DUŠA V GLINI
1
Klečim pred tabo, prekleta!
Hočem te in ne morem vate!
Duša moja, glej me, razlitega
kot voda na glini.
Radost vseh dob bleščiš
v svoji brazdici med nogama,
na brbončici grička,
na zvoničku jezička, ki tesni smrt
in se drgne ob nabreklo življenje,
kakor molitev ob oltar,
zasajen v tempelj zemlje,
ob drevo praznine.
Doba vseh radosti bleščiš,
jaz pa ne morem k tebi,
moj strup in pamet in pohlep - zastonj,
zastonj odpoved,
zastonj posnemanje laboda!
Klečim pred tabo, veličastna,
razglašeni personalist,
trubadur z notesnikom!
2
Poglej ga, Atmana,
kako iz gline ven kuklja!
Umazan je, pa vendar čist
kakor dekle, ki gre nazaj v devištvo.
Ali pa morje, ki zanosi s čisto vsakim
vetrom.
To, da opasan
s prstani različnih utelešenj
razume dno luči in vrh teme,
je pravi čudež.
Cipresa pleše, kamen zlaga ode,
Bog nas diha, on pa se vede
kakor biser v večnosti,
pajac iz gline!
3
Duša glinena se je
na gozdni poti zgubila.
V odpadlem listju, sredi
pobarvanih smrti.
Bilo je doživetje nadzemske
lahkote: vse gre, vse gre,
mir v slovesu, slovesni molk.
Nič grozečega, globok vdih
Druge svetlobe. V brezčasju
so bili koraki nežna milost
pozabljene teže.
Duša glinena se je v lahkotnosti
zgubila, dobra duša, dobra.
4
Pride k sebi, slaba dušica.
Odvrže ogrinjala sprenevedanj
in zre v vijolični večer, daleč v večer.
Vidi krutist ljudi, hujši od živine!
Vidi sipine peska, ki jih je Mojster
velikokrat preštel do zadnjega zrna,
a jih ni izrabil. Obrusile jih bodo šele
ljubimke, ko bodo s prsmi drgnile usodo.
Dotlej pa svetijo, svetijo! In zadnji zavrženi
(pojoči) kojot razume puščavo, saj je puščava
veren odtis njegovih misli, zemljevid
njegove glave.
A dušica slaba, slaba dušica gleda prek
puščave in vidi Inke in palme, ki se
ljubijo le ponoči in peneče morje, ki šele
nastaja in kriči od slasti zaradi svoje
brezmejne neobstojnosti.
Dušica slaba morska z robom,
gladkim kot glavica,
pa se prek
roba razliva, da bi postala
puščava.
5
Hladno je duši med zvezdami,
a ne more umreti.
Prišla je iz gline, potem
pa postala oblika spomina,
val in vznemirjenje luči.
Ker je ljubila mastno zemljo,
jo je strašila večnost.
Bolj in bolj, ubožico.
Bila je od človeka,
zanosnega, slepega, zdelanega.
Trepetala je z njim, ni mu bila v pomoč.
Borila sta se do smrti, do smrti.
Zdaj ji je hladno med zvezdami.
Kot Bog sočustvuje z mrljivci,
a to je slaba uteha, to je klavrna uteha.
6
Ustnice je imela divje
kot arabski veter
in hudo zlobo v potemnelih bokih.
Z dušo, ki jo je cigan zamesil
v hrbet kitare,
sta se borila zvezda
in človekov spomin, odkar sta zasijala.v
Duša mila, duša prevrtljiva,
kaj naj storim v preobsežni pokrajini?
Prosi, falot gavgarski, prosi klapouhi
potikavec, prosi, da bi bilo meso trše
od krivice, kriči, če ne bo dovolj, zatuli!
Morda zbudiš vso zemljo,
ki jo je naplavila minulost,
da se upre in vzpne v nebo,
skupaj s sramežljivimi cedrami in pobožanimi
mačkami,
da se upre, vzpne, dvigne bingelj lepote
in postane bela nedolžnost,
pojoči nič
s kitko zapeljive prasičke.
7
Duša iz gline je tudi duša iz zraka.
V njej je skrb za dom in za potomce.
Duša je najprej le vznemirjen val
luči, ki zmoti prostor.
Pregledna, enostavna.
Ampak že v tej zazrtosti - da bo naprej -
se hoče vzeti in dajati drugim.
In tako, kot v pravljici pred spanjem,
preko nje ustvarja nespoznana volja
srečo v medvedu, seme sanjarij,
idejo svečnika in šipe, vse.
Duša le posluša, le posluša.
Prečuje dan in noč,
da bi na robu smrti ohranila
dar ljubezni
in nežno dlan,
ki zna ustvarjati pajacki,
božje podobice iz gline.