DLAN IN ŠKRŽAT

Škržat niam dlani, a vseeno ljubkuje
Sonce. Posluša njegov ogenj.
Poslušal ga je, preden
so mu zrasla krila, odkar je nastal svet.
Od Sonca se je naučil vztrajnosti.
Drgne, drgne, da boli dušo.

Dlan pa je bila mehka davno pred reko,
zato drsi po vršičkih dojk in jih razvršča:
"Robidi, šiški, višnji, rozini,
ješprenja, želoda, češmina. In vedve?
Vedve bodita taščičji jajci."

Dlan lahko nosi prosojnost škržata,
škržat ne more vzdržati nezveste dlani.
Med njima diha čas: plima, oseka, svit
in mrč. Škržat tke, dlan para: to je zgodovina -
in ne kronanja. In ne pokoli.