DEVETI SPEV: ZASTRTO

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Iz megle mojega mesta ni mogoče pobegniti
v elegično svetlobo Duina: morje je preotožno
za polke in polhe, za celinske duše, gojzarska
obhajila.

Iz megle mojega mesta ni mogoče pobegniti
v deviško svetlobo Devina: morda skozi
stranski rokav biblične Geneze,
morda skozi očetove spomine na kričanje
tržaških fašistov, ki jim je zvon
Sv. Jakoba ugovarjal v slovenščini,

morda skozi očetov spomin na očeta,
ki sega do Mezopotamije in Gilgameševega
hrepenenja po smrtnosti.

V mojem mestu se v preteklost ugrezam
kot v zamočvirjen sen, v njem se počutim
ajda in ajdi so srditi ljubimci!
Vedno srditi, še vedno srditi!
Srditi v pikčasti eksistenci novembrskih
deževij, elektronskih zaslonov, navideznih
resničnosti.

Iz megle mojega mesta ni mogoče pobegniti,
ker je blažilna za norost in krepčilna za
zdrav razum. To je v resnici devinska megla,
zastrtost ostrin.

Iz megle mojega mesta puha dim tistega parnika,
ki ga je Fernando Pessoa gledal iz stoenega kota
svoje kubistične zavesti. Zdaj se razrašča
v moji glavi. Stojim na vratih Lizbone,
gledam ga, postajam zadimljen pršut, zakajen cigan,
postajam balzamiran losos, otrpel nepremakljiv podplat,
izginjam v negibnosi,

praznina ima obliko dima,
razpadajoči plankton v pristanišču diši po dimu,
pasji lajež se dimi,
ženske imajo na prsih nabrekle dimne kolobarčke,

to je v resnici odrešujoča devinska megla,
megla mojega mesta, iz katere ni mogoče pobegniti,

zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje
temnega joka ...