilo mnogo za pomenek, da je pala jokaje pred mene na kolena in me prosila, naj ji odpustim, ker je mislila, da je ona kriva moje nevolje. In na mojo dušo so vplivali taki trenutki silovito. Že takrat sem v podobnih slučajih čutil neki zvok, čuden in nerazumljiv, vztrepetati skozi mojo dušo. Čut nezadovoljstva in nevolje me je prevzel vsekdar ob takšnih trenutkih. Čutil sem neko disharmonijo, a odkod prihaja in zakaj vstaja v moji duši, to sem spoznaval šele počasi ... počasi ...
Tekli so dnevi ... Ljubil sem jo, Marico, a ne več z istimi čuvstvi, kakor prvi trenutek. Takrat sem jo ljubil kot bitje sebi enakovredno, kot bitje, ki čuti, da je vredna moje ljubezni in ki spozna, da sem jaz vreden njene ljubezni. A počasi sem spoznal, da njena ljubezen ni ona silna, ponosna, priklopljajoča ljubezen, ki se ne more razdreti nikdar, ampak ljubezen sužnje do svojega gospodarja, ljubezen sužnje, ki upa, da jo dvigne nekoč gospodar iz suženjstva v svobodo. In takšna ljubezen se mi je zdela slabotna, nevredna človeškega bitja, sramotna. To je ljubezen človeka, ki nima ne trohice vere v svojo moč, v svojo duševno silo, v samega sebe. In minila so leta, in z vsakim letom bolj sem čutil, da se v moji duši porajajo težke in mučne sanje o bodočnosti. Zvezati se s bitjem, ki se kakor vdana žival plazi pred menoj na kolenih — zvezati se za večne čase! A čutil sem zopet, da jo še vendar ljubim, da zaničujem samo ono suženjsko v njenem bitju. Vendar pa sem dobro videl, da ravno to zatemnuje mojo ljubezen, in da bi jo sčasoma zatemnilo popolnoma. In če se zgodi to v par letih, kaj potem? Čutil sem pa, četudi nejasno in negotovo, da se to nekoč mora zgoditi, da mora priti do tistega težkega trenutka ... Nekoč sem ji to tudi odkrito povedal. Sedela sva na vrtu. Razložil sem ji natanko vse svoje misli. Poslušala me je tiho, skoro brez diha. Čutil sem, dasi sem zrl pred sebe v dolino, da je bil njen pogled uprt na mene, otožen, obupen ... Ko sem skončal, sem začutil, kako je krčevito stisnila ustnice, kako so ji privrele solze v oči. Zaplakala je divje, vrgla se mi krog vrata, pritisnila osolzeni obraz na moje lice ter pridušeno vzkliknila:
»Brez tebe mi ni življenja! Bodi srečen! Ne spominjaj se mene nesrečnice!«
In zagrnila se je v svoj šal ter odhitela. Bil je večer, in mrak je legal nad pokrajino. In naravnost skozi polja je hitela tja dol, odkoder so mi bili na uho glasovi Dravinih valov. Zrl sem za njo sprva, kakor okamenel. Kaj takega nisem nameraval, niti oddaleč mislil. Poskočil sem in hitel zanjo. Nedaleč od brega sem jo došel. Krepko sem jo prijel za roko in jo zadržal.
»Kam hočeš?« sem vzkliknil razburjeno.
Skušala se mi je izviti. »Pusti me, nesrečnico!« je jeknila plakaje. »Že davno se mi je zdelo, da me ne ljubiš. Danes si mi to vsaj odkrito izpovedal! A moje življenje je brez tebe samo obup in nesreča!« In hotela je dalje.
»Kdo ti je rekel, da te ne ljubim?« sem pričel z nekoliko mehkejšim, a vznemirjenim glasom. »Vidim, da me nisi razumela. Pojdiva po tej poti počasi nazaj, in razložil Ti bom natanko, kaj in kako mislim. In videla boš, da je moja ljubezen do Tebe ista, kakor je bila prve čase najine sreče!«
Nekaj, kakor žarek upanja in radosti je zatrepetalo v njenem očesu. Vrnila sva se. Počasi sva stopala čez polja, in še enkrat sem ji govoril o vsem, kar je čutila moja duša. In zatrdil sem ji neštetokrat, da jo še vedno ljubim, iskreno in vdano, le njena ljubezen naj bi bila ponosna, kakor je ponosen orel v svobodnih višavah. Poslušala me je vdano. In rekla mi je, da se hoče truditi, da bo me zadovoljila v vsem, da hoče osobito v tej točki biti drugačna. A njene besede so bile otožne, tihe, ponižne ... In zopet so potekali dnevi. A vedno bolj sem čutil, da se njeni »jaz« spremeniti ne da in ne more. In vedno težje je ležalo to čuvstvo kot breme na moji duši. Reči ji, da ne morem živeti ž njo in jo tirati v smrt, njo, ki se mi je zdela vredna velikega in srečnega življenja, za to sem jo ljubil preveč, a vedno in vedno so mi zatemnjevale mojo veliko in vzvišeno ljubezen težke misli o njeni suženjski naravi, ki mora počasi uničiti njeno in mojo srečo. In moja duša, toli jaka in toli ponosna, je iskala zaman izhoda k jasnemu solncu.
Počasi, nevede kam, s težkimi mislimi v duši, sem stopal s polja proti domu. Noč je zagrnila zemljo, na nebu pa so zasijale zvezde in lesketale v temo. In nenadoma sem stal pred kapelico, in lučka je brlela pred Marijino podobo. Prijelo me je nekaj neodoljivega in nehote sem pristopil. In takrat sem jaz, ki že od davna ne nosim v svojem srcu one vere, ki me jo je nekoč učila moja mati, jaz, ki že od davnih let niso moja ustna šepetala vdane, svete molitve, pokleknil na stopnice baš na mesto, kjer je pred nedavnim klečala Marica, in ozrl sem se v obraz Marijin, obsevan od večne lučke, in moje ustne so šepetale molitev, globoko, verno in srčno molitev:
»Daj, o Kristusova mati, da ugasne v njenem srcu blazni plamen ponižne ljubezni, daj, da pozabi njena duša mene, nesrečnika, daj, o Marija, da me ne ljubi; da me ne ljubi! ... Osreči njeno življenje, ki je vredno velike sreče, na drug način, izruvaj iz njenega srca ljubezen in vse spomine na mene, daj, da me ne ljubi ... da me ne ljubi! ...«
In trepetala je večna lučka, hipno je izplamenela, in ozrl sem se v obraz Marijin, otožen, kakor je bil njen obraz pod križem njenega sina, in zdelo se mi je, da so se gibale njene ustnice in šepetale:
»Vse zaman! ... Ona te ljubi ... Ona ta ljubi!«
In poskočil sem kakor blazen in hitel v zvezdnato noč
In ona me ljubi še vedno z ono ponižno, udano ljubeznijo ... in mojo dušo oklepajo vedno bolj težki okovi nesreče ... okovi mračne bodočnosti ...