DESETI SPEV: STVARNO

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Neopazno, kot dete tone v sen v objemu
mame, se stvari odmikajo človeku.
Človek jih vidi v kopreni daljave, trmaste,
samosvoje, razvijajoče slovnico stvarnosti.

"Staram se," misli človek, "osvobajam se."
Čuti, ve, čuti, ve: "Postajam nestvaren."
In to je na nek način res: postaja zamišljen,
podoben vase zasukanemu kožuhu rokavice,
mlačen, nedostopen za strahove drugih,
zaseden s slovesom.

A v resnici stvari ne odhajajo proč,
saj so od nekdaj na svojem mestu. Le človek
stopa v lasten horizont.
V neskončje svojega izhodišča.
S smrtnostjo prekrije stvari, ki postanejo red
njegovega razpada.

Razpad je ogromnost, ne drbna točka
ostanka, truplo, gomila,
motnja v magnetnem polju domovanja.
Vse gre v človeka, dobesedno vse:
od prestabilirane harmonije do plevela.
Razpad je vse mogoče in mogočnost vsega.
Človek napne z nečloveškimi bolečinami.

Bolijo ga bukev (noga),
merjaščeva sapa (medenica),
šota (želodec),
sistem čebeljega leta (dlani, pri pianistih tudi prsti),
padanje slapa (glasilke),
plima (požiralnik),
pršič (oči),
hladnokrvnost kače (povezava živčnih končičev).

Človek posluša prej neznana sporočila
in za bolečinami odkriva ugodje
ne biti nič v preobilici vsega.

Babiški, kakor Platon, prične rojevati
potečo se magmo pravzorov.